|
|
RUDNIK ŽIVOSREBRNE RUDE |
Šentanski rudnik leži v zaselku Lajb. Do njega vodi pot od
Gostišča Lajb, po poti, ki vodi na planino Preval.
V njem so nekdaj kopali živosrebrovo rudo, imenovano cinabarit.
Prve vesti o rudarjenju so iz leta 1557, ko je bil rudnik
kameralna last dunajskega dvora, z njim pa so upravljali različni
zakupniki. Leta 1875, ko so bili zgrajeni rudarski in metalurški
objekti, se je začela proizvodnja. Konec 19. stoletja je bila v
rudnik, istočasno z Idrijo, prvič na slovenskem uvedena elektrika.
Dokončno je rudnik prenehal z obratovanjem leta 1902, ko je bil v
lasti barona Borna.
V letih obratovanja so pridobili 360 ton živega srebra, za kar je
bilo potrebno izkopati 110.000 ton rude. Rudarji so kopali v strmih
odprtih odkopih na osmih obzorjih. Pet obzorij je bilo med seboj
povezanih s 150 m dolgim slepim jaškom. Celoten jamski sistem je
dolg 5 km in je povsem ohranjen, ob Potočnikovem grabnu so vidni
ostanki jaškastih žgalnih peči, za obiskovalce
pa je odprt del Antonovega rova na petem
obzorju.
|
|
Zemljevid lokacije
Šentanskega rudnika |
OPIS RUDNIKA IN TALILNICE
Rudniška jama se je raztezala od vzhoda proti zahodu v Potočnikovemu
grabnu. Avgustov rov, ki je služil kot servisna proga, je imel ustje
v neposredni bližini ceste Tržič– Ljubelj. Pod nivojem Avgusta je
bil najnižji (odvodni) rov Julij, ki je služil za odvodnjavanje
celotnega rudnika. Ostali rovi so bili nad Avgustovim rovom in so
tvorili posamezne odkopne horizonte oziroma obzorja. Od nivoja
Julijevega rova do Antonovega je bil strojni jašek. Antonov rov je
služil kot zračni rov. To obzorje je bilo najbolj razvejano, ker je
bilo najbolj bogato z rudo.
Vsa obzorja, razen spodnjega, so bila s prečnimi rovi zvezana s
površino. Rovi Alojzij, Jurij, Anton, Jakob in Fridrik so imeli
ustje na levem bregu Potočnikovega potoka. Rov Fridrik je bil glavni
izvozni rov za jalovino. Na ploščadi sta bili skladišči za rudo in
oglje, v podaljšku proti Potočnikovemu grabnu sta bili prebiralnica
in topilnica oziroma žgalnica z jaškastimi pečmi za kosovno rudo in
s plamensko pečjo ter stiskalnico in laboratorijem, na koncu vzdolž
potoka pa je bilo odlagališče žgalniških ostankov in jamske
jalovine.
Medsebojno so bili rovi spojeni z vertikalnimi jaški in vpadniki.
Glavni jašek Jožef je bil globok 155 metrov in je bil opremljen z
izvozno napravo, ki je bila urejena na vodni pogon. Jašek je imel
tri predele: prevozni, strojni in lestveni. Po njem se je prevažalo
rudo na nivo rovov Jakob in Fridrik in po teh do prebiralnice ter v
topilnico. Rudo so izkopavali v etažah, od spodaj navzgor, s pomočjo
prečne odkopne metode. Izkopane prostore so zasipali deloma z
jalovino od prebiranja. Separacija je bila zelo preprosto urejena.
Kar so izkopali, so prebirali v drobno in kosovno rudo. Kosovno rudo
so žgali v dveh jaškastih pečeh, medtem ko so drobno in izbrano
bogato rudo predelovali v plamenski peči.
Topilnica je zavzemala 430 m2
površine. Sredi zgradbe sta stali dve jaškasti peči s stolpom,
kondenzacijskimi napravami in petimi komorami. Komore so merile 3,5
× 5,5 metrov. Zadnji dve, ki sta bili pod zemljo, sta bili nekoliko
manjši. V prizidku je bil prostor za delavce, laboratorij in
stiskalnica. Zgradba je imela pet dimnikov. V zgradbi nasproti
topilnice je bila jamomerska pisarna in mizarska delavnica.
Vir: Tamara Teršič, Mateja Gosar, Robert Šajn: OPUŠČENI RUDNIK
ŽIVEGA SREBRA V PODLJUBELJU IN NJEGOVI VPLIVI NA OKOLJE; Geološki
zavod Slovenije
|
JULIJEV ROV |
Julijev rov leži na nadmorski višini 700 m. Dolg je 2000 m. Služil je za odvodnjavanje vsega rudniškega
področja. Pod tramovi še vedno teče voda.
|
|
|
Napis ob
vhodu v rov |
Vhod v
Julijev rov |
Učenci pred
Julijevim rovom |
|
ROV AVGUST |
Rov Avgust leži na nadmorski višini 750 m. Dolg je 400 m.
