2. IKONOGRAFSKA IN SIMBOLNA IZHODIŠČA
Massa confusa, prima materia, trikotnik, krog in kvadrat
v alkemiji
Po alkimijskih principih naj bi se iz prvotne kaotične
mase (massa confusa) v procesu destilacije in sublimacije izločili štirje
praelementi ali quaternarius (zemlja, voda, zrak, ogenj) in sicer v
krožnem gibanju (circumambulantio). Na enak način naj bi se iz praelementov
v nadaljnem procesu oblikovala prvotna tvar (prima materia), kot najčistejša
in prefinjena preprostost, za razliko od nečiste in grobe kaotične mase.
Na tak način se razlaga tudi kvadratura kroga, ki je simbol opusa alchymicuma
ali magnuma. Nadalje sestoji vsako živo bitje iz trojstva telesa, duše
in duha (ternarius ali troštevilčnost), ki pa doseže svojo popolnost
šele v quaternariusu, vključujoč sintezo moškega in ženskega principa.
Trikotnik, krog in kvadrat tako predstavljajo enotnost stvarstva, pri
čemer igra pomembno vlogo disolucija ali stapljanje posameznega v splošno
in obratno. Neprestanega kroženja pa ne gre razumeti samo v materialnem,
marveč tudi v duhovnem in psihološkem smislu, kot kroženje od zavestnega
(desna orientacija) k podzavestnemu (leva orientacija) ali od ega k
non-egu. Sorodno simboliko kvadrata zasledimo tako v indijskih in kitajskih
kot tudi v evropskih filozofsko religioznih sistemih. Na primer v helenizmu,
sicer pod močnim vplivom egipčanske mistike (Hermes Trismegistos) ali
v judovsko krščanskem izročilu: iz starozaveznega tetramorfa (Ezekielovo
videnje) izhajajo novozavezni simboli štirih evangelistov, štirje kraki
križa simbolizirajo štiri rajske reke ali štiri strani sveta, hkrati
so tukaj štiri kardinalne kreposti in nenazadnje štirje praelementi,
ki lahko obdajajo Jezusa Kristusa Pantokratorja ipd. V tej zvezi je
treba omeniti tudi trikotnik kot simbol svete Trojice, troedinega krščanskega
boga (Oče, Sin in sv. Duh).
Iniciacija, rektifikacija, transmutacija
Obred iniciacije (in-ire: vstopiti, nastopiti, pričeti;
initium: pričetek, v prenesenem pomenu: ponovno rojstvo) lahko zasledimo
v povsem različnih oblikah, ne le v primitivnih družbah, marveč tudi
v razvitih civilizacijah. Po Jungu gre pri arhetipu iniciacije predvsem
za obredno prekinitev povezave med materjo in otrokom v korist družbe,
kjer mora neofit sprejeti nase določeno žrtev (deček na primer obrezo
ali dekle prvo menstruacijo), ki ga omrtvi. Otrok se nato ponovno rodi
in postane enakopraven član skupnosti. Vendar lahko obstajajo v kasnejših
obdobjih človekovega življenja tudi druge oblike iniciacije, kot je
na primer poročni obred, ki pomeni novo žrtev, smrt in oživitev ali
pa iniciacije ob pristopu raznim misterijem (Dionizov, Mitrov, Elevzinski)
ali ob posvetitvi v določene religije. Obrede iniciacije pogosto spremlja
obred duhovnega in telesnega očiščevanja (molitev, post ali umivanje),
ki ga med drugimi poznajo tudi hinduizem, judaizem in krščanstvo. Ultimativna
krvava žrtev Jezusa Kristusa na križu ima za posledico večno življenje,
ki se zaradi odkupa krivde prenaša na vse človeštvo. Krst z vodo pomeni
tako obred očiščevanja in zaveze, medtem ko predstavlja mašna daritev
z zaužitjem Kristusove krvi (vino) in telesa (kruh) obred iniciacije.
Vendar je iniciacija pravzaprav izvedena že ob krstu, saj človek nato
ne živi več iz sebe in zase, marveč iz boga in za sobrate. Pri alkemičnih
obredih iniciacije in rektifikacije (očiščevanja) igrajo pomembno vlogo
sublimacijske stopnice ali lestve, ki lahko potekajo skozi sedem krožnic
(3+4) in vodijo dušo nazaj k božanskemu izvoru ali Soncu (= zlato),
kar je razvidno tudi iz tokratne Hajnčeve postavitve. Končni cilj vsega
hermetičnega prizadevanja s pomočjo alkemičnih procesov rektifikacije,
destilacije, sublimacije, circumambulancije itn. je torej doseči božansko
transmutacijo nepopolne mase v popolno tvar. Alkimist tako nastopa v
vlogi demiurga ali pa mu skuša biti enak. Umetnik je v tem primeru nad
alkimistom, saj ne ustvarja nečesa že obstajajočega, marveč nekaj povsem
novega, svojo umetnino.
Štirje elementi
Že v uvodu je kot izhodišče Hajnčevega umetniškega opusa
alchymicuma omenjena simbolika štirih elementov in serije prvih štirih
števil v pitagorejskem filozofskem sistemu, ki se mu v Grščini pravi
tetraktis in pomeni nebeško popolno število. V tetraktisovi piramidi
se skriva popolno znanje, posamezna števila pa imajo elementarne lastnosti:
ena ali ogenj je ustvarjalni duh, dva ali zrak je materija, tri ali
voda je združitev duha in materije, štiri ali zemlja je ustvarjena oblika.
