 |

1. Zakaj je Evropska unija vzpostavila omrežje
Natura 2000?
<>V zadnjih desetletjih se biotska
raznovrstnost v Evropi dramatično in pospešeno zmanjšuje in izgublja.
Med temi spremembami sta krčenje in izguba vrst in habitatov ter
ekosistemov. Mokrišča v severni in zahodni Evropi so se, na primer, v
zadnjih desetletjih skrčila za okoli 60%. Evropska agencija za okolje
potrjuje, da upadajo številne evropske vrste: 64 endemičnih rastlin v
Evropi je v naravi že izumrlih, 45% vrst metuljev in 38% vrst ptic pa
se šteje za ogrožene vrste. Evropa je že priča izumiranju prvih vrst,
za katere se je v direktivi o habitatih zavezala, da jih bo varovala,
npr. pirenejskega kozoroga. Pritiski, ki so povzročili to upadanje,
namreč urbani, infrastrukturni in turistični razvoj, intenziviranje
kmetijstva in gozdarstva itd., v zadnjem desetletju niso prenehali. Da
bi zaustavili upadanje biotske raznovrstnosti v Uniji, je bilo potrebno
ukrepati - Natura 2000 je del odziva EU na ta izziv.
Več o
tem…
Direktiva o habitatih opredeljuje približno 200 habitatnih tipov ter
700 rastlinskih in živalskih vrst, pomembnih za Skupnost. Dolgoročne
ohranitve teh vrst ne moremo doseči z zavarovanjem ločenih in omejenih
naravnih območij, četudi je vsako zase zelo pomembno. Zato je EU
vzpostavila omrežje območij, na katerih so habitati in vrste polno
zastopani in preko katerega zagotavlja njihovo ohranitev. Določbe
direktive o habitatih dopuščajo nadgradnjo omrežja na nacionalnem
nivoju.
Natura
2000 ni sistem strogih naravnih rezervatov, ki bi izključeval vse
človekove dejavnosti. Čeprav bo mreža zagotovo vključevala tudi naravne
rezervate, bo večina zemljišč tudi v prihodnje v zasebni lasti, pri
čemer bo moralo biti gospodarjenje z zemljišči trajnostno v ekološkem,
ekonomskem in družbenem smislu.
2.
Kaj je Natura 2000?
Natura 2000 je evropsko omrežje ekološko
pomembnih območij narave, oblikovano na podlagi direktive o habitatih
iz leta 1992 in direktive o pticah iz leta 1979. Namen omrežja je
ohranjanje biotske raznovrstnosti, in sicer tako, da varuje naravne
habitate ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, pomembnih za Evropsko
unijo. Vzpostavitev omrežja območij Natura 2000, na katerih se
sprejemajo posebni ukrepi za ohranitev biotske raznovrstnosti, pomeni
izpolnjevanje obveznosti Skupnosti, sprejete po Konvenciji ZN o
biološki raznovrstnosti, na evropski ravni.
<>3. Kako poteka izbor območij Natura 2000 oz.
posebnih območij varstva v skladu z direktivo o pticah?
<>
<>
Države
članice izberejo in določijo posebna zaščitena območja (SPA) - Special
Protected Areas) po direktivi o pticah. Prepoznavanje in razmejitev SPA
mora v celoti temeljiti na znanstvenih merilih, kot sta "1% populacije
ranljivih vrst po seznamu" ali "mokrišča mednarodnega pomena za vodno
ptico selivko". Medtem ko države članice lahko najustreznejša merila
določajo diskrecijsko, pa jih morajo nato polno uporabljati na način,
ki zagotavlja, da so vsa "najprimernejša območja" določena tako po
številu kot po površini območij. Na podlagi podatkov, ki jih pošljejo
države članice, pa komisija odloči o tem, ali so tako določene lokacije
zadostne za oblikovanje skladne mreže za zaščito ranljivih in selivskih
vrst.
