ŠUSS, arhiv.

Ključne besede: zapisovanje besed, besedišče, deležnik, zaželen ali zaželjen, tvorjenje besed, izpeljava

Ali je pravilna uporaba besede željeno ali želeno — npr. tukaj ni zaželeno sedeti!

Po SS imajo glagoli, ki se v nedoločniku končajo na -eti in imajo v 1. osebi ednine končnico -im, v deležniku na -n končnico -en. Po tem vzorcu lahko tvorimo oblike za vse glagole te skupine. Oblike za vaš primer: žel-eti, žel-en, žel-enje.

Seveda pa tudi tu obstaja nekaj posebnosti, med katere sodi tudi vaša oblika zaželen/zaželjen. Po zgornjem pravilu izpeljemo oblike iz glagola želeti: želen, zaželen, poželenje.

SS navaja, da se poleg ‘predpisane’ in sistemsko ustrezne oblike (zaželen) pogosto rabi tudi oblika zaželjen (delno tvorjena po zgledu samostalnika želja). SP 62 navaja le obliko želen. V SSKJ nastopa v okviru gesla zaželeti podgeslo zaželen, s pripisom ‘tudi zaželjen’. Janez Sršen v svojem priročniku svetuje, da naj bi namesto oblik željen, zaželjen raje uporabljali obliki želen, zaželen.

Kot vidite, sta v rabi obe obliki, normativno ustreznejša je oblika zaželen, saj gre (izvorno) brez dvoma za deležnik, in ta je oblikovno odvisen od glagola, ne od samostalnika. Vendar jezikovna raba marsikdaj ‘uzakoni’ tudi sistemsko nelogične oblike.