Vendar pa sega kozmogonična simbolika štirih elementov še dlje, na primer
v judovsko izročilo, kjer se pojavi ob Davidovi šesterokraki zvezdi
ali Salomonovem pečatu (v obliki dveh enakomerno prekrivajočih se enakostraničnih
trikotnikov), preide pa tudi v krščansko mistiko. Kitajci združujejo
po dva elementa v dualističnem kozmološkem principu: voda in zemlja
predstavljata jin, zrak in ogenj pa jang. Zrak in ogenj sta moška, aktivna
elementa, voda in zemlja pa ženska, pasivna elementa. Ogenj ima lahko
različne oblike (plamen, strela, žarek, sonce) in veliko simboličnih,
neredko antagonističnih pomenov, kot so na primer božanski, peklenski,
ustvarjalni, destruktivni, žrtveni, erotični, očiščevalni, prerojevalni
itn. Zrak predstavlja povezavo med nebeškimi in zemeljskimi sferami
in je simbol svobodnega gibanja, letenja, zrelosti, očiščevanja in seveda
dihanja, kot ene osnovnih življenjskih funkcij, pogosto pa je enačen
tudi z vetrom ali osnovnim gibalom. Osnovne funkcije vode so v večini
primerov zelo sorodne: Voda je izvir življenja, v njej se življenje
obnavlja in tudi prečiščuje, zato imata z zemljo nekatere skupne lastnosti.
Skoraj v vseh kozmogonijah je bog najprej ustvaril vodo, šele nato zemljo.
Večina obrednih očiščevanj poteka v vodi ali z vodo, enako kot krščevanje.
V Stari zavezi najdemo nešteto primerjav hrepenenja telesa po vodi s
hrepenenjem duše po bogu. Voda je simbol modrosti, vendar pa ima lahko,
kakor ogenj, tudi destruktivne lastnosti. Neredko se prepletajo lastnosti
vode in krvi. Zemljo pogosto enačijo z materio primo (prst - humus)
ali z maternico, iz katere se vse rojeva in v katero se tudi vrača ("Prah
si in v prah se povrneš"). Da bi obrodila sadove je treba vanjo
penetrirati in jo obrizgati z vodo ali s krvjo, pri čemer pridobi tudi
vlogo matere (Tellus Mater). V nedrjih zemlje so skrita neizmerna bogastva,
kar je razvidno tudi iz skrivnostne alkimistične formule V.I.T.R.I.O.L.
(Visita Interiorem Terrae Rectificando Invenies Occultum Lapidem), kar
naj bi pomenilo: Obišči notanjost zemlje in s prečiščevanjem boš našel
skriti kamen (modrosti). Po nekaterih razlagah naj bi šlo tukaj za simboliko
iniciacije v smislu iskanja in najdenja svojega pravega jaza v jedru
lastne osebnosti, kot osnove za transmutacijo v popolnega človeka.
Simbolika oči
Osnovni simbolični pomen očesa je dvojen, saj ima po eni
strani vlogo fizičnega organa, ki omogoča optično zaznavo zemeljske
stvarnosti, po drugi pa predstavlja duhovno ali srčno oko, ki omogoča
vpogled v duhovne sfere. Zato predstavlja simbol vsevednosti, razsvetljenosti
in celo božanskosti (božje oko). Bitja z enim očesom ali slepa na eno
oko po navadi simbolizirajo hudobijo, medtem ko popolna zunanja slepota
neredko simbolizira notranjo jasnovidnost. Obstaja celo tretje (čelno)
oko, na primer v hinduistični predstavi boga Šive ali budističnega Dharme,
obakrat v funkciji sintetičnega videnja. Nenazadnje lahko simboliko
oči interpretiramo tudi v pomenu nadzora ali oblasti, kot je to primer
Orwellovskega Big Brotherja, ki nas opazuje na vsakem koraku. Nadnaravno
velikoformatne risbe oči na vsakem od štirih nivojev quaternariusa (ali
tetrakisa) Hajnčeve postavitve opozarjajo na njegovo duhovno prisotnost
v razstavnem prostoru kot aktivno sodelujoče osebe v hermetičnih procesih,
hkrati v vlogi neofita in umetnika-alkimista.
Simbolika sonca
Soncu so praktično vse pomembnejše civilizacije, od Egipčanov
do Inkov, atribuirale božanske lastnosti ali pa so ga smatrale za personifikacijo
najvišjega boga. Simbol sonca je v največ primerih sončevo kolo (ali
krožna plošča), ki jo najdemo že v votlinah mlajšekamenodobnega človeka
in navezuje na kompleksno, splošno simboliko kroga ali mandale, lahko
pa je upodobljeno tudi z žarki različnih oblik. Velikokrat nastopa kot
božja podoba, neredko skupaj z luno. Soncu kot kemijski element odgovarja
zlato, najžlahtnejša kovina, alkemijski lapis philosophycum, tudi v
obliki kroga ali krogle. Ista oblika med drugim simbolizira tudi animo
mundi (dušo sveta), okrogla pa mora biti celo alkemijska rektifikacijska
posoda. Sonce simbolizira izvor življenja, h kateremu se vračajo živa
bitja, da lahko očiščena ponovno zaživijo, po nekaterih že omenjenih
alkemijskih tezah pa lahko simbolizira tudi samospoznanje v procesu
iniciacije, kot osnovo za izgradnjo novega človeka ali transmutacijo,
kar je hkrati temeljna razlaga vloge sonca v Hajnčevi postavitvi.
nadaljevanje
