Zakaj astronomija - in zakaj tudi v šoli? (VII) Koledar - izračun datuma velike noči

Zakaj se o datumu velike noči danes toliko govori?
Začnimo najprej s cerkveno definicijo datuma velike noči. Veliko noč praznujemo na prvo nedeljo po prvi pomladni polni luni. Velika noč se v gregorijanskem koledarju praznuje med 22. marcem in 25. aprilom (to velja za leta od 1753 do 2400). Če je polna luna v nedeljo, se velika noč praznuje na naslednjo nedeljo.

Sliši se logično in zakaj mediji zadnja leta posvečajo tej temi toliko pozornosti? Ker prihaja v približno 9 % let (v okrog 80 letih v dobrih 900 letih) do neujemanja z astronomskimi izračuni in meritvami. Večinoma je to tedenski zamik, redko mesečni. Let, ko je razhajanje celo za dve polni luni, je približno 2,4 %.

Zakaj prihaja do razlik – in kaj bi pridobili, če bi cerkev spremenila izračun na današnje natančnejše meritve in izračune Keplerjeve nebesne mehanike.

Zahodna cerkev upošteva za izračun datumov polne lune še zmeraj stare nepopolne tabele (povprečne tabelarične datume izdelane pred nekaj stoletji) in iz njih izpeljan pomanjkljiv algoritem (kljub uvedbi gregorijanskega koledarja). In ker upošteva še fiksen (približen) antični datum začetka pomladi (21. marec), tako pričakovano kdaj cerkveni datumi velike noči odstopajo od astronomskih pravil. Julijanski koledar pa še zmeraj vztraja pri veliki noči, ki jo določijo iz polnih lun antičnega Metonovega cikla – ki ima pa še večjo napako kot gregorijanski izračuni polnih lun.

Povejmo še - da je prav že kar velik odmik 21. marca od resničnega astronomskega opazovanega enakonočja (srednji vek) pripeljal do "renesančne" gregorijanske reforme koledarja, da bi definicijo Velike noči ponovno uskladili kar se da bližje pravemu enakonočju in prvi polni pomladni luni. Reforma je odlično uspela!

Najprej razkrinkajmo mit o 21. marcu
Astronomski začetek pomladi se je recimo od leta 1900 do danes zgodil le v 52 % 21. marca, ostali začetki pomladi so pripadali 20. marcu. Leta 2048 pa bo začetek pomladi že 19. marca - takrat bo prestopno leto zamaknilo pomlad približno pol ure pred polnoč, v 19. marec. No - tudi mi smo se v šoli (še) napačno učili, da se pomlad zmeraj začne 21. marca – kot smo videli, to ne drži (oz. drži le približno)!!!

Danes torej vemo, da se lahko astronomsko pomladno enakonočje dejansko zgodi 19., 20., 21. ali 22. marca (datum je odvisen tudi od časovnega pasu), astronomska polna luna pa lahko pade tudi dan prej ali kasneje kot v povprečnem cerkvenem tabelaričnem datumu polne lune - in tako pride do neskladij – ki se kdaj v medijih nekoliko napačno interpretirajo. Sedaj torej poznamo razloga za občasno odstopanje datuma velike noči od pravilnih astronomskih izračunov (pred 1700 in več leti, so napačno privzeli, da se pomlad zmeraj začne 21. marca, za izračun polne lune pa uporabljajo napačne zastarele tabele).

