28.3.	T	Kosmati vrh
12.-21.3.	G	samoosamitvene
23.1.	G	Kriška gora
12.1.	G	Mali Karman
2.1.	G	Učka: Vojak

sobota, 28.3.2020: Kosmati vrh, 1643 m

Jelovco sem našel presenetljivo bogato zasneženo; na zelo globoke kolesnice sem naletel že pod robom planote, tako da je šlo nekajkrat za dlako. Od Rastoke proti Mostem sem malo prehitro cviknil in zato parkiral 700 m pred križiščem.
Začel sem šele malo pred 2. uro. Cestni pohod po ravnem je na srečo trajal vsega 4 minute, nato sem, sledeč smučini predhodnika, uporabil bližnjico po hipotenuzi do ceste za Prtovč. Če ne štejem enega ovinkca, je bil kopen edino vodoravni odsek čez veliko hurikansko podrtijo. Po dolgem razglednem vzpenjanju se 50 m za prvim ostrim ovinkom v breg odcepi strma vlaka, ki predstavlja bližnjico. Z njeno prepoznavo seveda nisem imel težav, saj so me vodile smučine Dražgošanov. Bližnjica žal ne pripelje čisto do rampe na cesti za Klom, zato nam ne uide 10 m spusta. Debelo zasneženi cesti sem sledil do višine planine (smerokaz Klom v desno), tam pa, skupaj z dražgoškimi špurami, zavil levo gor po stranskem odcepu, ki je najbolj priporočljiv tudi za kolesarje. Po vznožju Kosmatega vrha namreč v zložnem vzponu preči do sedla vrh planine Klom. Z začetka te prečnice se odpre prvi pogled na vršno vzpetino Kosmatega vrha, ki je navdušil s pravo zimsko podobo. Do vrha sem izkoristil eno od jutranjih pristopnih smučin, pri čemer sem opazil, da je bil takrat sneg skorjast.
Razgled je bil nenavaden, videlo se ni skoraj nič. Bolj oddaljeni vrhovi so bili samo v obrisih, zrak je bil čudno rumeno neprosojen. Za rekordno koncentracijo puščavskega prahu sem izvedel šele zvečer (vrednosti delcev PM10 so bile tako visoke, da je bilo športanje ta dan celo škodljivo ...).
Prve zavoje sem potegnil po trdi severni strani, nato pa zavil na SZ pobočje, kjer me je čakalo bolj pravo spomladansko smučanje, v globokem omehčancu s pridihom skorje. Po cesti, ki je bila pozno popoldne že vsa v senci, je medtem toliko pomrznilo, da je šlo brez vsakega porivanja.

samoosamitev

četrtek, 23.1.2020: Koča na Kriški gori, 1471 m

Arhiv: 6.2.2019, 20.11.2016, 19.4.2015, 24.2.2011, 10.12.2006.

nedelja, 12.1.2020: Mali Karman / Monte Cuarnan, 1372 m

Do Ioufa pripelje ozka asfaltna cestica. Naprej drži betonska. Deset minutk za tem, ko zavije proti levi, smo pri smerokazih, ki pokažejo na dobro shojeno stezo. V udobnem slogu vijuga skozi zračen gozd do travnate rame s križem, s katere se odpre prvi širok razgled. Odprto vršno pobočje dokončno dosežemo na drugi rami, na katere sedlu je razcep poti: desno zavije prečnica do JV grebena, skoraj vsi pa smo se držali leve steze, proti razglednemu zahodnemu grebenu. In po njem do vrha. Vmes je razsežna uravnava, na katero s severne strani pripelje makadamska cesta (zaprta za promet), jadralski padalci pa jo uporabljajo za vzletišče.
Mali Karman je, kljub višini, ki ni nič posebnega, pomemben vrh nad Furlansko nižino, kajti dviguje se naravnost iz nje, dodatno pa k prepoznavnosti pripomore visoka kapela na vrhu. Glede na videno je očitno glavna izletniška točka širšega območja.
Najprej pade v oči sosednji greben Veliki Karman - Postovčič, zanimiv je tudi kot, iz katerega gledaš Matajur in Krn. Omeniti je seveda treba gričevje Beneške Slovenije. Furlansko nižino je žal prekrivalo plitvo morje hladnega nižinskega zraka, zaradi katerega se Jadrana sploh ni videlo.

četrtek, 2.1.2020: Učka: Knezgrad, 612 m - Vojak, 1396 m

S parkiranjem nad Tuliševico ni težav: nasproti začetka poti za Knezgrad je prostora za 6-7 vozil, 100 m nazaj pa veliko makadamsko parkirišče.
Vzpon po lepi stezi skozi borov gozd, v soncu in svežem "nadmorskem" zraku, je bil čisti užitek. S kratkim ovinkom smo pristopili na Knezgrad, gozdnat hrib, ki ne izstopa s čim posebnim, zato je točka HPO verjetno iz kakšnih lokalnih vzgibov; včasih je na njem stal razgledni stolp, od katerega pa so ostali le temelji. V nadaljevanju nas je navdušila steza, ki v zložnem vzponu preči strmo pobočje nad Lovransko Drago. Na sedelcu s križiščem poti smo grebensko varianto čez razgledni, skalnati Grnjač morali opustiti, postalo nam je namreč jasno, da smo bili zjutraj vstali prepozno. Namesto pečevja so nam pot popestrili številni suhozidi, nov dokaz, da je bilo celotno pobočje Učke v preteklosti natančno obdelano; danes ga v celoti prerašča gozd. Pri kočici na Lazih smo naredili kratek postanek na soncu, kar je bila dobra poteza, saj nam je kmalu zatem sonce ušlo čez greben Učke. Do sedla Vrata smo posledično hodili po hladnem; kratke rokave sem zamenjal s pulijem. Pogrela nas je strmina pod sedlom, porasla z gorskim bukovjem, na kateri smo srečali prve spuščajoče se hribovce: dva Hrvata, dva Slovenca in dva Italijana. Za prečenje do južnega sedla pod vršno vzpetino Vojaka smo zatem uporabili napačno pot (označena gre levo, mi smo sledili desni vlaki), kar pa na srečo ne pomeni nobene izgube časa in višine. Na sedlu so se nam usta široko raztegnila, kajti vrnili smo se na toplo sonce, pogled pa je poletel čez celotno Istro. Postalo je tudi precej bolj obljudeno, kajti večina planincev pristopa na Vojak od bližnje vasi Mala Učka ali pa naredijo krog s Poklona. Zaključni vzpon po odprtem grebenu je pravi vrhunec ture, z neoviranim razgledom na vse strani neba: od Grobničkih Alp, prek Snežnika, Grintovcev, Triglava do Dolomitov. In, seveda, morja.

Učka: Šikovac - Sisol, 13.1.2019
Učka: Perun - Brgud - Kremenjak, 17.2.2019