ŠUSS, arhiv.

Ključne besede: pridevniki, svojilni pridevniki, naglas, slovenjenje, besedotvorje, tvorjenje besed, izpeljava, izgovorjava besed, polyev izrek, mongeeve matrike, strokovni izrazi, matematični izrazi

Pri pisanju diplomske naloge iz matematike se je pojavil tudi naslednji problem. Monge je bil francoski matematik s konca devetnajstega stoletja. Po njem se imenuje posebna vrsta matrik. Kako pisati Mongejeve, Mongeve, Mongeove, Mongeeve matrike? Iste vrste je tudi naslednji problem. Polya je bil madžarski matematik z začetka stoletja. Kako imenovati njegov izrek: Polyajev, Polyaev, Polyev izrek?

V slovenski knjižni jezik prevzete besede izgovarjamo z glasovi in naglasom slovenskega knjižnega jezika. Tuje glasove (govorimo o glasovih, ne o črkah) torej zamenjujemo z najbližjimi slovenskimi in besede naglašujemo kakor v slovenščini (seveda načeloma brez nepotrebnih odstopanj od izvirnika). Izgovorjava imena Monge se bo v slovenščini torej glasila /monž/, z ozkim naglašenim o. (SPP 94, § 222 in 1090). Ko tvorimo svojilni pridevnik iz samostalnika, katerega podstava se končuje na govorjeni /ž/ (/c/, /j/, /č/, /š/, /dž/), uporabimo priponsko obrazilo -ev (sicer -ov). Torej: Monge /monž/, Mongeev /monžev/ (naglas je na prvem zlogu) => Mongeeve /monževe/ matrike (SPP § 957).

Tako svetuje aktualni pravopis. ‘Matematična terminologija’ Alojzija Vadnala (1974) pa navaja primer Mongeova projekcija, vendar je ta priročnik še iz časa prejšnjega pravopisa (SP 62), ki se je očitno prav v tej točki od sedanjega razlikoval. Ime Polya, sledeč SPP 94, izgovarjamo v slovenščini /poja/, naglašujemo prvi zlog, svojilni pridevnik iz njega pa tvorimo na enak način kakor iz domačih imen druge moške sklanjatve (npr. Strniša, Kaluža). Torej:

Polya /poja/ Polyev /pojev/ => Polyev izrek (SPP 94 — § 958 in 1078).