Festivali imajo na Japonskem izreden pomen. Velikokrat so povezani z zgodovinskimi dejstvi, kot je samurajska bitka, velikokrat shinto tempelj praznuje svojo daritev, ali pa izhaja iz legende. V vsakem primeru je zelo pametno poskrbeti za prenočišče kak mesec ali dva pred potovanjem. V nasprotnem primeru je potrebno nekaj sreče, kakor sem jo imel jaz v Aomoriju, na zagotovo najslikovitejšem festivalu Nebuta, ko sem nepričakovano dobil prosti ryokan. V kolikor tega ne bi bilo, sem imel rezervni plan nočnega umika. Torej preglejte vozne rede vlakov ali trajektov ali pa uporabite spalno vrečo. Slednje ni nič nenavadnega med Japonci, le do tujcev znajo biti nesramni. Nič neprijetnega, le vsakih 15 minut pride mimo kak radoveden Japonec in zbudi spečega, 'aoo gaijin, sumimasen' (tujec, oh oprostite). Med največje festivale sodijo kyotski Gion Matsuri (več v reviji Svet in Ljudje 10/2003), asakusin Sanjo, sendajska Tanabata... V dobrem športnem duhu s kančkom tradicije si velja ogledati spektakularne Velike turnirje japonske borilne veščine sumo, ki so šestkrat letno, trikrat v Tokyu (v znamenitem Kokugikanu), januarja, maja in septembra, in po enkrat v Osaki, Nagoyi in Fukuoki (več v reviji Horizont 7/2004).

Japonci so izredno zaprta družba, ponosni na vse kar je japonskega izvora in delajo, živijo, služijo svoji državi, podjetju, kakor so nekoč samuraji svojemu gospodarju in cesarju. (Najbrž bo vojna sedaj, ko je prestolonaslednik ženska... :) Zato ni nič čudnega, da ob v nekaterih krajih prirejajo samurajske pohode ali celo uprizorijo pravo samurajsko bitko, za katero se lahko predhodno prijavijo celo tujci. Od daleč se ne razlikuje od prave filmske scene, čeprav sodelujoči nimajo pojma o ravnanju s katano (japonskim mečem) (v reviji 8/2005 GEA).

Med potjo človek naleti na zelo zanimive angleške napise ali pa opazi človeka, ki opravlja izredno nenavadno delo:

Po opoldanskem kosilu v veleblagovnici Seibu sem se vsedel na klopco na ulici, kjer se sprehajajo ljudje in se do srca nasmejal. Možakar, uniformiran seveda, je imel 'težko' službo. Skrbel je za parkirana kolesa. Večina jih je bila še kar dobro, pravilno, parkirana, ostale pa je redar namestil 'kot je treba'. Potem se je odpočil in z delom nadaljeval tam, kjer je končal. Ta isto kolo je prestavil na drugo stran ulice, da je zgledalo 'bolj simetrično'. Zadovoljen si je pomel dlani, a se mu je 'red' podrl takoj, ko je nekaj minut pozneje nek mulc pustil kolo kar na pločniku. Takoj ga je prestavil, a to mu je podrlo simetrijo. Zato je začel ponovno....

Še težja naloga pa je čakala mene. Kot že neštetokrat sem ugotovil, da je na Japonskem prava umetnost najti koš za smeti.

Kyushu ima tudi svoje čare, a mi žal zmanjkuje prostora. Vsekakor je zelo podobno kot v vsaki državi, na jugu grejo reči počasneje... Beppu je znan kraj z vročimi vrelci, Kumamoto je znan po zadnjemu samurajskemu uporu, Kokura pa je mesto, ki so ga 1945 rešili oblaki, zato pa je nastradal Nagasaki...

Angleščina? Ne pomaga veliko. Japonci se sicer zavzeto učijo tega svetovnega jezika, a kljub temu, da zaposlujejo le 'native speakerje' , je vse razen katakana angleščine (tj japonska izgovorjava, ki temelji na katakana glasovnem zapisu) za njih nerazumljivo. Velikokrat, vsaj v 95% zunaj Tokya, je veliko uporabnejša japonščina. Jezik ima precej nenavadno strukturo, ni pa težek. Največji, tudi nepremostljiv problem, predstavlja pisava, ki tudi ob večletnem učenju ne prinese želenega uspeha pri bralnju časopisa. Dokler se človek drži železnice (ki pelje skoraj v vsako vas), je moč srečati še kak napis v latinici, na avtobusu pa je lahko v pomoč le naključen potnik, ki morebiti poseduje osnovno znanje angleškega jezika.

Verjetno bi bilo najbolje, da predlagam nekaj nasvetov za cenejše potovanje: za poceni obrok so na voljo veleblagovnice, ki prodajajo sveže bentote (pripravljene obroke) ali majhni ramen (testenine) shopi in restavracije v kleti vsake veleblagovnice. Hostli so izredno čisti in urejeni (z izjemo nekaterih), žal pa prepogosto prezasedeni, zato je potrebna rezervacija, sploh pa ob dneh, ko potujejo Japonci, tj. 29.4-5.5., od 14.-17.8. in novoletni prazniki. V teh obdobjih resnično odsvetujem potovanje, ker presega evropsko pojmovanje besede 'gneča'. Prevoz je daleč najdražja reč v državi, zato toplo priporočam, da ohranite vsebino svoje denarnice in si priskrbite RailPass , ki omogoča neomejeno potovanje po japonskih železnicah 4,7,14 ali 21 dni. In neglede na visoko ceno si privoščite nočitev z dvema obrokoma v dobrem ryokanu (japonski stil prenočišča).

Želim obilo zabave, užitkov, vsekakor pa bodite potrpežljivi in deležni boste izredne prijaznosti na vsakem koraku. Pa srečno pot!

To je majhen košček v morju nenavadnih doživetij.Če bo čas dopuščal, še kaj....