Marko Kern
Marijana Cuderman
Marijana & Marko
24.4.2004: Labirint nad Špikovo škrbino

Z Lipnice (Špikov predvrh, 2418m) se v Krnico spuščata dve zanimivi smučarski smeri (obe sva že malček tudi od blizu potipala). Jutranji pogled (6:00) na nič kaj užiten (kopen) Lipni graben naju je usmeril v Gruntovnico, moralo nama je pa premočil vse bolj konkreten dež. V zatrepu sva levo navzgor po vedno bolj ozkem žlebu nadaljevala proti Špikovi škrbini (sam žleb je ocenjen s III), a še pod škrbino zavila levo v Labirint (IV+, mesta S5, 400m) v JV steni Lipnice. Vmes se je celo za hip zjasnilo, a nama je obilna snežno/dežna ploha spet temeljito pronicala pod kožo.

Labirint povsem zasluži svoje ime, saj je sistem grap, žlebičev in kratkih vesin povsem nepregleden. V spodnjem delu sva kar uspešno vijugala, visoko zgoraj na vesini nama je pa razvejano križišče (nekako pet možnih nadaljevanj) naprtilo ohogromno dodatnega napornega gaženja po gnilcu. Trikrat sva poskusila in se vsakič potolčena vrnila (raztreskan/nazobčan JV greben)(skalna zapora 10 metrov pod grebenom - škrbina med Lipnico in Špikom)(zaradi verjetne splazitve preveč nevarna, izpostavljena prečka). Večja zaloga trme je še enkrat poskusila, tokrat naravnost navzgor čez ožji prehod, ki naju je višje na najino veliko veselje dostavil do vesine, od koder naju je srednji od treh kratkih prehodov pripeljal na vršno kupolo (12:00).

Še tik pod vrhom sva razmišljala o pobegu z vrha po Špikovi normalki, a nama Labirint nikakor ni dal miru. Z vrha sva do prve vesine 'odsmučala' po lepše zalitem levem žlebu (o kakem pravem smučanju po tako utrudljivem in razbitem gnilcu - plazovina, drče - ni bilo dosti videnega: večinoma sva kar drsela, ali pa vozila od enega do drugega brega), prehod do druge vesine je bil dovolj širok, vmes sva splazila na tone površinskega gnilca, ki nama je skoraj odpihnil ves sneg z ozkega, za silo zalitega skalnega prehoda, ki naju je dostavil do spodnje vesine, od koder sva 'kmalu' dosegla razcep pod Špikovo škrbino. Pod škrbino je bilo smučanje v grapi še dodatno začinjeno s tršo in povsem razbito plazovino. Po strugi Gruntovnice sva v dežju za prijeten zaključek ture prešerno odvihrala po nadvse fletno smučljivi podlagi, v kateri prežijo manjša - hop, hop! - presenečenja.

Noro zamotana, dolga, divja, zoprna, utrudljiva, mokra,... tura. Super!