4. Kako poteka izbor območij Natura 2000 oz.
posebnih območij varstva v skladu z direktivo o habitatih?
Natura 2000 vključuje posebna
ohranitvena območja (SAC - Special Area of Conservation), določena v
skladu z direktivo o habitatih, in posebna območja varstva (SPA -
Special Protected Area), določena v skladu z direktivo o pticah.
Države članice
določijo in predlagajo Evropski komisiji nacionalne sezname posebnih
ohranitvenih območij v skladu z direktivo o habitatih. Komisija te
sezname pregleda in preverja preko strokovnih seminarjev in lahko
zahteva tudi njihove dopolnitve. Postopek potrditve seznamov lahko
traja tudi nekaj let.
Več
o tem…
Direktiva
o habitatih predvideva tri faze pri izbiranju posebnih
ohranitvenih območij:
1. Države članice so pristojne, da predlagajo območja za
Naturo 2000 in opravijo celovito presojo vsakega od habitatnih tipov in
vrst, ki so prisotni na njihovem ozemlju. Izbira območij je strokovna
naloga, pri kateri je treba upoštevati izbirna merila, določena v
Prilogi III direktive o habitatih. Države morajo oceniti zastopanost in
ekološko kakovost vsakega habitatnega tipa kakor tudi površino območja,
ki ga pokriva posamezni habitatni tip za vsako območje. Podobno je
treba pripraviti oceno velikosti in gostote ter stopnje ločenosti
območja vsake vrste glede na njen naravni spekter, skupaj z določitvijo
kakovosti območja za zadevne vrste. Na podlagi teh meril države članice
pripravijo vsestransko globalno presojo pomembnosti svojih območij za
vsako vrsto in habitatni tip. Ta ekološka informacija je podlaga za
nadaljnjo presojo na ravni EU.
2. Evropska
komisija sprejme na podlagi predlaganih nacionalnih seznamov in v
soglasju z državami članicami sezname območij, pomembnih za Skupnost.
Analiza predlogov držav članic se izvaja na jasen in pregleden način
preko znanstvenih seminarjev, ki jih sklicuje Komisija ob podpori
Evropske agencije za okolje. Pri teh seminarjih sodelujejo države
članice in strokovnjaki, ki predstavljajo ustrezne interese lastnikov
in uporabnikov ter okoljskih nevladnih organizacij. Namen teh
strokovnih seminarjev je ugotoviti, ali so države članice predlagale
dovolj visokokakovostnih območij za zagotovitev ugodnega ohranitvenega
stanja za vsak habitatni tip in vrsto v celotnem spektru znotraj EU.
Ocenjevalna merila vključujejo preučevanje redkosti, zemljepisne
porazdeljenosti in vsestranske ranljivosti zadevnih vrst in habitatnih
tipov. Pri teh seminarjih sodelujejo države članice in strokovnjaki, ki
predstavljajo ustrezne interese lastnikov in uporabnikov ter okoljskih
nevladnih organizacij. Glede na velike naravne razlike v biotski
raznovrstnosti po vsej EU direktiva deli Skupnost na šest
biogeografskih regij - atlantsko, celinsko, alpsko, mediteransko,
borealno in makaronezijsko. Slovenija je v celinskem in alpskem
območju. Cilj je priprava seznama območij, pomembnih za Skupnost, za
vsako od teh usklajenih, biotsko raznovrstnih regij, ob izvajanju
doslednega pristopa v vseh državah članicah.
3. Po sprejetju
seznamov območij, pomembnih za Skupnost, morajo države članice čimprej
določiti vsa območja za posebna ohranitvena območja, vendar v roku
največ šest let. Prednost je treba dati tistim območjem, ki so najbolj
ogrožena in/ali so najpomembnejša z vidika ohranitve. V tem obdobju bi
morale države članice uvesti potrebne ukrepe za upravljanje in obnovo
območij, da bi s tem zagotovile njihovo ugodno ohranitveno stanje.
