31.12. | G | Britmanca - Dražgoška Gora |
16.-23.12. | G | Gran Canaria |
5.12. | G | Kamenjak, Tuhobić |
30.11. | T | pod Mangrtskim sedlom |
26.11. | G | Kržišče |
24.11. | G | Pirčev hrib |
10.11. | G | Veliki vrh nad Hrušico |
1.11. | G | Jampršnik |
26.-27.10. | G | Bogatin - Tolminski Kuk |
torek, 31.12.2019: Britmanca - Dražgoška Gora
ponedeljek - ponedeljek, 16.-23.12.2019: Gran Canaria
Pico de las Nieves, 1949 m - Campanario, 1917 m – El Montañon, 1762 m
Najvišji vrh otoka. Krasen pohodni krog, s prelepo stezo po borovem gozdu, ki jo s pridom izkoriščajo tekači (videl pa sem tudi sledi koles), in s pogledi na ostenje nad San Bartolomejem de Tirajana. Če nam postane dolgčas, lahko polezemo po monolitnih kopicah Campanaria, preseneti pa tudi zahteven spust z Montañona. Povratek med drugim pelje čez jez. (OpenStreetMap)
Dunas de Maspalomas
Košček Sahare na Gran Canarii. Ponuja zelo lep sprehajalni krog po označenih sipinskih poteh in plaži. (OpenStreetMap)
Montaña de Tauro, 1214 m
Najdaljša tura tedna. Iz doline Mogan po atraktivni poti na rob sten Laderones, nato po zložni planoti, ves čas po navdušujoči okolici, do vrha. Spust na drugo stran, po dolini pod Montaña de los Cardones, ter prečenje nazaj do poti vzpona. (OpenStreetMap)
Roque Nublo, ok. 1740 m
Sveto mesto prvotnih prebivalcev otoka, nadnaraven 70-metrski vulkanski zamašek. Za razliko od turistične množice, ki si ga ogleda od najbližje cestne točke (pol urice hoje), sem izbral južni pristop s prelaza Degollada del Aserrador, s prekrasno dolino in vodoravno krožno potjo po Nublovem vznožju. (OpenStreetMap)
Playa Güigüi
Ne zgodi se velikokrat, da je za dostop do plaže (in povratek) potrebno premagati 900 višincev. :) V tem primeru se jih splača. Playa Güigüi, s črno mivko, oceanskimi valovi in pogledom naravnost proti Tenerifi, leži na najbolj divjem delu otoka. Tura je tako lepa, da bi bila vredna obiska tudi brez plaže. Morje je bilo presenetljivo toplo. (OpenStreetMap)
Guayadeque
Dolina, ki prereže vzhodno stran otoka, pripada SV polovici otoka, ki pobere vso (že itak ne ravno obilno) vlago, ki jo prinese stalni SV pasatni veter. Z bujno poraščenostjo zato ostro odstopa od suhe, puščavske JZ polovice otoka.
Hojo sem zastavil na koncu asfaltne ceste, pod gostiščema na Montañi de las Tierras, markantni trdnjavski vzpetini sredi doline. Med vzponom čez strmo pobočje doline znova preseneti dolga, zračna polica prek stene; izgleda, da gre za nekakšno kanarsko specialiteto. (Pot je brez kakršnih koli oznak ali planinskih smerokazov; slednji se pojavijo šele na planoti! GPS je zato obvezen.) Tudi prehod s planote proti zatrepu doline je večinoma vodoravna prečnica, le da gre v tem primeru za staro tovorno pot. Do izhodišča sem se vrnil po ozkem makadamu v dnu doline, na katerem edini promet predstavljajo redki gorski kolesarji. (OpenStreetMap)
Krajša, vsega 3-urna opoldanska turica, pred vrnitvijo najetega avtomobila. Če bi imel več časa, bi jo podaljšal do kraterja Caldera Los Marteles ter se v dolino spustil z nasprotnega robu soteske, od Montañe de Mojón.
