Pot: Bangkok - Chiang Mai . Chiang Saen - Chiang Rai - Ayuthaya - Kanchanaburi - Damnoen Saduak - Bangkok- Koh Phangan - Koh Tao - ..... Malezija

Mestece Kanchanaburi je mirni kraj na reki Khwae Yai, kjer mrgoli popotnikov, ki tukaj najdejo raj za počitek. Popotniki, ki iščejo družbo, poiščejo Jolly Frog Backpackers. Večina prenočišč je ob reki, nekatere tudi na reki, kar zna biti tudi romantično. Ostali obiskovalci so turisti, ki so slišali ali imajo spomine na Most na reki Kwai in na železnico smrti. Tak most danes tudi prečkaš, če si seveda dovolj pogumen. Obstaja pa tudi trčena vrsta ljudi. Taki prečkajo železniški most, na katerem so položene lesene deske, tudi s kolesom. Ja, saj sva rabila kolesa tudi na drugi strani reke, ko sva obiskovala taborišče. Takrat se mi je zdelo čudno, zakaj naju ljudje gledajo. Kasneje niti malo.

Erawan narodni park

Kadar si popotnik zaželi sprostitve, oddiha, narave, zabave in se nahaja v bližini na Tajskem, obišče Erawan. Čudovit narodni park z brzicami, slapovi v sedmih stopnjah, na površini 550 km2, ki napajajo reko Kwai. Ob tem vodi ozka, dokaj strma potka, vendar je potrebno kljub temu do sedme stopnje preplezati kar lep kos poti. Je pa nagrada toliko večja. Kristalno čista voda je ob lepem sončnem vremenu najboljša oblika osvežitve, če pa temu dodate še plavanje v spodnjem bazenčku, družbo prijaznih domačinov, nekaj turistov, lahko kraj imenujem raj. Oblika najvišjega slapa upodablja Erawan, triglavega slona po budistični-hinduistični mitologiji. Vsekakor pa je najlepši čas za obisk parka deževna doba (od julija do oktobra), saj ima takrat največ vode. Iz avtobusne postaje v Kanchanaburiju vozi lokalni avtobus.

Damnoen Saduak

Obisk Tajske ni popoln, če ne vključuje plavajoče tržnice. Damnoen Saduak je največja in najbolj obiskana tržnica na Tajskem in se nahaja v provinci Ratchaburi, 100km jugozahodno od Bangkoka. Prebivalstvo, ki živi v vasici prepredenimi s kanali, kakor Benetke, živi pretežno od trgovine na tržnici. Njihovi sorodniki, znanci, rokodelci, prodajajo izdelke, oddajajo čolne, vozijo turiste in kramljajo s popotniki, ki si, kakor midva, med potjo zaželijo kavice. 100 let staro tržnico napolni turistična populacija med 8 in 11 uro, zato popotniki, ki to vejo pridejo ob 11. Takrat je tudi cena prevoza nižja, tako pa postane tudi barantanje bolj prijazno za popotniški žep. Lokalni bus naju je odložil nekje, kjer sva lahko najela čoln (300B). S šoferko! V dveurni predstavi se nisva mogla upreti nakupovanju sadja, spominkov, predvsem pa trgovskemu duhu, ki zahteva spretno barantanje. Kar zabavno postane! Šoferka je bila celo toliko prijazna, da naju je napotila na avtobus za Bangkok.

Bangkok

Po dolgem tavanju po deželi sva naposled le prispela v Bangkok, mesto angelov. Dolgotrajno tresenje v zastarelem, obrabljenem avtobusu navadno povzroča slabost. Naju je uspavalo. Izstopila sva v prometno zamašenem mestu, smoga prepolnem ozračju in neizmerni vlažnosti, ki je skrbela, da se nisva nehala znojiti. Zadovoljna, da sva ugotovila skrivnosti mestnega prometa, sva čakala na avtobus številka 30. Ta namreč pelje do Sanam Luanga. Ko se je naposled prikazal, so naju vljudno odslovili z besedami, ki jih kajpak nisva razumela. Pa sva počakala naslednjega. Ta je bil starejši, brez klimatske naprave, in je bil pravi. Kasneje sva prebrala, da ostaja razlika med neklimatiziranimi in klimatsko urejenimi. Slednji namreč vozijo na daljših relacijah. Pozno popoldan sva prispela na znamenito popotniško ulico Kho San Road, kjer sva živela naslednje štiri dni. Zvečer sva zopet čakala na mestni prevoz. Med dolgočasnim čakanjem sva začela nadlegovati nekega Japončka s vprašanji. Najini sreči pa ni bilo konca. Tip je tekoče govoril angleško in je bil študent jezikoslovja. Poučil naju je o javnem prevozu, med drugim sva zvedela, da so zanesljivi taksiji obarvani rumeno-zeleno in vedno vključijo taksimeter. Preskusna vožnja je sledila do najznamenitejše nočne tržnice v Bangkoku, bolj znane kot rdeča četrt Patpong. Prepolne ulice ljudi, trgovcev, zvodnikov, punc za denar, skratka vsega kar presega domišljijo.

