ČLOVEKOVE RAZSEŽNOSTI

Dimenzionalna antropologija oz. dimenzionalna ontologija sta temelj Franklove podobe človeka. Človeško bitje pojasni v treh razsežnostih ali dimenzijah:

- telesni,
- duševni in
- duhovni,

ki pa so različne projekcije ene in iste enote in celote, imenovane človek in si med seboj ne nasprotujejo, ampak se dopolnjujejo. Edino tretja duhovna/ noetična razsežnost človeka je izvirna in specifična le zanj in je nadgradnja telesni (skupno vsemu živemu svetu) in duševni razsežnosti (skupno živalim, zlasti višje razvitim sesalcem). V duhovni razsežnosti se človek zaveda samega sebe, doživlja voljo do smisla, osebno svobodo za izbiro med večimi možnostmi, doživlja osebno odgovornost za svoje ravnanje (zaslugo oz. krivdo). Najznačilnejši pojavni podobi duhovne razsežnosti sta torej svoboda in odgovornost. Motivacijski sistem, ki se odvija v tretji razsežnosti se imenuje noodinamika (gr. noös - razum, duh), ki deluje po principu svobode in privlačnostne motivacije, v nasprotju s potisno motivacijo, ki obvladuje ostali dve razsežnosti. Noodinamiko lahko označimo kot človekovo duhovno napetost med biti in morati, med njegovim dejanskim položajem in smiselnimi možnostmi, ki jih dojema kot svoje naloge. Ta napetost je zdravo, normalno in trajno stanje človekovega duha v odnosu do stvarnosti. Nasprotno pa je tradicionalna psihologija, ki temelji na psihodinamiki, usmerjena k zmanjševanju napetosti. Frankl zahteva upoštevanje vseh treh razsežnosti v medicini in psihoterapiji, in opozarja, da izključitev duhovne razsežnosti pelje v nevaren znanstveni redukcionizem.

Gotovo človekovo iskanje smisla in vrednot povzroči prej notranjo napetost kakor pa notranje ravnovesje. Vendar je prav taka napetost prvi pogoj za duševno zdravje. Velika modrost je skrita v Nietzshejevih besedah: "Kdor ve, zakaj živi, lahko prenaša skoraj vsakršen kako."
V nacističnih taboriščih so bili tisti, ki so vedeli, da jih čaka naloga, ki jo morajo izpolniti, najbolj zmožni preživetja. Torej, človekovo zdravje temelji na določeni stopnji napetosti, napetosti med tistim, kar je človek že naredil in tistim, kar bi še moral doseči. Človeka je torej treba izzivati z možnim smislom, ki naj ga doseže. Samo tako lahko zdramimo njegovo voljo do smisla iz njenega latentnega stanja. Napačno in nevarno je pojmovanje duševne higiene, da človek potrebuje ravnovesje, torej homeostazo ali stanje brez napetosti. Človek ne potrebuje homeostaze, temveč noodinamiko, duhovno dinamiko na polarnem napetostnem polju, kjer je na enem polu smisel, ki ga je treba izpolniti, na drugem polu pa človek, ki ga more doseči. Torej človek potrebuje prizadevanje in boj za kakšen cilj, ki ga je vreden.

Motena noodinamika lahko vodi v nastanek noogenih nevroz, ki so posledica bivanjske prikrajšanosti. Razločujemo še somatogene in psihogene nevroze. Prvo sprožajo organski dejavniki, drugo pa psihični. Noogene nevroze nastajajo, kadar človekovo iskanje smisla obtiči na nezreli stopnji ali se zagozdi v pesimističnem prepričanju, da je življenje nesmiselno. Posledice so: življenjska dezorientacija, omamljanje, izgubljenost, obup, samomori in razna nesmiselna, ekstremna dejanja oz. način življenja. Raziskave so pokazale, da je okrog 20 odstotkov vseh nevroz noogenih.

na vrh strani

Pripravila: Mateja Košar

| Logoterapija |

| načela | vrednote | tragična trojka | terapevtski tehniki | človekove razsežnosti |