Tehniki logoterapije temeljita na dvojnem dejstvu, da se
zaradi bojazni uresniči tisto, česar se človek boji (pretirana
pozornost), in da pretirana namera onemogoča tisto, kar si
človek želi.
Nekateri avtorji trdijo, da je v bivanjski psihiatriji
logoterapija edina šola, ki je razvila psihoterapevtske tehnike.
Logoterapija je primerna le za zdravljenje nevroz, najbolj
noogenih. Tehniki, ki jih je utemeljil Frankl sta:
- namerna nepozornost (derefleksija) in
- nasprotna namera (paradoksna intencija),
ki temeljita na dveh edinstvenih lastnostih človekovega bivanja:
prva na človekovi zmožnosti za samopreseganje
(preseganje samega sebe),
druga pa na samo-odtrgovanju (odmiku
od sebe).
Pri namerni
nepozornosti gre za to, da odpravimo pacientovo pretirano
pozornost. Njegovo pozornost tako močno usmerimo v druge,
pozitivne vsebine njegovega življenja, da pozabi na svoj simptom
in ta zaradi nepozornosti izgine. Zdravilni učinek temelji na
okrepljenem preseganju samega sebe. Namerno nepozornost je Frankl
razvil kot individualno terapevtsko metodo za odpravljanje
spalnih in spolnih motenj, Lukasova pa jo je razširila v
skupinsko psihoterapijo za zmanjševanje egocentričnosti,
samopomilovanja in črnogledosti.
Nasprotna namera
je primerna metoda za terapijo posameznika pri tesnobnih in
prisilnih nevrozah. Gre za to, da bi spodnesli začaran krožni
proces pričakovane bojazni in nastopnega simptoma, in sicer s
tem, da si s strahom pričakovani predmet bojazni paradoksalno
sami želimo priklicati, kar blokira pričakovano bojazen in s
tem krči simptom. To pomeni, da pacienta spodbujamo, naj dela
ali si želi, da bi se zgodilo ravno tisto, česar se boji.
Pomagamo si lahko s humorjem, kjer se pacient nauči smejati
lastnim bojaznim in prisilam. Zdravilni učinek nasprotne namere
je v tem, da se okrepi človekova zmožnost za odmik od sebe -
samo-odtrgovanje.
Precej ironično je, da podobno, kakor bojazen doseže, da se
zgodi tisto, česar se kdo boji, tudi silovita namera onemogoči
tisto, kar si nekdo močno želi.
Nasprotje od namerne nepozornosti je pretirana pozornost
(hiperrefleksija), kjer gre za precenjevanje pomena negativnih
malenkosti in vztrajno kroženje okoli njih, ki se zaradi tega
okrepijo do velikanskega obsega in predstavljajo neznosno breme.
Tako sta samodejnost in dejavnost ovirani, če iz njiju naredimo
tarčo pretirane pozornosti. To vrsto patologije je mojstrsko
opisal Moliere v Namišljenem bolniku.
Nasprotje nasprotni nameri je pretirana namera (hiperintencija) -
krčevito hotenje, da bi izsilili dogajanja (nasladne občutke),
do katerih pa ravno zaradi tega hotnega prizadevanja ne pride.
Učinek pretirane namere je nasproten nameri; čim bolj si
človek trudi zaspati, tem bolj je buden.
Ni vsaka metoda enako uspešno uporabna za vsakega pacienta,
ravno tako ni vsak terapevt zmožen enako uspešno uporabljati
vsake metode. Velja enačba z dvema neznankama, kjer je x
edinstvena pacientova osebnost in y edinstvena psihoterapevtova
osebnost:
y = x + y
Pripravila: Mateja Košar
| Logoterapija |
| načela | vrednote | tragična trojka | terapevtski tehniki | človekove razsežnosti |