ŠUSS, arhiv.

Ključne besede: tvorjenje besed, izpeljanke, bicikel, zapisovanje besed, kolo, izvor besed, raba besed, besedišče, izvor besed, iz latinščine, tvorjenje besed

Pred kratkim sem si paral možgane z besedo ‘bicikel’ (ali ‘biciklus’), ki je po mojem mnenju primernejša od slovenske ‘kolo’. Slednja je v SSKJ nezaznamovana, bicikel pa označena kot pogovorna. Zanimivo je to, da so vse izpeljanke iz bicikel (biciklističen, biciklist, biciklizem) nezaznamovane. Bicikel je poslovenjena sestavljenka iz latinske besede ‘ciklus’. Tudi v slovenščini se uporabljajo razni termini, ki vsebujejo ciklus ali cikel: razvojni ciklus (biologija), motocikel, ciklus romanov, novel ... Ampak za razliko od bicikel le-te niso označene s kval. ‘pogovorno’. Slovenska beseda za bicikel (torej kolo) je popolnoma neprimerna, kvečjemu bi lahko obstajala beseda dvokolo. Primer: Na kolesu se mi je pokvarilo kolo. (!!!) Vprašanje se glasi: zakaj v knjižnem jeziku ni dovoljeno uporabljati besede bicikel, ko pa je vendar boljša in natančnejša od slovenskega kolesa? Po kakšnem ključu so označili ‘bicikel’ s kvalifikatorjem pog., motocikel pa ne? Ali res slovenščina tako sovraži latinske besede, da jih hoče na vsak način izničiti in jih zamenjati z manj primernimi domačimi?

Res je, da je označevanje besede bicikel za pogovorno ob hkratni neoznačitvi besed biciklizem, biciklist itd. po svoje čudno. Vendar po drugi strani bicikel kaj drugega kot označen za pogovorno besedo niti ne more biti. Gre za besedo, ki se uporablja v neformalnih položajih, medtem ko se kolo uporablja v vseh bolj formalnih položajih (uradnih dokumentih, medijih ...).

Kaj je vzrok česa? Ali se bicikel v uradnih (formalnih) položajih ne pojavlja, ker je v SSKJ označen s kvalifikatorjem pogovorno, ali pa je tam tako označen, ker se uporablja le v pogovornem jeziku, je sedaj težko reči. SSKJ je opisal stanje v jeziku in takrat postal za knjižni jezik na nek način tudi predpisovalen, še vedno pa se ima tudi knjižni jezik možnost in pravico spreminjati in torej obstaja možnost, da bo raba besede kolo zamrla in bo to besedo nadomestila katera od vam ljubših možnosti ali pa kaka povsem četrta. Če jezik pripada vsem govorcem, ga imamo vsi tudi pravico spreminjati, a nikakor ni nujno, da nas bodo sogovorci pri tem upoštevali.

O (ne)primernosti slovenske besede kolo pa ne bi govoril, mene osebno ne moti. Sicer pogosteje govorim o biciklu kot o kolesu, a redkeje o biciklizmu kot o kolesarstvu, ravno tako pogosteje rečem kolesar kot biciklist in se mi zdi, da taka raba sledi primernosti besed.

‘Na kolesu se mi je pokvarilo kolo. (!!!)’

Kar se vašega primera tiče, je res malo smešen, po drugi strani pa kot vsakodnevni kolesar vem, da česa takega ne bom rekel nikoli. Kvečjemu ‘na kolesu se mi je zvil obroč/počila špica/spuščala guma/počila zračnica/predrl plašč’ itd. (V neformalnih položajih bi verjetno govoril o feltni, špriklah, šlauhu in montlu.)

Kot dokaz o primernosti besede kolo vam navajamo razvoj tega poimenovanja, zapisan v SES. Tam je navedeno, da je kolo v pomenu bicikel nastalo iz krajšanja besede dvokolo, kar je dobeseden prevod bicikla. Torej je beseda, ki je po vašem ustreznejša in natančnejša, že obstajala, a se je zaradi neprimernosti, dolgosti ali česa tretjega skrajšala v kolo. Da pomenska natančnost oziroma čim boljša opisnost ni edina lastnost, ki določa primernost nekega poimenovanja ali besede, pa nam pričajo primeri kot recimo: 'novoletna jelka' (večinoma smreke), 'dostop z avtom', 'padec vlade' ... Pa tudi za mednarodne latinske ali grške besede bi bilo težko reči, da jih slovenščina ne mara, saj imamo radio (sicer iz angl., ta pa iz lat. radius), televizijo (gr. tele + visio), temperaturo (iz lat.), prospekt itd. Tu bi lahko dodali, da med Slovenci vseeno obstaja želja po zamenjavi tujih besed z lastnimi, bodisi s starimi že obstoječimi ali z novimi. Tako že skoraj vsi govorijo o izročkih in ne več o handoutih, pa o priponkah namesto attachmentih, kot so govorili še pred nekaj leti.

Mimogrede naj povem, da latinska beseda ni ciklus, ampak cyclus.