Kaj pravi astronomska veda
Pomlad se astronomsko začne ob uri in datumu, ko Sonce med svojim navideznim letnim gibanjem vstopi v pomladišče - to je v točko na nebesni sferi, kjer se sekata ravnina ekliptike in ekvatorja (dvižni vozel). Enako velja za jesen (padni vozel). A da so tudi pri tem težave, kaže že definicija ekliptike – okrog Sonca ne potuje samo Zemlja, ampak potuje skupaj z Luno – okrog Sonca torej potuje tudi njuno težišče (ravnina Lune pa ne leži v ekliptiki, zato Zemlja pleše malo nad in malo pod srednjo ekliptiko). Tukaj so še druga gibanja. Ker Zemlja precesira (tudi sam naklon osi se majčkeno spreminja), se premika tudi točka pomladišča, Zemlja potuje po elipsi, enako Luna ..., rotacija Zemlje se zaradi Lune – Sonca (plimovanja) upočasnjuje ... Dolžina leta - obhod Zemlje okrog Sonca glede na letne čase (pomlad) pa tudi ni cela številka (traja približno 365,242189670 dni). Vse povedano zahteva od nas stalne astronomske meritve za korektne izračune koledarja (recimo nastopa pomladi in polne lune, mrkov ...). Zahteva torej veliko natančnosti in stalne korekcije. Več o tej problematiki si lahko preberete pri razlagi koledarja. Povedano in spodnji graf, samo kažejo na kompleksnost natančne določitve pomladišča – zadnja so torej zmeraj meritve. Eden od spletnih kalkulatorjev začetka letnih časov, Luninih faz, je recimo na:
https://eclipse.gsfc.nasa.gov/SKYCAL/SKYCAL.html

Levo – realna slika, desno – idealna slika enakonočja. Diagram (levo) razlike med Sončevo nebesno dolžino (rektascenzijo) nič in nebesno širino (deklinacijo) nič – rdeča tirnica. Obe hkrati bi morali biti nič, a nista – ko je dolžina nič, širina Sonca ne gre pod 1,2 ločni sekundi. Srednjo ekliptiko namreč določa težišče Zemlje in Lune, zato Zemlja zaradi orbitalnega nagiba Lune tava nekoliko nad in pod ekliptiko. Sodobna definicija enakonočja je trenutek, ko je navidezna geocentrična dolžina Sonca 0 ° (pomladno enakonočje).

Poglejmo nekaj večjih odstopanj obeh izračunov datuma velike noči.

22. 3. 1818 je bila astronomska polna luna na nedeljo in hkrati (protislovno) tudi velika noč (t. i. cerkvena »paschal polna luna« pa je seveda padla na soboto 21. 3. in je tako dala »legitimnost« cerkvenemu datumu, začetek pomladi pa je za cerkev tako zmeraj 21. marca). Velika noč se je torej zgodila en teden »prezgodaj«, glede na resnične astronomske podatke (astronomska pomlad se 1818 začne 21. 3. ob 05:52, polna Luna pa 22. 3. ob 15:08).

Naslednje večje odstopanje se je recimo zgodilo tudi leta 1962, ko se je astronomska pomlad začela 21.3. okrog 3:32 h, astronomska polna luna pa je bila dosežena ob 8:56 h isti dan (a cerkven algoritem je dal prvo »paschal polna luno« komaj 18. aprila). Takrat bi morala biti velika noč (astronomsko) 25. marca, a se je praznovala komaj 22. 4. 1962.

Zadnja velika debata se je vnela 2019. Cerkvena velika noč je bila 21. APRILA, po astronomskem koledarju pa bi morala biti 24. marca. Spet je cerkvena povprečna »paschal polna luna« padla na 18. april. Astronomska prva polna spomladanska luna pa se je zgodila 21. marca ob 2:43 h, saj se je astronomska pomlad začela že dan prej, 20. marca ob 23. h (v zahodni hemisferi - Evropa ...).

