Letos sva več kot samo obsedena z 'Avčinovo' tišino sveta okoli Kanceljnov. Tam je tako lepo, da nama je težko pisati, in morda najlepše je na oblikovno najbolj zanimivem zelenem fotelju na samem vrhu Germlajta. A Germlajt se zna braniti njemu neljubih vsiljivcev, saj je z vseh strani težko pristopen. S severa je v najlažji smeri orientacijska zanka z mestom blizu trojke, z Goličice zahteva spuščanje po vrvi, prek Kanceljnov je neprimerno zahtevnejši, tudi z juga, ki je njegova najšibkejša točka, je pristop pravi labirint. In prav je tako!

Od Zlatoroga mimo ovčjih stanov in do konca les, kjer se začne mestoma izjemno težko sledljiva stara lovska pot, ki preči celotno pobočje Kanceljnov - vse do markacij pod Kriškimi podi (v obratni smeri, tako sva izkusila poleti, se pustijo prehodi lažje poloviti). Kmalu/tik po prečenju grape (Mali Prosek) se pot izgubi in nadaljevanja kljub daljšemu iskanju nisva opazila (povsod tam, kjer greš lahko tudi po svoje, pot po pravilu ponikne!). Usmerila sva se naravnost navzgor (v smeri škrbine desno od Debele peči) po vse bolj izrazitem robu (na levi se kmalu izoblikuje širša grapa) in sledila bolj ali manj vidnim stečinam, ki so se višje vse bolj krepile, dokler nisva z gotovostjo stala na lovski poti, ki začne prečiti daleč v desno. Kmalu za možicem (ena pot - en možic ;) pot prečka zagruščen jezik in ponikne. Nadaljevanja nisva pretirano iskala in kar na 'divje' prečila vse naprej do roba nad Velikim Prosekom, kjer sva si obetala razjasnitev položaja (prečenje grape Veliki Prosek je nasploh najtežje in orientacijsko najbolj zahtevno mesto celotne lovske poti). Po daljšem razgledu sva določila, da sva gotovo prenizko in višje res kmalu našla izgubljeno pot, ki vodi proti ozki polički visoko nad skrajno neprijazno zasekano grapo. Pri potrgani jeklenici (izpostavljena II) sva se varovala z vrvjo in končno stopila na travnata (južna) pobočja Germlajta, kjer sva doma računala, da se bo tura šele prav pričela...

Nadaljevanje po grapi naravnost navzgor kmalu preseka večji skok. Ura je bila že krepko pozna, tako da sva se oprijela najbližjega prehoda po travnatem robu na desni strani, ki se je izkazal za zelo varljivega (levo vodi ob skoku gredina, verjetno najboljša izbira; povsem na desni je bolj položen, a zaraščen greben). V spodnjem delu je bil 'najin' prehod presenetljivo strm, mestoma sva 'plezala skoraj' navpične trave, dokler se teren višje le ni malce omilil in združil s kosmatim grebenom. Levo od njega sva po travah in nagnjenih ploščah ob pol treh le pridrvela na vrh. Dnevu sva ukradla še nekaj, nama zelo dragocenih, trenutkov in odločila, da naju najkrajši sestop vodi prek Goličice, kjer sva že nižje s pričakovanjem uzrla kopno steno.

Z vrha sva po strmih travah ob skalni zavesi sestopila pod škrbino in levo po prehodu prilezla na raz. Takoj naju je pričakal najtežji del (slabih 30m), prek katerega sva se ob prečenju Kanceljnov spustila po vrvi. Zaradi bližajoče teme sva poskusila brez vrvi, a pod ključnim mestom (karseda dolg, zračen razkorak v levo čez navpično, gladko ploščo z bornimi oprimki; nekje dobra III) sva dala varnosti prednost in pri navezovanju spretno izgubila vponko, ki je nepovratno odcingljala navzdol. Višje so težave bolj zmerne in na vrhu Goličice sva imela pred mrakom še celo uro prednosti, tako da sva se na Kukli namesto cestarske bajte odločila za direktno 'Kuklo express', pri Kugy-ju ulovila nemarkirano pot in cestne muke oklestila na vsega tri kilometrski Cooperjev test.