 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
Zahodna Malezija, od kolonije do nebotičnika
Hitiva čez malezijsko mejo z željo izkoristiti še zadnji teden potovanja. Toliko slabega je bilo slišati o prestopu meje, da naju je bilo kar strah. Toda brez zapletov prečkava mejo v Padang Besarju. Na drugi strani nas je čakal kombi z drugim šoferjem. Cilj Pulau Pinang, Georgetown.
Otok Penang
Tistega nesramno vročega popoldneva sva prispela v Butterworth na trajekt, kar je nudilo čudovit razgled na najdaljši most v Aziji, Penang Bridge in staro britansko naselbino Georgetown. Pot se je končala v Kitajski četrti na Lebuh Chulia. Ulica, kjer mrgoli ljudi, turističnih agencij, trgovin, uličnih prodajalcev, kitajskih, indijskih restavracij in poceni prenočišč. Preostali del dneva sva hitela po mestu, da bi ujela znamenitosti mesta, kjer je 1786 pristal kapitan Francis Light in postavil trdnjavo Fort Cornwallis. Sredi pohajkovanja sva srečala prijaznega šoferja rikše, malezijsko becak, s katerim sva se pogodila za prevoz po mestu. Možakar kitajskega rodu je bil iznajdljiv in nama je predlagal znamenitosti. Deležna pa sva bila tudi angleške razlage zgodovinskega ozadja. Počasno, a udobno potovanje je vodilo mimo Viktorijine ure (Big Ben v Georgetownu) do tradicionalne, na kolih zgrajene, ribiške vasice. Lesene hiške naj bi bile neposredno nad morjem, a je pod njimi preveč smeti, da bi lahko trdili, da živijo nad vodo. So pa ljudje radovedni, kadarkoli pride mimo kak turist. Tukaj sva iz lokalnega časopisja izvedela, da je prejšnjo noč zgorela ribiška vasica, nedaleč vstran. 
Naš šofer naju je počakal in nadaljevali smo pot do hiše kitajskega klana Khoo Kongsi, nakar pa se je zmračilo. Možakar je vedel, da si bo s prijaznostjo lahko zaslužil kak ringit (malezijska valuta) več, midva pa sva večerjala v znameniti indijski ulični restavraciji Mustafa v indijski četrti. Poizkusila sva posebno, okusnejšo, mehkejšo različico riža po navodilih prijaznega osebja. Sam sem užival v poplavi različnih okusov curryja, chillija in piščanca, medtem, ko je bil tandori piščanec za Barbaro malenkost preveč pekoč. Na koncu se nama je lastnik zahvalil za obisk in naju prosil za vizitko in za priporočilo.
Naslednji dan nama deževno vreme ni uspelo preprečiti premika na zahodni del otoka, v vasico Teluk Bahang. Nekdanja ribiška vasica je postala že kar letovišče. Najbrž zaradi najbolj znane farme metuljev na svetu in tovarne batika, ki pa je žal lani pogrela. Tako sva se morala zadovoljiti z obiskom trgovine, kjer so imeli razstavo, niso pa bili pretirano navdušeni in niso predstavili same pr
oizvodnje, ki trenutno poteka za trgovino. Na farmi metuljev, ki je oddaljena od vasice 10 min hoje, gojijo 3000 različnih vrst metuljev, nekaj pajkov, škorpionov. Turistom, ki imajo željo po zapravljanju denarja, je na voljo prečudovita trgovina s spominki. Nekaterim rečem se pač ni mogoče upreti.
Cameroonsko višavje
Vrnitev v Georgetown je pomenila odhod na celino. Potovanje med vikendi oz prazniki ni najbolj priporočljivo v Maleziji, saj je takrat javni prevoz popolnoma natrpan. To velja predvsem ob festivalih kitajskem novem letu, thaipsamu januarja in februarja. Manj je zapletov ob Ramadanu, čeprav je Malezija pretežno muslimanska država. Iz Komtarja sva popolnoma premražena prispela v Cameroon Highlands, 
višavje v osrednjem delu malajskega polotoka. V mestecu Tanah Rata, ki leži na 1500m nadmorske višine, je raziskovalec Wiliam Cameroon, ki je leta 1885 kartiral to območje so 1926. zasadili velike količine črnega čaja. Tako je to področje postalo gojišče čaja, zelenjave, rastlinja, kar mu omogoča zmerna klima, med 8 in 24C. V mestecu je čutiti angleški vpliv, saj je preveč lepo urejeno. Značilni so tudi vrtovi, metulja farma, ki je tokrat padla iz interesnih dejavnosti.
Nastanila sva se v prijetnem kotičku, kjer je mrgolelo popotniških duš. Pravzaprav smo postali kot družina, skupaj smo jedli, nekateri ves dan gledali VCD filme, kartali, igrali kitaro in izmenjevali potovalne izkušnje. Radovednost ljudi, ki odhajajo na Tajsko, od koder sva prišla midva, se enači s pogumom avanturistov, ki odhajajo v Jakarto. Vsi pa smo si prišli ogledat čudovite čajne nasade, ki se razprostirajo po vseh sosednjih hribih. Kjer ni drevesa, je čajni grm. Čajne liste pobirajo strojno in ročno vsakih osem do deset dni, jih posušijo, fermentirajo in še enkrat posušijo z vročim zrakom ter jih ločijo po stopnji grobosti.