5. Ali je izbira območij predmet javnega
posvetovanja?
Direktiva ne določa pravil glede posvetovalnega postopka
pri izboru območij, temveč ga določijo države članice, v skladu s
svojimi upravnimi sistemi. V Sloveniji je javno posvetovanje, tudi z
lastniki in uporabniki zemljišč, predvideno pri pripravi načrtov
upravljanja območij Natura 2000.
Pri
določanju potencialnih območij pa v Sloveniji ni predvideno javno
posvetovanje, pač pa različne oblike javne predstavitve predlaganih
območij. Po vložitvi predloga prvih območij v medresorsko obravnavo
predvidoma še v letu 2003, bodo zainteresirani javnosti (lokalnim
skupnostim, lastnikom, uporabnikom zemljišč…) predstavljena območja in
njihove meje, predvideni načini upravljanja z njimi ter morebitni
potrebni ukrepi. Pripombe in predloge za spremembe bo možno upoštevati,
če se bo izkazalo, da so strokovno utemeljeni in pripomorejo k
izboljšanju predlogov.
Že
zdaj pa posamezna predvidena območja na lokalni ravni predstavljajo
skupine, sestavljene iz predstavnikov območnih enot Zavoda RS za
varstvo narave, Zavoda za gozdove Slovenije in Kmetijske svetovalne
službe. Izvajajo različne aktivnosti, kot so javne predstavitve,
predstavitve županom in občinskim svetom, pogovori z drugimi
predstavniki lokalnih skupnosti, društvi, izdaja zgibank, članki ipd.
Več o
tem…
Med državami članicami so se postopki javnega posvetovanja precej
razlikovali. V nekaterih državah je določanje območij pospremila
podrobna razprava z lastniki in uporabniki o upravljavskih ukrepih, v
drugih pa so se z zainteresiranimi udeleženci posvetovali malo ali nič.
To je vodilo do precejšnjih razhajanj v nekaterih državah članicah z
vrsto različnih upravnih in pravnih izzivov, ki so povzročili zamude
pri oddaji predlogov. Evropska komisija v tej fazi ni vpletena in nima
pooblastil za posredovanje pri različno vodenih postopkih v državah
članicah.
V
Sloveniji je javno posvetovanje, tudi z lastniki in uporabniki
zemljišč, predvideno pri pripravi načrtov upravljanja območij Natura
2000. Načrti bodo vsebovali tudi ukrepe za ohranitev ugodnega stanja
vrst in habitatnih tipov, pripravo pa bo vodil Zavod RS za varstvo
narave s pomočjo zunanjih izvajalcev narave po tem, ko bo v začetku
leta 2003 vlada sprejela seznam predlaganih območij Natura 2000.
Ponekod se s pomočjo sredstev EU upravljavski načrti že pripravljajo,
in sicer za suha travišča na Kozjanskem, šotna barja v Triglavskem
narodnem parku, Kraški rob in Sečoveljske soline.
6. Kakšen pravni status bodo imela območja
Natura 2000 v Sloveniji?
Državni seznam potencialnih območij
narave, pomembnih za Evropsko skupnost (pSCI - Places of Special
Community Interest), za vključitev v omrežje Natura 2000 pripravi vsaka
država članica in ga nato posreduje Evropski komisiji. Slovenija se je
zavezala, da bo seznam oddala z dnem vstopa v EU, to je 1. maja 2004.
Območja
Natura 2000 bodo v Sloveniji skladno z zakonom o ohranjanju narave z
uredbo dobila status posebnih varstvenih območij. Uredbo za območja,
določena v skladu z direktivo o pticah, bo morala vlada sprejeti še
pred oddajo predloga Evropski komisiji. Za območja, opredeljena v
skladu z direktivo o habitatih, pa bo vlada sprejela uredbo po tem, ko
bo Komisija predlagani seznam potrdila.
7. Kakšna je odgovornost držav članic pri
upravljanju območij?
