Marko Kern
Marijana Cuderman
Marijana & Marko
18.7.2006: Hribi nad Škofjo Loko (Andrej, Osolnik, Lubnik)

V Bodovljah smo se na koncu vasi zaprašili v precej strm kolovoz, ki je priključil boljšemu, ta pa nas je pripeljal na gozdno cesto in po njej do Andreja nad Zmincem. Spustili smo se po markirani poti v Puštal, po uvodni gozdni cesti smo nižje lovili in sumničavo izbirali številne potke (markirane tako in predvsem drugače, kot imajo navado v loškem koncu ;), ki ravno vzbudijo okus po luštnem.

Naslednji, zelo zelo lušten krog smo potegnili preko Osolnika in ta opis bi konkretno dopolnili in popravili: Namesto asfalta v Hrastnici smo na razcepu pri turistični tabli peljali desno, kjer asfalt preide v kolovoz in ta v potko, ki se 'drzno' vije tik desno nad strugo (levi breg). Peljali smo preko nekaj dvorišč in asfalt priključili na travniku tik za mostom. Na naslednjem razcepu smo sledili opisu z direktno (desno) varianto, skozi kozolec, mimo cerkve,... do razcepa pred zloglasnim Anžičem, kjer nas je pričakala uganka, saj opis in razcep (oznaka B, kazala je na kolovoz ostro v levo) nista bila usklajena (morda je 'ta hud kmet' zaradi prevelikega prometa kažipot kar prestavil). Odvili smo levo in tik pred slemenom ostro desno po opuščenem kolovozu, ki je zdaj luštno vozna potka in nas je preko Mavrovca pripeljala na travnik in do spominske plošče. Tudi Anžičeva gospa na njivi je bila huda, tako da smo ubrali direktno varianto do cerkvice na Osolniku (točno 15 vm strmega porivanja). Spust smo zastavili za markacijami po strmem travniku navzdol, a se nam je sumničavo zdel bolj S6 kot S7 in smo glede na zemljevid zaključili, da smo na poti v Soro. Porinili smo nazaj na vrh in se spustili v smeri Loke (razcep je prav delikatno tik pod vrhom, kjer se težave začnejo in ne moreš gledati v dve smeri ;), kjer je po travniku resnično čistokrvna S7. Nižje je bil spust res sijajen, večinoma po potkah, le vmesni hud in dolg vzpon na Mrtancovo planino je bil še zadnje presenečenje, saj ga opis gladko spregleda (80 m, do V6)...

Za konec smo spet brcali po luštnem vzponu na Lubnik in se spustili po še lepših Borovničkah, ki sva si jih obljubila v nemogočem ruševju Bucherja in spustu kar ni bilo konca, je pa časovno hudo odvisen od sezone... ;)