natura2000

 

 


1. Zakaj je Evropska unija vzpostavila omrežje Natura 2000?

<>V zadnjih desetletjih se biotska raznovrstnost v Evropi dramatično in pospešeno zmanjšuje in izgublja. Med temi spremembami sta krčenje in izguba vrst in habitatov ter ekosistemov. Mokrišča v severni in zahodni Evropi so se, na primer, v zadnjih desetletjih skrčila za okoli 60%. Evropska agencija za okolje potrjuje, da upadajo številne evropske vrste: 64 endemičnih rastlin v Evropi je v naravi že izumrlih, 45% vrst metuljev in 38% vrst ptic pa se šteje za ogrožene vrste. Evropa je že priča izumiranju prvih vrst, za katere se je v direktivi o habitatih zavezala, da jih bo varovala, npr. pirenejskega kozoroga. Pritiski, ki so povzročili to upadanje, namreč urbani, infrastrukturni in turistični razvoj, intenziviranje kmetijstva in gozdarstva itd., v zadnjem desetletju niso prenehali. Da bi zaustavili upadanje biotske raznovrstnosti v Uniji, je bilo potrebno ukrepati - Natura 2000 je del odziva EU na ta izziv.

Več o tem…
Direktiva o habitatih opredeljuje približno 200 habitatnih tipov ter 700 rastlinskih in živalskih vrst, pomembnih za Skupnost. Dolgoročne ohranitve teh vrst ne moremo doseči z zavarovanjem ločenih in omejenih naravnih območij, četudi je vsako zase zelo pomembno. Zato je EU vzpostavila omrežje območij, na katerih so habitati in vrste polno zastopani in preko katerega zagotavlja njihovo ohranitev. Določbe direktive o habitatih dopuščajo nadgradnjo omrežja na nacionalnem nivoju.

Natura 2000 ni sistem strogih naravnih rezervatov, ki bi izključeval vse človekove dejavnosti. Čeprav bo mreža zagotovo vključevala tudi naravne rezervate, bo večina zemljišč tudi v prihodnje v zasebni lasti, pri čemer bo moralo biti gospodarjenje z zemljišči trajnostno v ekološkem, ekonomskem in družbenem smislu.


2. Kaj je Natura 2000?

Natura 2000 je evropsko omrežje ekološko pomembnih območij narave, oblikovano na podlagi direktive o habitatih iz leta 1992 in direktive o pticah iz leta 1979. Namen omrežja je ohranjanje biotske raznovrstnosti, in sicer tako, da varuje naravne habitate ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, pomembnih za Evropsko unijo. Vzpostavitev omrežja območij Natura 2000, na katerih se sprejemajo posebni ukrepi za ohranitev biotske raznovrstnosti, pomeni izpolnjevanje obveznosti Skupnosti, sprejete po Konvenciji ZN o biološki raznovrstnosti, na evropski ravni.


<>3. Kako poteka izbor območij Natura 2000 oz. posebnih območij varstva v skladu z direktivo o pticah?
<>
<> 

Države članice izberejo in določijo posebna zaščitena območja (SPA) - Special Protected Areas) po direktivi o pticah. Prepoznavanje in razmejitev SPA mora v celoti temeljiti na znanstvenih merilih, kot sta "1% populacije ranljivih vrst po seznamu" ali "mokrišča mednarodnega pomena za vodno ptico selivko". Medtem ko države članice lahko najustreznejša merila določajo diskrecijsko, pa jih morajo nato polno uporabljati na način, ki zagotavlja, da so vsa "najprimernejša območja" določena tako po številu kot po površini območij. Na podlagi podatkov, ki jih pošljejo države članice, pa komisija odloči o tem, ali so tako določene lokacije zadostne za oblikovanje skladne mreže za zaščito ranljivih in selivskih vrst.

