POKRAJINA OB MOŠENIKU
 

 

  

RUDNIK ŽIVOSREBRNE RUDE

 

Šentanski rudnik leži v zaselku Lajb. Do njega vodi pot od Gostišča Lajb, po poti, ki vodi na planino Preval. V njem so nekdaj kopali živosrebrovo rudo, imenovano cinabarit.

Prve vesti o rudarjenju so iz leta 1557, ko je bil rudnik kameralna last dunajskega dvora, z njim pa so upravljali različni zakupniki. Leta 1875, ko so bili zgrajeni rudarski in metalurški objekti, se je začela proizvodnja. Konec 19. stoletja je bila v rudnik, istočasno z Idrijo, prvič na slovenskem uvedena elektrika.

Dokončno je rudnik prenehal z obratovanjem leta 1902, ko je bil v lasti barona Borna.

V letih obratovanja so pridobili 360 ton živega srebra, za kar je bilo potrebno izkopati 110.000 ton rude. Rudarji so kopali v strmih odprtih odkopih na osmih obzorjih. Pet obzorij je bilo med seboj povezanih s 150 m dolgim slepim jaškom. Celoten jamski sistem je dolg 5 km in je povsem ohranjen, ob Potočnikovem grabnu so vidni ostanki jaškastih žgalnih peči, za obiskovalce pa je odprt del Antonovega rova na petem obzorju.

 

Rov Nadm. viš. Dolžina
Alojzij 878 20
Jurij 838 40
Anton 819 260
Jakob 793 150
Fridrik 779 140
Avgust 750  400
Julij  702 2000

 

Zemljevid lokacije Šentanskega rudnika

OPIS RUDNIKA IN TALILNICE

Rudniška jama se je raztezala od vzhoda proti zahodu v Potočnikovemu grabnu. Avgustov rov, ki je služil kot servisna proga, je imel ustje v neposredni bližini ceste Tržič– Ljubelj. Pod nivojem Avgusta je bil najnižji (odvodni) rov Julij, ki je služil za odvodnjavanje celotnega rudnika. Ostali rovi so bili nad Avgustovim rovom in so tvorili posamezne odkopne horizonte oziroma obzorja. Od nivoja Julijevega rova do Antonovega je bil strojni jašek. Antonov rov je služil kot zračni rov. To obzorje je bilo najbolj razvejano, ker je bilo najbolj bogato z rudo.

Vsa obzorja, razen spodnjega, so bila s prečnimi rovi zvezana s površino. Rovi Alojzij, Jurij, Anton, Jakob in Fridrik so imeli ustje na levem bregu Potočnikovega potoka. Rov Fridrik je bil glavni izvozni rov za jalovino. Na ploščadi sta bili skladišči za rudo in oglje, v podaljšku proti Potočnikovemu grabnu sta bili prebiralnica in topilnica oziroma žgalnica z jaškastimi pečmi za kosovno rudo in s plamensko pečjo ter stiskalnico in laboratorijem, na koncu vzdolž potoka pa je bilo odlagališče žgalniških ostankov in jamske jalovine.

Medsebojno so bili rovi spojeni z vertikalnimi jaški in vpadniki. Glavni jašek Jožef je bil globok 155 metrov in je bil opremljen z izvozno napravo, ki je bila urejena na vodni pogon. Jašek je imel tri predele: prevozni, strojni in lestveni. Po njem se je prevažalo rudo na nivo rovov Jakob in Fridrik in po teh do prebiralnice ter v topilnico. Rudo so izkopavali v etažah, od spodaj navzgor, s pomočjo prečne odkopne metode. Izkopane prostore so zasipali deloma z jalovino od prebiranja. Separacija je bila zelo preprosto urejena. Kar so izkopali, so prebirali v drobno in kosovno rudo. Kosovno rudo so žgali v dveh jaškastih pečeh, medtem ko so drobno in izbrano bogato rudo predelovali v plamenski peči.

Topilnica je zavzemala 430 m2 površine. Sredi zgradbe sta stali dve jaškasti peči s stolpom, kondenzacijskimi napravami in petimi komorami. Komore so merile 3,5 × 5,5 metrov. Zadnji dve, ki sta bili pod zemljo, sta bili nekoliko manjši. V prizidku je bil prostor za delavce, laboratorij in stiskalnica. Zgradba je imela pet dimnikov. V zgradbi nasproti topilnice je bila jamomerska pisarna in mizarska delavnica.

Vir: Tamara Teršič, Mateja Gosar, Robert Šajn: OPUŠČENI RUDNIK ŽIVEGA SREBRA V PODLJUBELJU IN NJEGOVI VPLIVI NA OKOLJE; Geološki zavod Slovenije
 

JULIJEV ROV

 

Julijev rov leži na nadmorski višini 700 m. Dolg je 2000 m. Služil je za odvodnjavanje vsega rudniškega področja. Pod tramovi še vedno teče voda.

