Turnosmučarski vodniček / Triglavsko gorovje / Primorska

Mangrtsko sedlo, 2072 m

Na prvi pogled ne posebno zanimiv turni smuk, ki pa primanjkljaj vrhunskih smučarskih pobočij več kot uspešno nadomešča z veličastnim ambientom. Nevarnosti: pobočja nad gozdno mejo so nevarna za plazove in zdrs, zato previdno pri izbiri razmer. Strma prečnica za ruševino in cesta za zadnjim predorom, kjer je običajno zaplazena, zahtevata cepin in dereze.

Vzpon: ponavadi se lahko po mangrtski cesti pripeljemo vsaj do mostiča čez Mangrtski potok. Začnemo ob reguliranem (beri betoniranem) potoku in više prečkamo zloglasno plazišče Stože. Po kratkem prehodu skozi gozdič stopimo na obsežno, ravno Mangrtsko planino. Mimo stanov sledimo markiranemu kolovozu po dnu položne doline. V njenem zatrepu zavijemo pravokotno v desno in se čez krajšo strmino vzpnemo čez cesto do sedla za Ilovcem. Nad njim je pešpot malo strmejša in ožja. Ko stopimo na cesto, ji ne sledimo skozi tretji predorček, temveč nadaljujemo vzpon po slemenu. Ob naslednjem prihodu na cesto smo že nad gozdno mejo. S presekanjem dveh serpentin dosežemo začetek dolge cestne prečnice, ki pa ji sledimo le čez prvo grapo. Za njo začnemo zložen, poševen vzpon proti ramici, sredi obronka pred nami. 30 m za njo dosežemo pomol z ruševino nekdanje koče. Sledi izpostavljena prečnica, najtežji del ture. Nadaljevanja še ne poznam, vendar je preostali svet do sedla enostaven.
Spust: po smeri vzpona. Če smučamo po cesti, je skozi predore seveda potrebno peš; pri tem je na mestu previdnost, saj so pogosto poledeneli.

Opis poznavalca: Boris Mlekuž, Dve manj znani smučarski turi (Planinski vestnik 1978)

_Težavnost
II-

_Izhodišče
odcep mangrtske ceste, 1100 m,
mostič čez Mangrtski potok, 1150 m
_{Višinska razlika}
970 m (1100 m)
_{Čas vzpona}
3:00
_{Čas spusta}
1:30

_{Letni čas}
november - maj
_Lega
J
_Smučljivost
dobra
_Orientiranje
na Mesnovki zahtevnejše

_Zemljevidi
Julijske Alpe - zahod, 1:50.000,
Tabacco 019, 1:25.000
_Vodniki
Jenčič (43)

Dnevniški zapis

5.3.2011 do ruševine na Gladkem robu, 1919 m

Zaradi domnevne preslabe pripravljenosti sem se v petek zvečer otresel vseh ponudb za družbo. Se pravi, nobenih ovir za moje znano zavlačevanje. Rezultat: osebni rekord v poznem štartu.
Če bi se po mangrtski cesti dalo peljati do višine 1400 m, kot je pred enim tednom opisoval Igor Zlodej, še niti ne bi bilo tako pozno. Vendar je vmes na primorskem koncu zapadlo 20 cm novega snega. Moj poskus z glavo skozi zid se je končal srečno le po zaslugi majhne razširitve pod najstrmejšim klancem.

