Kar pisana družba se nas je zbrala v Kobaridu, a je vzpon na Matajur dovolj dolg in predvsem lahak, da smo se lahko nagobcali/spoznali. Po prečenju meje visoko nad dolino smo nadaljevali po luštni mulatjeri, ki je za razliko od napredka spodaj (cesta) ostala nedotaknjena in jo je čas počasi zarasel v čudovito potko. Dobrih 100 m pod vrhom je bilo pa šale konec, saj se naravnost navzgor na greben usmeri travnat kolovoz, ki je resnično strahovito strm in ravno na meji voznega, tako da je bilo potrebno na vrh malo (ali 'malo' več) tudi poriniti.

Spust je bil srčece ture, a ga kar ni in ni hotelo biti konec, čeprav vsega luštnega enkrat vendarle zmanjka. Cel kup zanimivih/uživaških kolesarskih detajlov, pa jezerce, čudni Dom na Matajure, neskončna travnata mulatjera, še daljše in (pre)hitre gozdne potke in tudi neizogibni asfalt nazaj do izhodišča s pestrim polkilometrskim višinskim dodatkom...

Lepo je bilo, hvala vsem!