Kdo si ne bi želel prespati v orlovem gnezdu, v najbolj divjem bivaku pri nas. Midva sva sklenila, da je čas za prvi obisk, in z močno obteženima nahrbtnikoma (smuči, spalka, jedača, pijača, oprema...) sva ob devetih zvečer malce nejeverno gledala v za lučaj oddaljen bivak. Potke do bivaka namreč ni, edini pristop je plezalni. Za dober uvod sva proti konzervi dvakrat narobe zastavila (v temi je vse bolj zamotano, s kredenco na hrbtu dvakrat bolj) in v tretje sva le zadela pravo poličko ter dosegla navpičen kamin (II, 5m), ki naju je dostavil na varno.

Bivak je bil tako simpatičen in udoben, da sva jutro krepko zamudila. Za začetek sva iz zatrepa Velike Dnine po zasneženi normalki pristopila na Veliko Martuljško Ponco. S Ponce sva nameravala po grebenu proti Velikemu Oltarju, a se nama je še pred najnižjo točko škrbine (po desni strani je potrebno obviti pod odsekanimi grebenskimi stolpi) po robu postavila izredna krušljivost. S turnimi čevlji nisva silila v 'rdeč peskovnik' in sva ga prihranila za poletje.

Vrnila sva se na vršno pobočje Ponce in sestopila do smuči. Smučarija je bila povprečna, ker je bil 'gnoj' ob dveh bolj primeren za njivo in ne za smuči ;) Peš sestop čez pragove nama je tudi pokazal zobe; sesul se mi je stop, nato je počilo preslabotno rušje in že sem zletel tri metre nižje v Marijano (natančen zadetek s konico palice v ramo) in polet malce obtolčen dokončal še tri metre nižje s slabim doskokom v telemark. A se je vse skupaj še zelo dobro končalo, saj mi je grozilo nadaljnjih pet metrov luft sestopa. Do avta se je potem vleklo kot čreva.

Še gnojnico morava izliti: kdo je popil pločevinko nemškega piva in se jo tako domiselno znebil ter 'označil' orientacijsko zanko na prehodu med Gruntovnico in Veliko Dnino. Naj govno smeti doma, gore in brezpotja pa pusti pri miru.