Na strani:
http://www2.arnes.si/~gljsentvid10/iz_velike_noci_.html
sem pred mnogimi leti sprogramiral algoritem za izračun velike noči (tudi za Julijanski koledar – takrat so taki (easter dating) kalkulatorji bili redkost na svetovnem spletu), pred leti sem dodal še izpis cerkvenih prvih pomladnih »paschal polnih lun« (datum nastopa cerkvene polne Lune nam tudi razkrije datum velike noči – poleg (če smo mili) nekoliko sporne cerkvene fiksne pomladi 21. marca). Kalkulator sem naredil zato, ker me je nek poljedelski mojster iz obale spraševal, če vem, kdaj je leta 1929 (globoko pred drugo vojno) bila velika noč (bila je 31. marca, negativne temperature pa so se pojavljale od velikega petka pa do 7. Aprila). Leta 1929 je recimo zmrznila tudi Sava – globoko negativne minimalne temperature so vztrajale od začetka januarja pa do srede marca. Takrat je pozeba žal pomorila veliko sadnih dreves – število oljčnih dreves se je, v priobalnem pasu in v zaledju, namreč zmanjšalo s 300 000 na 120 000. Po objavi obeh kalkulatorjev velike noči - so se name obrnili mnogi pravoslavni verniki, spraševali so za izračun (interpretacijo) njihove velike noči za leta nazaj (tudi za datiranje rojstnih dni, porok, vojn ...) – zelo poučna izkušnja. Na omenjeni strani je tudi povezava na math.harvard.edu, kjer so podani pretvorniki med mnogimi ostalimi glavnimi koledarji (poleg evropskih še hebrejski, islamski, perzijski, majevski, indijski, francoski revolucionarni ...).

Poglejmo še primer odstopanja datuma velike noči za julijanski koledar za letošnje leto 2021. Po gregorijanskem koledarju je bila velika noč 4. aprila, pravoslavna pa kar mesec pozneje (2. maja). Julijanski izračun je sicer postavil veliko noč na 19. april – a ker moramo trenutno julijanskemu datumu prišteti še 13 dni (leta 2100 in po njem pa bo potrebno prišteti že 14 dni), se je letošnja julijanska velika noč zgodila 2. maja po uradnem zahodnem koledarju. Razlika je nastala zaradi netočne Metonove metode izračuna polne lune v julijanskem algoritmu velike noči.

Kot vidimo, gre pri gregorijanskem izračunu za nekaj urne razlike, a ker cerkev sledi staremu (astronomsko napačnemu) dogovoru, da se pomlad zmeraj začne 21. marca, in ker računa pojav polne lune vsaj z nekaj urno napako, se velika noč lahko premakne za teden ali celo cel mesec. A poudarimo še enkrat, da se pa v kar 91 % oba izračuna velike noči ujameta v napovedi datuma velike noči (povprečni zahodno cerkveni - staroastronomski - in sodobni »Keplerjev« izračun letnih časov in polnih lun). To samo kaže na dejstvo, kako odlično so pred stoletji in tisočletji beležili pot Sonca in Lune na nebu in iz teh (za tiste čase) izjemnih meritev (preko kamnitih niš v svetiščih, dolžine, lege žarkov in palic na kotomerih, v povezavi z zaporednimi dnevi) vpeljali odličen koledar (napaka enega dneva se v gregorijanskem koledarju nabere komaj v 3200 letih), in da se zato izračuni praznikov (velika noč, binkošti, pepelnična sreda, pust) še zmeraj zelo dobro ujamejo z modernimi astronomskimi meritvami (algoritmi). Naši predniki (in z nami ni nič drugače) so referenčno točko za merjenje časa lahko našli le na nebu– v Soncu (definicija dneva in leta) – Luna pa jim je služila za podenoto v letu (mesec) in s tem so si pomagali pri določitvi praznikov (genialno – cel starodavni svet, takrat brez vsake povezave v realnem času, je lahko veselo praznoval praznike na iste dneve, zgolj preko opazovanja Sonca in Lune).

Kaj sedaj - predlog?
Sam sem mnenja, da bi v resnici bilo dovolj zgolj majčkeno popraviti (cerkveno) definicijo praznika - in sicer, »da velika noč večinoma nastopi na prvo nedeljo po prvi pomladni polni luni«, a se dejansko izračuna po "Dionysiusovi" formuli. Kot vemo, so to formulo mnogi dopolnjevali ..., tudi Gauss (neuspešno). Dovolj je torej že beseda »večinoma«.

