dnevnik 2020, prosinec - svečan - sušec



Dnevnik 2019, vinotok - listopad - gruden

31.12. G Britmanca - Dražgoška Gora
16.-23.12. G Gran Canaria
5.12. G Kamenjak, Tuhobić
30.11. T pod Mangrtskim sedlom
26.11. G Kržišče
24.11. G Pirčev hrib
10.11. G Veliki vrh nad Hrušico
1.11. G Jampršnik
26.-27.10. G Bogatin - Tolminski Kuk



torek, 31.12.2019: Britmanca - Dražgoška Gora


Srečnga pa zdravga 2020!



ponedeljek - ponedeljek, 16.-23.12.2019: Gran Canaria

Bistvo: presekati zimo z dopustom na večnosončnem otočju.

Pico de las Nieves, 1949 m - Campanario, 1917 m – El Montañon, 1762 m

Najvišji vrh otoka. Krasen pohodni krog, s prelepo stezo po borovem gozdu, ki jo s pridom izkoriščajo tekači (videl pa sem tudi sledi koles), in s pogledi na ostenje nad San Bartolomejem de Tirajana. Če nam postane dolgčas, lahko polezemo po monolitnih kopicah Campanaria, preseneti pa tudi zahteven spust z Montañona. Povratek med drugim pelje čez jez. (OpenStreetMap)

Dunas de Maspalomas

Košček Sahare na Gran Canarii. Ponuja zelo lep sprehajalni krog po označenih sipinskih poteh in plaži. (OpenStreetMap)

Montaña de Tauro, 1214 m

Najdaljša tura tedna. Iz doline Mogan po atraktivni poti na rob sten Laderones, nato po zložni planoti, ves čas po navdušujoči okolici, do vrha. Spust na drugo stran, po dolini pod Montaña de los Cardones, ter prečenje nazaj do poti vzpona. (OpenStreetMap)

Roque Nublo, ok. 1740 m

Sveto mesto prvotnih prebivalcev otoka, nadnaraven 70-metrski vulkanski zamašek. Za razliko od turistične množice, ki si ga ogleda od najbližje cestne točke (pol urice hoje), sem izbral južni pristop s prelaza Degollada del Aserrador, s prekrasno dolino in vodoravno krožno potjo po Nublovem vznožju. (OpenStreetMap)

Playa Güigüi

Ne zgodi se velikokrat, da je za dostop do plaže (in povratek) potrebno premagati 900 višincev. :) V tem primeru se jih splača. Playa Güigüi, s črno mivko, oceanskimi valovi in pogledom naravnost proti Tenerifi, leži na najbolj divjem delu otoka. Tura je tako lepa, da bi bila vredna obiska tudi brez plaže. Morje je bilo presenetljivo toplo. (OpenStreetMap)

Guayadeque

Dolina, ki prereže vzhodno stran otoka, pripada SV polovici otoka, ki pobere vso (že itak ne ravno obilno) vlago, ki jo prinese stalni SV pasatni veter. Z bujno poraščenostjo zato ostro odstopa od suhe, puščavske JZ polovice otoka.
Hojo sem zastavil na koncu asfaltne ceste, pod gostiščema na Montañi de las Tierras, markantni trdnjavski vzpetini sredi doline. Med vzponom čez strmo pobočje doline znova preseneti dolga, zračna polica prek stene; izgleda, da gre za nekakšno kanarsko specialiteto. (Pot je brez kakršnih koli oznak ali planinskih smerokazov; slednji se pojavijo šele na planoti! GPS je zato obvezen.) Tudi prehod s planote proti zatrepu doline je večinoma vodoravna prečnica, le da gre v tem primeru za staro tovorno pot. Do izhodišča sem se vrnil po ozkem makadamu v dnu doline, na katerem edini promet predstavljajo redki gorski kolesarji. (OpenStreetMap)
Krajša, vsega 3-urna opoldanska turica, pred vrnitvijo najetega avtomobila. Če bi imel več časa, bi jo podaljšal do kraterja Caldera Los Marteles ter se v dolino spustil z nasprotnega robu soteske, od Montañe de Mojón.

