Poročilo, Turni klub Gora:

Že nekajkrat sva se odpravljala v Mrzle vode, da presmučava lepo linijo s Pinnacola (predvrh Krniške Špice), pa sva zaradi dolgoveeeznega pristopa (zaradi premajhnih kohones) vedno obupala že na izhodišču. Tokrat sva le zbrala korajžo za mučenje po ravnici, cesta v Mrzle vode je bila poteptana, saj so lovci oskrbeli krmilnico, odkoder ni več daleč do mesta, kjer se cesta končno začne vzpenjati. Lovci so res prijazni ljudje, da tako nesebično skrbijo za uboge živali, da se ohrani tudi genski material slabše prilagojenih osebkov, ki bi sicer v naravi ne mogli razširajati svojih genov na naslednje generacije. Ko bova velika, bova tudi midva lovca, in bova uplenila kakšnega kapitalca, kot je recimo Divja koza ali Gamsova mati - hmmm, saj ti dve zverinci že imava v malhi! ;)

Metodovih sledi izpred tedna ni bilo več, so pa bile sledi dveh smučarjev med tednom, ki sta 100 m nad bivakom odstopila. Do razcepa pod Trbiško škrbinico nobenih težav, potem pa levo na široko in krasno zalito rampo, ki vodi na Pinnacolo. Test snežne podlage je bil OK, klada se je premaknila šele ob polni obremenitvi. Ko pa sem nekaj deset metrov višje ril do pasu in čez na 45° strmem snežišču, sem naredil še en test, kjer se je vršna plast takoj odpeljala. Obrnila sva in se zadovoljila s Trbiško škrbinico ter potegnila še nekaj deset metrov višje na vrh levo od škrbinice, ravno toliko visoko, da sva Pinnacolo vsaj lahko gledala navzdol.

Sneg na južni strani namočen, na severni strani je sneg ostal relativno suh, šele nižje je postal bolj vlažen. Smučarija po žlebu s škrbinice v slogu drenjanja, v krnici pa lepa smuka po "postanem pršiču" in prostranih pobočjih. Držala sva se desno pod stenoami, kjer krasno smuško pobočje kar traja in traja vse do podna. Potem pa malo motoviljenja preko struge, malo štamfanja in potem še dolgoveeezna kot sibirska ravnica poglihana cesta.