----------------------
Otok ima pozimi idealne pogoje za pohodništvo (in kolesarjenje). Temperatura je stalna, podnevi okoli 22-24, zjutraj okoli 16°C. Vremensko napoved je treba spremljati le zato, da se izognemo oblakom, ki kdaj zajamejo kak predel v severni polovici otoka, medtem ko je na jugu ves čas sončno. Tam sploh ne dežuje.
Kot lahko sklepamo iz naštetega, z basanjem oblek v kovček ni potrebno pretiravati. Za zaščito rabimo eno vetrovko, en puli in eno windstoppersko kapo (če slučajno pademo v kak veter), za hojo so dovolj nizki pohodni čevlji. Od kratkih hlač se bomo redko ločili, dolge hlače naj bodo poletne debeline.
Orientacija: pešpoti so neoznačene, smerokazi so postavljeni le na glavnih izhodiščih in najpomembnejših križiščih, zato zelo prav pride zastonjski OpenStreetMap; ta ima vrisane vse steze.
Še nekaj drugih zanimivih peš točk: Altavista, Sandra, Tamadaba.
četrtek, 5.12.2019: Kamenjak, 837 m, in Tuhobić, 1109 m
sobota, 30.11.2019: pod Mangrtskim sedlom, 1810 m
Turni vodniček: Mangrtsko sedlo
torek, 26.11.2019: Kržišče (Pokovše), 1658 m
nedelja, 24.11.2019: Pirčev hrib, 934 m
nedelja, 10.11.2019: Veliki vrh (nad Hrušico), 1263 m
Pri potoku Presušniku me je presenetil most - ki ga ni. Ker je bil Presušnik vse kaj drugega kot presušen, sem ga komajda uspel prečkati. Mokra in razdrta vlaka me je, ob zanimivih pogledih na strma pečevja in v spremljavi hrupnega hudournika, ki je bil pravzaprav eno samo slapišče, brez nadaljnih težav pripeljala na Mitharjev rovt. O njegovi samotnosti je pričala čredica gamsov. Z vrha travnika me je vlaka popeljala še desno čez potok, naprej pa je šlo na divje. Sledil sem stranskemu potočku, katerega dolinica je še najpoložnejši pas pobočja. Ko sem 10 m pod robom (in prav toliko prezgodaj) zavil v kratko prečnico proti bližnjemu obronku, sem se iz drseče strmine komaj rešil. O navdušenju nad civilizacijo v podobi Kvančnikovga rovta zato ni bilo dvoma. V primerjavi z vsem tem je bil preostali vzpon do vrha skoraj nedoživljajski. Od vodnega rezervoarja nad rovtom sem zavil desno do strmo odrezanega robu nad Dolino, z njegovega vrha pa je levo po slemenu vsega minuta do začetka gozdne ceste. Z njene serpentine sem potegnil bližnjico naravnost gor po gozdnem rebru in na cesto, speljano na Veliki vrh, stopil minuto od vršne točke.
Na spustu me je pod Kvančnikovim rovtom rešila še dokaj dobro vidna stopnica steze, ki od kočice preči do vodnega zajetja na znanem stranskem potočku, sicer ne vem, ali bi se čez vlažno, z listjem prekrito strmal sploh uspel prebiti.
petek, 1.11.2019: Vrh Stene, 456 m - Jampršnik, 649 m
kolo: Kraški rob, 28.6.1998
kolo: Kojnik - Golič, 1.5.2009
peš: Zjat- Črnokalski Grad, 19.9.2015
sobota - nedelja, 26.-27.10.2019: Bogatin, 1977 m - Mahavšček, 2008 m - Vrh Škrlí, 1924 m - Na Kserjú, 1971 m - (Tolminski) Kuk, 2085 m
Tuma:
Vrh Dobrénske Police ali Na Kserjú. Na jug planina Dobrénščica.
Kuk (Tolminski) ali Véliki vrh.