Zaključna?

Cesta prevozna do razcepa za kočo (1850 m), sneg ni pomrznil, spodaj je bil sicer kar kompakten, ko pa je treba na 2300 m peš naprej, je bilo pa vse bolj gnilo. Dol smo v megli in dežju smučali po Zimski z italijansko varianto, vse še zelo lepo zalito, smuka zgoraj slaba, pod smučmi začuda niti ni veliko plazilo, nižje se vse lepše vijuga. Brez prekinitve (nekaj metrov obveznega štamfanja) se prismuča do avta.

Zaključna!

Cestarji so v soboto finiširali s čiščenjem ceste, rampa zjutraj zaprta, popoldne odprta, splača se pripeljati 100 m nad tunel, tako da smo takoj na snegu, ki je zatem zvezen vse do vrha.

Nad 2300 m nas je nepričakovano "razveselila" smotana požled, tako smo najprej skočili na vrh Slovenske grape, ki je bila (vsaj desna polovica) večinoma že na soncu. Nekje ob 8:30 z Boštjanom odsmučava z rame (2550 m), na soncu nemogoč gnoj in v globino prhek sneg, v senci še bolj nemogoča tanka plast gladkega ledu, kjer robniki praktično nič ne primejo. Obup, v skupnem bolj sestop na smučeh kot smučanje...

Zatem se zapodiva še po Zimski na vrh Mangarta, kjer je v senci ravno tako požled, na soncu pa gnoj. Počakava do 11ih, zgoraj do prečnice trdo kot "armiran beton" in ravno da so robniki še lepo prijeli, prečnica gnila, a začuda ni plazilo, na koncu prečnice pomrznjen prestop na požlejeno vesino, kjer je težav "vedno" konec. Tokrat pač ne, 10 m "stopničastega sestopnaja" s pomočjo cepina po požledi, potem pa fenomenalna smuka po ravno s soncem obliznjeni vesini, sledil je trd izhod ven na italijanski obvoz, ki je še polno zalit, ter bolj ali manj uživaško smučanje do avta.