Marko Kern
Marijana Cuderman
Marijana & Marko
1.1.2003: Begunjščica po vzhodnem grebenu

Brezpotni vzhodni greben Begunjščice je pozabljen od gornikov. Veliko k temu prispevajo utečene poti, še več pa obilica ruševja. Turo sva zastavila kot 'krajši sprehod', ki se je zavlekel v dolgo in zanimivo grebensko pretepanje. Z meglenega Ljubelja sva po plazu, ki pada točno proti hotelu, naporno premlela grušč, ki se je ob vsakem koraku podiral. Proti vrhu plazu sva dosegla povsem jasno nebo in kmalu zatem tudi stranski greben, kjer se je izkazalo, da z Ljubelja navzgor vodita celo dva široka gruščnata jezika in da sva midva izbrala tanjšega/desnega.

Tu sva padla med ruševje in smrečevje (boljša varianta bi bila, da bi nadaljevala po grušču/grapi in na greben zlezla po nekoliko bolj strmem desnem izhodu). Po krajši borbi sva zlezla na večjo grebensko skalo. Kar je najprej izgledalo za še eno kratko igranje z rušjem, je kmalu postala resna bitka za obstanek duševnega miru. Namočeno rušje (taleč sneg oz. ivje in sneg, odvisno od sonca in sence) je postalo gostejše in ga ni in ni hotelo biti konec. Premočena sva bila kot ribi, zeblo naju je pa kot psa. Ko sva končno izplavala na površje in dosegla trdna tla, se je pred nama raztegnil hudo dolg greben. Rušje naju je še vedno spremljalo, vendar je bilo bolj pritlikavo (beri pod snegom) in redkejše.

'Kmalu' sva trčila v večjo in ostro grebensko čukljo, ki sva jo obvozila po levi strani. Na drugi strani sva se po zelo strmi in plitvi grapci povzpela nazaj na greben. Grapca je bila tako strma in podrta, da je brez pomoči rušja ne bi zmogla. Po dolgem grebenskem gazenju (vmes sva ujela pogled na večji trop gamsov) sva stala na Begunjski Vrtači, 1997m, in občudovala barvit sončni zahod. Vrh Begunjščice je izgledal že prav blizu, ampak bližina se je spet izkazala za hudo relativen pojem. Z vrha Begunjščice sva sestopila po Šentanskem plazu, kjer naju je čakalo ravno prav pršiča (do 10cm) na trdi podlagi. Takega peš sestopa že dolga nisva užila, po podplatih (čepe) je drvelo, da je bilo veselje. Ko je postalo prehitro, je zaviral cepin, potem pa spet hej-juhej...

Izjemno divja tura. Prelepa, a naporna in mokra. Morda bi veljalo počakati na še malo snega v spodnjem delu.