Boštjan Debelak +/- 100m2       
arhitektura / architecture
oblikovanje / design


kontakt / contact

koncept +/- 100m2

info

< domov / home




projekti - izbor / projects - selection

hiša turn 1991 tower house ... zelo ozka hiša das sehr enge haus ... hiša z obleko a house with a dress ...	hiša z mostom house with the bridge	hiša KRožna circular house under the flower hill 2017	hiša tango tango house
peglezen na hribu iron house on the hill	ozka hiša visoko narrow house Visoko	hiša legen house legen 2017	hiša lučka tiny lamp house 49m2 2018 >
slamna hiša nova vas straw bale new village house 2017	hiša fiesa	hiša dobrunje	crna hiša v barvah black house in colours
hiša iz slame straw bale house	hiša vagon carriage house	hiša z nahrbtnikom house with the backpack	MC Arrigoni
hiša pacug	hiša na pant hinge house	hiša črnotiče	hiša na kvadrat house on the square
hiša na drevesu a tree house	ribja brv fish footbridge	trojcek podutik triplet house	hiša renče
majhna hisa small house	hiša žlebe	hiša senično	hiša velika čolnarska
hiša dobeno house dobeno	reciklirana hiša recycling house	hiša ~~~ 4x4 ~~~ 4x4 house 2x16m2	hiša v zidu a wall house 2019

 
kritika ob razstavi "Lahke hiše / Light Houses, Boštjan Debelak"
v galeriji Srečišče, Celica, Metelkova, 2009
besedilo: Ira Zorko

“Vaša hiša je vaše večje telo.
V soncu dneva raste in v nočnem molku spi; in ni brez sanj.
Mar vaša hiša ne sanja in v sanjah ne živi v gaju ali na hribu zunaj mesta?«

Khalil Gibran, Prerok

Ustvarjanje arhitekta Boštjana Debelaka je odličen primer, ki kaže kako pomembno se je v življenju omejiti in pri tem po možnosti ničesar ne zanemariti. Zavestna omejitev in vztrajanje omogočata razvoj, podoben tradiciji, v kateri se že prepoznana kvaliteta ohranja in stopnjuje, opušča pa nepotrebnosti in napake. Ob tem je seveda pomembna izbira in arhitekt, o katerem teče beseda, si je za svoje delo vselej izbiral najzahtevnejše elemente svojega poklica. Še v študentskih letih so bili to stoli, med arhitekti priznano najbolj občutljiva od nalog pri oblikovanju pohištva. Enako velja v arhitekturi za enodružinske hiše in prav te si je arhitekt izbral za osrednji predmet svojega ustvarjanja. Stole so kmalu obrasle hiše, ali pa so morda celo stoli dobesedno zrasli vanje, saj so že tisti prvi izdelki kot v kakšnem semenu ali kalčku imeli v sebi vse ključne materialne, konceptualne in estetske značilnosti prihajajoče arhitekture. Kovaško črna kovina, detajli, ki razumejo korake izdelave, kombinacija organskih in pravokotnih oblik, poetika celote, navdihujoča, včasih tudi docela nenavadna zamisel, ki je prisilila uporabnika v telesno čustveni eksperiment, in pa vselej naraven les, kateremu so se pri hišah pridružile še tople in globoke zemeljske barve.
Za Boštjana Debelaka je bila tako kot že za mnoge arhitekte pred njim, ključna gradnja lastne hiše takoj po diplomi. Morda bi veljalo to nenapisano pravilo celo vključiti v obvezno prakso vsakega arhitekta. Glavni izziv je predstavljala le pičle 3 metre široka parcela ob slepem zidu vrstnih hiš. Kot že mnogokrat se je tudi tokrat izkazalo, da lahko težke situacije pri nadarjenem ustvarjalcu izzovejo dobre in neobičajne rešitve. Arhitekt je bil prisiljen na novo premisliti standardne bivalne sklope enodružinske hiše in jih spretno, domala po plezalsko razmestiti po pičlo odmerjenem vertikalnem prostoru. V težkih, za marsikoga ekstremnih okoliščinah, ki pa so mu finančno edine omogočale želeno realizacijo, je že takoj na začetku razvil bogat in živ arhitekturni jezik, ki se je bil sposoben tudi kasneje brez vnaprej danih klišejev in formalnosti prilagajati posebnim situacijam in potrebam.