Algoritmi, ki sledijo Dionysiusu Exiguusu (o njem pozneje), se seveda uporabljajo še naprej! Zakaj? Da se ne dela še večje zmede s koledarjem, prazniki - datumi v preteklosti in bodočnosti. In sam mislim, da je prav tako! In še enkrat - stari izračuni sploh ne odstopajo tako zelo od modernih astronomskih rezultatov. »Skrivnost« izračuna velike noči je hkrati živa dediščina razvoja astronomije, iskanja resnice, zakonov vesolja. Znana je trditev, da so zaradi reform koledarjev padali celotni imperiji ali pa so jih reforme pomagale graditi ...

Še zgodovinsko ozadje

Povezava z judovstvom
Pásha (ali pesah tudi paschal) je judovski praznik, ki ga praznujejo konec marca ali v začetku aprila. V slovenščini ta praznik imenujemo tudi judovska velika noč. Pasha je čas, ko se Judje spominjajo izhoda iz Egipta, kjer so živeli v suženjstvu. Dogodek podrobno opisuje Druga Mojzesova knjiga, ki se ravno zaradi tega imenuje tudi Exodus - Izhod (glej 2Mz 12,1-50). Praznik pashe se začne na predvečer 15. dne meseca nisana po judovskem koledarju in traja osem dni. Praznovanje se začne s posebno večerjo, imenovano seder (spomin na čas, ko bi naj Egipčani doživeli deseto nadlogo). Pasha je pomembna tudi za kristjane, saj je bil Jezus križan ravno na predvečer pashe, na dan po pashi pa je, po Svetem pismu, vstal od mrtvih. V spomin na ta dogodek kristjani praznujejo veliko noč.

Nadvse zanimiv je tudi lik Jezusa (čeprav njegova zgodba ne spada direktno v tematiko Spike - pa vendar – govorimo vendar o veliki noči). Tudi on je obrnil svet na glavo (a ne tako kot Kopernik, Kuzanski, Kepler v astronomiji; ampak v najstarejši umetnosti, v odnosu do sočloveka). Zakaj? Že Jezusovo rojstvo ni nič kraljevo, nobena nirvana za slehernika, rodi se mami na begu v 'štali' (a že simbolično astronomsko znamenje ob njegovem rojstvu – recimo komet – bi naj pomenil, da bo fantek iz hleva v temeljih spremenil pogled na sočloveka). Večina predstav naših prednikov je videla v božjem nekaj močnega, mogočnega, vsemogočnega, nadnaravnega (Deus ex machina) – lahko tudi krutega, maščevalnega (Stara zaveza), strah ... Lik Jezusa pa je ponujal obrnjeno logiko – lastno življenje in smrt sta vredna le, če sta podarjena v dobro sočloveku, sleherniku (danes za kogar koli iz ulice – kljub temu, da je ulica posredno, skoraj soglasno, poslala Jezusa na križ, ne Barabo – zgodba, ko ulica posredno določi, koga linčati, je v vseh časih aktualna in se je praktično ne da zaobiti ...). Ne vem, kaj Evropa danes še vidi v svoji (lastni) tradiciji (a mnogi ljudje izven Evrope bi zanjo dali vse, kar imajo – to kaže globalni tok ljudi). Ko sem nekoč govoril s Kitajci, danes je Kitajska najbrž ena največjih krščanski držav na svetu (a to je javna skrivnost) – so mi razkrili, da zaradi izredno krutih razmer, ki vladajo v njihovih tovarnah (če odmislimo izredno trpljenje Kitajcev v šestdesetih letih – ko so recimo učitelje metali skozi okna, tudi fizike ...) – vidijo v krščanstvu še zadnjo bilko smisla, da v trpljenju vsakdana ne obupajo (in pravijo, da zaradi obrnjene logike Jezusove smrti, njegovega življenja). Lahko bi še naprej debatirali – a krščanstvo torej vzgaja sužnje ..., a to je stvar konteksta, kraja in časa, vzgoje, optike posameznika ... – potrebno je upoštevati zgodovinski kontekst. Tudi pojav različnih religij je bil zmeraj odgovor na izzive časa – recimo, da se konča žrtvovanje prvorojencev (o tem piše Stara zaveza – kjer so pa tudi zametki prve kozmologije: »'Fiat Lux! (Bodi svetloba! - Let there be light - Prva Mojzesova knjiga/Geneza)'.«). Povejmo še eno javno (astro) skrivnost, da so danes skoraj vsi teleskopi (ki so trenutno dostopni za amaterje in delno tudi za profesionalce) narejeni na Kitajskem - pa še ogromno ostalih »dobrin« seveda ... Včasih smo rekli, da Japonci delajo za nas, danes pa ... A prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi – to se je zgodilo tudi »večnemu« Rimu – katerega zgodbo, zgodovino, preko velike noči, razlagamo v tem tekstu. Neka novejša »religija« pa nam pripoveduje, da na nek način tudi mi sami podoživljamo zgodovino Rima kot tragedijo in farso našega časa (le, da scenarij piše čas – koledar). A kot velja – zgodovino zmeraj pišejo zmagovalci (in to je zares farsa) – kar se delno pozna tudi v zapisani zgodovini znanosti, v zgodovini astronomije ... A vendar se človek rodi kot svobodno bitje in mu je pot do resnice odprta, a brez tradicije (prenosa znanj, kulture, šole in astronomije ...) in nujne pomoči sočloveka, je ta svoboda le privid ...

