Osnove logoterapije so naslednja tri načela (tudi prva trojka):
- svoboda volje,
- volja do smisla in
- smisel življenja.
Svoboda volje je prastaro filozofsko vprašanje, na katero je logoterapija odgovorila pritrdilno. Svoboda volje je v nasprotju s tistim, čemur Frankl pravi pandeterminizem, vendar to ne pomeni apriornega indeterminizma. Svoboda volje pomeni svobodo človekove volje - človeška volja pa je volja končnega bitja. Človekova svoboda ni prostost od okoliščin, ampak svoboda, da se postavi na stališče do vsakršnih okoliščin, ki ga lahko doletijo. Vsak človek je pri odločitvah po lastni volji v bistvu svoboden, iz česar sledi, da je tudi osebno odgovoren: zmožen osebne zasluge ali osebne krivde. Frankl ob svobodo (v kateri je šele možna odločitev) postavlja odgovornost. V petdesetih letih je Američanom priporočal, naj za dopolnitev Kipa svobode na vzhodni obali postavijo na zahodni obali Kip odgovornosti. Odkar pa so se na vzhodu Evrope osvobodile države z nekdanjo komunistično ureditvijo pa ta opomin velja še mnogo prej za Evropejce kot pa za Američane. Svoboda brez odgovornosti se namreč sprevrže v samovoljo, kar lahko vsak dan opazujemo okrog sebe. Npr. ta podatek: leto dni po žametni revoluciji na Češkoslovaškem se je kriminaliteta povzpela za 300%, v nekdanji NDR pa za 800%. Iz tega lahko razberete, kako svoboda brez odgovornosti pripelje v degeneracijo.
Volja do smisla je človekovo osnovno prizadevanje, da bi našel in izpolnil smisel in namero. Je izvirno človeška značilnost, prirojena vsakemu človeku. Izraža se kot želja, da bi svoje življenje lahko imel za smiselno. Je torej osnovna motivacija v človekovi duhovni razsežnosti in tako bistveno drugačna od potisne motivacije gonov in potreb. V končni razčlembi sta volja do uživanja (Freud) in volja do moči (Adler) le izpeljanki človekove glavne skrbi - njegove volje do smisla. Moč je le sredstvo, ki nas pelje do cilja - smisla, uživanje pa je učinek. Prav tako je učinek tudi samouresničitev (Maslow), saj ni tisto, kamor bi bil človek dokončno namenjen, niti ni njegov prvotni namen. In tudi sreča je učinek - učinek izpolnitve smisla. Nikakor ne smemo reči "gon po smislu", saj goni človeka ženejo, smisel pa ga vleče. Volja pomeni hotenje. Tega pa ni mogoče zahtevati, naročiti ali ukazati. Frankl je voljo do smisla postavil kot aksiom svoje psihoterapije, zatem pa je bila empirično preverjena, tako da je njen obstoj danes strokovno dognano dejstvo.
Logoterapija se predvsem ukvarja s smislom človeškega bivanja kakor tudi s človekovim iskanjem tega smisla. Njena naloga je, da pacientu skuša najti smisel v njegovem življenju. Dokler mu ne zbudi zavesti, da se v njegovem bivanju skriva logos, je to analitičen postopek. Do sem je logoterapija podobna psihoanalizi, potem pa svoje dejavnosti ne omejuje na instinktivna dejstva v posameznikovi podzavesti, ampak ji gre tudi za duhovne resničnosti, kot sta potencialni smisel njegovega bivanja, ki ga je treba izpolniti in njegova volja do smisla. Slednja je globoka človekova potreba, da v življenju, celo v vsaki posamezni življenjski situaciji, najde smisel in da ga izpolni. To je pravzaprav to, kar si človek v bistvu želi - izpolniti smisel, ne pa užitek, moč,…
V današnjem času sproščenosti in pomanjkanja napetosti je čedalje več prikrajšanosti volje do smisla - bivanjska prikrajšanost, ki pomeni zavrtost na področju volje do smisla. Imena, ki jih boste še zasledili so še: bivanjska praznota, eksistencialni vakuum, bivanjska frustriranost. Kaže se kot dolgčas, občutek praznote, naveličanost, duhovna otopelost, splošno nezanimanje, slaba motiviranost, brezciljnost. Deloma jo lahko pospešujejo razni družbeni dejavniki, na primer velika premožnost, dolga obdobja brezposelnosti in odgovornosti, razpadanje kulturnih vrednot. Predvsem je razširjena med mladimi ljudmi in pomeni rodovitna tla za razne oblike omamljanja, agresivnosti in druge patologije. Sama po sebi ne priča o duševni obolelosti, ampak prej o duhovni zanemarjenosti. Eksistencialni vakuum je močno razširjen pojav v 20. stoletju. Pomeni dvojno izgubo, ki jo je človek moral prestati na svoji razvojni poti do danes. Na začetku zgodovine človeštva je človek izgubil nekatere temeljne živalske nagone, s katerimi je vedenje določeno in zavarovano, brez njih pa mora človek začeti izbirati. Toda poleg tega je človek v novejšem razvoju utrpel še eno izgubo: izgubo tradicije, vrednot. Slednje so bile v njegovem vedenju v močno oporo, zdaj pa naglo popuščajo. Nagon mu ne veleva, kaj mora delati, izročilo mu ne kaže, kaj bi moral delati, kmalu človek ne bo vedel, kaj hoče delati. Pravzaprav človek pogosto ne ve, kaj želi delati, namesto tega si želi delati, kar delajo drugi ljudje (plen konformizna, Zahod) ali dela, kar od njega želijo drugi ljudje (plen totalitarizma, Vzhod).
