ŠUSS, arhiv.

Ključne besede: deljenje besed, ločila, deljenje besed

Vprašanje se nanaša na deljenje besed, saj so sina v drugem in tretjem razredu OŠ učili, da se večzložne besede delijo kjer koli, sedaj v četrtem pa jih delijo po nekakšnih sklopih (ne po zlogih). 1. primer: delavec — po moje se deli de/la/vec. Delitev de/lavec je bila tako v testu označena kot nepravilna. Prosim, da mi razložite pravilno deljenje, saj je v ‘Moja prva slovnica’ Franceta Žagarja napisano: Ko na koncu vrstice ni več prostora /.../, jo razdelimo po zlogih. Zlogi so enote iz samoglasnika ali iz samoglasnika in enega ali več soglasnikov ob njem.

O učnem načrtu za slovenščino za osnovne šole ne vem prav dosti, vendar je jasno, da bi se ta moral ravnati po veljavnem pravopisu. SPP '94 (str. 75-76) pa o deljenju pravi takole:

1. V obeh delih besede mora biti vsaj en zlog (ki ga poleg samoglasnikov lahko tvorimo tudi z zložnima r in l (žanr-ski, vl-tav ...).
2. Soglasnik med dvema samoglasnikoma prenašamo v naslednjo vrstico (de-lovati, domo-vina, no-coj, Poe-ja ...). Z drugimi besedami, v slovenščini so zlogi najobičajneje sestavljeni takole: soglasnik-samoglasnik. Ker besede delimo po zlogih, celega prenesemo v naslednjo vrstico in soglasnika ne puščamo v prejšnji.
3. Če so zlogi bolj zapleteni (soglasniški sklop + samoglasnik (+ soglasnik)), jih delimo tako, da so čim lažje izgovorljivi in čim bolj razumljivi (maj-hen, kr-tina, valj-čast, kmet-stvo; od-dati, post-diplomski, Boc-caccio, Hac-quet).
4. Sestavljenke, zloženke in sklope navadno delimo na mejah sestavin: čez-meren, pod-orati, peš-pot, črno-bel, 10-milimeterski ...

Ker se primeri, ki jih omenjate, povsem jasno vklapljajo v orisano shemo, ne vidim nobenega razloga, zakaj bi bili nepravilni — z drugimi besedami, deljenje de-lavec je po SPP povsem ustrezno.

Natančna navodila oziroma pravila za deljenje besed in vse nadaljnje informacije najdete v SPP 94 (§ 599—614). SPP 94 je dosegljiv v tako rekoč vseh splošnoizobraževalnih knjižnicah kot tudi v večini ostalih. Priporočamo vam, da si poleg naštetih členov ogledate še stvarno kazalo, in sicer iztočnici Deljaj in Deljenje, ki vas napotita na širši krog informacij, ki se tičejo deljenja besed. Pri raztolmačenju morda manj prozornih razlag iz SPP vam pomaga npr. ‘Abeceda pravopisa’ (M. Kocjan-Barle, 1999, DZS, Ljubljana).

Navajamo pa vam še osnovne smernice za deljenje iz priročnika ‘Cikcak po pravopisu’ (D. Cedilnik, 1995, Sledi, Ljubljana), ki jih povzema po SP:

• v obeh delih deljene besede mora biti vsaj po en zlog, ne pa po ena črka; enozložnih besed ne delimo (npr. dan, gozd);
• besede delimo po sestavinah (pre-poved, hodi-ti, ne-enak);
• besede delimo po načelu izgovorljivosti (polj-ski, Moj-ca); soglasniški sklop med dvema samoglasnikoma, ki je izgovorljiv tudi na začetku besede, lahko prenašamo v naslednjo vrstico v celoti ali pa le njegov del (pra-ksa ali prak-sa, kon-ja ali ko-nja);
• tujih glasovnih sklopov, ki pomenijo en glas, ne delimo (sch = š: Ti-schler, oo = u: Coo-per).