In še beseda o »večnih« resnicah – tudi naravoslovci se motijo!
Bertrand Russell, knjiga »Introduction to Mathematical Philosophy«, 2014, 208 strani (Jurij Kovič, Obzornik za mat. in fiz. letnik 65/3 [2018], strani 117 - 121) – odlomki. Nobelovec B. Russell je bil zaradi pacifizma tudi pol leta v zaporu, a je (v stilu: "Bolj koristno je, da najdem pot kakor izgovor!") tam spisal imenitne matematično-filozofske teze, dokaze. Med drugim tudi pravi: "Nikoli ne bi umrl zaradi svojih prepričanj, kajti morda se motim." Recenzija njegove knjige je izjemno zanimiva in nas hkrati spomni, da smo kdaj v mladosti morali "smrtno" resno verjeti v kake matematične dokaze, ki so se naknadno izkazali kot pomanjkljivi ali celo napačni ... Malo za šalo, malo zares - astronomi in fiziki vedo, da je 1 + 1 = 2, matematiki pa to stalno dokazujejo ... Po drugi strani pa je veliki matematik David Hilbert tudi izjavil, da je fizika pretežka za fizike. V mislih je imel kdaj skromno matematično znanje fizikov, zato jim je tudi sam zelo pomagal – recimo s tenzorskimi enačbami gravitacijskega polja (objavil je tekst "The Foundations of Physics", kjer poda aksiomatsko izpeljavo enačb polja). Fizikalno teoretično je oče splošne relativnosti Albert Einstein, matematično pa David Hilbert. Oba skupaj (Hilbert - Einstein) sta zloglasna »MA-FI-JA«!

Ko že govorimo o koledarju, času - še čudno vprašanje! Kaj je čas? Med študijem nas na nobenem izpitu ne vprašajo (ali zelo redko) – kaj je čas, a VENDAR s tem pojmom rutinsko rešujemo probleme, naloge, ... že dolgih XY let, stoletij, ... Preglejmo nekaj »definicij« časa:
Čas (t – lat. tempus) je v fiziki količina, ki kaže na to, da si dogodki sledijo drug drugemu. Aristotel: »Čas je samo število gibanj (arithmos) glede na preteklost in prihodnost.« Budistična filozofija: »Svet, ki se ustvarja iz trenutka v trenutek, čas je iluzija..« Antična Grčija: »Kronos je za antične Grke predstavljal linearen, merljiv čas - dogodki v njem so zgodovinski.« Srednji vek: »Čas je obravnaval kot nekaj linearnega, njegov začetek pa so videli v stvarjenju sveta.« (Sveti Avguštin je čas razlagal kot gibljivo podobo negibne večnosti.). Novi vek: »Časa kot absolutna količina, z izumom ure smo pridobili zmožnost enotnega merjenja časa.«
Čas v posebni in splošni teoriji relativnosti
Minevanje časa, kot ga po navadi zaznavamo ljudje, je subjektiven občutek – ki pa ima zagotovo osnove v naravnem dogajanju. Objektivni poskusi, meritve in rezultati pri velikih hitrostih, pospeških, pa potrujejo posebno teorijo relativnosti (ko dogodki v odvisnosti od hitrosti - pospeškov in smeri gibanja opazovalcev, kar naenkrat niso sočasni, izmerimo tudi različne dolžine, ...), kažejo na smiselnost (nujnost) definicije štirirazsežnega prostora-časa (v Pitagorov izrek z dodatkom časa). Tudi gravitacija (teža) vpliva na merjenje časa. Vrnimo se k času, ki ga šteje koledar – in k zgodovinskim dogodkom v povezavi z njegovim razvojem.