Od mostička na višini 1150 m sem začel bolj ali manj le po novem snegu, kar pa je bilo za vzpenjanje na smučeh povsem dovolj. Višje se je odeja hitro debelila. Mimo vznožja zloglasnega plazišča Stože sem bil hitro na Mangrtski planini, bleščeči se pod pomladnim soncem. Pogledi so mi uhajali predvsem na markantne, a malo znane mejne vrhove Vršič, Rušo, Skalo, Visoko špico. Nadaljevanje po položni dolini je postreglo s prvo oviro - v gozdni senci, v kateri se je ohranil nekakšen mokast pršič, so me namreč napadle cokle, ki sem se jih otepal vse do sedla za Ilovcem. Čeprav je nad sedlom pešpot malo strmejša, težav z napredovanjem ni bilo in kmalu sem bil spet na cesti. Skozi atraktivni, z ledom zaliti tretji predorček (na zemljevidih ni vrisan) sem ji sledil do četrtega predora, pred katerim je gaz odvila desno in me pripeljala v strm svet nad grapo, ki me zaradi mehke zgornje plasti snega ni preveč razveselil. Takoj sem si pripel žolno. Na srečo so štirje mladci strmal ravno posmučali, tako da je bila zame precej varnejša. Zadnje metre pod robom širokega slemena (pri markantnem viharniku) sem odpikal peš, nekaj minutk zatem pa sem bil že na cesti. Pogled je zaplaval po fantastični gorski okolici, kajti stal sem nad gozdno mejo. Naslednji dve serpentini sem posekal in tako dosegel začetek dolge cestne prečnice. Sledil sem ji le čez prvo grapo, potem pa takoj zavil v zložni poševni vzpon proti - kot sem bil bral - nekakšni ruševini nad zadnjim predorom, kajti za le-tem je cesta ponavadi zalita s plazom. No, tudi prečenje proti ruševini ni bilo povsem sproščeno, saj je pobočje kar pripravno za kak plaz, spodaj pa čakajo skoki in grape. Na srečo so bile razmere stabilne, plazovi so se obleteli že vsaj dva dneva nazaj. Omehčani sneg je omogočal lahko napredovanje s smučmi in brez naprezanja sem dosegel pomolček, ki ga gledaš pred seboj vse od odcepa s ceste. Pri ruševini so mi prišli nasproti štirje Štajerci, ki so se vračali z vrha, sam pa sem se zaradi pozne ure, ki je grozila s skorjo, odločil zaključiti kar tu.
Prečenje snežišč pod Malimi špicami se mi dol grede ni zdelo nevarno, sicer pa me je mehki sneg zadovoljil predvsem s tem, da je bil še brez skorje. Pod cesto je bilo slabše. Strmina pod viharnikom, ki gleda proti vzhodu, je bila celo pomrznjena. Ledeni predorček je bilo tudi dol grede najvarneje prečkati na smučeh. V strmem gozdu nad sedelcem sem se razveselil južnega snega, v senčni dolinici pod sedlom pa nekakšnega pršiča, ki mi je omogočil še najboljše zavoje dneva. Tik pred kanalom, ki odvaja vodo s plazišča Stože, sem zavil čez glavni "potok" in se porinil do ceste, po kateri sem se brez enega samega povoženega kamenčka pripeljal vse do avta.

Tura, od katere nisem pričakoval nič posebnega, me je navdušila z veličastnim ambientom. Ocena 'nezahtevno' v Jenčičevem vodniku je lahko zavajajoča, saj je cesta v celoti prehodna le pozno spomladi.

30.11.2019 cesta pred zadnjim predorom, 1810 m

Parkiral sem na ovinku za Ilovcem, 1470 m, optimalno pa bi bilo med tretjim in četrtim predorom, na 1580-1600 m, do koder je bila cesta kopna, do četrtega predora pa je bilo, po cesti, moč tudi prismučati. Na koncu se je sicer izkazalo, da mi je prvih 200 peš višincev pravzaprav rešilo turo, kajti na ta dolgi stranici ceste pred zadnjim predorom sem - izvisel. Cesto je tam na dolžini skoraj 100 m zasul plaz, za prečkanje pa bi rabil dereze - ki jih nisem pritovoril s seboj, saj so bile klasična žrtev "load managementa". Malo sem se povzpel še po pobočju nad cesto.
Vreme je bilo usta-do-ušesno, še posebno v primerjavi z Gorenjsko, ki sem jo dopoldne zapustil v dežju.
Glavno pa je, da je turna sezona odprta!