Pakiranje poteka v Kuala Lumpurju v obratih BOH. Ko sva se vračala, sva najbrž zamudila bus. Pobral pa naju je nek bel možakar z neko Kitajko in BMWjem iz Singaporeja. Bil je celo tako prijazen, da naju je zapeljal do farm jagod in zelenjave. Rezultat umetnega gojenja jagod so lepe okrogle enakomerno rdeči sadeži. V okolici so pod angleškim vplivom nastala tudi igrišča za golf in nesramno dragi hoteli. Ker pa naju ta dejavnost ni pritegnila, sva se odpravila v Kuala Lumpur.
Kuala Lumpur
Po obisku čajnih nasadov sva zamenjala jutranjo kavico za skodelico čaja z mlekom. To, da sva obilno zajtrkovala ni bila najboljša ideja. Avtobus je bil sicer spodoben, toda ozka cesta, polna ovinkov, vzponov in spustov, je ob nenormalno divji vožnji marsikateremu potniku povzročala slabost. Tako je bil postanek na poti v obcestni restavraciji, ki je menda kar dogovorjeno mesto vseh prevoznikov, dobrodošel. Sredi soparnega popoldneva sva zagledala najznamenitejšo stavbo v Kuala Lumpurju, kakor tudi najvišjo stavbo na svetu Petronas Twin Tower. Avtobusna postaja Putrajaya na Jalan Pudu v kitajski četrti je bila končna postaja. Že navajena gneče, smradu, vonjav po hrani, tržnic v kitajskih četrtih sva brez naglice poiskala sobo v nadstropju stavbe nasproti avtobusne postaje.
Kuala Lumpur pravzaprav pomeni blatno sotočje dveh rek Gombak in Kelang, ki se srečata v središču mesta ob najlepši mošeji Masid Jamek oz Petkova mošeja, 
zgrajena 1907. Vstop nedostojno oblečenim strogo prepovedan. Po muslimansko to pomeni dolge hlače in dolgi rokavi za moškega, medtem ko si mora ženska, ki je, kakor je znano v muslimanskem svetu zelo potlačena, zakriti tudi glavo in obraz. Nedaleč čez rečico je trg neodvisnosti Merdeka, kjer so 31.avgusta 1957 razglasili Malezijsko neodvisno državo. V unijo so združili tudi Sabah in Sarawak, ki sta na otoku Borneo, kar je i
zzvalo nesporazum z Indonezijo. Tik ob trgu je Muzej narodne zgodovine, razgled pa vključuje vse čudovite nebotičnike, vključno s KL telekomunikacijskim stolpom. Najin dan se je seveda končal na najbolj živahni pokriti tržnici Central Market, kjer sva se potepala dokler nama ni pošel denar. Medtem je bila glasbena prireditev pred tržnico, ki je privabila še ostali del obiskovalcev, ki jim zapravljanje ni ljubo.
O sodobnem nadzemnem železniškem prometu LRT in Putra nima smisla izgubljati besed. Na kratko rečeno, je vrhunec mestnega prometa in hkrati najboljši način ogleda mesta. Midva sva izstopila v najsodobnejšem nakupovalnem centru, kar si jih lahko človek želi, v KLCC med stolpoma Petronas Twin Towerja, roba Zlatega trikotnika. Štirinadstropni center ima nešteto trgovin, zlatarn, na vrhu pa imajo razstavni eksponat svojega ljubljenčka, ki ga sponzorirajo. Dirkalnik formule 1 družbe Sauber Petronas. Najin cilj je bil seveda povzpeti se na most, ki povezuje oba stolpa, vendar nama to ni uspelo. Precej nespretni trgovci so, saj prodajo le 800 vstopnic na dan, lahko bi jih trikrat več. V primerjavi z Empire State Buildingom v NYC to sploh ni poslovna poteza.
Večer sva preživela v s stojnicami prenatrpani Kitajski četrti. Nekajkilometrske ulice so polne piratskih Cdjev, VCDjev, DVDjev, ur, ponaredkov vseh svetovnih proizvajalcev. Skratka življenje v azijskih četrtih nikoli ni dolgočasno, pravzaprav prej dopoldan, kakor popoldan in zvečer. Če nama že na najvišjo stolpnico sveta niso dovolili, sva se vzpela na KL telekomunikacijski stolp, četrti najvišji na svetu, visok 421m. Razgledna ploščad je na 276m in nudi čudovit razgled čez celotno mesto. Vse kar sva zamudila na tleh je sedaj ponujal razgled od zgoraj. Maybank, WTC, Shangri La, Petronas, so samo nekatere od naštetih visokih stolpnic, ki jih nudi razgled. Med njimi se skriva trg neodvisnosti, Nacionalna mošeja s 73m visokim minaretom. Zlati trikotnik, eden najbogatejših predelov JV Azije, se razprostira med tremi velikimi cestami, Jalan Bukit Bintang, Jalan Ampang in Jalan Sultan Ismail in je bil najin zadnji sprehod pred odhodom.
Na cesti Jalan Pudu pred postajo nama je nek taksist, ki to sploh ni bil, saj je imel privatni osebni avto, ponudil prevoz na novo mednarodno letališče v Sepangu, ki je tudi vzor gradbeništvu. Pred poletom proti Dunaju, je najino pozornost pritegnilo dirkališče formule 1, neposredno zraven letališča in nesojeni taksist ni imel izbire. Moral je ustaviti in počakati. Nočni let je bil v znamenju spanca in sanj o doživetjih v JV Aziji.