Preganjanje in ubijanje krščanskih vernikov se je v Rimu končalo aprila leta 311 (po 300 letih), ko je cesar Galerij vzhodnorimski prestolnici Nikomediji izdal tolerančni edikt. Z njim je krščanstvo postalo dovoljena vera. Dve leti pozneje pa je Konstantin I. Veliki s podobnim milanskim ediktom razglasil versko strpnost in s tem dodatno utrdil krščanstvo tudi na delu zahoda. Pisalo se je leto 391, ko je po nekaterih virih 8. nov. cesar TEODOZIJ razglasil krščanstvo za uradno vero Rimskega imperija.

Na našem ozemlju 5. in 6. septembra 394 pa pride v Vipavski dolini do spopada (bitka pri Frigidu, pri mrzli reki Vipavi) vzhodnega rimskega cesarstva (krščansko vojsko vodi Teodozij I.) in zahodnega cesarstva (pogansko vojsko cesarja Eugenija vodi zahodnofrankovski poveljnik Arbogast). K zmagi Teodozijeve vojske naj bi, po opisih bitke sodeč, močno pripomogla za te kraje značilna močna burja (Arbogastove puščice bi se naj obračale kar proti lastni frankovski vojski – ki je doživela tudi izdajo). Vplivne poganske družine v Rimu so kmalu postale papeške družine pozne antike – kot je to pogosto v zgodovini. Tako se je na našem ozemlju odločila zelo razgibana usoda večine Evrope – tudi prazniki, koledar, kultura – vrednote, tudi razvoj vedenj, astronomije ... ali se tega zavedamo v dobrem in manj dobrem (a ta del zgodovine se v naših šolah večinoma preskoči)! Dogovor o datumu praznovanja velike noči so izbrali glede na pasho (približno ujemanje) že prej na nicejskem koncilu leta 325. Sklical ga je rimski cesar Konstantin I. v mestecu Niceja. Izračuni so bili takrat zelo nenatančni, več rezultatov ... - bilo je veliko zmede, prepirov – še v naslednjih stoletjih.