Služil je kot servisna proga, ustje je imel v neposredni
bližini ceste Tržič– Ljubelj.
|
Rov Avgust |
|
ROV FRIDERIK |
Rov Friderik leži na nadmorski višini 779 m. Dolg je 140
m. Do njega se vodi pot od Gostišča Lajb, po poti, ki vodi
na planino Preval.
V njem so nekdaj kopali živosrebrovo rudo, imenovano
cinabarit. Rudnik je imenovan po lastniku rudnika. Lesena
podgradnja je bila dolga le 10 m. Rov je služil za izvoz rudniške
jalovine. Na ploščadi sta bili
skladišči za rudo in oglje. V podaljšku ploščadi ob rovu
Friderik je bila žgalnica z jaškasto pečjo za kosovo rudo in s
plameno pečjo za drobno, bolj bogazo rudo. Z 9m visoko pečjo so
žgali manj bogato rudo. Imeli so tudi sortirne stroje za rudo.
Topilnico so postavili leta 1876. Do leta 1897 so pridelali 7360
steklenic živega srebra, kar je enako 5236 centom. Vidni so
skromni ostanki topilnice.
Rov Friderik, z vhodom na 779 m.n. v. je bil glavni izvozni
rov za jalovino. Na ploščadi sta bili skladišči za rudo in
oglje, v podaljšku proti Potočnikovem grabnu pa sta bili
prebiralnica in žgalnica z jaškastimi pečmi za koksovo rudo in
plameno pečjo ter stiskalnico za štupo, laboratorijem, na koncu
vzdolž potoka pa je bilo odlagališče žgalniških ostankov in
jamske jalovine
|
|
|
Učenci pred rovom |
Znotraj rova |
Znotraj rova |
|
ROV JAKOB |
Rov Jakob leži na nadmorski višini 793 m. Dolg je 150 m.
|
ANTONOV ROV |
Rov Anton leži na nadmorski višini 820 m. Dolg je 260 m. Ob vhodu smo
spoznali laporni apnenec- kamnino, ki je mešanica gline in
apnenca. Rov je služil tudi za prezračevanje rudnika.
V arhivu idrijskega rudnika je shranjeno poročilo, datirano z
dne 6. maja 1557, ki omenja, da so istega leta kopali živo
srebro tudi pri Sv. Ani nad Tržičem, a delavci so radi
izostajanja plače delo zapustili. Po 200 letih, l. 1761., je
bilo sporočeno rudarskemu uradu, da je našel Marko Kolar z
Jakobom Slaparjem na svojem zemljišču rudo cinober. Poročali so
komori, da ima pribl. 50% živega srebra. Erar se je lotil
kopanja, ki so ga vodili delavci iz Idrije, menjaje po 6 do 20
mož po številu. Ko je bil obrat v Idriji v letu 1769. in 1770.
zmanjšan, so kopanje pri Sv. Ani popolnoma opustili. Leta 1837.
so z obratovanjem šentanskega rudnika pričeli privatniki,
katerim je pa zmanjkalo denarja in po treh letih so z delom
zopet nehali.
|
|
|
Vhod v Antonov rov |
V
rovu je temno... |
V
rovu je temno... |
|
|
|
Učenci si ogledujejo kamenino |
G. Godnov, profesor geografije, razlaga učencem,
kakšna je sestava stene rudnika |
Sprehod po enem izmed krakov rova |
|
|
|
Nedokončan rov, poln vode |
Sprehod po enem izmed krakov rova |
Le kakšen je kamen na otip? |
|
|
|
Globok vertikalen rov |
Globok vertikalen rov |
|
|
|
|
Zemljevid rovov |
|
Čisto pravi netopir |
|
PEČI ZA TALJENJE RUDE |
Leta 1837 so z obratovanjem šentanskega rudnika pričeli
privatniki, katerim pa je zmanjkalo denarja in po treh letih so
z delom prenehali. Jeseni leta 1872 pa je z obratovanjem rudnika
pričel nadporočnik Friderik Dorotka. Največ delavcev je rudnik
zaposloval konec preteklega stoletja. Leta 1896 je bilo
raztopljene 53.743 q rude, ki je dala 628 steklenic === 216,66 q
živega srebra v vrednosti 48.200 gdl. Od leta 1873 do 1897 so
pridelali 7360 steklenic === 2536 q živega srebra v vrednosti
približno 600.000 gld. Izdelovali so rudo v treh pečeh v lastni
rudnikovi topilnci. Leta 1903 so rudnik opustili.
Topilnica je zavzemala 430 m2 površine. Sredi
zgradbe sta stali dve jaškasti peči s stolpom, kondenzacijskimi
napravami in petimi komorami. Komore so merile 3,5 × 5,5 metrov.
Zadnji dve, ki sta bili pod zemljo, sta bili nekoliko manjši. V
prizidku je bil prostor za delavce, laboratorij in stiskalnica.
Zgradba je imela pet dimnikov. V zgradbi nasproti topilnice je
bila merska pisarna in mizarska delavnica.
|
|
|
Učenci pred vhodom v peč |
Jan in Staš (le-ta ima v roki fotoaparat) sta si
upala zlesti v notranjost |
|
Notranjost peči |
|
|
KUPI JALOVINE IN ŽGALNIŠKIH OSTANKOV |
|
|