Šola je zabavna

Naša šola sred' Kosez
ena hiška, sto čudes….

 

Predstavljajte si: čisto navadnega dne se sprehajate se po mestu in kar naenkrat pred sabo zagledate neandertalca …

No, zdaj pa si zamislite, kakšna bi šele bila njegova reakcija, ko bi zagledal čudno oblečene živali in še olj čudne jame…

Mi, učenci 7.a razreda si njegov izlet v sedanjost predstavljamo takole:

OBISKAL NAS JE NEANDERTALEC

Nekoč, v pradavnini, so živeli štirje neandertalci: oče Hoa, mama Kirri ter dva brata Er in Ka. Živeli so v gozdu blizu reke.

Nekega dne, ko je oče Hoa s prijatelji odšel na lov, se je Er odločil, da gre po vodo. Vzel je čutaro iz jelenovega mehurja in odšel. Ko je prišel do vode, je tam zagledal velikega medveda. Malo se je pomaknil nazaj in padel v globoko brezno.

Zelo presenečen je bil, ko se je zbudil in ni vedel, kje je. Bil je v Kliničnem centru v Ljubljani. Vstal je in zagledal ognej brez toplote. V vsej tej zmedi je skušal pobegniti. Pritekel je do čudno oblikovanih kamnov in se zvrnil po njih navzdol. Vstal je in nadaljeval pobeg, a komaj je prišel iz bolnice, ga je že skoraj pregazila železna pošast. Prestrašeno je stekel na Prešernov trg, kjer je zavohal okusne losose iz tržnice. Takoj je odskakljal tja in si nabral rib, kolikor jih je lahko nesel. A komaj je hotel oditi, je za njim že tekla čudno oblečena "žival." Splezal je na Prešernov kip, kjer je v miru pojedel svoj ulov. Za čudno oblečene živali, ki so ga debelo gledale, se ni več zmenil, saj je bilo očitno, da ne znajo plezati. Lososov, ki jih je odložil Muzi na vejico, se namreč niso pritaknili.

Splezal je dol in se znašel v gruči manjših, čudno oblečenih živali, ki so imeli oči postrani. Ni mu preostalo drugega, kot da je šel z njimi, saj so ga dobesedno "potegnili s seboj". Prišli so do železne stvari, ki je stala na okroglih vrtečih se predmetih. Vstopili so in se peljali do velike steze, kjer je zagledal veliko železno stvar, v katero so vstopale čudno oblečene živali. Zelo ga je zanimalo, kaj se tam dogaja, zato je hitro stekel za njimi in vstopil. Ko je prišel notri, ga je čudno oblečena žival, poslikana z bojnimi barvami, posadila na velik stol ter ga privezala. Kmalu za tem je čudna železna stvar poletela v zrak in pred njim se je zasvetil kamen, na katerem je zagledal svoj pravi svet. Tako ga je pogrešal, da je skočil vanj in se z glavo zaletel v ekran.

Presenečen je bil, ko je eden izmed živali vstala in začel vpiti. Vse živali so kričale in kar naenkrat se je zaslišal neznosen grom. Cel prostor preplavil ogenj.

Er je bil zelo vesel, ko se je ves prepoten zbudil v svoji jami, ob svoji družini. Takoj jim je povedal svoje čudne sanje o primitivnih živalih, ki so se med sabo pobijale, kljub temu, da so imele dovolj prostora in hrane.

                                                                                Aljaž

 

Ko se je neandertalec zbudil, je mislil da ga pričakuje čisto navaden dan. No, morda bi s prijatelji odšli na lov na mamuta.
Čeprav neandertalec še ni bil najbolj pameten, je že na začetku ugotovil, da tukaj nekaj ni vredu. Postelja je bila premehka! Ko pa se je ozrl okrog sebe, je mislil, da so ga sovražniki zaprli v kletko in hitro se je pognal skozi vrata.
Kakšno presenečenje ga je čakalo! Vse pozidano z neznanimi jamami, ki so bile tako visoke, da jim je komaj videl vrh. Ko je hodil po nečem, kar je bilo sicer vroče, a drugače prijazno njegovim ubutim nogam, so se mimoidoči, ki jih ni poznal, vsi ozirali za njim. Nekateri so se ga kar malo bali, ostalim pa se je zdel posrečena maškara.
Končno nekaj normalnega, si je dejal, ko je zagledal gozd. Stekel je vanj, saj ga je na soncu pestila vročina, kakršne ni bil vajen. Ugotovil je, da je čisto neoborožen in bi bil za živali lahek plen. Na srečo je imel v žepu pestnjak, s katerim si je uspel izdelati nekaj podobnega kamnitemu nožu.
Ker se je dan že nagibal h koncu, je neandertalec nabral lesa in zakuril ogenj. Ko se je usedel obenj, je v žepu našel še piščalko, s katero je začel odganjati dolgčas. Pri tem so ga čez nekaj časa zmotili policisti. Obtožen je bil kurjenja v gozdu in hoteli so ga aretirati. Neandertalec seveda ni vedel zakaj gre, nagon pa mu je veleval naj se upira. Policisti so ga morali uspavati.
Severno od Londona pa se je ravno takrat zbudil pisatelj, ki je v sanjah dobil idejo za svoje novo delo. Vzel je pero in napisal naslov: Neandertalec.

                                                                                   Jakob

 

 Neandertalec je živel v ledeni dobi. Še vedno ni točno znano, zakaj je izumrl. Zanimivo bi bilo vedeti, kako bi se neandertalec znašel v sedanjosti.
Verjetno bi si poiskal zatočišče v kakšni jami in si ga uredil tako, kot ga je znal. Šel bi v gozd in nabiral različno hrano. Bil bi zelo prestrašen, ker sploh ne bi vedel, kje je. Na lovu bi ujel manjše živali kot so: mačko, zajec, mogoče bi skupaj s prijatelji ujeli tudi medveda. V mestu bi opazoval ljudi, kaj počnejo, se pred njimi skrival, da ga ne bi videli. Ljudi bi želel posnemati, vendar mu večinoma ne bi uspelo. V trgovini bi povzročil veliko zmešnjavo, ker bi začel kar tam odpirati hrano in jo preizkušati. Najverjetneje bi pri sadjarju na stojnicah ukradel sadje in ga takoj poskusil. Če bi se mu zdelo dobro, bi ga vzel še za svojo družino. Če bi kakšen človek raziskoval in prišel v njegovo votlino, bi ga pojedel in se sam oblekel v njegove obleke . Predvsem bi ljudi poskušal oponašati in se obnašati in oblačiti tako kot ljudje v njegovi okolici.
Sicer pa se obnašanje neandertalca danes ne bi bistveno razlikovalo od neandertalca v preteklosti. Naselil bi se pri reki, ogenj bi kuril, lovil, načrtoval … in verjetno bi glede na neodpornost na okužbe in onesnaženost zraka izumrl veliko hitreje kot resnični neandertalec.

                                                                                        Teja

 

 Moja pravljica:

Nekega lepega sončnega dne se je neandertalec zbudil v današnjem času na travniku. Ozrl se je okoli sebe in od začudenja mu je zastal dih. Vse okoli njega je bilo popolnoma drugačno, kot je bil vajen.
Ker je želel ugotoviti kakšen je svet danes, se je odpravil na potep. Vendar je bil kmalu močno presenečen, saj se je znašel na cesti. Mimo njega so hiteli avtomobili, ki jih še nikoli ni videl. Ko se je sprehajal med ljudmi, se je sam sebi zdel grozen. Vse trgovine in stolpnice je občudoval, a za nobeno stvar ni vedel, kaj je. Ko je hodil, v nedogled in videl kaj v resnici obstaja, se ja začel zavedati da je drugje kot je vajen.

Moje misli:

Menim, da bi se neandertalec v današnjem svetu težko znašel. Življenje danes je popolnoma drugačno kot pred milijoni let. Zelo težko bi se navadil na življenje v hiši, še težje pa na življenje v bloku, saj so včasih ljudje živeli v jamah. Tudi hrana je popolnoma drugačna, danes jo pridelujemo s poljedelstvom in ne z nabiralništvom in lovom kot včasih.
Najtežje pa bi se po mojem mnenju navadil na avtoceste, ceste in avtomobile. Gotovo bi bil močno presenečen tudi nad oblekami. Današnja podoba Sveta je torej popolnoma drugačna, saj je mnogo poseljenega, poznamo elektriko, vodovod, kanalizacijo ter druge storitve. Zelo radi hodimo tudi v trgovine, ki jih takrat seveda ni bilo.
Civilizacija je v teh mnogih letih močno napredovala in je popolnoma spremenila pokrajino ter življenje. Zato bi bil neandertalec močno presenečen in ne bi vedel kako se obnašati in živeti v današnjem času.

                                                                                      Tadeja

 

Bil je lep dan v kameni dobi, ko je neandertalec zaspal. Zbudil pa se je v sodobnosti, sredi ceste v Sloveniji, kjer ga je skoraj zbil avto. Neandertalec je bil prestrašen, voznik avta pa je zavpil: »Pazite, kje hodite!« »Hmm?« je nerazločno zamrmral neandertalec.
Odmaknil se je s ceste na pločnik, a tam je obstajala druga nevarnost. Kolesa in rolerji so mimo njega švigali kot strela, neandertalec pa je mislil, da to so strele in zato se je začel priklanjati, kot se je do zdaj bogovom. Nazadnje so vsi začeli kričati na njega, da je debil, da je neumen in se mu prav trapasto režati. Četudi so bili vsi zelo napredni, niso opazili, da je bil to neandertalec. Čeprav pa neandertalec ni razumel slovenskega jezika, je opazil njihove poglede in v njih ni razbral ničesar prijaznega. Bil je zmeden, pa tudi zelo lačen, zato se je odločil iti na lov.
Dolgo časa je iskal, dokler ni nazadnje prišel na avtocesto. Za las je ušel vsem avtomobilom in še vedno mu ni bilo jasno, zakaj se ga ta živa bitja ne bojijo.
Nazadnje, po(za nas) dolgi hoji, je prišel v živalski vrt oziroma krajše v ZOO. Vse živali so bile zaprte v kletkah in ni mu bilo jasno, kako to, da ne tekajo svobodno okrog. Ko je že hotel odpreti eno izmed kletk, se je pred njim pokazal paznik ZOO-ja. »Kakšna neverjetna žival,« si je rekel; neandertalca ni videl tako kot ostali, pa tudi ne tako, kot je v resnici; videl ga je kot zelo napredno opico in nameraval jo je predstaviti vsem znanstvenikom sveta. Tako ga je zaklenil v eno izmed kletk, prazno. Le ta pa ni bila namenjena za njega in po tleh je bilo posutih polno kamenčkov in kamnov. Neandertalec se je spomnil ognja in ga tudi zanetil. »Gori!« je zatulil eden izmed obiskovalcev ZOO-ja, ki si je pravkar ogledoval neandertalca. Uprava je poklicala gasilce in se skrila; niti toliko se ni potrudila, da bi živali spravila iz kletk. Kar pa je bila strašanska napaka. Neandertalec je iz kamnov na hitro izdelal tudi pestnjak, z njim razbil ključavnico na svoji kletki in kletkah ostalih živali. Ene izmed njih je ujel, jih s pestnjakom ubil, razkosal in spekel na ognju, ki ga je bil zanetil malo prej. Potem je ogenj ugasnil in se mirno usedel v kletko. Ko so gasilci nazadnje prihiteli, ognja ni bilo in gasilci so se pošteno razjezili. Še veliko jih je, ki potrebujejo njihovo pomoč, uprava pa jih je poklicala kar za šalo. Vsi uslužbenci in uprava so bili skriti za grmičevjem in niso videli pobega živali. Opravičili so se gasilcem, potem pa so naenkrat opazili da so vrata kletk na stežaj odprta in da v njih ni živali, samo neandertalec je pridno sedel v svoji kletki. Vsi so se čudili, nekdo je mogel odpreti vrata in spustiti živali ven. Pomislili so, da bi to lahko bil neandertalec in odšli so proti kletki, da ga omrtvičijo in raziščejo, kdo je, … Neandertalec pa je spoznal nevarnost in hitro je pobegnil iz kletke.
Neandertalec je taval po travniku, bil je osamljen in ni vedel, kje je. Naprej je hodil in hodil, dokler ni prišel do daljnovoda. Mislil je, da je to nekakšno drevo in splezal na njega. Ko se je dotaknil žice, ga je nekaj močno streslo in zagrnila ga je tema.
Zbudil se je v bolnišnici. Nad njega se je sklanjal moški, oblečen v belo haljo – bil je zdravnik. »Je vse v redu, gospod?« je vprašal. Neandertalec ga ni razumel, pa tudi če bi ga, mu ne bi mogel odgovoriti. »Zdravi ste že in že teden ste tukaj, mislim, da lahko greste,« je nadaljeval zdravnik. Ko neandertalec ni nič odgovoril, mu je zdravnik rekel še nasvidenje in potem ga je estra pospremila do vrat. Neandertalec je lahko nadaljeval svoj »pohod«.
V vsem svojem pohodu pa se ni naučil, da mora paziti na avtomobile. Kar zakorakal je preko ceste in zbil ga je avto. Umrl je in tako ni nikoli več videl svojega domovanja.
Ko so ga našli ostali, so poklicali reševalce. Reševalci so ugotovili, da ni več nič za narediti, ker pa ni izgledal ravno človeško (to so vsi opazili šele zdaj), so ga poslali v laboratorij. Tam so ugotovili, da je bil to neandertalec in se je zato tako čudno obnašal. O tem, kako je tja prišel, je uganka še danes.

                                                                                      Ines

 

Nekega lepega dne je neki neandertalec zbežal pred prijatelji, ki so ga spet obmetavali s kamenjem tako daleč, da ni več vedel kje je. Da ne bi zataval kam še bolj daleč, se je odločil, da se bo raje poskusil vrniti. Ko pa se je obrnil, je zagledal čudno napravo in z velikim zanimanjem vstopil vanjo. Ko je vstopil, so se vrata samodejno zaprla. Neandertalec je hitro in nič kaj nežno začel udrihati po tipkah, kar se je izkazalo za zelo napačno početje, saj se je naprava začela premikati.
Premikala se je že kar nekaj časa, ko se je zatresla in končno ustavila. Neandertalec je hitro izstopil in še zadnji trenutek skočil daleč naprej, saj je napravo razneslo. Po nekaj minutah zmede v njegovi glavi, presenečeno ugotovil, da niti približno ni več v bližini doma. Začel je raziskovati okolico.
Ko je po nekaj urah, sredi popoldneva končno prišel iz gozda, je zagledal čudne stvore, ki so se sprehajali okoli njemu neznanega jezera. Ti stvori so imeli čudne obleke, niti približno niso bili tako kosmati kot on in izpuščali so nadvse čudne zvoke. Neandertalec jih je hotel spoznati, ampak so se ga vsi bali. Nato se je odločil, da se bo odpravil proti tistim velikim pravokotnim in visokim kočam.
Prispel v središče takega hrupa, da je mislil, da ga bo razneslo. Prav nič kaj dobro se ni počutil, zato se je pognal v eno izmed stavb, da bi utišal te glasove. Ko je vstopil, bi ga skoraj kap, saj tako čudnega prostora še ni videl. Stene so bile bleščeče bele, vendar to niso bile skale, temveč nekaj drugega, po vsej verjetnosti tudi trdnega. Ob temu »trdnemu« so bile postavljene zelo čudne stvari. Neandertalec je domneval, da so jih potrebovali zato, da jih kamenje nasprotnika ni zadelo, kadar so se obmetaval. Na drugem koncu prostora je bila postavljena čudna skala, skozi katero se je videlo, v njej pa stvor, ki je bil zelo podoben tistim zunaj stavbe, ki je veliko preveč nežno za neandertalčev okus pritiskal tipke. Stvor obiskovalca ni opazil. Neandertalca je malo motilo, da ni v središču pozornosti, pa se je odkašljal. To je stvor slišal in dvignil pogled. To kar je videl, je bilo res čudno za leto v katerem je živel in je zato dvignil k ušesu reč, ki je še najbolj spominjala na zelo pomanjšano zibelko pri neandertalcu doma.
Takrat pa so se tista velika jeklena vrata odprla in iz njih so prihiteli tako močni stvori, da bi golih rok ujeli še tako podivjanega medveda, in se pognali nad neandertalca ter ga zvezali in uspavali.
Kolikor je meni znano, so potem na neandertalcu izvajali poskuse, ki so nam omogočili izvedeti veliko o človekovem razvoju.
Kaj so si mislili neandertalčevi sorodniki in prijatelji mi ni znano, zato domnevam, da so ga imeli za mrtvega ali izgubljenega.

                                                                                      Eva

 

Pismo ljudem

Tako! Tem ljudem, ki živijo v teh letih 2000 in naprej naj povem, da sem bil pri vas in da sem skoraj umrl! Zato sem odšel nazaj in se ne bom več vrnil in mi je prav vseeno, če me še vidite ali ne!
Imate knjige, televizorje, imate računalnike, imate vse, pa si me oglejte kar tam! Imate tudi muzeje in pametne ljudi, ki vam znajo pripovedovati kaj o meni! Saj veste vse!!!
Zakaj naj vam se potem kažem? Pustite me v miru tam kjer sem. Pri vas se ne znajdem, pa se tudi nočem.
Me prav zanima, kako bi živeli pri meni! Bi hodili brez tega kar imate na nogah?! Bi znali jesti brez tistih vaših žlic? Bi bili veseli le ob opazovanju sončnega zahoda?! Bi se veselili dežja tako kot jaz?! Bi lovili hrano in ne bi hodili v vaše trgovine?
Jaz se pri vas ne znajdem, vi pa se pri meni ne bi. Povem vam, čas gre naprej in vi živite po svoje, jaz pa po svoje.Pa čeprav se z mano srečujete le pri urah zgodovine!

                                                                      Vaš neandertalec Miha

 

 

 

 

Sodelujte

Če želite na spletne strani šole dodati vsebino, ki bi bila zanimiva tudi za vaše sošolce, pišite Lorieti Pečoler, mentorici novinarskega krožka.
lorieta.pecoler(a)guest.arnes.si

Navodila za pripravo gradiva