4. Kako poteka izbor območij Natura 2000 oz. posebnih območij varstva v skladu z direktivo o habitatih?

 

Natura 2000 vključuje posebna ohranitvena območja (SAC - Special Area of Conservation), določena v skladu z direktivo o habitatih, in posebna območja varstva (SPA - Special Protected Area), določena v skladu z direktivo o pticah.

Države članice določijo in predlagajo Evropski komisiji nacionalne sezname posebnih ohranitvenih območij v skladu z direktivo o habitatih. Komisija te sezname pregleda in preverja preko strokovnih seminarjev in lahko zahteva tudi njihove dopolnitve. Postopek potrditve seznamov lahko traja tudi nekaj let.

Več o tem…
Direktiva o habitatih predvideva tri faze pri izbiranju posebnih ohranitvenih območij:


1. Države članice so pristojne, da predlagajo območja za Naturo 2000 in opravijo celovito presojo vsakega od habitatnih tipov in vrst, ki so prisotni na njihovem ozemlju. Izbira območij je strokovna naloga, pri kateri je treba upoštevati izbirna merila, določena v Prilogi III direktive o habitatih. Države morajo oceniti zastopanost in ekološko kakovost vsakega habitatnega tipa kakor tudi površino območja, ki ga pokriva posamezni habitatni tip za vsako območje. Podobno je treba pripraviti oceno velikosti in gostote ter stopnje ločenosti območja vsake vrste glede na njen naravni spekter, skupaj z določitvijo kakovosti območja za zadevne vrste. Na podlagi teh meril države članice pripravijo vsestransko globalno presojo pomembnosti svojih območij za vsako vrsto in habitatni tip. Ta ekološka informacija je podlaga za nadaljnjo presojo na ravni EU.

 

2. Evropska komisija sprejme na podlagi predlaganih nacionalnih seznamov in v soglasju z državami članicami sezname območij, pomembnih za Skupnost. Analiza predlogov držav članic se izvaja na jasen in pregleden način preko znanstvenih seminarjev, ki jih sklicuje Komisija ob podpori Evropske agencije za okolje. Pri teh seminarjih sodelujejo države članice in strokovnjaki, ki predstavljajo ustrezne interese lastnikov in uporabnikov ter okoljskih nevladnih organizacij. Namen teh strokovnih seminarjev je ugotoviti, ali so države članice predlagale dovolj visokokakovostnih območij za zagotovitev ugodnega ohranitvenega stanja za vsak habitatni tip in vrsto v celotnem spektru znotraj EU. Ocenjevalna merila vključujejo preučevanje redkosti, zemljepisne porazdeljenosti in vsestranske ranljivosti zadevnih vrst in habitatnih tipov. Pri teh seminarjih sodelujejo države članice in strokovnjaki, ki predstavljajo ustrezne interese lastnikov in uporabnikov ter okoljskih nevladnih organizacij. Glede na velike naravne razlike v biotski raznovrstnosti po vsej EU direktiva deli Skupnost na šest biogeografskih regij - atlantsko, celinsko, alpsko, mediteransko, borealno in makaronezijsko. Slovenija je v celinskem in alpskem območju. Cilj je priprava seznama območij, pomembnih za Skupnost, za vsako od teh usklajenih, biotsko raznovrstnih regij, ob izvajanju doslednega pristopa v vseh državah članicah.

 

3. Po sprejetju seznamov območij, pomembnih za Skupnost, morajo države članice čimprej določiti vsa območja za posebna ohranitvena območja, vendar v roku največ šest let. Prednost je treba dati tistim območjem, ki so najbolj ogrožena in/ali so najpomembnejša z vidika ohranitve. V tem obdobju bi morale države članice uvesti potrebne ukrepe za upravljanje in obnovo območij, da bi s tem zagotovile njihovo ugodno ohranitveno stanje.

