Velika Martuljška Ponca

Načrt

Iz Krnice po Gruntovnici v Veliko Dnino in naprej na Veliko Martuljško Ponco. Sestop po isti poti. O vršnem vzponu na Ponco je bilo napisanega že marsikaj. Tudi precej nasprotujočih si stvari. Zato sva še enkrat prebrala literaturo (Andrej Stritar, 111 izletov po slovenskih gorah), brskala po stari diskusiji na GORE...LJUDJE (arhiv DECnet konference GORE) in na internetu našla opis Matjaževe ture (Matjaž Čelik, Odkrivanje Slovenije).

Potek ture

Dan je bil sončen, v dolini je bilo že prijetno toplo, više v gorah pa je ležalo še precej snega, zato so v nahrbtnik romale tudi dereze in cepin. Od koče v Krnici sva se spočetka držala poti, ki vodi na Špik. Markacij je v grapi Gruntovnici kmalu zmanjkalo (močno so bile obledele, pa tudi sneg je bil v grapi precej nizko). Po Gruntovnici sva jo mahnila naravnost navzgor. Treba je bilo malo potelovaditi, da sva se prebila mimo vseh tistih skal, ki so razmetane v suhi strugi.

Iz zatrepa grape se je proti nama spretno smučal (po čevljih seveda) izkušen gornik (brez nahrbtnika, zato pa z botaniko v rokah). Takoj naju je opozoril, da sva zgrešila pot. Že zjutraj je tu srečal skupino nemških planincev, ki so zaradi uničenih markacij zgrešili odcep proti Špiku. Zagotovila sva, da sva kar prav na poti. ''Kam sta pa namenjena?'' Ob mojem odgovoru (Velika Martuljška Ponca) naju je začudeno pogledal: ''A mislita resno?''

Pa mu nisva zamerila. Bila sva kar pozna (za uraden tempo seveda), v kratkih hlačah, zgoraj brez (''Seveda sem imela top gor!''), z enim nahrbtnikom... in naju je uvrstil v turistični razred.

Midva sva mislila še kako resno. Malo pred zatrepom grape sva zavila desno na strmo pobočje (dobro shojena potka). Kmalu je pot zavila med rušje in nato sva se po nekakšnem strmem kanalu prebijala naprej. Zgoraj se je svet odprl. Najprej mi je pogled skočil na veliko skalo, na kateri je stal zajeten možicelj (pomembna referenca za sestop), nato pa še na mogočno ostenje Škrlatice, Oltarja in Velike Martuljške Ponce. Potka naju je čez zagruščen svet vodila vse više. Na višini najnižjih skal Ponce (pod bivakom) se je pričela strnjena snežna odeja. Velika Dnina je položna, pa je vseeno spodrsavalo. Obula sva torej dereze in se s 'ketnami' z lahkoto vzpenjala. Proti Mali Martuljški Ponci se je videla dobro shojena gaz, pa tudi na Veliko Martuljško Ponco se je nekdo odpravil že kakšen dan pred nama.

Malo pred zatrepom Velike Dnine je sled zavila levo v rdeč žleb. Tu sva malo kolebala, saj je spodaj izgledalo, da je še en prehod do snežišča pod vršno pregrado. Na vrhu rdečega žlebu je bila tudi večja opast, vendar ima ta žleb dva izhoda. Desni izhod je bil kopen (zato pa je malo težji). Vsi prebrani nasveti so bili: v rdeč žleb. Torej za stopinjami. Smučišče pred žlebom je bilo strmo, sneg pa trd, zato sva potrebovala tudi cepin. V žlebu sta bila dva skoraj kopna skoka, nezahtevna v suhem (II-), z derezami pa kar sitna.

Znašla sva se pod vršno pregrado. Sled je vodila diagonalno levo navzgor v izrazit kamin, ki je bil označen tudi s podrtim možicljem. Midva pa sva ubogala avtoriteto, Stritarjev nasvet:

''V vpadnici vrha zagledamo strm kamin, do katerega so postavljeni možici. Nikar vanj, saj težave dosegajo III. stopnjo! Podajmo se desno v navidez neprehoden svet nad Dnino. Že malo višje najdemo lahek in kratek prehod skozi kamin na vršno pobočje.''

Poskusila sva v treh različnih kaminih (žal Stritar ni točno opisal, kje je ta lahek in kratek prehod skozi kamin, niti kamina ni točno določil), pa se je stvar povsod zakomplicirala. Tričetrt ure sva se pehala iz enega kamina v drugega. V enem celo prilezla do grebena, pa ni pomagalo.

Ni nama ostalo drugega, kot da poskusiva še v kaminu, kamor vodijo možici. Začetni del kamina je enostaven, ko pa se je teren postavil pokonci, sva po ozki polički (Matjaž, hvala za opis 'rešilne' poličke!) v desno izplezala na vršno pobočje. Težave so bile le za II-. Po lahkem zagruščenem svetu sva se povzpela na vrh. (Zelo pozorno moramo spremljati, kje polička pripelje iz kamina ven, klin z vijolično zanko, saj je položaj od zgoraj popolnoma nepregleden. Glej tudi opis pristopa v kartoteki dvatisočakov.)

Sestopila sva po isti poti. Skozi kamin in žleb previdno, po Veliki Dnini pa sva se brezskrbno dričala navzdol. Mikala naju je tudi Mala Martuljška Ponca, a je spet zmagala lenoba. Po gruščnatem svetu sva jo ucvrla naravnost navzdol. Ni se zgodilo prvič (in tudi zadnjič ne), da sva preveč dirkala in premalo spremljala pot - na melišču sva zgrešila potko in ni je bilo prav lahko najti (pravzaprav sva iskala skalo z markantnim možicem). Tekla sva naprej, pot je vijugala sem ter tja. Nenadoma sva se znašla pred gosto pregrado ruševja. Prehoda nisva našla, poti naprej tudi ne. Očitno sva spet zašla (pa nisva bila edina, sodeč po 'avtocesti', ki je vodila do sem). Na srečo ni bilo treba daleč nazaj, da sva našla pravi odcep. Kmalu sva bila v grapi Gruntovnici in veselo sva se dričala po snegu navzdol, dokler se je le dalo.

Velika Martuljška Ponca (25.6.2001)

• Parkirišče pod tretjo serpentino pod Vršičem
• Krnica
• Velika Dnina
• Velika Martuljška Ponca
• Parkirišče