Bachov absolutizem

Desetletno obdobje med 1849 in 1859, ki je nastopilo v Avstriji po zadušitvi revolucije, označujemo kot obdobje neoabsolutizma, po avstrijskem notranjem ministru imenovanega tudi Bachov absolutizem.

Uvedene so bile številne reforme na gospodarskem področju, kjer je prevladovala skrajno liberalna gospodarska politika, ki daje zagon kapitalizmu. Vpliv države naj bi bil pri tem čimmanjši. Dokončno so bili odpravljeni cehi, razvijalo se je bančništvo, industrija, pospešeno so gradili železnice. V tem obdobju je bila dograjena tudi Južna železnica (Dunaj-Trst). Bach je uvedel tudi denarno reformo; 1 goldinar je imel sedaj 100 in ne več 60 krajcarjev, kar je poenostavilo računanje z denarjem.

Velike spremembe so bile tudi na šolskem področju; ukinjene so bile višje šole (samo na Slovenskem), s čimer so želeli prebivalce monarhije prisiliti k študiju na Dunaju, ki je potekal zgolj v nemščini. Gimnazije so postale osemrazredne, uvedena je bila matura. Velike pristojnosti na področju šolstva in zakonskega prava je dobila Cerkev, s katero je bil leta 1855 sklenjen konkordat.

Bachovega absolutizma je bilo konec leta 1859, ko je bil notranji minister prisiljen odstopiti zaradi neuspehov v zunanji politiki in izgubljene vojne s piemontskim kraljestvom, po kateri Avstrija izgubi Lombardijo.