Čez nekaj časa sva zopet pristala na ulici, kjer sva iskala prevoz. Pregovarjanje z vozniki motoriziranih triciklov, tuk-tukov, ni obrodilo sadov. Cena prevoza je sicer nizka, toda če ni interesa za obisk trgovin, ki jih možakar predlaga, tudi s prevozom ne bo nič. Razen, če si pripravljen odriniti vsotico, ki presega njegovo provizijo. Slednjo dobi, če postaneš kupec v predlagani trgovini, v nasprotnem se mora zadovoljiti s kuponom za gorivo. Vsekakor je rumeno-zelen tasi dobra alternativa,... Dvoboji tajskega boksa Muay Thai v Ratchadaemnon stadionu, kjer poleg Lumpini parka, organizirajo dvoboje. Izbira je bila dobra, ker je bil stadion za razliko od ostalih klimatiziran. Večerni sprehod po Kho San Roadu je postregel z azijskimi specialitetami na žaru, žuželke, škorpioni, ščurki. V tem primeru sva ostala le pasivna opazovalca in sva si privoščila raje palačinke.

Po šokantni predstavi vtikanja človeških udov in glav v krokodilje žrelo v Saphran Zooju sva se že znašla na spalniku na najlepši železniški postaji Hualamphong, namenjena na zaslužene počitnice na otoke v Tajskem zalivu.

Koh Phangan, Koh Tao

V lepem sončnem popoldnevu sva odvrgla nahrbtnike v prelepi hišici na jugozahodni strani popotniškega otočka Koh Phangan v vasici Ban Tai. Večer nama je polepšal sončni zahod, ob tem pa sva kramljala z domačini in dvema popotnicama, ki to pravzaprav sploh nista bili. Angležinji sta namreč živeli, se zabavali z domačini. Pisana druščina je pravkar želela uglasiti kitaro, da bi si popestrila večer, a se je pogovor o neznanih deželah, kakor je naša, preveč razvnel. Zvedela sva nekaj skrivnosti tega otočka, skrite lepote najmanj obiskanih zalivčkov in podrobnosti zabav na jugu otoka Haad Rinu, ki slovi po zabavah ob polni luni. To ne drži popolnoma, saj so zabave tudi ob krajcu in polovični luni, ne manjka pa tudi vsakonočnih prireditev. Odkrivanje samotnih kotičkov na mopedu se velikokrat konča s hujšimi poškodbami. Vozišč na otoku bolj primanjkuje kakor ne, pa še ta so za izkušene voznike, zato ni odveč, če uporabite javni ali zasebno terensko vozilo in nadaljujete pot s čolnom. Načeloma se lahko pogodite za zelo ugodno ceno, pa še iskat vas pridejo ob dogovorjeni uri. Po nekajdnevnem tavanju po otočku sva preplula na manjši otoček Koh Tao, želvji otok. Ime je dobil pa obliki, ne po prebivalcih. Po morskih prebivalcih se imenuje majhna skala ob otočku in nosi ime Shark Island. Sedem preprostih bungalovčkov s posteljo, mrežo proti komarjem in kopalnico nudi dom popotnikom, ki iščejo nekajdnevni mir pred civilizacijo (ljubitelji mobilnikov bodo ostali razočarani J ). Preden sva zapustila Tajsko, sva hotela raziskati še ostali del otoka, bolj naseljenega. Haad Sai Ree, nekajkilometrska belopeščena plaža, je bil najin nov dom. Tukaj domujejo potapljači, saj menda velja otok za enega najpopularnejših potapljaških krajev. V vrvežu ljudi, hrane, predvsem svežih morskih rib, hladne pijače, Singhe in Changa, tudi Slovencev ne manjka. Tako sva dobila družbo za cel dan. In to je bil eden najlenobnejših dni in presega meje domišljije. Težko slovo od otoka in družbe so nama olajšali odtenki rdeče barve sončnega zahoda, ob katerem se v tišini zlijejo misli z mirnim morjem.

Nočna vožnja z barko naju je utrudila in prepustila sva se sanjam, da so naju ponesle na celino in naprej vse do Malezije.