----------------------

Otok ima pozimi idealne pogoje za pohodništvo (in kolesarjenje). Temperatura je stalna, podnevi okoli 22-24, zjutraj okoli 16°C. Vremensko napoved je treba spremljati le zato, da se izognemo oblakom, ki kdaj zajamejo kak predel v severni polovici otoka, medtem ko je na jugu ves čas sončno. Tam sploh ne dežuje.
Kot lahko sklepamo iz naštetega, z basanjem oblek v kovček ni potrebno pretiravati. Za zaščito rabimo eno vetrovko, en puli in eno windstoppersko kapo (če slučajno pademo v kak veter), za hojo so dovolj nizki pohodni čevlji. Od kratkih hlač se bomo redko ločili, dolge hlače naj bodo poletne debeline.
Orientacija: pešpoti so neoznačene, smerokazi so postavljeni le na glavnih izhodiščih in najpomembnejših križiščih, zato zelo prav pride zastonjski OpenStreetMap; ta ima vrisane vse steze.
Še nekaj drugih zanimivih peš točk: Altavista, Sandra, Tamadaba.



četrtek, 5.12.2019: Kamenjak, 837 m, in Tuhobić, 1109 m


Pozitivne temperature nad R(ij)eko. (HPO, GPP)
Kamenjak je, čeprav nizek, izredno zanimiv vrh. Ponuja vse mogoče: utrjeno tovorno pot skozi "burjasti gozd", lepo ohranjeno mulatjero čez vršno skalno kupolo, ki pod vrhom preide v pravi pločnik s klopco, skladovnico ogromnih balvanov pod vršno točko, greben iz monolitnih zob, zračen razgled na vse strani, ... Škoda, da sem možnost krožne turice ugotovil šele naknadno: OpenStreetMap. - Nadvse priporočena smer (z izhodiščem na počivališču ob bivši glavni cesti Reka - Zagreb) bi se torej glasila: na prvem razcepu desno, proti bunkerju, od tam po južni strani na vrh in za konec ovinek prek prav tako atraktivnega Malega Kamenjaka. Skupaj s postanki 2,5 - 3h max.

Tuhobič je vrh z odprtim pogledom na Kvarner (a i šire), ki pa so ga meni žal omejili oblaki, pritepeni ravno ob nepravem času.



sobota, 30.11.2019: pod Mangrtskim sedlom, 1810 m


Parkiral sem na ovinku za Ilovcem, 1470 m, optimalno pa bi bilo med tretjim in četrtim predorom, na 1580-1600 m, do koder je bila cesta kopna, do četrtega predora pa je bilo, po cesti, moč tudi prismučati. Na koncu se je sicer izkazalo, da mi je prvih 200 peš višincev pravzaprav rešilo turo, kajti na ta dolgi stranici ceste pred zadnjim predorom sem - izvisel. Cesto je tam na dolžini skoraj 100 m zasul plaz, za prečkanje pa bi rabil dereze - ki jih nisem pritovoril s seboj, saj so bile klasična žrtev "load managementa". Malo sem se povzpel še po pobočju nad cesto.
Vreme je bilo usta-do-ušesno, še posebno v primerjavi z Gorenjsko, ki sem jo dopoldne zapustil v dežju.
Glavno pa je, da je turna sezona odprta!

Turni vodniček: Mangrtsko sedlo



torek, 26.11.2019: Kržišče (Pokovše), 1658 m


Popoldanska. Štart pri Ambrožu, v trdi megli. Na sonce, ahhhhhh, prišel na višini 1300 m. Zgoraj idila; po nebu so frčali jadralni padalci, po tleh so se sprehajale planinke v kratkih rokavih.



