Ponovno prečenje izjemno zobatega Rokavskega grebena je bilo že nekaj časa na najinem sporedu, odločilno naju je zbodlo vabilo v čudovito/iskrivo napisanem vodničku Martuljek, kjer avtor na Mali Oltar po smeri Bučer-Kristan (IV-/III, 450 m) vabi z besedami: "Če bi bili mi alpinisti nevoščljivi, te smeri ne bi privoščili niti najboljšim prijateljem. Priporočamo jo vsem!" Tako je nadvse ambiciozna in dooolga kocka padla na: iz Martuljka na Mali Oltar, po nama že znanem grebenu Oltarjev na Velikega brata, na Visoki Rokav in za vrhunec dneva prečenje najvišjega in z vsemi nepreštetimi stolpiči gotovo tudi najbolj naježenega grebena Julijskih Alp. Vključno s sestopom s Škrlatice v Vrata sva glede na nama večinoma že poznan svet, dinamično hojo, plezanje brez obiranja, z varovanjem le na najtežjih mestih, uporabo spustov po vrvi, brez počitkov na vrheh, brez fotografiranja v nedogled, brez nepotrebnih (neobhodnih?) zapletov in zgrešenih smeri realno (optimistično?) računala na 13 ur. Prav toliko časa do teme sva tudi imela na voljo...

Iz Martuljka poskočno v Za Ak, veliko manj živahno po smotanem prehodu do Treh Macesnov in že kar težaško po zagruščeni potki, ki preči pod zgradbo Malega Oltarja. Nad rdečim žlebom sva odvila od poti naravnost navzgor pod steno, odkoder se lepo vidi vstopna votlina, do katere sva splezala po mestoma izjemno podrtem svetu v velikem loku iz leve, kjer je tik pod zagruščeno votlino že dišalo po trojki.

Smer B-K (za podroben opis glej Slovenske stene) poteka v čudovito trdni skali, kjer je bilo plezanje en sam sproščen užitek. Že sam uvod, izjemno zračno prečenje luske, naju je neznansko navdušil s slikovitim prehodom. Neskončno dolg in plitek kamin nad 'avtobusnim obračališčem' ponuja brezskrbno poplezavanje s številnimi 'poskočnimi' potegi. Le stena vršnega raza je bila bolj napeta, posebno en poteg brez konkretnega stopa se nama je zdel kar utesnjen, čeprav je bilo mesto hudo zračno! To je po najini sodbi tudi najtežje mesto smeri, saj od štirih klinov, ki jo 'premore' celotna smer, pod njim tičijo kar trije (na razu je urejeno sidrišče), enega sva pa našla v kaminu. In klinov je tudi povsem dovolj, saj je možnosti naravnega varovanja obilo, midva sva tako zabila le dvakrat, enkrat v kaminu in drugič na razu, varovala sva se pa mimo luske, dva raztežaja v kaminu in enega na razu. Smer je resnično zelo močno priporočljiva!

Na vrhu MO sva bila točno po časovnem planu, tako da sva upravičeno računala s posladkom vse do Škrlatice, saj sva nadaljevanje že poznala. A 'čudo božje', navkljub temu da sva v mislih preklopila s kompaktne na skrajno krušljivo skalo, je bila že sestopna polička v škrbino hujša ter bolj zračna od spomina in zapisa, potem sva pa kvačkala s prestopom na raz proti VO, ki je možen le z desne škrbinice! Višje sva se zapletla še s kratkim spustom, ko se vrv že spet ni hotela potegniti za sabo, zato pa sva višje en težji prehod na desni zamenjala za lahek sprehod na levi strani grebena.

Na vrhu VO sva tako že malo zamujala, enako tudi na VR, do kamor je bilo spet bolj podrto kot v spominu. Tudi najlažja smer pod vrhom VR (vdela sva jo lani v obratni smeri) nama je začuda postregla s težavami bližje trojki kot dvojki, a ocene so za polovičko kar po pravilu subjektivne in močno odvisne od razpoloženja, še bolj pa od smeri plezanja ;)

Naježenega grebena za VR sva se lotila v skladu s svojimi navodili, pri čemer sva se spuščala po vrvi, kjer se je le dalo (4 urejeni spusti, še enega sva pa spustila). Prvič sva se popeljala proti škrbini s čudaškimi Financarji, ki sva jih tokrat potrpežljivo prečila spodaj po skrajno nemarno krušljivih, 'zarolanih' in zračnih poličkah in žlebovih, dokler se svet ni dokončno izkompliciral in sva po kaminu prilezla na greben pod najvišjo glavo prvega velikega stolpa, na katerega sva tokrat splezala z desne. Po levem obhodu naslednje glave sva se v škrbino spustila po vrvi, po udobni polici (a tako kot vse poličke je bila polna sitnih rolerčkov, ki kar vabijo k drsenju ;) vodoravno prečila oster (verjetno najbolj oster) stolp, ki visi desno od grebena in brez težav skočila na vrh drugega/najvišjega stolpa Rokavskega grebena. V naslednjo škrbino sva sestopila kar peš (možnost spusta), kjer naju je čakal še tretji in daleč najtežji stolp, saj plezanje na oster in zračen vrh v zaključnem previsu gladko doseže četrto stopnjo (2k; na celotnem grebenu od MO sva se samo na tem mestu varovala, v nasprotnem bi šlo namreč napredovanje čisto prepočasi). Za sestop v škrbino pod Škrlatico sva se dvakrat spustila po vrvi in že sva plezala po kompaktnem razu luske navzgor, a hitrosti ni bilo več, saj je bila vsa 'ta hitra' energija že davno potrošena. Pod vršno zaporo (ob nezgrešljivem mostičku) sva prečila še po zadnji in dolgi (jasno, da zagruščeni) polici levo in vrh dosegla ob sedmih - z enourno zamudo. Kako lepi so bili zatem ukradeni in sproščeni trenutki na vrhu, ko se je svet kopal v soncu poslavljajočega se dneva in je vsa napetost dokončno odpadla z najinih ramen.

Kar obstala bi še v nedogled, a je bilo treba dol. Po zavarovani poti je šlo bolj počasi, po dolgem melišču v hipu, po še daaaljši prečnici se je vleklo kot vedno, pod bivakom je kmalu zmanjkalo svetlobe, tako da sva preklopila na umetno, ki je pa bolj 'počasna', in po dobrih 14ih urah sva precej zmahana končno le odprla tako željena Vrata. Za čudovito prijazen nasmešek, ki je bil pred tem le skrit v najinih upih, sta poskrbela plezalca, ki sta se pozno vrnila iz Triglavske stene in sta naju izven svoje poti dostavila čisto do parkirišča v Gozd Martuljku. HVALA!