 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
Sam.
Nekega poznega septembrskega večera v Madridu. Iščem hostel, v katerem sem bil zmenjen za prvo noč. Za velikimi žekeznimi vrati sredi mesta, v drugem nadstropju, je prav živo. V nekaj sobah, dnevnem prostoru in kuhinji popotniki iz vsega sveta. Govorim špansko, a mi kmalu potegne, da v tem svetu ljudje govorijo le angleško. 'Where do you come from..' so običajna vprašanja. Med pogovorom z Mehičanom mi sploh ni potegnilo, da sem na odgovor 'From Slovenia', dal pripombo, 'ma nemoj..' In smo bili že trije Slovenci:)
Madrid
Plaza Mayor, po naše glavni trg, je svetovno prizorišče lenobe in 'videti in biti viden'. Tukaj je cel dan na meniju prosti čas in kava. Da se ne bi preveč polenobili, so v Madridu, kot zagotovo enem najkulturnejšem mestu na svetu, tudi trije Veliki muzeji in vsaj v Prado, če ne še v Reino Sofio bi bil greh ne vstopiti. Medtem, ko je sonce pripekalo se je vsaj zame bližal čas kosila (za špance je to nekje šele zajtrk) in sem zavil v bližnjo beznico na baquet. Mimo mize je privihral nek temen možakar, na mizo položil 'fajercajg' in listek v španščini: 'sem iz Romunije, imam družino, rabim denar'. Na že staro foro ne bom padel, sem si mislil in ko se je vrnil, sem ga pozdravil: 'Dobar dan, kako brate...'. V trenutku je pobral listek, na hitro nekaj odvrnil in se pobral...
V soboto zvečer je poln Santiago Bernabeu, v nedeljo popoldan pa Las Ventas. Najbolj krvavi šport, kar sem jih jaz kdaj videl v živo. Bike so pobijali kot po tekočem traku, čeprav mislim, da je v nekaterih bojih bik bil boljši nasprotnik. A človek ima orožje... Pobili naj bi šest bikov, vendar sem jaz pri četrtem zapustil sedež. A množica je bila veliko bolj navdušena. Temu primerne so tudi cene vstopnic, ki pa jim cena raste od sončne proti senčni strani in pada z oddaljenostjo od arene.
Najboljši kraj za nedeljsko popoldne pa je vsekakor El parque del buen retiro, kar pomeni park dobrega počitka. V njem se dogaja, ljudje posedajo... Kakorkoli že v nedeljo je zagotovo poln presenečenj. Ob kipu Alfonsa III sem srečal kar nekaj popotnikov, v glavnem pa tudi prišlekov, ki so prišli na 
študij kasteljanščine (ta prave madrižanske španščine) in pregledujejo časopisne oglase ter se čudijo, da so najemnine celo višje kot v Nemčiji, Nizozemski... Hja, severnjaki še ne vedo, da imajo južne države sezonske cene, tj ob začetku šolskega leta iztržiti maksimum....
Sevilla
Nekaj časa sem še potrpel v vrsti za tistimi po
ceni vozovnicami za vlak, potem pa me je minilo, sem prestopil v krajšo vrsto ter si kupil vozovnico za AVE (Alta Velocidad, vlak, ki dosega hitrosti do 280km/h) in prispel v 2h in 10 min v Sevillo. Slednje se mi je obrestovalo, saj je v tem mestu bil svetovni pokal v veslanju, nekaj kongresov, pa še kakšna šahovska olimpiada najbrž, in bi kaj kmalu ostal brez prenočišča. Gospodična, ki skrbi za 'izgubljene turiste' v uradu na železniški postaji, mi je bila v veliko pomoč. Ima eno posteljo, če me ne moti, da delim sobo z nekim fantom iz Švice. Na hitro mi je obrazložila pogoje, ta stari lastnici pa sporočila, da prihaja Imre iz Slovenije in govori špansko. Slednje je bilo izrednega pomena, kar sem dojel šele, ko me je stara sprejela z navdušenjem. Saj z nobenim od svojih gostov ni mogla komunicirati. Matr sem naletel... Pa v precej velikem stanovanju gostov res ni manjkalo. Dve izgubljeni punčki iz Kanade, omenjeni Švicar, pa še dve, ki pa ju zjutraj ni bilo
več, tako da vam ne morem povedati, kdo sta bili... Mesto samo je izredno lepo. Na dve neenakovredni polovici ju deli reka, na ta starejši pa srečamo izreden arabski vpliv iz 15.stoletja, ko je bila Sevilla na višku moči. O Giraldi, Katedrali in Alcazarju lahko preberete v knjigah, omeniti pa velja, da se je mesto dolgo časa uspešno upiralo katolizaciji, a je vseeno podleglo fizični premoči Castille in Aragona.