nedelja, 24.11.2019: Pirčev hrib, 934 m


Vreme je bilo že dva tedna bedno. Zahod države je bil zabasan, s pršenjem, na vzhodu je na 1500 metrih precej pihalo. Še najboljše je kazalo za Gorjance.
Pri vhodu na samostansko posestvo (tam, kjer je znotraj sprejemnica - prodajalna) je na obzidju hribovski smerokaz z oznakami Pleterske poti, Trdinove poti in E7. Ker sem z listjem prekrito pot že po nekaj minutkah uspel zgrešiti, sem nadaljeval po vlaki ob južni stranici samostana, ki kmalu preide v stezico. Pri južnih vratih v obzidju sem dosegel široko gozdno vlako ter po njej zavil desno gor. Najprej so se pojavile oznake Pleterske poti, na robu velike poseke pa še rumeno-rdeči krogci E7. Do Javorovice vodijo po glavni traktorski poti. Skozi vas in vse gostejšo meglo sem prikorakal do konca asfalta na velikem parkirišču pri partizanskem spomeniku. Pešpot se nadaljuje po stari, v tla "potopljeni" poti. Ko zavije desno skozi vratca v pašniški ograji, sem stopil na čuden, "zbuldožeriran" travnik. "Obzorja" so se začela svetliti, ko sem skozi druga vrata, vrh travnika, stopil na široko gozdno pot, ki se v nekaj minutkah dvigne do označenega razcepa (E7 tam zavije desno dol). Nad njim se je megla začela odpirati in kmalu sem bil nad njeno gladino. Žal pa ne tudi na soncu, saj je bil više še sloj visoke oblačnosti. Nekaj minutk više sem stopil na dolgi, razpotegnjeni travnik Pirčevega hriba in odprl se je razgled na megleno morje nad Slovenijo. Pri lovski preži je naslednji razcep: naravnost gor po travnatem hrbtu se steza vzpenja proti vrhu Pirčevega hriba, desno pa preči lep kolovozek, ki pripelje na velik travnik na širokem sedlu. Prečkal sem še vzpetino nad lovsko kočico, nato pa obrnil, kajti dneva je počasi zmanjkovalo.
Pirčev hrib sem s sedla naskočil po pravokotnem travniku, ki sega pod njegov vršni greben. Da vršna točka ni razgledna, ni nič hudega, saj se razgled odpre malo niže.
Na mestu, kjer pristopna pot odvije od robu strmali nad Kobilo, sem se odločil za lepo stezo, ki še naprej sledi robu. Idilična potka ima edino to slabost, da se že po 80 višincih priključi na gozdni kolovoz z E7. Slednja vsega 15 m niže zavije levo, v prečenje prek zatrepa doline Kobile, mene pa je lep in razmeroma zložen kolovoz popeljal naprej v dolino.



nedelja, 10.11.2019: Veliki vrh (nad Hrušico), 1263 m


Da bi rešil vsaj nedeljsko popoldne, sem se odpravil "kar nekam". Izcimila se je raznolika in celo malo adrenalinska turica.

Pri potoku Presušniku me je presenetil most - ki ga ni. Ker je bil Presušnik vse kaj drugega kot presušen, sem ga komajda uspel prečkati. Mokra in razdrta vlaka me je, ob zanimivih pogledih na strma pečevja in v spremljavi hrupnega hudournika, ki je bil pravzaprav eno samo slapišče, brez nadaljnih težav pripeljala na Mitharjev rovt. O njegovi samotnosti je pričala čredica gamsov. Z vrha travnika me je vlaka popeljala še desno čez potok, naprej pa je šlo na divje. Sledil sem stranskemu potočku, katerega dolinica je še najpoložnejši pas pobočja. Ko sem 10 m pod robom (in prav toliko prezgodaj) zavil v kratko prečnico proti bližnjemu obronku, sem se iz drseče strmine komaj rešil. O navdušenju nad civilizacijo v podobi Kvančnikovga rovta zato ni bilo dvoma. V primerjavi z vsem tem je bil preostali vzpon do vrha skoraj nedoživljajski. Od vodnega rezervoarja nad rovtom sem zavil desno do strmo odrezanega robu nad Dolino, z njegovega vrha pa je levo po slemenu vsega minuta do začetka gozdne ceste. Z njene serpentine sem potegnil bližnjico naravnost gor po gozdnem rebru in na cesto, speljano na Veliki vrh, stopil minuto od vršne točke.
Na spustu me je pod Kvančnikovim rovtom rešila še dokaj dobro vidna stopnica steze, ki od kočice preči do vodnega zajetja na znanem stranskem potočku, sicer ne vem, ali bi se čez vlažno, z listjem prekrito strmal sploh uspel prebiti.



petek, 1.11.2019: Vrh Stene, 456 m - Jampršnik, 649 m


Vremenska napoved ni lagala, v Istri je bilo lepo. Hrastovlje - Podpeč - Vrh Stene - Jampršnik - Zazid - Zanigrad - Hrastovlje. Krasna turica.

kolo: Kraški rob, 28.6.1998
kolo: Kojnik - Golič, 1.5.2009
peš: Zjat- Črnokalski Grad, 19.9.2015



sobota - nedelja, 26.-27.10.2019: Bogatin, 1977 m - Mahavšček, 2008 m - Vrh Škrlí, 1924 m - Na Kserjú, 1971 m - (Tolminski) Kuk, 2085 m


Zadnji del bohinjsko-tolminskega grebena, ki mi je še manjkal.

Tuma:
Vrh Dobrénske Police ali Na Kserjú. Na jug planina Dobrénščica.
Kuk (Tolminski) ali Véliki vrh.



dnevnik 2019, mali srpan - veliki srpan - kimavec