3. MIRO HAJNC IN ZAMETKI OPUSA ALCHYMICUMA
Miro Hajnc je svoj likovni opus skozi
vsa ustvarjalna obdobja razčlenjeval v skupine zaporednih in neredko
tudi vzporednih ciklov, ki se med seboj razlikujejo tako po formalnem
značaju in tematikah kot tudi v tehnološkem smislu. Njegovo likovno
ustvarjalnost označuje konstanten razvoj v okviru klasičnega slikarskega
in risarskega medija, obsegajoč eksperimentiranje na področju likovnih
tehnik, metrialov in formatov, ob sočasnem raziskovanju kombinacij različnih
likovnih izrazov, vključno s podajanjem novih tematik in vsebin na eni
strani ter reinterpetacij stalnic na drugi strani, ki pa zmeraj ohranjajo
izrazito osebnoizpovedni značaj. Poleg tega se Hajnc skozi vse faze
likovne ustvarjalnosti ukvarja tudi s fotografijo, ki jo na pričujoči
razstavi prvič predstavlja v tako obsežnem izboru.
Tematika iniciacije, očiščevanja
in odrešitve
V zadnji četrtini osemdesetih let (ok.
1987) prične Miro Hajnc ustvarjati cikel motivov iz Dantejeve Božanske
komedije, ki ga razvija tja do srede devetdesetih, bodisi kot risbe
s tušem ali svinčnikom bodisi kot slike na platnu v mešanih tehnikah.
Sprva je Divino Commedio interpretiral literarno, kot neposredno ilustracijo
besedila (paralele pri Gustavu Doréu), pozneje pa je njegov odnos do
pesnitve postal intimnejši in osebnejši. Po avtorjevem mnenju je Dante
svoj capolavoro zasnoval v smislu psihoanalize človekove duševnosti
ter so pekel, vice in nebesa hkrati prispodobe različnih stopenj osebnega
očiščevanja, do končne posmrtne odrešitve. Isti tematiki, čeravno v
drugačnem kontekstu, se približa tudi sredi devetdesetih let v novem
ciklu, posvečenemu izključno duhovnemu očiščevanju in posmrtni odrešitvi,
sicer pod močnim vplivom tibetanske mistike. V obeh primerih so človeški
liki upodobljeni predvsem kot značajni arhetipi in manj kot individualne,
prepoznavne osebnosti. V kontekstu avtorjevega subjektivnega odnosa
do vsebine umetnine je namreč z mimiko in gestikulacijo poudarjen čustven
izraz pomembnejši od naturalističneje upodobljenega obraza ali telesa.
Tako pridobi celotno dogajanje na dramatičnosti v arhaični, skoraj pantomimski
ekspresiji. V tokratni risarsko-slikarski prostorski instalaciji pa
je avtor zastavil popolnoma drugačen tematski koncept očiščevanja oz.
katarze, saj postane obiskovalec med gibanjem skozi prostor in opazovanjem
sestavni del tako likovne kompozicije kot vsebinskega dogajanja.
Moški in ženski princip, ponovno
rojstvo
V letih 1997 / 98 ustvari Miro Hajnc
samosvoj likovni cikel diptihov z naslovom Razvoj praprotnega semena,
s katerim posreduje svoj intimni odnos do narave s pomočjo večpomenske
simbolike dvojnih nosilcev (moški + ženska), površinske strukture, likovnih
objektov in barve. Spremljamo lahko retrogradno metamorfozo človeka
v rastlino, kot prispodobo umetnikovega vračanja k naravi, k praizvoru
in hkrati razvoj praprotnega trosa, preko brstov in biljke do listov,
kot primera enogametnega razmnoževanja ter spočetje človeškega embrija,
kot primera spolnega razmnoževanja. Moški in ženski princip simbolizirajo
dvojni platneni nosilci v smislu diptihov, kjer je razvrstitev likovnih
objektov podrejena osnovni, navpični prostorski orientaciji, dopolnjene
ponekod s kompozicijsko diagonalo, ki učinkuje statično in drugod s
krivuljo, ki v dogajanje vnaša dinamiko. Omenjena faza je odsev Hajnčevega
simboličnega duhovnega zlitja (disolucije) z naravo in hkrati likovni
zapis ideje enovitosti stvarstva, ki ga doživlja kot nadzorovani kaos
in kjer so vse evolucijske faze med seboj enakovredne, tako na mikro-
kot na makrokozmičnem nivoju, deloma v skladju s principom alkemičnega
stvarjenja elementov iz masse confuse v primo materio in njihovega neprestanega
preoblikovanja v procesu hermetičnega kroženja. Hajnc tedaj uporabi
dokaj neobičajno likovno tehniko, pri čemer izvede reliefno strukturo
slikovne površine z akrilnimi in izravnalnimi masami, ob uporabi lesnega
lepila kot dodatnega veziva. Z basreliefno učinkujočim impastom modelira
likovne objekte kot simbole in semantične znake, s katerimi hkrati oblikuje
specifično strukturo slikovne površine. Likovna tehnika mu tako omogoči
poenotenje strukture in oblike, saj se struktura spreminja v obliko.