Če sončni žarek poboža te po licu, dežna kaplja osveži ozračje in obdan si z nasmejanimi obrazi, veš, da to plod ni tvoje domišljije, ampak kraj, kjer sanje o sreči postanejo resnične, Tajska. Kadar ljudjem bogastvo ni poznano, dobrin tudi ne pogrešajo, zato se lahko vsega veselijo.

Don Muang

V današnjem svetu ni nič posebnega, če se človek veseli pristanka na letališču, kar je zaznati kot aplavz. Popolnoma drugačno veselje pa oblije človeka, ko z nahrbtnikom na rami stopi skozi steklena vrata modernega letališča v Bangkoku. Presrečna, da sva prispela, hkrati pa oblita z znojem sredi soparnega prometa. Železniška postaja Don Muang se nahaja ob letališču in je hkrati poceni in zanesljiv prevoz do 32km oddaljene prestolnice Tajske, Bangkoka. Sicer zelo preprosta dvotirna železniška postaja nudi popotnikom možnost nakupa vozovnic, veliko je preprostih gostišč, kjer je možno najti zelo okusno, tudi pekočo, tajsko hrano (khao, kai, khai dao, kaeng phet kai), ki poživi najprej telo in potem duha. Slednje se nanaša tudi na denarnico, saj je domača hrana poceni. Najini načrti so se zasukali že kar na tej postaji, saj nama agent ni uspel najti nobene vozovnice drugega razreda za spalnik za naslednjih pet dni iz Bangkoka v Chiang Mai. Torej nama ni preostalo drugega, kakor, da sva kupila vozovnice za najugodnejši termin in jo mahnila s spalnikom na sever države. In to takoj.

Chiang Mai

Jutranje zehanje se je prelevilo v iskanje prenočišča, kar se je izkazalo za popolnoma odvečno delo. Prijazni ljudje, ki se na vso moč trudijo zaslužiti nekaj bahtov (tajska valuta), so pravzaprav iskali goste. Torej vse kar je bilo potrebno storiti, je izbrati pravega, morda tistega, ki ga priporoča Lonely Planet. Nastanitev v prijetnem vzdušju, s kopalnico in toplo vodo, je iz najinega žepa potegnila 750 SIT za noč. Ostanek dneva sva darovala za ogled drugega največjega, s 160.000 prebivalci posutega tajskega mesta, prestolnico kulture in religije, Chiang Maija. Mesto je ustanovil siamski kralj Mengrai iz hmongovske naselbine leta 1296. Kasneje v 14. in 15. stoletju je postal del večjega kraljestva dinastije Lan Na, ki se je raztezalo vse do Luang Prabanga v Laosu. V mestu je več kot 300 watov oz templjev, med katerimi so najbolj znani najstarejši Wat Chiang Man, najlepši Wat Chedi Luang, Wat Phra Singh in drugi. Najbolj obiskan tempelj je Doi Suthep, na 1676m visokem hribu severozahodno od mesta. Nastal je za časa kralja Keu Naone, leta 1383 in je najsvetejši tempelj v severnem delu Tajske. Nikakor se ne odpravite s kolesom, če niste ekstremni kolesar, ki zmore Vršič, saj je lokalni prevoz s poltovornajokom (songthew) zelo poceni.

Popotnik, ki zaide v Chiang Mai, ponavadi ostane več dni, čeprav tega ni načrtoval. Tajska kuhinja, tečaji masaže, najbolj pa nočno življenje in nočni bazar pritegnejo vsakega popotnika, da okusi vsaj nekaj od naštetega in ostane dlje časa. Vzrok za obisk mesta je lahko tudi treking, ki ga ponuja nešteto agencij. Trekingi v oddaljene hribe k starodavnim plemenom se razlikujejo po trajanju, od tri do pet dni in krajih. Najmanj turističen in hkrati tudi najzahtevnejši je večdnevni treking v okolici Mae Chaema, v narodnem parku Don Ithanon, ki je tudi najvišji vrh Tajske. Po enourni vožnji s poltovornjakom se nas je osem popotnikov, opremljenih z manjšimi nahrbtniki, ki jih je nudila agencija, odpravilo na pohod. Hoja po hribovitem terenu in gozdu v pripekajočem soncu do plemena Hmong je trajala tri ure. Ko smo se bližali cilju, se je pooblačilo in tropski naliv je popestril naše domovanje. Prenočili smo v kolibi iz bambusa in naslednji dan nadaljevali pot po rahlem dežju in precej blatnem razgibanem terenu. Hodil sem v pričakovanju, da bom srečal kako žival, recimo pitona, pa sem se moral zadovoljiti z manjšimi plazilci. Po treh urah hoje smo prispeli do reke, kjer so nam skuhali preprosto kosilo (khao phat kai) in pot smo nadaljevali na hrbtih slonov. Osebno tega ne štejem med udobni del potovanja, saj si rastlinojedi slon izbira hrano in ne pot, kar nanese, da kaj kmalu postaneš slonov nahrbtnik na hribovitem pobočju. Po zabavi smo pot nadaljevali do vasice plemena Karen, kjer so deževni večer popestrili nasmejani otroci. Toliko veselja in radosti ob prejetem bonbončku, ki jih je Barbara podeljevala, človek zelo redko doživi. Naslednji dan smo po dveh urah hoje po blatu, čez riževa polja prispeli do reke, ki je zaradi deževnega obdobja narasla. Prečkali smo jo kar bosi, voda do pasu.Sledil je rafting oz jaz bi ga poimenoval splavarjenje po hitri reki, obisk templjev na Don Ithanonu in odhod v Chiang Mai, kjer sva se naučila skrivnostnih veščin barantanja na nočnem bazarju.