5. Ali je izbira območij predmet javnega posvetovanja?

 

Direktiva ne določa pravil glede posvetovalnega postopka pri izboru območij, temveč ga določijo države članice, v skladu s svojimi upravnimi sistemi. V Sloveniji je javno posvetovanje, tudi z lastniki in uporabniki zemljišč, predvideno pri pripravi načrtov upravljanja območij Natura 2000.

Pri določanju potencialnih območij pa v Sloveniji ni predvideno javno posvetovanje, pač pa različne oblike javne predstavitve predlaganih območij. Po vložitvi predloga prvih območij v medresorsko obravnavo predvidoma še v letu 2003, bodo zainteresirani javnosti (lokalnim skupnostim, lastnikom, uporabnikom zemljišč…) predstavljena območja in njihove meje, predvideni načini upravljanja z njimi ter morebitni potrebni ukrepi. Pripombe in predloge za spremembe bo možno upoštevati, če se bo izkazalo, da so strokovno utemeljeni in pripomorejo k izboljšanju predlogov.

Že zdaj pa posamezna predvidena območja na lokalni ravni predstavljajo skupine, sestavljene iz predstavnikov območnih enot Zavoda RS za varstvo narave, Zavoda za gozdove Slovenije in Kmetijske svetovalne službe. Izvajajo različne aktivnosti, kot so javne predstavitve, predstavitve županom in občinskim svetom, pogovori z drugimi predstavniki lokalnih skupnosti, društvi, izdaja zgibank, članki ipd.

Več o tem…
Med državami članicami so se postopki javnega posvetovanja precej razlikovali. V nekaterih državah je določanje območij pospremila podrobna razprava z lastniki in uporabniki o upravljavskih ukrepih, v drugih pa so se z zainteresiranimi udeleženci posvetovali malo ali nič. To je vodilo do precejšnjih razhajanj v nekaterih državah članicah z vrsto različnih upravnih in pravnih izzivov, ki so povzročili zamude pri oddaji predlogov. Evropska komisija v tej fazi ni vpletena in nima pooblastil za posredovanje pri različno vodenih postopkih v državah članicah.

V Sloveniji je javno posvetovanje, tudi z lastniki in uporabniki zemljišč, predvideno pri pripravi načrtov upravljanja območij Natura 2000. Načrti bodo vsebovali tudi ukrepe za ohranitev ugodnega stanja vrst in habitatnih tipov, pripravo pa bo vodil Zavod RS za varstvo narave s pomočjo zunanjih izvajalcev narave po tem, ko bo v začetku leta 2003 vlada sprejela seznam predlaganih območij Natura 2000. Ponekod se s pomočjo sredstev EU upravljavski načrti že pripravljajo, in sicer za suha travišča na Kozjanskem, šotna barja v Triglavskem narodnem parku, Kraški rob in Sečoveljske soline.



6. Kakšen pravni status bodo imela območja Natura 2000 v Sloveniji?

 

Državni seznam potencialnih območij narave, pomembnih za Evropsko skupnost (pSCI - Places of Special Community Interest), za vključitev v omrežje Natura 2000 pripravi vsaka država članica in ga nato posreduje Evropski komisiji. Slovenija se je zavezala, da bo seznam oddala z dnem vstopa v EU, to je 1. maja 2004.

Območja Natura 2000 bodo v Sloveniji skladno z zakonom o ohranjanju narave z uredbo dobila status posebnih varstvenih območij. Uredbo za območja, določena v skladu z direktivo o pticah, bo morala vlada sprejeti še pred oddajo predloga Evropski komisiji. Za območja, opredeljena v skladu z direktivo o habitatih, pa bo vlada sprejela uredbo po tem, ko bo Komisija predlagani seznam potrdila.

7. Kakšna je odgovornost držav članic pri upravljanju območij?

 

Določbe direktiv jasno določajo odgovornost držav članic pri določitvi območij Natura 2000 in njihovem upravljanju. Pogosto se podrobne delovne naloge poverijo različnim nacionalnim ali regionalnim institucijam. Kadar gre za morsko okolje, kjer dejavnosti upravljanja lahko vključujejo tudi urejanje ribiških dejavnosti, so zanj najbolj ugodni ukrepi na ravni Skupnosti.

