ŠUSS, arhiv.

Ključne besede: sklanjanje, daljšanje osnove, sklanjanje, rodilnik, sklanjanje, imenovalnik, izvor besed, iz latinščine, sklanjanje, tradicionalna slovnica

Zanima me Toporišičeva ideja o podaljševanju osnove. To je predvsem prisotno pri pridevnikih na -e: France, Franceta; dekle, dekleta ... Podaljševanje osnove je popolnoma neprimeren izraz, saj ima že osnova tisti konzonant (v tem primeru -t). Primer iz latinščine (3. deklinacija): dens (nom. sg.), dentis (gen. sg.); osnova: dent-; v slovenščini bi po analogiji iz latinščine moralo biti: France (nom. sg.), Franceta (gen. sg.), osnova: Francet-. Ampak Toporišič je ubral drugo pot in zavrača latinske sklanjatve. Osnova je zanj kar beseda v nom. sg. (v tem primeru France). Zakaj in kako je prišel do takšne odločitve?

Če bi se oprli na latinsko slovnico, bi verjetno res obveljalo, da je osnova Francet-, a se tudi tu pojavijo težave. Predvsem pri podaljševanju osnov v dvojini in množini, recimo dar, darovi, ali pa sin, sinovi. Kaj bi bila potem osnova tukaj? Kot veste, se v latinskih deklinacijah osnova iz genitiva pojavlja v vseh kasnejših sklonih, tako v ednini kot v množini (le samostalniki v nevtrumu 3. deklinacije imajo akuzativ ednine enak nominativu ednine, npr. corpus corporis ... corpus ...). Pri nas pa obstajajo tudi drugi problemi. Samostalnik Marko se lahko sklanja ali Marka ali Markota. Sledeč vašemu predlogu bi morali predpostaviti dve različni osnovi, torej dve različni besedi. Veliko bolj smiselna pa se zdi razlaga, da gre tu za isto osnovo, kjer se jo enkrat daljša, drugič pa ne.

Postavlja se tudi vprašanje, zakaj bi morala biti tradicionalna latinska slovnica odločilna. Kaj je na njej tako dobrega, da bi jo morali vsi upoštevati? Latinščina je bila (in je še) od slovenščine različen jezik in ni zato nič čudnega, če se vsa pravila latinske slovnice oziroma metodologija preučevanja le-te ne dajo enostavno prenesti na slovenščino.

Pa tudi imenovalnik se po eni strani zdi osnovnejša oblika samostalnika kot rodilnik. V strokovni literaturi se da prebrati razlago, da je imenovalnik osnovnejša oblika tudi zato, ker se pojavlja v osebku, ki ni od nikjer vplivan stavčni člen. Kot osnovno obliko bi lahko prepoznali tudi tisto, preko katere je beseda shranjena v našem spominu. Na vprašanje, katera to je, bi najlažje odgovoril kak psiho- ali nevrolingvist.

Po drugi strani pa je dejstvo, da je skoraj vsaka beseda veliko večkrat rabljena v neimenovalniških sklonih (konec koncev jih je 5) kot v imenovalniku. Tu je morda zanimiv tudi podatek, da so se npr. latinske besede v svoja naslednika francoščino in italijanščino praviloma prenesle v neimenovalniški obliki, torej po tradicionalni latinski slovnici v obliki osnove; npr. lat. ars, artis (umetnost) > fra. art, ita. arte; lat. mors, mortis (smrt) > fra. mort, ita. morte; lat. dens, dentis (zob) > fra. dent, ita. dente. En argument za ‘latinsko’ definicijo osnove najdemo tudi v slovenskem besedotvorju, namreč da je besedotvorna osnova, če poenostavimo, neimenovalniška oblika (brez končnic). Iz samostalnika semptember, septembra ... tvorimo pridevnik tako, da pridevniško pripono nataknemo na neimenovalniško osnovo, ne na imenovalniško: septembr- > septembrski (september > *septemberski); ali pa primer pridevnika hiter, hitrega ...: hitr- > hitrost (hiter > *hiterost). Do izpada pride v slednjem primeru tako v pisavi (e) kot v izgovoru (polglasnik /~/), zato tega ne moremo odpraviti kot zgolj pisno konvencijo.

Kakega trdnega zaključka torej ne znamo ponuditi, kaže pa, da je osnova vsaj deloma metodološki konstrukt, ti pa so vedno stvar (osebne) teorije. Manj sporen je verjetno koren.

Za konec še to. France ni pridevnik, temveč samostalnik.