ŠUSS, arhiv.

Ključne besede: ločila, vejica, lep pozdrav, dopisi, podpisi v dopisih, dopisi, naslavljanje v dopisih, ločila, ločila v dopisih, ločila, klicaj, ločila, raba ločil, ločila, pika, vljudnostne fraze, dopisi, velika/mala začetnica

Ali mora za ‘Lep pozdrav’ biti vejica? Pred časom sem se ukvarjal s tem, pa sem nekako bil mnenja, da ni potrebna.

Najprej je treba povedati, da niste pojasnili, ali vaš ‘Lep pozdrav’ stoji v uvodnem ali sklepnem delu pisma (oziroma nekakšnega dopisa).

Pa poglejmo v SPP. Osnovno pravilo je, da pišemo piko ‘na koncu samostojne proste ali zložene pripovedne povedi’, nadalje pa SPP pravi, da ‘pike na koncu povedi navadno nimajo’ med drugim:

— enote v glavi dopisov:

Univerza v Mariboru
Pedagoška fakulteta

— podpisi v dopisih:

Lepo te pozdravlja
France

Pri rabi klicaja SPP svetuje, da se ta rabi ‘za nagovorom v pismih (vendar se namesto klicaja rabi pogosteje vejica)’: Ljuba mati! Danes je Vaš god ... Pri poglavju o rabi vejice pa začuda take rabe posebej ne omenja.

Šimenčevo Pisno sporočanje za vsakdanjo rabo (naprej PSVR) pa pravi, da za nagovorom (torej v uvodnem delu pisma) ‘pišemo klicaj in nadaljujemo z veliko začetnico ali pa postavimo vejico in nadaljujemo z malo začetnico’. Priročnik naprej svetuje, da ‘pismo končamo s pozdravom’ (npr. ‘Lepo te pozdravljam’, ‘Prisrčno te pozdravlja tvoj France’, ‘S spoštovanjem’), za podpisom pa naj pike ne pišemo. Nič pa ne pove o ločilih za omenjenim pozdravom. Če pogledamo razne primere pisem in dopisov, ki so navedeni v tem priročniku, vidimo, da ločila v nagovorih dosledno sledijo smernicam priročnika (torej vejica + mala začetnica ali klicaj + velika začetnica). Z rabo ločil za pozdravom pa je v zgledih te knjige takole (za podpisom se pika v skladu s smernicami priročnika ne pojavi nikoli):

— večinoma ločila ni:

Lepo te pozdravlja
Tine

S spoštovanjem
Marija Novak

— enkrat pa je, in to klicaj:

Lepo pozdravljeni!
Marija Novak

Kako je torej najustrezneje? Pri ločilih za nagovorom SPP in PSVR svetujeta isto, prav tako pri rabi ločil za podpisom, raba ločil za pozdravom pa v obeh knjigah ostane neobdelana, primer iz SPP in primeri iz PSVR pa kažejo na to, da naj bi na primer sklepni ‘Lep pozdrav’ pred podpisom pisali brez kakršnega koli ločila. Problem je torej v tem, da nam svetujejo, da naj isti ‘Lep pozdrav’ na začetku pisma pišemo s klicajem ali vejico, na koncu pa brez ločila, kar po mojem mnenju, pa četudi za to obstaja logična razlaga, lahko vnaša samo zmedo.

Raba ločil v takih primerih je po moje precej poljubna; pišemo jih, če jemljemo uvodni nagovor oziroma sklepni pozdrav kot samostojno poved (načeloma bi lahko pisali tudi piko in nadaljevali z veliko začetnico, če se nam zdi klicaj ‘premočen’ (preveč čustveno obarvan ali premočno vezan na velelnost) ali če se nam mala začetnica na dejanskem začetku našega pisanja ne zdi primerna). Lahko pa jemljemo uvodni nagovor in sklepni pozdrav kot neko ‘zacementirano’ vljudnostno frazo, ki je pač del vsakega dopisa, skoraj bi lahko rekli del pisemske glave (skupaj z naslovljenčevim in našim lastnim naslovom, datumom, krajem itn.). Tak občutek morda še posebej zbujajo neglagolski in sploh krajši nagovori in pozdravi (npr. Lep pozdrav). Pri uporabi vejice za sklepnim pozdravom nas lahko moti to, da za podpisom, ki ga z rabo vejice (Lep pozdrav, Tomaž) v bistvu vključimo v isto poved, ne pišemo končnega ločila, ki naj bi načeloma povedi zaključevalo. Isto velja za primer, ko podpis vključimo v poved z osebno glagolsko obliko (Lepo te pozdravlja Tomaž). Po drugi strani pa se nam lahko zdi, da bi morali pozdrav in podpis nekako povezati, združiti, hkrati pa med njima za signaliziranje ustreznega branja vseeno uporabiti kakšno ločilo, in zato napišemo vejico (Lepe pozdrave, Tomaž). To je le nekaj možnih razlag in tolmačenj uporabe oziroma neuporabe ločil v takih primerih.

Torej, po moje je zadeva v veliki meri prepuščena piscu, čeprav je za nagovor (vsaj po obeh priročnikih sodeč) verjetno bolj razširjena varianta z ločilom, za pozdrav pa varianta brez ločila.