PV 1978, št. 3
Boris Mlekuž: Dve manj znani smučarski turi

... Z Mlinča (odcep mangrtske ceste od ceste Bovec - Predel, 1100 m) do Mangrtske planine (1295 m) sta dve možnosti dostopa. Če se vzpenjamo s smučmi, je najbolje, če sledimo cesti, če se vzpenjamo brez smuči, pa gremo po pešpoti ob Mangrtskem potoku. S planine nadaljujemo skozi slikovito, rahlo vzpenjajočo se dolino v smeri Mangrta do Trat (1320 m). Od tu dalje sta spet dve možnosti. Nekoliko daljša (varianta 1A), a varnejša in primerna za vzpon s smučmi, nas pelje desno navzgor in prek ceste na Gorenji stan (1475 m). Med redkimi macesnovimi gozdovi nadaljujemo navzgor čez hrbet Mesnovke na Vrh Mesnovke (1750 m). Tu se priključi tudi varianta 1B (primerna le za vzpon), pri kateri se vzpnemo iz Trat levo strmo navzgor (nevarnost plazov, potrebne dereze in cepin) po grapi proti Skali. Skoraj pod samo steno Skale obrnemo desno na Vrh Mesnovke. Pobočje pod Visoko špico (2159 m) in Malimi špicami (2144 m, 2152 m, 2071 m), ki ga moramo v vzponu prečiti na Mangrtsko sedlo (2072 m), je zelo plazovito, s čimer moramo računati. Od ostankov stare Mangrtske koče na Gladkem robu (1919 m) je bolje, če se vzpnemo za Krivim robom (1950 m) in tako dosežemo Mangrtsko sedlo, saj je direktna prečnica od ostankov koče na sedlo za smučarja zelo izpostavljena.
Z Mlinča (1100 m) do Mangrtskega sedla (2072 m) potrebujemo za vzpon 2-3 ure (odvisno od razmer). Spust opravimo po smeri vzpona, čas spusta je pač odvisen od razmer in smučarskega znanja. Tura je orientacijsko in tudi sicer srednje zahtevna. Smuka do srede maja ob ugodnih snežnih razmerah, sicer do konca aprila.

Že samo Mangrtsko sedlo nam omogoča obilico smučarskih užitkov. Še lepše pa je opraviti kak krajši vzpon s smučmi v bližini sedla.
1. Mimo Rateškega Malega Mangrta (2259 m) se lahko ob normalni poti vzpnemo v sedlo (2200 m) med Rateškim Malim Mangrtom in Mangrtom. Dobri smučarji gredo lahko še nekoliko višje. Vzpona je za dobre pol ure s sedla, orientacijsko tura ni zahtevna, vendar nevarna zaradi plazov. Spust opravimo v smeri vzpona. Smuka še v prvi polovici maja.
2. Lep, a ravno tako dokaj nevaren in izpostavljen je spust z Rdeče skale (2094 m, neizrazit travnat vrh JZ od Mangrta, značilne rdeče stenice). Vzpona je s sedla za slabo uro, tura je srednje težka in orientacijsko zahtevna. Odlikuje jo lep razgled. Smuka še v prvi polovici maja.
3. Tretja, najlepša od možnih smučarski tur na Mangrtskem sedlu, je vzpon in spust z Malega vrha (1992 m). Mali vrh je ob mogočni vršni kupoli Mangrta skoraj neopazen, a hkrati tako divje kipi v nebo nad dolino Koritnice. Na severno stran pa se spušča v blagi strmini v valovit svet Mangrtskega sedla. S sedla se spustimo navzdol in mimo karavle (sedaj v njej gostuje planinska koča) dosežemo Mali vrh v tričetrt ure. Tura je orientacijsko in tudi sicer lahka, spust pa tudi ne zahteva ravno odličnega smučarskega znanja. Smuka je možna do sredine maja.
Zelo lepa je tudi kombinacija turnega smuka s sedla in zimskega vzpona na Mangrt, ki je zaradi izpostavljenosti dokaj zahteven. Na Mangrtskem sedlu se da za silo prenočiti v kleti koče, ki bo najbrž ob obnovi dobila tudi zimsko sobo ...
(celotna skica)