Avtor je kot sredstvo likovne pripovedi v omenjenem ciklu prvič uporabil
kompozicijo simbolov in semantičnih znakov, torej na način, kot je komponiral
tudi tokratno postavitev v slovenjegraški galeriji, vendar sedaj v smislu
vsebinske ekstenzije platna kot instalacije v celotnem razstavnem prostoru.
Štirje elementi
Simboli štirih elementov se pri enotni
kompoziciji pojavijo že v Dantejevem ciklu, saj so človeške figure praviloma
postavljene v pokrajino z mogočnimi pogorji v ozadju in posamičnimi,
prosto stoječimi ali lebdečimi skalami z grozečimi prepadi v ospredju.
Krajino pogosto dopolnjujejo tudi vodne površine, kot so reke, jezera
ali morje in pa seveda oblaki, kar likovni celoti posreduje vtis prostorske
in časovne neskončnosti. Od živali so prisotni le ptiči, ob skoraj popolni
odsotnosti rastlinstva pa lahko zasledimo le kakšno osamljeno in uvelo
cvetico. Miro Hajnc je tudi v tem primeru uporabil neobičajno mešano
slikarsko tehniko, kjer kombinira jajčno tempero s smolastimi pigmenti
v olju, tako poslikano platno pa prelakira še s čebeljim voskom, ki
ga pred uporabo prekuhava v terpentinu. Slike imajo zato značilen naravni
vonj. Hkrati ustvarja na isto tematiko tudi risbe s tušem ali svinčnikom,
ki ga očitno spremljajo skozi vse faze. Nekoliko kasneje posveti avtor
motiviki elementov samostojna likovna cikla in obsežno serijo fotografij,
ki pa jo neprenehoma dopolnjuje. Prvi ciklus z motiviko vode je Miro
Hajnc posvetil ekološki tematiki onesnaženja reke Drave. Umetnika, ki
živi nekoliko odmaknjeno, introvertirano življenje v tesnem sožitju
z naravo, sodobni ekološki problemi še posebej prizadevajo, kar je razvidno
tudi iz prvotnega koncepta pričujoče razstave. Skoraj sočasno z dravskim
ciklom se pojavijo prve upodobitve neopredeljivih goratih pokrajin z
izrazitimi oblaki, ki lahko preidejo tudi v samostojne podobe. Le-te
odsevajo Hajnčeva duševna občutja, ponazorjena z različnimi dnevnimi
ali letnimi časi, od temačnosti noči, preko mehke jutranje svetlobe,
do popoldanske ostrine sončnih žarkov. Svoja opažanja oblakov ter svetlobnega
in atmosferskega dogajanja na nebu ves čas vztrajno beleži tudi s pomočjo
fotografskega aparata. Neprestano fotografira tudi vodne pojave v različnih
oblikah in agregatnih stanjih. Na pogostih izletih v naravo večkrat
stoji tudi uro in več v vodi, da bi ujel ugoden atmosferski trenutek
ali pravo kompozicijo. Nenavadni so posnetki Hajnčevih likovnih del
pod sloji ledu v naravnem okolju. Ob fotografijah vode je pričel ustvarjati
tudi serijo slik na platnu, posvečeno izključno motiviki brzic in slapov,
ki pa se zlagoma razvije v pravi eksperimentalni poligon tako likovnega
izražanja, segajoč od realizma preko stilizacije do abstrakcije (gestualnost,
driping) kot tudi kolorizma (razne redukcije) in tehnike. Voda in zemlja
zmeraj nastopata enakovredno, v subtilnem sožitju, v smislu ekološko
zavestnega opozorila na krhka ravnovesja naravnih ekosistemov.
Avtoportreti in simbolika oči
Miro Hajnc ustvarja vzporedno z drugimi cikli, od leta 1986 pa vse do
danes, serijo portretnih študij v tehnikah olja na platnu in risbe s
tušem, izvedene s trstiko. Dejansko gre v tem primeru za skupino avtoportretov
s skrajno intimno vsebinsko interpretacijo klasičnega likovnega motiva.
Hajnc jih skozi različna ustvarjalna obdobja upodablja z različnimi
likovnimi izrazi, ki segajo od realizma, preko ekspresivne deformacije
in karikaturnega pretiravanja, do geometrijske stilizacije, pri čemer
posreduje likovna celota izmenoma bodisi risarsko ali plastično bodisi
slikovito učinkovanje. Le redke upodobitve kažejo avtorjeve obrazne
poteze, skušal je namreč v glavnem podati le simbolično in psihološko,
ne pa tudi formalno identifikacijo. Obraz je najbolj ekspresiven del
človeka, ki neposredno odslikava njegovo duševnost, pars pro toto obraza
pa so nedvomno oči, ki jih Hajnc tedaj prvič uporabi kot sredstvo ekspresije.
Na tokratni razstavi jih praviloma obravnava ločeno od obraza in posamič,
izključno kot simbole.
nadaljevanje