Komisija dosledno spodbuja razvoj načrtov upravljanja kot instrumenta za zagotavljanje primernega upravljanja pri ohranjanju območij in presoje skladnosti različnih vrst rabe s cilji ohranjanja. So tudi odličen način dejavnega vključevanja ključnih interesnih skupin pri odločanju glede upravljanja določenih območij.

Več o tem...
Priprave takšnih načrtov so bile v veliki meri financirane iz programa Life III - Narava. Ta program je od svojega začetka leta 1992 prispeval sredstva za 605 projektov v vrednosti 470 milijonov evrov. V Sloveniji izvajamo že sedem projektov varstva narave s pomočjo sredstev programa Life III - Narava. Njihova skupna vrednost je približno 3,950 milijona evrov, od tega je Evropska komisija prispevala približno 2,630 milijona evrov. Letos je Slovenija prijavila tudi projekt Life s področja upravljanja.

Glede na širok spekter habitatnih tipov ni mogoče uporabiti standardne formule za upravljanje, pomembno pa bo zagotoviti nadaljevanje tradicionalnih vzorcev upravljanja, ki so bili pogosto odločilni pri ustvarjanju in ohranjanju danes pomembnih habitatov. Gre predvsem za spodbujanje in ohranjanje dobre kmetijske in gozdarske prakse.

8. Ali območje po vključitvi v Naturo 2000 postane nedotakljivo glede prihodnjih posegov?

 

Vnaprejšnje prepovedi novih dejavnosti ali posegov znotraj območij Natura 2000 ni. O takih potrebah je treba presojati od primera do primera. Direktiva o habitatih, ki velja za vsa območja Natura 2000, v svojem 6. členu predvideva ocenjevanje razvojnih predlogov, ki bodo najverjetneje vplivali na določena območja. Te določbe temeljijo na sedanji dobri praksi, upoštevajoč ocene vpliva na okolje.

Več o tem…
Celo kadar take ocene kažejo, da bo območju povzročena precejšnja škoda, direktiva ne izključuje možnosti posega. Države članice lahko odobrijo posege, kadar je za poseg izkazan prevladujoč javni interes in ni na voljo drugih oprijemljivih možnosti, da bi jih usmerili tja, kjer ne bodo povzročili negativnih vplivov oz. so preverjene vse druge možnosti za umestitev posega v prostor. Vendar so v teh primerih dolžne izvajati nadomestne ukrepe z ustvarjanjem ali izboljševanjem habitatov drugod, da bi tako ohranili celovitost mreže.

Pri posegih s škodljivimi posledicami za območja s prednostnimi habitati ali vrstami (zlasti redkimi in ranljivimi habitati ter vrstami, ki predstavljajo majhen del celotnega seznama direktive o habitatih) direktiva zahteva, da Komisija poda mnenje, ali gre za prevladujoč javni interes.

Aktualen primer take zahteve se nanaša na predloge za razširitev pristanišča Rotterdam, kar bo imelo precejšen vpliv na območje Natura 2000. Gre za dobro načrtovan predlog, ki vključuje precejšen sveženj ukrepov kot nadomestilo za predvideno izgubo habitatov.


POVEZAVE

URADNA STRAN NATURE 2000: http://www.natura2000.gov.si/
OBMOČJA NATURE 2000 V SLOVENIJI: http://www.natura2000.gov.si/obmocja.htm



[EKODAN] [NG enote] [Naselja v Sloveniji] [Gospodarstvo] [Raba tal] [Potoki] [Popis rastlin] [Mediji] [Glasilo] [Endemiti] [Morje]
[
Rdeči seznem] [Triglavski NP] [Regijski parki] [Krajinski parki] [natura2000] [Gozd] [Travnik] [Mokrisca] [Reke] [Mestni park]