ŠUSS, arhiv.

Ključne besede: naglas, krativec, naglas, ostrivec, naglas, glasoslovje, naglas, naglasna znamenja

Prosim, če mi lahko razložite uporabo krativca in ostrivca.

Žal nam niste natančneje razložili, kaj mislite z ‘uporabo ostrivca in krativca’. Če imate v mislih splošno naglasno podobo slovenskega jezika, je tematika zelo obširna; obdelana je npr. v SS v poglavju o glasoslovju. Normo za naglaševanje pa še vedno predstavlja slovarski del SP 62 (pravopisna pravila, SPP 90, ki so v veljavi zdaj, še niso doživela slovarske dopolnitve), v katerem so vse besede/iztočnice zapisane z ustreznimi naglasnimi znamenji.

V pisnih besedilih (če imate v mislih tako uporabo naglasnih znamenj) ostrivec, krativec in strešico zapisujemo le v primeru, ko imajo besede z isto pisno in različno naglasno podobo tudi različen pomen, ki ni jasno razberljiv iz sobesedila. Primer take besede je tema, ki z ostrivcem na é pomeni motiv, snov ipd., s krativcem na e ali na a pa odsotnost svetlobe. Naglasna znamenja lahko pisec uporabi tudi v primeru, ko ima ena in ista beseda lahko dve različni naglasni podobi (ob istem pomenu), pa se sam odloči le za eno in edino, ki naj jo tudi bralec jasno prepozna — primer za to je spet beseda tema, ki ima lahko naglas bodisi na e bodisi na a.