Zlati trikotnik

Popotniški duh, natančneje dvajset let star zelen avtobus s spuščenimi okni in poln veselih, družabnih ljudi, naju je pripeljal v Chiang Saen, ki je 9 km oddaljen od Sop Ruaka, ki je natančna tromeja med Tajsko, Mymarjem (Burmo) in Laosom. Zvedela sva, da je najbolj ekonomično in zanimivo prenočiti v Chiang Saenu in ujeti javni prevoz oz ker je bilo že prepozno, štopati, do Zlatega trikotnika. Predel se imenuje zlat iz časov, ko je cvetela trgovina z opijem. Sedaj je uživanje drog na Tajskem strogo prepovedano. V Opium muzeju je na ogled zgodovina tega predela in pripomočki za uživanje opija, kakor tudi predraga trgovinica s spominki. Največji užitek nudi pogled na eno najdaljših rek na svetu Mekong, ki izvira v kitajskem višavju in se izliva v delti v Saigonu (Vietnam). Ob sončnem zahodu je videti čudovit odsev na vodi. Domačinom nudi hrano, prevoz, možnost turističnega denarja, skratka vse. Najlepše doživetje je srečanje z ljudmi iz Laosa, ki govorijo nekaj besed tajsko, nekaj angleško, vendar so se pripravljeni pogovarjati cel večer o daljnih deželah, ki jih nikoli ne bodo videli. Otroci, oblečeni v tradicionalna oblačila plemen, pa s svojimi nasmehi privabljajo fotoaparate in tako vedno zaslužijo kak baht. Nekateri se odpravijo čez Mekong v Laos kar s čolni (400 B), upoštevati pa je treba dejstvo, da je vstopna viza draga in jo je priporočljivo urediti v Bangkoku.

Ayuthaya

Z vmesnim postankom v Chiang Raiju sva se odpravila s klimatiziranim avtobusom proti nekdanji prestolnici. Vožnja je bila grozna, kljub dolgim hlačam in puloverju naju je zeblo, nakar so naju vrgli iz avtobusa kar na avtocesti. Začudena, neprespana, utrujena, skratka najin izgled je bil, kakor da sva stopila iz pralnega stroja, sva se spogledala in s skromnim znanjem tajščine (rot dtuu - minibus) uspela priti do mesta s songthewjem. Ko sva naposled našla turistično policijo, sva kar tam pustila prtljago in se odpravila iskat zajtrk. Ob prijetni kavi sva ugotovila, da so nama prodali karto, čeprav avtobus, namenjen v Bangkok, sploh ni imel postanka v Ayuthayi. Stari del mesta je prava zgodovinska ruševina, čeprav so templji Wat Ratchaburana in ostali čudoviti.

Kanchanaburi

Če potujete iz Ayuthaye v Kanchanaburi, so potrebna natančna navodila ali popotniški jezik, ki vpraša lokalne sopotnike neglede na jezik, katerega govorijo, za pot. Lokalni bus do Suphanburija, kjer prečkate cesto in levi strani (na Tajskem vozijo na levi strani ceste) opazite majhne avtobuse ter vprašate za Kanchanaburi. Po dobrih petih urah vožnje iz Ayuthaye sva prispela na cilj, medtem pa naju je zabaval sopotnik iz plemena Akha, ki je potoval k bratrancu. Izobraževal se je v katoliškem misijonu, kar mu je omogočilo, da se je naučil angleško. Poučil naju je o pridelavi riža, opija, o običajih plemen, predvsem pa o izgubljenem denarju. Tako si je namreč pridobil nekaj denarja za hrano.