ŠUSS, arhiv.

Ključne besede: prevzemanje, iz nemščine, pomen, pomen besed, neznane besede, izvor besed, izvor besed, iz nemščine, prbita poštajna, kletvice

Od Tomaža prapra...pranekaj je zapil svoje premoženje in so ga potem po vasi (Dol pri Ljubljani) klicali PRBITA POŠTAJNA (ali PUŠTAJNA). Kaj za eno reč naj bi to pomenilo?

V SSKJ take besede ni.

Janko iz Dola pri Ljubljani (rojen 1914) se spominja, da so pri njih starejši uporabljali puštajna kot neko blago kletvico (npr. O ti puštajna). Drugje te besede ni zasledil. Jože (1935) pa pravi, da je zadevo slišal kot vzklik v Ljubljani, rabljeno v smislu prekleto oziroma kaj podobnega (ugibanje) pri neki verni tetki — prekleto je jasno prepovedano reči.

Poštajna je dvopomensko geslo v Pleteršnikovem (Wolfovem) Slovensko-nemškem slovarju (1894/95):

1. die Bastei (v Velikem nemško-slovenskem slovarju prevedeno branik)
2. das Apostem (v ‘običajnih’ slovarjih tega gesla ni, npr. Veliki nemško-slovenski, mali Wahrig).

Po Glonarjevem Slovarju slovenskega jezika (1936) je poštajna ‘škarpa; vrh obzidja; — psovka: šent, neroda’; šent je tu ‘milejši izraz za hudič, vrag’, prav tako šment, šmenc. Šent (enako šmenc) je naveden tudi v SSKJ, in sicer z rabama: 1. evfemistično hudič in 2. vzklična kletvica.

Prav možno je, da je Tomažev prapra...pranekaj kar naprej preklinjal oziroma rabil tole poštajno in dobil vzdevek po svojem najpogostejšem/značilnem izustku. Ali pa je bil pač prbit vražiček/hudič/zlomek.

Puštajna/poštajna gotovo izvira iz nemščine, iz česa in kako je dobila ta (slovenski) pomen, je pa že druga štorija.