 

Napis ob vhodu v rov Vhod v Julijev rov Učenci pred Julijevim rovom
 

ROV AVGUST

 

Rov Avgust leži na nadmorski višini 750 m. Dolg je 400 m. Služil je  kot servisna proga, ustje je imel v neposredni bližini ceste Tržič– Ljubelj.

Rov Avgust

ROV FRIDERIK

 

Rov Friderik leži na nadmorski višini 779 m. Dolg je 140 m. Do njega se vodi pot od Gostišča Lajb, po poti, ki vodi na planino Preval.

V njem so nekdaj kopali živosrebrovo rudo, imenovano cinabarit. Rudnik je imenovan po lastniku rudnika. Lesena podgradnja je bila dolga le 10 m. Rov je služil za izvoz rudniške jalovine. Na ploščadi sta bili skladišči za rudo in oglje. V podaljšku ploščadi ob rovu Friderik je bila žgalnica z jaškasto pečjo za kosovo rudo in s plameno pečjo za drobno, bolj bogazo rudo. Z 9m visoko pečjo so žgali manj bogato rudo. Imeli so tudi sortirne stroje za rudo. Topilnico so postavili leta 1876. Do leta 1897 so pridelali 7360 steklenic živega srebra, kar je enako 5236 centom. Vidni so skromni ostanki topilnice.

Rov Friderik, z vhodom na 779 m.n. v. je bil glavni izvozni rov za jalovino. Na ploščadi sta bili skladišči za rudo in oglje, v podaljšku proti Potočnikovem grabnu pa sta bili prebiralnica in žgalnica z jaškastimi pečmi za koksovo rudo in plameno pečjo ter stiskalnico za štupo, laboratorijem, na koncu vzdolž potoka pa je bilo odlagališče žgalniških ostankov in jamske jalovine

 
Učenci pred rovom Znotraj rova Znotraj rova

ROV JAKOB

 

Rov Jakob leži na nadmorski višini 793 m. Dolg je 150 m.

Rov Jakob

ANTONOV ROV

 

Rov Anton leži na nadmorski višini 820 m. Dolg je 260 m. Ob vhodu smo spoznali laporni apnenec- kamnino, ki je mešanica gline in apnenca. Rov je služil tudi za prezračevanje rudnika.

V arhivu idrijskega rudnika je shranjeno poročilo, datirano z dne 6. maja 1557, ki omenja, da so istega leta kopali živo srebro tudi pri Sv. Ani nad Tržičem, a delavci so radi izostajanja plače delo zapustili. Po 200 letih, l. 1761., je bilo sporočeno rudarskemu uradu, da je našel Marko Kolar z Jakobom Slaparjem na svojem zemljišču rudo cinober. Poročali so komori, da ima pribl. 50% živega srebra. Erar se je lotil kopanja, ki so ga vodili delavci iz Idrije, menjaje po 6 do 20 mož po številu. Ko je bil obrat v Idriji v letu 1769. in 1770. zmanjšan, so kopanje pri Sv. Ani popolnoma opustili. Leta 1837. so z obratovanjem šentanskega rudnika pričeli privatniki, katerim je pa zmanjkalo denarja in po treh letih so z delom zopet nehali.

Vhod v Antonov rov V rovu je temno... V rovu je temno...
Učenci si ogledujejo kamenino G. Godnov, profesor geografije, razlaga učencem, kakšna je sestava stene rudnika Sprehod po enem izmed krakov rova
Nedokončan rov, poln vode Sprehod po enem izmed krakov rova Le kakšen je kamen na otip?
Globok vertikalen rov Globok vertikalen rov  
 
Zemljevid rovov   Čisto pravi netopir

PEČI ZA TALJENJE RUDE

 

Leta 1837 so z obratovanjem šentanskega rudnika pričeli privatniki, katerim pa je zmanjkalo denarja in po treh letih so z delom prenehali. Jeseni leta 1872 pa je z obratovanjem rudnika pričel nadporočnik Friderik Dorotka. Največ delavcev je rudnik zaposloval konec preteklega stoletja. Leta 1896 je bilo raztopljene 53.743 q rude, ki je dala 628 steklenic === 216,66 q živega srebra v vrednosti 48.200 gdl. Od leta 1873 do 1897 so pridelali 7360 steklenic === 2536 q živega srebra v vrednosti približno 600.000 gld. Izdelovali so rudo v treh pečeh v lastni rudnikovi topilnci. Leta 1903 so rudnik opustili.

Topilnica je zavzemala 430 m2 površine. Sredi zgradbe sta stali dve jaškasti peči s stolpom, kondenzacijskimi napravami in petimi komorami. Komore so merile 3,5 × 5,5 metrov. Zadnji dve, ki sta bili pod zemljo, sta bili nekoliko manjši. V prizidku je bil prostor za delavce, laboratorij in stiskalnica. Zgradba je imela pet dimnikov. V zgradbi nasproti topilnice je bila merska pisarna in mizarska delavnica.

Učenci pred vhodom v peč Jan in Staš (le-ta ima v roki fotoaparat) sta si upala zlesti v notranjost
Notranjost peči 

KUPI JALOVINE IN ŽGALNIŠKIH OSTANKOV