Bivanjska praznota pomeni izgubo občutka, da je življenje smiselno. V glavnem se to kaže v dolgčasu. Tako lahko zdaj razumemo Schopenhauerja, ko je rekel, da je človeštvo obsojeno na večno nihanje med skrajnostima stiske in dolgčasa. Dejansko dolgčas povzroča psihiatrom več problemov kot pa stiska. In ti problemi postajajo vse bolj bistveni, saj bo napredek avtomatizacije najbrž neznansko povečal število prostih ur povprečnega delavca. Veliko jih ne bo vedelo, kam z na novo pridobljenim prostim časom. Vzemimo npr. nedeljsko nevrozo, depresijo, ko se konča naglica razgibanega tedna in se pokaže praznina v njih samih. Velik vzrok samomorov, alkoholizma, mladinskega prestopništva. Pa kriza brezposelnih, kriza upokojencev. Iz bivanjske praznote izhaja skupinski nevrotični sindrom, ki se razcepi v tri simptome: agresivnost, odvisnost, depresijo (samomorilnost). Med drugim bivanjska prikrajšanost lahko pripelje do noogenih nevroz, katerih vir je v tretji razsežnosti človekovega bivanja, v noološki razsežnosti (gr. noos - duh). Noogene nevroze ne nastajajo v spopadih med goni in instinkti, ampak bolj v spopadih med raznimi vrednotami, torej v moralnih spopadih oz. duhovnih problemih. Za zdravljenje teh primerov je bolj primeren izraz logoterapija kot pa psihoterapija na splošno.
Logoterapevti trdijo, da obstaja smisel življenja - smisel, ki ga človek išče že ves čas. Človek se lahko svobodno loti izpolnjevanja tega smisla. Iz tega sledi, da mora pacient sam od sebe najti smisel, logoterapija ga ne daje, saj ne razdeljuje receptov. Smisel življenja se razlikuje od človeka do človeka, iz dneva v dan, iz ure v uro. Ne moremo govorit o splošnem smislu. Zato je v ospredju smisel življenja neke osebe v danem trenutku. Ne smemo iskati abstraktnega smisla življenja. Vsakdo ima poslanstvo v življenju, da opravi konkretno nalogo, ki zahteva uresničitev. V tem ga ni mogoče nadomestiti in tudi njegovo življenje se ne more ponoviti. Tako je vsakogaršnja naloga edinstvena ravno tako kot njegova posebna priložnost, da jo udejanji.
Logoterapija ni poučevanje ne pridiganje. Je enako oddaljena od logičnega premišljevanja kot moralnega spodbujanja. Povedano s prispodobo: logoterapevtova vloga je bolj podobna vlogi okulista kot slikarja. Slikar nam poskuša posredovati podobo sveta, kakor ga vidi, okulist pa nam poskuša omogočiti, da vidimo svet, kakršen je v resnici. Logoterapevtova vloga je ta, da širi in veča pacientovo vidno polje, tako da se ta začne zavedati vsega spektra smisla in vrednot in ga vidi. Logoterapija ne vsiljuje nikakršne sodbe.
Pripravila: Mateja Košar
| Logoterapija |
| načela | vrednote | tragična trojka | terapevtski tehniki | človekove razsežnosti |