Koledar takrat še ni bil vezan na leto Jezusovega rojstva, ampak na rimski julijanski koledar. Prvi pomemben korak k časovno stabilnemu koledarju pa je omogočil starogrški astronom in matematik Sosigen, ki je leta 46 pr. Kr. na Cezarjevo pobudo sodeloval pri prenovi grškega koledarja in uvedbi t. i. julijanskega. Veljati je začel leta 45 pr. Kr. Zahodno Rimsko cesarstvo je zaradi dekadence, notranje nehomogenosti, verskih nasprotij, razprtij, bolezni – epidemij, vpadov tujih ljudstev in tudi podnebnih sprememb, leta 476 propadlo (že antoninska kuga v 2. stoletju načne Rimski imperij, Justinijanova kuga v 6. stoletju pa omaja še Vzhodni imperij – že v starem Rimu so ljudje govorili »Kuge, lakote in vojske – reši nas, o Gospod!«). Tako je v Evropi nekaj časa vladal popoln kaos, lakota, bolezni, brezvladje, verski nemiri, ropanja, pomori (naši predniki so se zato zatekli na utrjene vzpetine – »ajdne«), podnebne spremembe so samo še dodatno destabilizirale takratne razmere. Takrat se še tudi niso zavedali velike napake julijanskega koledarja glede na višino Sonca – približno tri dni zamika na 400 let (a kdo je takrat razmišljal o koledarju ...).
No – tudi takrat je obstajal gospod, ki je razmišljal o koledarju. Okrog leta 500 - 532 (okrog leta 525 - Anno Domini, AD) je skitski menih (danes del vzhodne Romunije in Bolgarije) Dionysius Exiguus (470 - 544) poskušal narediti red vsaj pri štetju let. Do takrat so šteli leta od nastanka Rima (ab urbe condita, 21. 4. 753 pred Kristusom), pozneje pa tudi od 284, ko je Dioklecijan postal rimski cesar in je bil na oblasti do leta 305. Dionysius Exiguus je torej uvedel štetje let od Kristusovega rojstva, verjetno ni hotel poveličevati vladavine cesarja, ki je veljal za preganjalca prvih kristjanov. Dionysius je hkrati (po naročilu papeža Janeza I.) predpisal (privzel) pravila nicejskega koncila iz leta 325 za računanje datumov velike noči (uporabil je nenatančen Metonov 19 letni Lunin cikel). Ta pravila so veljale do uvedbe gregorijanskega koledarja leta 1582 (gregorijanski koledar pa je privzel novejše tablice pojavnosti polnih lun). V pravoslavnih cerkvah pa še danes veljajo prvotna Dionysiusova pravila. Dionysius je kot osnovo določitve polnih lun uporabil (kot smo že omenili) 19 letni Lunin cikel Grka Metona, povzet po precej starejšem babilonskem koledarju. Z uvedbo tega cikla so lahko računanje po mesecih prilagodili izvrednotenju po letih (ker cikel vsebuje celo število Luninih mesecev). Ščip in mlaj se vsakih 19 let pojavita ob enakem datumu (a povedano le približno velja za julijanski koledar – sedaj je razlika že kar nekaj dni). Tako izračunana bizantinska polna luna torej danes odstopa od astronomske polne lune že za več dni. Posledično je velika noč v Pravoslavni cerkvi več kot teden dni pozneje kot v Rimokatoliški cerkvi, občasno pa tudi sovpadata.

To je torej strnjen povzetek zgodovine izračuna velike noči. V veliki noči se posredno skrivata tudi želja človeka po razumeti samega sebe in vesolje (nič od tega pa ni prav enostavno – je pa vznemirljivo in nas bogati, nam daje možnost načrtovanja našega življenja). Kot pravi pregovor, če hočeš mavrico, sprejmi dež – to pravilo velja tako za znanost, kot za življenje samo.

Danes smo ljudje po zaslugi razvoja informatike bolj pozorni na določena neskladja v času kot nekoč - informacije enostavno in hitro najdemo kar na spletu (mobilnem telefonu). Pri tem izstopa recimo že omenjeno občasno protislovje, ki se pojavlja pri datumu izračuna velike noči. Če je kaj dobrega v tem (v glavnem) namišljenem problemu, je to, da se veliko več ljudi sprašuje o astronomskih razlogih za pomlad, za fenomen koledarja, letnih časov, da prepoznajo (vsaj zaslutijo) napore, ki so jih naši predniki imeli pri raziskovanju pasti nebesne mehanike ... - kar pa je za vse nas v resnici zelo pozitivno.

