V Z steni Planjave tiči prikupen kot igla prestreljen stolp: Rdeči kup, 2190m. V Slovenskih stenah je opisana zanimiva Smer skozi rov in okno (IV/II-III), ki vodi navzgor desno ob njem. In sva ju šla nekako povezat...

Nad Pastirci sva dolgočasen ovinek čez Kamniško sedlo zamenjala z Wisiakovo grapo, v katero sva vstopila z leve. Višje sva v grapi izbrala levi odcep, ki naju je prek škrbinice pripeljal v meglo in naprej na markirano pot (I), ki vodi čez Sukalnik na Planjavo. Videlo se je le nekaj ušivih metrov naprej, spominsko ploščo (vstop smeri) Sandija Wisiaka sva sicer našla malce višje ob potki, potem pa povsod le še megla, posebno v najinih glavah. Po opisu sva tipala v levo, zadela nek žleb in po strmi gredi v desno dosegla nekakšen raz/greben. Le tega sva se potem oklenila (dva možica) in ga za več kot kratek lučaj v stran nisva več zapustila (v primeru morebitnega sestopa je bila to orientacijsko najbolj smiselna poteza). Tu in tam sva sicer preplezala kako krajše mesto, večinoma sva se pa le čudila, odkod se v steni jemlje tolikšna položnina (v okviru II, eno mesto III) in nekako čakala, kdaj se bo iz megle pred najinim nosom stena le postavila v previs.

Na glavnem, SZ grebenu Planjave (le malo pred Z vrhom), sva počasi le zaključila, da vrv lahko ostane kar v nahrbtniku in da sva verjetno zadela najlažji prehod čez steno. V sestopu so naju kmalu pozdravile kaplje, zatem se je dodobra uscalo, za Sukalnikom sva začudeno ugledala še eno spominsko ploščo (Mihelič žal ni zapisal imena!), se podričala po melišču do Pastricev,...in doma ob branju plezalnega vodnička Kamniške Bistrice zaključila, da sva zelo verjetno plezala JZ steber z levo vstopno varianto (II-III)...