EDINSTVENI ČLOVEKOVI DUHOVNI ZMOŽNOSTI
Edinstveni človekovi duhovni zmožnosti sta
- samopreseganje ali preseganje samega sebe in
- samo-odtrgovanje ali odmik od sebe.
Samopreseganje
pomeni, da se človek z namero in dejanjem posveti smiselni
nalogi, ki ni isto kot on sam in njegove telesne, duševne,
socialne in druge potrebe. Frankl pravi, da je človek bitje, ki
živi za nekoga ali/ in za nekaj. Prvotna človekova dolžnost
ni, da uresniči sam sebe, ampak, da izpolni smisel. Njegova
dolžnost ni, da najprej uresniči svoje možnosti, ampak je
najprej usmerjen v svet, da tam uresniči smiselne možnosti, ki
čakajo, da bi jih končno že uresničil zunaj v svetu in ne v
zasanjanosti vase. Človek stopi preko samega sebe v svet zunaj
sebe. Človek je bitje, čigar bivanje je zaznamovano s
samopresežnostjo. Človeška bit vedno stremi preko same sebe.
Človeška bit ni nikdar vnaprej usmerjena sama vase. Človeška
bit kaže na nekoga ali nekaj, vsekakor na nekaj drugega kot sama
nase. Človekova bit kaže na sočloveško bit, h kateri se
ljubeče obrača, ali na smisel, ki ga je treba izpolniti zunaj v
svetu. Tu sta prisotna najbolj človeška pojava: ljubezen in
vest. Ljubezen je tista zmožnost, ki človeku omogoča, da
dojame drugo človeško bitje v njegovi edinstvenosti. Vest pa je
tista zmožnost, ki človeku daje moč, da dojame smisel
kakšnega položaja v njegovi edinstvenosti. Torej, človek je k
osebi in k smislu orientirano bitje. Človek se hoče ljubeče
predati drugi osebi ali pa se hoče posvetiti službi nečemu. In
šele takrat postane zares človek; šele v njegovi zmožnosti,
da preseže samega sebe, v njegovi zmožnosti, da pozabi nase, v
predanosti ljubljenemu človeku ali v predanosti določeni
nalogi; šele tako je človek popolnoma on sam.
Ko se odtrgamo od zazrtosti v lastni jaz, ko se odmaknemo od sebe, gremo iz sebe in iz oddaljenosti zavzamemo stališče sami do sebe, naredimo korak od sebe - odmik od sebe. Ta edinstvena človekova zmožnost, da se odtrga od vsakršnih (najhujših) okoliščin, s katerimi se lahko sooča, se kaže tako v junaštvu kot v humorju. Človek se more odtrgati ne samo od take ali drugačne situacije, ampak tudi sam od sebe. Zmožen je, da izbere svoje stališče do samega sebe, da se postavi na stališče do lastnega telesnega in duševnega stanja in determinant. V tej luči je torej človek tisti, ki prosto oblikuje lasten značaj in je zato osebno odgovoren za tisto, kar je naredil sam iz sebe. Značilnosti našega značaja in nagonov niso pomembne, ampak to, kakšno je naše stališče do njih. Zmožnost, da se postavimo na tako stališče, je tisto, kar iz nas naredi človeška bitja. Ko se torej postavimo na stališče do telesnih in duševnih pojavov, se dvignemo nad njihovo raven in odpremo novo razsežnost - razsežnost noetičnih pojavov.
KONKRETNI PRIMERI
Na Tedniku (TV SLO 1, 30. 4. 1998) sem sledila prispevku o
moškem, ki je trpel za raznimi boleznimi in tegobami (razni
napadi, koma, rakava obolenja, ohromelost), ki jih je uspešno
prebrodil kar šestkrat, to pomeni jih preživel in se pozdravil.
Njegovo trpljenje se je začelo zelo zgodaj, že na poročno
noč, ko je padel v večtedensko komo. Kljub usodnemu trpljenju
in bolečinam mu je uspelo preživeti nadaljnjih petindvajset
let, si ustvariti družino in živeti polno in s smislom. Frankl
bi rekel, da je preživel zaradi ideala, zaradi smisla, ki mu ga
je bilo treba izpolniti. Smisel Marjana Novina, trpečega
človeka, je izrečen v njegovih besedah: " Sreča ni v
sprejemanju, sreča je v dajanju." Marjan Novina je dajal
bolnim tako materialno kot duševno pomoč. Ustanovil je
družinsko glasbeno skupino s svojimi tremi sinovi in igral na
številnih dobrodelnih koncertih. Denar je šel izključno za
bolne in trpeče, ni si ga vzel niti toliko, da bi pokril lastne
stroške. Bil je človek, ki je živel za druge in tako preživel
sebe. Če bi se vdal v usodo, če bi v trpljenju videl nesmisel
in nemoč, bi najbrž umrl že pred petindvajsetimi leti. Njegov
pogum, njegova moč, njegova karizma živi naprej v njegovih
sinovih in ljubeči ženi.
| skok nazaj |