Andaluzija je dežela vina, vina, pršuta in olivnega olja. In ciganov, glasbe, veselja ter flamenca, plesa polnega strasti.
Granada
je zadnja arabska trdnjava v celinski Evropi. Dolga leta so ji vladali kalifi in se bojevali s kristjani, ki se še danes ne morejo načuditi lepim vrtovom prekrasne trdnjave, ki nadzoruje celotno mesto. A je žal v začetku 16.stoletja postala zavetišče katoliških osvajalcev, ki so si jo 'malo' prikrojili. Skozi mesto se vijejo ozke ulice, v katerih sem iskal svojo posteljo, pa me 'nikjer niso želeli'. A v popotniškem žepu je v
edno kaka telefonska številka, ki si jo zapišem na poti, zato sem poklical in kmalu ugotovil, da govorim napačen jezik. Glas v telefonu ni maral španske govorice, pač pa je raje govoril angleško. Izkazalo se je, da sem dobrodošel na hribu v hostlu (napol na črno), kjer živi nek Američan s punco in je bajto 'malo preuredil'. Moja nova 'družina' se je prav smejala, ko sem omenil, da bom samo eno noč. Smo popivali, se veselili po špansko do jutra v mestu in sem ostal malo dlje... Granada drugače slovi kot univerzitetno mesto in veliko mladih jo priporoča za študij španščine kot alternativo vedno bolj nevarnemu Madridu.
Cabo de Gata
je nacionalni park na jugu puščavske Andaluzije, kjer v slanem jezeru domujejo flamingi. Na 1000 jih je.... LP omenja, da je lep in miren kraj za popotnika... Hmmm. Toliko počitniških hišic je in poleti so najbrž vse polne.... Jaz sem res užival skoraj v samoti, ker je bila sezona že končana, manj vesele pa so bile punce, ki so tovorila šotore, da bi privarčevale kak euro. Šotorišče je prav 'blizu mesta'. Dobrih 30 min peš... pod žgočim soncem brez skrivališča....in tudi senčnega prostora za šotor ni prav veliko...
Kmalu sem pobegnil iz 'raja', saj mi je po vseh dogodivščinah primanjkovalo družbe. O Almerii težko rečem kaj pozitivnega. V mestu je izredno veliko Maročanov, ki postopajo in opazujejo tujce. Včasih sem imel celo občutek, da so me zasledovali, morda bi iztržili kako korist.... Pa sem bil že na poti proti Kataloniji, deželi, ki se ne prišteva v Španijo. Jezik je popolnoma drugačen, dežela je izredno bogata, ljudje veliko bolj hitijo, sploh v primerjavi z Andaluzijo in tudi čistočo ne gre spregledati.
Barcelona
Po trinajstih urah nočne vožnje sem prispel na La ramblo, takoimenovano središče mesta. Zame kot nekdanjega slovenskega maturanta edini kraj, ki sem se ga medlo spominjal. A slovit hostel Kabul ne sprejema rezervacij, pač pa kdor prvi pride, prvi melje. Kraj ne slovi ne po prijaznosti, ne po udobju, je pa zagotovo kraj, kjer se srečajo vsi popotniki in nudi največ življenja. Prav tako tudi mesto samo. Poulični gledališčniki na La Rambli poskrbijo, da se turisti čudijo in odložij
o kak € Kolumb na koncu avenije pa kaže na Montjuic, ki je nekoč gostil olimpijske igre. Tukaj mrgoli ljudi, ki uživajo v jesenskem sončku, nekateri pa čistijo svoje jadrnice, ki so preživele lepo, a naporno sezono. Mesto tudi ni pozabilo svojega največjega umetnika (no teh je več, ker je tukaj stanoval tudi Picaso, zato tudi nič čudnega, da je prelep muzej med ozkimi ulicami) Gaudija. Ta je ustvaril enega bolj zanimivih parkov, Guel, imenovan po njegovem največjem sponzorju. Vsekakor pa je njegovo življenjsko delo, katedrala Sagrada Familia, vredno ogleda. Zgodaj zjutraj, kasneje je čakalna vrsta dolga. Tukaj se por
ajajo polemike, a zgradbo dokončati po Gaudijevih načrtih ali ne. Eni trdijo, da jo je načrtoval za več generacij in jo morajo dokončati (kar jo tudi bodo), drugi so mnenja,, da mora ostati originalna kot kulturno-zgodovinski spomenik.
Barcelona občuti svoj mir šele takrat, ko se napolni Camp Nou, nogometni stadion, ki sprejme 100 tisoč glavo množico. Ti pa najraje vidijo poraz Madrižanov... In Saviollin zadetek iz Istambula smo spremljali tri dni na vseh zaslonih podzemne železnice...
