Nekmetijske dejavnosti

Po sprejetju zakona o obrtni svobodi leta 1859 so bili dokončno odpravljeni cehi. Spopad med obrtjo in industrijo se je prenesel s pravnega na ekonomsko področje.

V Avstrijskem cesarstvu, in s tem tudi na našem ozemlju, je v šestdestih letih 19. stoletja naglo naraslo število delniških družb, katerih lastniki so svoj kapital pred izgubami zavarovali tako, da so ga razpršili v veliko različnih naložb. Na Slovenskem so bile najpomembnejše tarče nakupov železarne, rudniki, premogovniki, papirnice. Na kapitalskem trgu so sodelovali tudi mnogi Slovenci, ki so se združevali in načrtovali tudi pomembne projekte, med drugim izgradnjo dolenjske železnice. Del dobička so želeli Slovenci namenjati tudi razvoju kulturnih in političnih programov, za katere je kronično primanjkovalo denarja. Leta 1872 je bila ustanovljena banka in zavarovalnica Slovenija, vlado so zaprosili tudi za ustanovitev Ljubljanske občne banke, vendar niso dobili dovoljenja. Pri projektih so sodelovali takrat najbogatejši Slovenci, Josip Gorup (doma je bil na Reki), Martin Hočevar, bratje Kozler …

Na Dunaju je maja 1873 prišlo do borznega zloma, kar je povzročilo nagel padec vrednosti delnic. Dobički so se zmanjšali na minimum, ali pa jih sploh ni bilo. Veliko družb in posameznikov je propadlo, v težave je zašla tudi zavarovalnica Slovenija. Rešiti so jo poskušali s pomočjo čeških strokovnjakov in kapitala, vendar to ni uspelo. Neuspeh je Slovence tako prizadel, da so bili do propada monarhije do tovrstnih družb nezaupljivi.

Uspešno je poslovala Ljubljanska hranilnica, ki je bila ustanovljena že leta 1820. Zavarovalniški kapital je bil v tujih rokah, najpogosteje v italijanskih, nemških ali čeških. Med Čehi in Slovenci so se poleg gospodarskih spletle tudi močne kulturne in politične vezi. Najpomembnejša češka finančna ustanova na naših tleh je bila zavarovalnica Slavija, ki je delovala v stavbi današnjega notranjega ministrstva v Ljubljani.