Zamikal naju je svet okoli Kotove špice in Bivak na Robu nad Zagačami (Trbiški bivak) je zelo primerno izhodišče za pestre ture. Gor sva šla preko Via della Vite. Pričakala naju je robna zev in moker vstopni kamin (kar nekaj minut sva telovadila pri vstopu). Višje je bilo plezanje občutno manj napeto kot prvič (prvič sem si na vrhu pošteno oddahnil). Najbolj resna stvar se nama še vedno zdi dolga, zagruščena in mestoma ozka polica v desno (strašna izpostavljenost in ohlapne jeklenice). Spotoma sva popila nekaj snežnice obogatene s 'črvički', morda kdo ve, za kakšne živalce gre?

Z Bivaka sva sestopila na melišče (proti Koritnici) in splezala na škrbino med Kotovo špico in V Koncu špico (Gore nad Sočo, Andrej Stritar). Na celem delu sva našla le en sam trden klin (že davno opuščena pot, najbrž zaradi močne krušljivosti), tako da je bila prečnica prek grape zelo sitna. Proti Kotovi špici je lahko (2m izpostavljene police), proti V Koncu špici sva šla pa iz škrbine močno v desno (malce nagajajo rolarji na gladki plošči). Navzgor je bilo plezanje na začetku dvojka, potem je šlo do vrha z enko. Sestopila sva po gredini (možic), ki pripelje na najvišjo točko melišča, tik poleg sedla med Vevnico in V Koncu špico. Sestop je presenetljivo zelo lahek (zagruščeno, I, mogoče dva kratka pragca le malce več: vse je šlo po riti). Pri poležavanju na polici sva zmotila gamsjo družino, ki se je potem odločila za sestop na melišče. Tako so nama nazorno pokazali, da je gredina lahka. A od spodaj in z Vevnice gredina ne izgleda tako. Nasprotno, vizualni vtis je, da gre za noro zadevo (lani naju je pogled odvrnil od gredine in sva potem z očmi iskala drugo, ki je seveda ni).

Bivak ne deluje nič kaj prijazno (nekoliko je sesut in nekdo si je krajšal čas tako, da je v vpisni knjigi imena opremljal s križi! - ljudje smo res totalne nule), a spanec je bil mega. Na vzhodni Mangartov greben sva zjutraj plezala (markirana in zavarovana italijanska pot) z željo, da si dodobra ogledava ves greben do Hude škrbine (Koritniški Mali Mangart). Večinoma se KMM postavlja na višino 2333m (izrazita rama, nižja od nadaljevanja grebena, 4/5) in čez to koto markacije ne gredo (pristop je lahek: malce v desno od poti, navzgor in čez kratek prag na greben). Takoj naprej na poti nas pričaka najtežja plezarija (ta raztežaj je težji od vseh težav na Via della Vita). Prvi večji grebenski vrh je najbolj izrazit v vsem grebenu KMM (2393, 4/7). Sledi še več vrhov, najvišji v grebenu do Hude škrbine je prav zadnji (okoli 2410m, 4/9). Tik pred škrbino sva splezala še na manjši stolp (prav vse grebenske 'pukle' sva 'prešnofala').

Po grebenu (markacije se umaknejo pod greben) sva zastavila tudi iz Hude škrbine, vendar je na tej strani greben neprimerno zahtevnejši. Na prvi vrh je šlo, potem neverjetno sitno na drugi (oster travnat greben navzdol). Marijana je tu vzela slovo in sestopila do markacij, jaz sem izpustil naslednji siten stolp (in še enega) in po travah ciljal na večji grebenski vrh. Zelo sitno je šlo čez krušljiv prag in po travnem in skalnem žlebu (dobra III) na vrh napačnega stolpa. Sestop do škrbine je bil zelo zabeljen, a na srečo kratek (druge variante ni bilo več: nazaj dol za nobeno ceno ne bi šel). Nadaljevanje grebena ni bilo več zahtevno (I-II).

Z Mangartskega sedla sva nadaljevala (vmes skok na Rdečo skalo) proti Remšendolski škrbini (Sedelce)(v mislih sva imela pristop na Skalo, 2133). Na predvrh je šlo b.p., naprej po grebenu ni prehodno. Imela sva info (Franček Drenovec), da se da zadevo obiti spodaj. Malce sva sestopila in našla lahek prehod do in čez grapo, ki pada iz škrbine. Nadaljevanje navzgor gre po kratkem žlebu in travah do grebena (do sem I-II). Po ozkem grebenu je do vrha še malce vzhodno in tik pred najvišjim vrhom (6/0) nas čaka v rezilo ošiljenih, izpostavljenih in krušljivih 5m grebena (odlom?). Noro, šla sva kar okobal čez, pa je bilo zelo sitno (ne sme se gledati dol v Italijo).

Lani sva prečila vzhodni del Malih špic (do Visoke špice). Tu je z imenovanjem precej zmešnjave. Za celoten greben od Sedelca do Mangartskega sedla naj bi se uporabljalo ime Male špice. Greben je ločen na vzhodni (dejansko majhne grebenske špice) in zahodni (dve visoki špici, Tuma za ta del navaja ime Visoka špica) del. S ceste kaže, da je Visoka špica višja od Malih špic, na vrhu nam je pa jasno, da je obratno (za nekaj m). Tokrat sva si pogledala še nadaljevanje grebena do Sedelca. Poudarek je na pogledala, kajti greben do najbolj zahodne špice ima dva navpična in neprehodna? pragova. Prečila sva po potki (neoznačena pot se vije po travi pod grebenom Malih špic) pod prvim (malce sva ga potipala) in drugim žlebom (pripelje med Visoko špico in najbolj zahodno špico, tu sva kasneje sestopila) in do trav, ki padajo iz sedla med Visoko in Malimi špicami. V opisu pristopa na Visoko špico sem lani zapisal strme trave (takrat se mi ni zdelo tako zelo sitno). Dejansko gre za navpične trave, tako da sva z vrha Visoke špice (5/20) iskala drug sestop. Nadaljevanje do zadnje špice grebena (5/21) je lahko, naprej je kmalu neprehoden prag. Poskusila sva po grapi med vrhovoma: ne prestrme trave in malo po skalnem žlebu. Proti koncu sva preplezala krajši prag (II+), po travi levo ven iz grape in navzdol do stika s potjo. Do Belopeških jezer sva sestopila prek Plazja. Letos je zima zelo razsula zgornji del poti (desni krak Plazja), nižje je pot cela.