Avtorji vodnika Sto slapov v dolini Loške Koritnice (Miha Žužek,... - lani je bil izdan ponatis, Župnijski urad Dravlje) so naju s slikami in besedo tako pritegnili, da sva čakala samo na ustrezni čas, da naju bo najvišje slapišče pri nas začaralo še samo. Potok Fratarica se napaja s stalnim snežiščem visoko pod Oblico (1600+ m) in v številnih slapovih (30!) in skokičih pada globoko v dolino (600+ m). Turo sva sklenila naravno zaključiti s Tumovo smerjo (II-III, 350m), ki greben Loške stene doseže na manj izraziti glavi Vrh Rup (2245m).

V uvodnih metrih sva ugotavljala (spregledana Fratarica! in zgrešena Katedrala!), da vodnik ni ravno gorniški, tako da je potrebna 'posebna' (ne)pozornost pri branju, kajti v knjigi je pot dobesedno opisana skoraj na meter natančno! Nasploh težav z orientacijo ni, midva sva le sledila slapu za slapom, ki si sledijo malodane en tik nad drugim. "Slikovitosti še in še."

Čisto vseh slapov nisva poiskala, zelo so se nama pa dopadli Slap s kadico, Kralj Matjaž in Zelena kača, žal sta Parabola in Katedrala za vso svojo izrazno moč v soboto imela premajhen pretok, tudi Velikemu Drsniku (najvišji slap v TNP) je malček pošla sapa. Zgoraj naju je dodatno zaposlilo snežišče, tako da so bile nekatere kaskade vsaj delno skrite (zelo naju je begala 'skrivnostna' Osmica).

Po res težko prekosljivi predstavi sva se večinoma v travnatem cik-caku vzpenjala navzgor, tu in tam sledila stečini in rob na najini levi strani (severni raz Vrh Rup) dosegla v manjši škrbinici (nekje 1900m). Tumova smer je večinoma travnata, če izbiramo najlažje prehode težave ne presegajo trentarske II.-III. stopnje, vmes je tudi nekaj skalnih odstavkov, za katere velja podobna zahtevnost (nasploh je smer lažja od Lovske v Briceljku). Midva nisva bila pretirano izbirčna, tako da sva premerila tudi kakšno 'previsno' travnato mesto. Na izrazit steber (2158m) sva plezala na levi strani, kjer naju je na vrhu pogled navzdol v škrbino kar presenetil, a naju je rešila nadvse pripravna polička. Na glavni greben sva se višje 'za nosom' vzpela brez posebnih težav.

Sestop sva zastavila po grebenu čez Oblico do Vrha Krnice in po normalki skočila v Kluže. Na grebenu sva s pogledi iskala smer pristopa, ki je s strani kazala hudo strmo lice, vmes naju je zaposlilo najtežje grebensko mesto (v škrbini pred Oblico; gladka, a kratka štirica), kjer je zgoraj vpeta vrv. Žal nama ni prav nič pomagala, saj jo je zadnji uporabnik prav po nemarnem odložil. Sva se vsaj malce naplezala ;)

Slikovita, naravnost čudovita tura. Res toplo priporočava...