ZNAČILNOSTI POVRŠJA

Tržiški gorski svet spada k tistemu delu slovenskih Alp, v katerem se Karavanke tako tesno naslanjajo na Kamniške Alpe, da se ponekod obe skupini razraščata v enotno gorsko pokrajino. Zato je najprimerneje, da tržiško gorsko pokrajino štejemo kot celoto, kot Tržiški Alpski svet. Gore nad Tržičem so pretežno iz apnencev in dolomitov. Zato se belijo v soncu s svojimi belimi skalami. Tudi v Karavankah je najvišji predel iz apnencev in dolomitov. Ta del daje visokogorski vtis tudi zato, ker ga ne pokriva rastlinska odeja. Svet okrog Tržiča in Mošenika ni visok, saj gore dosegajo višino okrog 2000 do 2100 m. Spodnja gozdna meja je v gorah okrog 1500 in 1600 m. Zato naše gore ustvarjajo mogočnejši videz, kot bi jim ga lahko prisodili po njihovi nadmorski višini. Ker je na strmih pobočjih malo prsti, se kmalu nad gozdno mejo prične skalnati svet. Zato imata npr. Begunjščica in Košuta po svojem videzu že visokogorski značaj. Sestava kamenin je zelo raznolika. Na površju nastopajo apnenci, dolomiti, kremenovi peščenjaki, glinasti skrilavci, konglomerati, breče, peski, gline idr. Ta sestav vpliva na površje ozemlja, na vodni režim in rastje. Tam, kjer so laporji in peščenjaki, so pobočja položnejša in številčnejši so studenci. Tak svet je ugoden za nastajanje planin, ki rabijo vodo za napajanje živine. Čudovito je Mošenikovo okolje, povirje, porečje. O tem so vas gotovo prepričale fotografije. Še bolje pa je, če se prepričate o vsem tem z obiskom teh predelov naše občine. Slika Ljubelja (Foto: Jan Dolenc) Melišče pod Košuto (Foto: Staš Meglič)

PREOBLIKOVANJE POVRŠJA

Starost zemeljskih plasti, iz katerih so naše gore, seže 300 milijonov let nazaj. Vse naokrog nas se še sedaj spreminja – tudi Mošenik pripomore k temu. Toda današnjo podobo Begunjščice, Zajmenovih peči, Košute, koritaste ledeniške in koničaste rečne doline, veliko število peči, čeri, melišč je izoblikovala ledena doba v kvartarju, ki je najmlajši oddelek kenozoika. Sledovi delovanja ledenikov se vidijo ob Mošenikovi strugi, dolini – morenske nasipine na Plazu. Podljubeljsko dolino so izoblikovale štiri ledene dobe. Po otoplitvi so ledeniki odložili morene in balvane. Ko so se ledeniki umaknili, so prevzeli preoblikovanje površja reke (voda) in veter. Poglabljali so struge, izoblikovali brezna, prenašali grušč in pesek v nižje predele dolin idr. Velike spremembe so se zgodile tudi v zadnjih petsto letih. Nekdaj je potekala pot na Ljubelj po dolini Tržiške Bistrice, proti Kalu, do Srešc, pod Zajmenovimi pečmi ter skozi Kramarico, proti Beli peči…  Dejstvo je, da so to pot zasula melišča iz Zajmenovih peči. K temu povečanju melišč so pripomogli številni močni potresi v 16. in 17. stoletju. Pomemben je tudi podor ob Belem potoku.

ZIMSKA CESTA

Begunjski plaz je dostikrat tako silno velik, da poruši vse, kar mu ustavlja pot. Obcestno ograjo, ki so jo že napravili, je naravnost odstranil. Množina prihrulega snega ja včasih tako velika, da ga ni mogoče prekidati; dostikrat so pod snegom napravili oziroma izvrtali predor, da ni promet čisto zaostal. Zato so napravili takoimenovano "zimsko cesto", da se je ob zimskem času mogoče izogniti množini snega, pa tudi smrtni nevarnosti, ki potniku preti, ker bi ga lahko zasulo, kar se je že tudi zgodilo.     Spodnji del zimske ceste s plazom Ostanki zimske ceste Ostanki zimske ceste

MELIŠČA

Melišče je stožčasta ali pahljačasta gruščata nasutina, ki nastane, ko pobočje razpada in se material premika pod vplivom sile teže. Pojavlja se na vznožju razpadajočega skalnega ostirja ali zelo strmega pobočja. Melišča imajo posebne rastne pogoje, zato na njih uspevajo rastline, ki potrebujejo okoli korenin veliko vlage, v zgornjem delu pa veliko toplote in osvetlitve. Melišče najlažje posnemamo v obliki grede. Greda naj bo rahlo nagnjena. Na njej je kamenje različnih velikosti, pomešano s primerno zemljo. Kamenje naj bo nevtralne barve (sivo), ker tako pride bolje do izraza tekstura rastlin. V kolikor se odločimo za ravno gredo, naj bo ta dvignjena nad ostali del vrta zaradi večje odcednosti.

VRŠAJ

Vršaj je kopasta rečna nasutina na prehodu ozke doline v široko. Po velikosti in položaju so zelo različni; nastajajo tam, kjer se zmanjša prenosna moč vodnega toka, ki prinaša s seboj rečno gradivo. Podgorski vršaji nastanejo na prehodu iz bolj strme in ozke gorske doline ali grape v širšo in položnejšo dolino. V Sloveniji so najpogostejši in najizrazitejši vršaji v zgornjesavski Dolini pod Karavankami, od koder vodotoki prinašajo zaradi hitro razpadajočih kamnin precej več gradiva kot iz osredja Julijskih Alp.