Odgovori na jezikovna vprašanja


ŠUSS, arhiv.

Ključne besede: dvojezičnost, materni jezik, materinščina, učenje jezika

Sem mati 17 mesecev stare Astrid. Živimo v Ljubljani, jaz sem Slovenka, mož pa je tujec in govori pretežno samo španski jezik. Mislim, da zaenkrat deklica dobro obvlada situacijo, ne vem pa, kako se izogniti težavam vnaprej, ko bo začela obiskovati vrtec, šolo... Ne vem namreč, če imajo takšni otroci pogosto težave s sporazumevanjem in kako jih rešiti. Je morda prenaporno govoriti dva jezika? To je le nekaj vprašanj. Rada bi čim več informacij o otrocih, ki odraščajo v dvojezičnih družinah.

V vašem primeru, tako kot v vseh primerih dvojezičnih staršev, stroka priporoča, da starša z otrokom dosledno govorita vsak v svojem maternem jeziku. Torej: ena oseba, en jezik, dosledno. Tak način uporabe jezikov se je v praksi izkazal kot najučinkovitejši (otrok dela najmanj napak in najmanj meša jezika med sabo, stopnja znanja obeh jezikov pa je (običajno) zelo dobra). To pravilo velja tako za enojezična področja (okolja) kot za dvo- ali večjezična. V vašem primeru je okolje enojezično, družina pa dvojezična. Zato bo Astrid v vrtcu in šoli z vrstniki zagotovo govorila slovensko, saj je to edini jezik okolja.

Zaradi znanja španščine ne bi smelo biti problemov, to je kvečjemu velikanska prednost. Odnos Slovencev do Špancev, Španije in španščine je večinoma (zelo) pozitiven in znanje tega jezika je zaželeno. Španščina je ob angleščini, kitajščini in arabščini četrti svetovni jezik in tudi eden uradnih jezikov Evropske unije. Za otroka nikakor ni prenaporno govoriti dva jezika (tudi tri ali več), to namreč počne popolnoma spontano. Moteče je lahko le, če starša z njim izmenično govorita oba jezika (zlasti če enega od njiju ne govorita dobro). Po nekaterih teorijah naj bi se dvojezični otroci kognitivno (miselno) razvijali hitreje od enojezičnih, zlasti na področjih, vezanih na jezik (tako na primer večina dvojezičnih otrok ugotovi pred svojimi enojezičnimi vrstniki, da je pikapolonica manjša žival od bika, čeprav ima ‘večje’ ime).

Načelo ‘ena oseba, en jezik, dosledno’ je najbolje vzeti zelo strogo in tako z otrokom govoriti ne glede na kontekst pogovora (javni, zasebni). Tudi če se z možem pogovarjata v enem jeziku, recimo slovensko, in pride Astrid, naj oče z njo govori špansko, vi pa slovensko.

O tej temi je precej napisanega, zato vam dodajamo dve referenci:

  1. Individualnost dvojezičnosti — kratek poljuden članek z navedbo nekaj strokovne literature
  2. Uporabno jezikoslovje: Revija Društva za uporabno jezikoslovje Slovenije, ISSN: 1318 — 2832. Četrti zvezek (letnik 1995) je posvečen dvojezičnosti in je v slovenščini, navedene pa je tudi ogromno nadaljnje strokovne literature, med katero si lahko poiščete obilico branja.

© 1998-2004, ŠUSS