Marko Kern
Marijana Cuderman
Marijana & Marko
19.7.2004: 'Kjer tišina šepeta'

V Avčinovi knjigi je največ presežnikov namenjenih prav svetu Kanceljnov. Lovci so tod potegnili številne divje potke in midva sva se zagnala na stezico, ki na južni strani preči vsa pobočja od Planje do Goličice.

Prvi del poti od lovske koče (s poti na Kriške pode) do prehoda čez grapi, ki padata s škrbin med Kanceljni, Velikim stolpom in Germlajtom (grapi se tu združita) je lepo pregleden in sledljiv (tu in tam kak siten prestop, kakšna potrgana in še več uporabnih jeklenic). Na drugi strani grape sva se vzpenjala po široki, strmi in krušljivi gredini, ki vodi v smeri proti Čelu, 1741m, in skoraj spregledala odcep poti v levo, ki naju je pripeljal na prvo od dveh razglednih ram (čudovito luštni in na obeh se pot temeljito udre v tla...).

Prečila sva travnata pobočja v smeri vratolomne grape (Veliki Presek), ki pada s škrbine med Germlajtom in Goličico. Sledil je IZJEMNO slikovit prehod čez svet, kjer za to ne bi stavila niti 'beliča'. Na lepo travnato polico nad globoko prepadnimi pečinami naju je srečno usmerila jeklenica. Po polici sva stopila na široke trate pod Germlajtom (pot tu ponikne) in z zanimanjem (pravzaprav z nelagodnostjo) opazovala grapo, ki se je pod nama lomila v previsnih pečinah. Na drugi strani je kraljevala navpična stena, primerna macesnova gredina pa je bila žal pod njo in do nje je bilo veliko zraka. Ni nama preostalo drugega, kot da sva nad skokom prečila proti ostenju Goličice in čakala nasmeške. In res, na drugi strani naju je spet pozdravila jeklenica, v 'navpični steni' pa se je 'čudežno' izoblikovala ozka laštica. Prehod preko laštice je daleč najtežji del poti, ključna jeklenica na najbolj izpostavljenem/podrtem delu pa žal neuporabna. Na srečo sta klina zanesljiva, tako da se je dalo z vrvjo odlično varovati. Polička naju je pripeljala na drugo razgledno ramo in čez rob sva že lahko kukala v Trento. Potki sva sledila v desno vedno bolj navzdol (vmes se še malček zažene desno v pečine), dokler nisva prečila grape med Debelo pečjo in Goličico. Tu sva pot za kratko izgubila in sva jo kar po grapi urezala navzdol, nižje prečila levo na rob, spet ujela potko, ki pa naju je kmalu vodila v desno čez grapo in takoj zatem čez potoček (Mali Presek) in daleč v desno do 'tropov ovac'. Po potki sva se spuščala skozi številne lese in v dolino sestopila tik ob odcepu ceste, ki vodi v Zadnjico.

Vse bolj pozabljena lovska potka je neopisljivo lepa, s številnimi skritimi biseri. Eden od njih je hudo samoten vrh Glave pod Planjo, 2006m, ki je z ostro in hudo tanko žago pripet na široko streho Planje. Midva sva ta biser iskala z lovske potke. Na 'primernem' mestu sva odvila navzgor po grapi, ki pada (JZ) izza Glave pod Planjo. Tu in tam sva malce poplezala, premerila kako strmo travo in gladko skalo ter iskala prehode levo in desno. Vršnih 100m 'stene' do škrbine pod vrhom sva zastavila tik levo od vpadnice (levo od manj izrazitega robu, desno od lope), višje prestopila čez rob in nadaljevala naravnost na škrbino (trentarska tretja stopnja) odkoder je bilo desno do vrha še nekaj lažjih metrov. Razgled z vrha je DIVJI!, pod nama je bilo z vseh strani 'ohogromno' zraka, na drugi strani pa navpično odrezana, široka stena, ki pada s Planjine strehe (Ogledalo).

Se vprašam, odkod nam tolikšna naklonjenost? Smo je vredni? Prosim, še! ;)