Na Kanceljne je težko priti, a prav tja si želiva. Za celotno grebensko prečenje od Goličice do Planje še nisva pripravljena (menda najtežji/najslikovitejši greben Julijcev), tako sva poskusila s pristopom na Kanceljne s severa (opisov seveda ni nobenih?).

Greben ni samo težko prehoden in zamotan. Enako zapleteno je tudi poimenovanje grebenskih vrhov. Na zemljevidih je vse, vsaj kar se Kanceljnov tiče, zamešano. Kanceljni so s škrbino 'Veliki V', 1983m, na zahodu ločeni od Germlajta in s škrbino imenovano 'Hruška', okoli 2150-2200m, na vzhodu ločeni od Planje. Glede na različne vire (Avčin, Mihelič, Prle, Tuma) in najin pregled nad grebenom z 'vseh koncev in krajev' sva si sestavila svoj, upava da točen, mozaik. Zadnji in najvišji stolp v Kanceljnih se po Avčinu imenuje Prevčev stolp, 2228m (in ne kota 2213m na zemljevidih). Kota 2213m pred Prevčevim stolpom so tako Kanceljni (vrh dolgega travnatega slemena, na zemljevidih so Kanceljni na koti 2133m) in najbolj nabrušen stolp celotnega grebena (tega se pri prečenju obvozi na jugu), 2133m, je Veliki stolp (Avčin). Velika krnica S pod Kanceljni in Z pod Planjo se po Tumi imenuje Kotel(?). Prav tja sva položila najine upe. In če najdeva prehode do Kotla, potem bova že nekako prilezla na Hruško ali pa kar na Kanceljne.

Iz Mlinarice sva se usmerila v iztek Rjavega žlebu (pada s Sedla Planja) in tik pod steno stopila na lovsko potko, ki preči pod Kanceljni in Goličico. Potki sva po dolgi, udobni gredini sledila mimo ogromnega previsa, dokler se ni kmalu za njim v levo navzgor odprl lahek žleb/gredina. Tu sva pot zapustila in po vzpenjajoči gredini daleč v levo dosegla položnejši svet. Nad nama se je odprlo velikansko okno in sva seveda šla pokukat, kam neki gleda. Začudena sva vstopila v ogromno votlino (ni ravno Prisojnikovih dimenzij, a ne manjka mnogo ;), na njenem zgornjem koncu sta se bočila še dva slikovita oboka. Po desnem oknu sva izplezala ven iz votline (zelo gladka II-III, zgoraj svedrovec) in nadaljevala v isti smeri (možen obvoz po poraščenem grebenčku levo od okna, ki višje pripelje v Kotel), dokler nisva sklenila, da je potrebno pogledati, kaj se 'dogaja' nad pečinami na desni strani. Po prehodu sva izplezala v desno in se znašla v spodnjem delu krnice ter se po njej vzpela v Kotel pod Kanceljni.

Levo navzgor so se bočile gladke, povsem nepristopne skalne prevese Planje, ki jih je od Prevčevega stolpa ločila na pogled odurno rdeča škrbina. Na Prevčevemu stolpu je vztrajno pelo kladivo in dolgo časa je hrumelo, da je bila pesem uslišana ter so bili trije vztrajni snubci spuščeni čez njegov navpičen Z raz. Opise te plezarije sva brala pri Avčinu (solidna V), Prletu (V) in Miheliču (V-). Kratko težavno mesto, a vendarle nama nedostopno. V tem času sva se iz Kotla po žlebu vzpela na škrbino (II) med Kanceljni ter njegovim S predvrhom, 2147m. Za imeniten razgled nad celotnim grebenom sva splezala na teme predvrha (III), a nama meglice niso bile preveč prijazne. Kladivo je počasi potihnilo, vrnila sva se v škrbino in prav po grebenu (izrazita poklina do vrha) splezala na Kanceljne (II). Iz najbolj izrazite lope na tem kratkem grebenčku je možen tudi pristop po laštici v levo (prav tako II), ki izpostavljeno vodi na glavni greben.

Na Kanceljnih kar nisva mogla verjeti, da sva se takole lahkotno pregoljufala na vrh. Sestopi so v knjigah omenjeni kot težki in orientacijsko zapleteni, zdaj sva vedela drugače. Po grebenu sva šla pogledat proti Prevčevemu stolpu, da vidiva, kaj je to petica. V škrbini sva se morala navezati, da sva 'prejahala' oster mostiček in na kratko splezala do police, kjer se težka plezarija prične (rdečkast podmol). Povsod navzgor so prehod na Prevčev stolp branile navpične/previsne stene, desno navzdol je bilo pa tako izpostavljeno (odrezano), da so nama meglice uslužno zakrivale zračne razglede. Naravnost navzgor, tik desno od raza, je do divje laštice, ki pelje v levo na raz, vodila previsna poklina/poč (klini), levo od pokline je prav tako čepel klin (naravnost na laštico). Po polici sva pogledala še na izjemno zračno desno stran nad 'nemarno prevesno globino', kjer sva za robom kmalu naletela na dva klina (se stegnila navzgor in višje videla še dva). Tu se nama je zdelo mnogo bolj obetavno, morda bi celo zmogla, a kaj ko s sabo nisva imela prav nobenega opisa ;(. Bi, ne bi? Vrtela sva se sem in tja, skočila nazaj v škrbino, da si ogledava nadaljevanje, a nama jih je megla branila. Za silo se je sicer slutilo, da je zgoraj lažje in to je pretehtalo. Greva!

S stojišča navzgor do klina in težko do naslednjega klina, kjer je bilo vpenjaje vrvi prava umetnost (navpično in celo malček previsno, za levo roko ni pravega oprimka, poč teče v desno, tako da telo suče ven in navzdol, v desno na zrak, na svobodo?)(le kako so zabili klin?). Sledil je najtežji prestop/poteg v desno. Dvakrat sem preveč cincal in se s krči v rokah vrnil dol na stojišče. V tretje sem poskusil s tekočim plezanjem (a mi je uspel le zelo grob, skrajno štorast približek), se potegnil v desno čez in kmalu višje vpel vrv v sumljiv klin. Nad njim sem zlezel na laštico, kjer je bilo glavnih težav konec (vsega skupaj slabih 10m, težavnost?). Po laštici zelo izpostavljeno nekaj metrov v desno in navzgor do položnega sveta (nekje III-IV). Do vrha naju je ločilo le še nekaj 'lahkega šodra' (do III). Da bi s Kanceljnov splezala na Prevca si doma nisva mogla niti misliti, in če dva taka nealpinistična abrveznika (šodrovca po domače, pa še brez kladiva in klinov) prosto splezata čez, potem to ne more biti petica. Ali pač, ve kdo bolje?

Na vrhu sva si dala duška in zasluženo uživala v dolgem počitku. Žal so vetrovi v meglicah le tu in tam ustvarili razgledna okna. A kaj zato, midva sva bila v nama tako željenih nebesih, tam 'kjer le tišina šepeta'. Z vrha sva sestopala po sitnem, strmem drnastem svetu, ki se v Hruško lomi v previsnih pečinah. Po vrvi (klin, 10m, dobra III) sva priletela v škrbino in si njene prevesne stene dodobra nagledala. V desno sva lahkotno izplezala na Planjino streho ter po grebenu in poličkah na levi in desni dosegla Z vrh Planje, kjer naju je grmenje vzpodbodlo naprej na markirano Planjo in v teku na izhodišče. Dež nama je prijazno prizanesel.

'Kok je lepo gor'! Zdaj naju čaka cel greben od Goličice. Morda pa ne še celoten, mogoče še kakšen skrit kotiček prej. Tako bo dalj časa trajalo ;)