EDINSTVENI ČLOVEKOVI DUHOVNI ZMOŽNOSTI

Edinstveni človekovi duhovni zmožnosti sta

- samopreseganje ali preseganje samega sebe in
- samo-odtrgovanje ali odmik od sebe.


Samopreseganje pomeni, da se človek z namero in dejanjem posveti smiselni nalogi, ki ni isto kot on sam in njegove telesne, duševne, socialne in druge potrebe. Frankl pravi, da je človek bitje, ki živi za nekoga ali/ in za nekaj. Prvotna človekova dolžnost ni, da uresniči sam sebe, ampak, da izpolni smisel. Njegova dolžnost ni, da najprej uresniči svoje možnosti, ampak je najprej usmerjen v svet, da tam uresniči smiselne možnosti, ki čakajo, da bi jih končno že uresničil zunaj v svetu in ne v zasanjanosti vase. Človek stopi preko samega sebe v svet zunaj sebe. Človek je bitje, čigar bivanje je zaznamovano s samopresežnostjo. Človeška bit vedno stremi preko same sebe. Človeška bit ni nikdar vnaprej usmerjena sama vase. Človeška bit kaže na nekoga ali nekaj, vsekakor na nekaj drugega kot sama nase. Človekova bit kaže na sočloveško bit, h kateri se ljubeče obrača, ali na smisel, ki ga je treba izpolniti zunaj v svetu. Tu sta prisotna najbolj človeška pojava: ljubezen in vest. Ljubezen je tista zmožnost, ki človeku omogoča, da dojame drugo človeško bitje v njegovi edinstvenosti. Vest pa je tista zmožnost, ki človeku daje moč, da dojame smisel kakšnega položaja v njegovi edinstvenosti. Torej, človek je k osebi in k smislu orientirano bitje. Človek se hoče ljubeče predati drugi osebi ali pa se hoče posvetiti službi nečemu. In šele takrat postane zares človek; šele v njegovi zmožnosti, da preseže samega sebe, v njegovi zmožnosti, da pozabi nase, v predanosti ljubljenemu človeku ali v predanosti določeni nalogi; šele tako je človek popolnoma on sam.

na vrh strani

Ko se odtrgamo od zazrtosti v lastni jaz, ko se odmaknemo od sebe, gremo iz sebe in iz oddaljenosti zavzamemo stališče sami do sebe, naredimo korak od sebe - odmik od sebe. Ta edinstvena človekova zmožnost, da se odtrga od vsakršnih (najhujših) okoliščin, s katerimi se lahko sooča, se kaže tako v junaštvu kot v humorju. Človek se more odtrgati ne samo od take ali drugačne situacije, ampak tudi sam od sebe. Zmožen je, da izbere svoje stališče do samega sebe, da se postavi na stališče do lastnega telesnega in duševnega stanja in determinant. V tej luči je torej človek tisti, ki prosto oblikuje lasten značaj in je zato osebno odgovoren za tisto, kar je naredil sam iz sebe. Značilnosti našega značaja in nagonov niso pomembne, ampak to, kakšno je naše stališče do njih. Zmožnost, da se postavimo na tako stališče, je tisto, kar iz nas naredi človeška bitja. Ko se torej postavimo na stališče do telesnih in duševnih pojavov, se dvignemo nad njihovo raven in odpremo novo razsežnost - razsežnost noetičnih pojavov.

na vrh strani

KONKRETNI PRIMERI


Na Tedniku (TV SLO 1, 30. 4. 1998) sem sledila prispevku o moškem, ki je trpel za raznimi boleznimi in tegobami (razni napadi, koma, rakava obolenja, ohromelost), ki jih je uspešno prebrodil kar šestkrat, to pomeni jih preživel in se pozdravil. Njegovo trpljenje se je začelo zelo zgodaj, že na poročno noč, ko je padel v večtedensko komo. Kljub usodnemu trpljenju in bolečinam mu je uspelo preživeti nadaljnjih petindvajset let, si ustvariti družino in živeti polno in s smislom. Frankl bi rekel, da je preživel zaradi ideala, zaradi smisla, ki mu ga je bilo treba izpolniti. Smisel Marjana Novina, trpečega človeka, je izrečen v njegovih besedah: " Sreča ni v sprejemanju, sreča je v dajanju." Marjan Novina je dajal bolnim tako materialno kot duševno pomoč. Ustanovil je družinsko glasbeno skupino s svojimi tremi sinovi in igral na številnih dobrodelnih koncertih. Denar je šel izključno za bolne in trpeče, ni si ga vzel niti toliko, da bi pokril lastne stroške. Bil je človek, ki je živel za druge in tako preživel sebe. Če bi se vdal v usodo, če bi v trpljenju videl nesmisel in nemoč, bi najbrž umrl že pred petindvajsetimi leti. Njegov pogum, njegova moč, njegova karizma živi naprej v njegovih sinovih in ljubeči ženi.

na vrh strani

| skok nazaj |