To je groba shema (navideznega) letnega gibanja Sonca nad obzorjem (ge. širine 41 ° - severna Grčija) in večina starodavnih observatorijev (tudi cerkva), je iskala točke, koordinate vzoda, zahoda Sonca na obzorju ali višino Sonca ob kulminacijah, tudi doložine žarkov (senc) ob kulminacijah in je s tem določala letne čase in iskala primerno formulo za koledar, iskala točno dolžino leta, določala praznike, koledar setve in žetve, ostalih opravil, ritem našega življenja, ritem dela, šolanja, porok ... Seveda so na nebu bile tudi druge referenčne točke, zagotovo zvezde blizu severnega nebesnega pola osi rotacije Zemlje (danes Severnica, včasih Deneb ...), svetlejše zvezde za orientacijo (Sirij je v Egiptu igral vlogo napovedi poplav Nila – pojav na jutranjem avgustovskem nebu), pojavnost različnih ozvezdij skozi leto na večernem in jutranjem nebu kot zvezdni koledar, cikličnost so zagotavljali tudi planeti (potepuhi - recimo svetla Venera), tukaj je Luna, ki fiksira mesece. Čez dan je senca Sonca kazala na uro dneva, ponoči pa orientacija (višina) zvezd, ozvezdij – temu je seveda še danes tako, a človek po začetku industrijskega »razcveta« bolj verjame tabelam (koledarjem) in uram, danes mobilnim telefonom kot sencam (a temelj so še zmeraj nebesni cikli, vesolje). Tudi srednji poldan naših ur, glede na višino Sonca, ni ob 12. uri, ampak »malo« prej in »malo« pozneje (razlika gre skoraj do 17 minut) in le 4x na leto se Sončeva ura dokaj dobro ujema z uro, ki kaže srednji čas, včasih na mehanični ročni uri, danes večinoma na mobilnem telefonu. Sicer pa je zraven potrebno upoštevati še geografsko dolžino, kar pa lahko, odvisno od države, prinese med uradnim časom in časom na Sončevi uri, razlike do nekaj ur. V Sloveniji se obe uri najmanj razlikujeta (po zimskem času) v krajih z geografsko dolžino 15 ° … Skozi Trebnje (recimo) poteka 15. poldnevnik, kjer ura na senco kaže »točen« Sončev srednjeevropski čas (srednjega pa seveda naše elektronske ure) – obiščite tamkajšnjo obeležje, vabljeni. Kaj pa - če bi še zaradi tega zamika mediji zganjali cirkus – morebiti pa ne bi bilo slabo za naše razumevanje nebesne mehanike in vesolja nasploh …

Dionysius Exiguus (Dionizij Mali, okoli 470, † okoli 544) skitski menih, ki je vpeljal sodobni način štetja let in poimenovanje Anno Domini - pozneje posodobljeno v leto pred ali po Kristusu (pr. ali po n. št.). Dionysius je hkrati (po naročilu papeža Janeza I.) predpisal (privzel) pravila nicejskega koncila iz leta 325 za računanje datumov velike noči (uporabil je nenatančen Metonov 19 letni Lunin cikel). Ta pravila so veljale do uvedbe gregorijanskega koledarja leta 1582 (gregorijanski koledar pa je privzel novejše tablice pojavnosti polnih lun). V pravoslavnih cerkvah pa še danes veljajo t. i. prvotna Dionysiusova pravila.

Povejmo še, da je na padec vzhodnega Rimskega imperija, ki je za 1000 let preživel zahodnega, po legendi (baje) vplival tudi delni Lunin mrk (22. maja 1453 - izpolnitev prerokbe o propadu mesta), ki je Bizantincem vzel pogum, Turkom pa ga vlil ... Konstantinopel so Turki oblegali od četrtka 5. aprila 1453 do torka, 29. maja 1453. Ko izgubiš vojno, pride prav tudi mrk - pravijo realisti – a propaganda ima lahko zelo veliko moč na obnašanje ljudi, na odločitve. To se tudi vidi v razlikah po državah glede števila cepljenih ljudi proti covid-19. Ali smo torej bolj vraževerni ali manj kot v srednjem veku – ali mediji podpirajo resnico ali centre propagandne moči? Ali je »renesansa« v zatonu? Morda še ne - zagotovo pa ji počasi peša zagon.
Se nadaljuje ...

Zorko Vičar
Korona pomlad 2021 (objavljeno feb. 2022),
v Spiki je bila objavljena nekoliko krajša verzija ...

DODATEK -....: