Ekskurzija – 8. razred

13.10.2005

Osmošolci smo se odpravili raziskovati naše etnično ozemlje v Avstriji

Začeli smo v Ljubljani, natančneje pred OŠ Koseze. Čez dobro urico smo prečkali mejni prehod Ljubelj. Ustavili smo se v dolini Rož, ali kot bi rekli naši severni sosedje, v Rosentalu, katerega osrednje mesto je Borovje (Ferlach).

Oba sta pred drugo svetovno vojno pripadala nam, Slovencem. A to se je spremenilo s plebiscitom 10.10.1920, na katerem so prebivalci območja A (slovensko etnično ozemlje) na vprašanje, kateri državi želijo, da njihovo ozemlje pripada, v veliki večini izbrali Avstrijo, ki je bila tisti čas dosti bogatejša in razvitejša kot Slovenija. Tako smo izgubili Rosental in tudi dolini Podjuna in Zilja.

Več kot zaslužen počitek na Osojskem jezeru smo namenili zabavi na igralih.

Ustavili smo se tudi v Djekšah, katere so znane predvsem po slikoviti in med drugim tudi eni najbolje ohranjenih taborskih cerkvic, cerkvi Svetega Martina. Notranjost te cerkve je v baročnem slogu, na pokopaliških nagrobnikih v njeni okolici pa so se še ohranili slovenski napisi. Poleg tega pa so Djekše tudi najsevernejša točka slovenske etnične meje.

Ampak imeli smo srečo, da smo imeli Rudolfa Maistra. Bil je prvi slovenski general, ustanovil pa je tudi prvo slovensko vojsko, ki se je borila za slovensko etnično mejo. Čeprav so boj za Celovec izgubili, pa so uspeli Maribor ubraniti.

Za konec naše kar 7-urne ekskurzije smo se še ustavili na Gosposvetskem polju, kjer stoji prva izpričana cerkev Karantancev, ki pa je poleg lepe zunanjosti in tudi notranjosti, zanimiva tudi zaradi Modestovega groba, škofa, ki je pokristjanjeval Karantance. Na Gosposvetskem polju je nekoč stal knežji kamen, ki pa je danes spravljen v celovškem muzeju. Na tem kamnu so Karantanci, naši predniki, ustoličevali kneze.

Čisto za konec pa smo se ustavili še pri vojvodskem prestolu, kjer je knez podeljeval pravico.

Liza Žerdin, 8.a