Določbe direktiv jasno določajo
odgovornost držav članic pri določitvi območij Natura 2000 in njihovem
upravljanju. Pogosto se podrobne delovne naloge poverijo različnim
nacionalnim ali regionalnim institucijam. Kadar gre za morsko okolje,
kjer dejavnosti upravljanja lahko vključujejo tudi urejanje ribiških
dejavnosti, so zanj najbolj ugodni ukrepi na ravni Skupnosti.
Komisija dosledno spodbuja razvoj načrtov upravljanja kot
instrumenta za zagotavljanje primernega upravljanja pri ohranjanju
območij in presoje skladnosti različnih vrst rabe s cilji ohranjanja.
So tudi odličen način dejavnega vključevanja ključnih interesnih skupin
pri odločanju glede upravljanja določenih območij.
Več o tem...
Priprave takšnih načrtov so bile v veliki meri financirane iz programa
Life III - Narava. Ta program je od svojega začetka leta 1992 prispeval
sredstva za 605 projektov v vrednosti 470 milijonov evrov. V Sloveniji
izvajamo že sedem projektov varstva narave s pomočjo sredstev programa
Life III - Narava. Njihova skupna vrednost je približno 3,950 milijona
evrov, od tega je Evropska komisija prispevala približno 2,630 milijona
evrov. Letos je Slovenija prijavila tudi projekt Life s področja
upravljanja.
Glede na širok spekter habitatnih
tipov ni mogoče uporabiti standardne formule za upravljanje, pomembno
pa bo zagotoviti nadaljevanje tradicionalnih vzorcev upravljanja, ki so
bili pogosto odločilni pri ustvarjanju in ohranjanju danes pomembnih
habitatov. Gre predvsem za spodbujanje in ohranjanje dobre kmetijske in
gozdarske prakse.
8. Ali območje po vključitvi v Naturo 2000
postane nedotakljivo glede prihodnjih posegov?
Vnaprejšnje prepovedi novih
dejavnosti ali posegov znotraj območij Natura 2000 ni. O takih potrebah
je treba presojati od primera do primera. Direktiva o habitatih, ki
velja za vsa območja Natura 2000, v svojem 6. členu predvideva
ocenjevanje razvojnih predlogov, ki bodo najverjetneje vplivali na
določena območja. Te določbe temeljijo na sedanji dobri praksi,
upoštevajoč ocene vpliva na okolje.
Več o tem…
Celo kadar take ocene kažejo, da bo območju povzročena precejšnja
škoda, direktiva ne izključuje možnosti posega. Države članice lahko
odobrijo posege, kadar je za poseg izkazan prevladujoč javni interes in
ni na voljo drugih oprijemljivih možnosti, da bi jih usmerili tja, kjer
ne bodo povzročili negativnih vplivov oz. so preverjene vse druge
možnosti za umestitev posega v prostor. Vendar so v teh primerih dolžne
izvajati nadomestne ukrepe z ustvarjanjem ali izboljševanjem habitatov
drugod, da bi tako ohranili celovitost mreže.
Pri posegih s škodljivimi posledicami za območja s
prednostnimi habitati ali vrstami (zlasti redkimi in ranljivimi
habitati ter vrstami, ki predstavljajo majhen del celotnega seznama
direktive o habitatih) direktiva zahteva, da Komisija poda mnenje, ali
gre za prevladujoč javni interes.
Aktualen primer take zahteve se nanaša na predloge za
razširitev pristanišča Rotterdam, kar bo imelo precejšen vpliv na
območje Natura 2000. Gre za dobro načrtovan predlog, ki vključuje
precejšen sveženj ukrepov kot nadomestilo za predvideno izgubo
habitatov.
POVEZAVE
URADNA
STRAN NATURE 2000: http://www.natura2000.gov.si/
OBMOČJA NATURE 2000 V SLOVENIJI: http://www.natura2000.gov.si/obmocja.htm
|