4. POMEN RISBE V TRENUTNI LIKOVNI USTVARJALNOSTI MIRA
HAJNCA
Likovna ustvarjalnost Mira Hajnca je skozi vse faze izrazito
eksperimentalno usmerjena, tako v motivsko tematskem pogledu kot v smislu
likovnega izraza in morda še posebej likovnih tehnik, kjer igra ves
čas posebno vlogo risba, bodisi v obliki krokija ali pripravljalne študije
bodisi kot samostojno likovno delo. Poleg suhih (svinčnik, grafit in
oglje), uporablja tudi tekoče risarske materiale (tuš), ki jih na papir
nanaša s trstiko. Čeravno nastajajo ob vseh slikarskih tudi spremljajoči
risarski cikli, pa jih je avtor do sedaj le redkokdaj predstavil kulturni
javnosti. Ogledati si jih je bilo praviloma mogoče le v ateljeju, pa
še to ob redkih priložnostih. Prav zato je odločitev, da na tokratni
slovenjegraški razstavi izpostavi risbo na papirju kot nosilko likovne
in simbolične pripovedi, popolnoma nepričakovana in toliko bolj drzna.
Še posebej, ker gre za izjemno redek pristop risbi na monumentalnih
papirnatih nosilcih (format kvadrata ali pokončnega pravokotnika), ustvarjeni
s pomočjo grafitne palice kot risarskim orodjem in ob nenavadni tehniki
porisovanja slikovne površine. Za razliko od osnovnega načina risarskega
izražanja s konturo, ki ga je Miro Hajnc tokrat uporabil izključno za
pripravljalne študije na običajnih A 4 formatih papirja, izbere namreč
posebno metodo šrafiranja z enakomerno debelimi, kratkimi in rahlo ukrivljenimi
črtami. Četudi gre za risbe z uporabo suhega materiala v monohromatski
sivini, pa je splošni vtis izrazito slikarski, pri čemer je s pomočjo
tonske modelacije ob redkejšem ali gostejšem črtkanju, dosegel celo
učinek sfumature. Celostna podoba ustvarja zato prosojen vtis s sanjsko
surrealnim učinkovanjem. Opravka imamo z nadnaravno velikimi, muralnimi
simboli oči, zemlje, vode, zraka in ognja, ki obstajajo le kot ideje
ali misli v imaginarnih možganih demiurga, animae mundi in umetnika.
Praviloma zavestno nadzorovan proces črtkanja je po daljšem trajanju
neredko zašel do samih meja gestualnega avtomatizma, kot posledica blagega
kinetičnega transa. Avtor je sicer kot vodilo opazoval pripravljalne
študije, kjer pa zaradi prevladujoče linearnosti ni mogel predvideti
vseh možnih efektov, zato je šele po večkratnih improvizacijah dosegel
željeno končno podobo. Hajnčevo risbo tega trenutka je v okviru slovenske
produkcije zaenkrat še težko ustrezno ovrednotiti, brez dvoma pa zaradi
svoje večplastne specifike predstavlja dobrodošlo osvežitev na domači
likovni sceni.
Mario Berdič