Po tej uspešni začetni preizkušnji je videl, da od težavnih okoliščin tudi v bodoče nima smisla bežati, de se rešitve vselej skrivajo v problemu in si je za naslednje načrte prostorske omejitve začel postavljati kar sam. Iz začetnih omejitev se je tako porodil koncept, s katerim se je odločil dokazati, da je mogoče uspešno načrtovati precej manjše hiše, kot se običajno gradijo, in jih s tem narediti bolj dostopne. Zdaj jih eno za drugo potrpežljivo in z veseljem snuje že skoraj dve desetletji in prav tako vestno bedi nad njihovo izvedbo. Boštjan Debelak izdeluje svoje hiše kot krojač: po naročilu in po meri prostora in ljudi. Proces in način, na katerega vključuje v svoje delo naravo izbrane lokacije, svoje izkušnje in prepričanja ter naročnike je intimen in izzivalen. Ni arhitekt za vsakega. Kot vsak ustvarjalec je tudi trmast in nepopustljiv v svoji viziji in prepričanosti o kvaliteti svojega dela. Vendar bo tisti, ki sprejme njegova izhodišča in vztraja z njim v izzivih ustvarjalnega procesa, gotovo nagrajen s končnim izdelkom. Z mnogimi od naročnikov ostane tudi po dokončanju hiše v trajnem prijateljskem odnosu, kar med arhitekti in prebivalci njihovih stvaritev ni prav pogosto in običajno.
Človeška in naravna mera, kot jo razume Boštjan Debeljak, postavlja pod vprašaj mnoge bivanjske pa tudi ekonomske standarde naše družbe. Kot se morda tudi pretirano poudarja, so njegove hiše majhne. Vendar je to šele začetek.  Miesovski modernistični kredo, »manj je več«, ki periodično vodi arhitekturo v skrajni esteticizem in togo izčiščenost lepih, samih sebi namenjenih škatel, zanj ni smiseln v formalnem, zato pa toliko bolj v kvantitativnem, praktično ekonomskem, etičnem in ekološkem smislu. Arhitekt namreč dobro ve, da hkrati tudi »več ni manj«, ko si prizadevamo za kvaliteto bivalnega okolja. Ker so hiše manjše in ker zase potrebujejo manjši prostor, so lahko cenejše, kar pa ne pomeni da so cenene. Nasprotno, so likovno bogate in prostorne, v mnogih elementih so hiše Boštjana Debelaka celo monumentalne. Monumentalnost v glavnem nima ničesar opraviti z velikostjo, pač pa z intenzivnostjo spominov, čustev in domišljije, ki jih je arhitektura sposobna ohranjati in priklicati. V naših bivalnih okoljih se vse premalo zavedamo, kako močno in vsakodnevno rabijo naše duše polnokrvno prostorsko doživetje, kako rade, če je le priložnost, vabijo naša telesa in oči v nenavadne položaje in odnose in imajo zato rade arhitekturo, ki jim to ne le omogoča, ampak od nas to celo zahteva. Hkrati nam s skrbnim in doslednim izborom plemenitih naravnih gradiv glede na njihove lastnosti ter možne obdelave, z načinom spajanja in njihovo izpostavljenostjo vsakodnevni rabi arhitekt kaže, kako pomembno je v naših prebivališčih ohranjati povezanost med duhom in materijo, da v izbranem kosu lesa ali kamna ne le da niso zabrisane sledi njegovega nastanka in oblikovanja, ampak da je le-ta sposoben staranja in trajanja. Manj ali nič laka pomeni več lesa, več globine in neposrednosti. Na ta način lahko z naraščanjem časa v materiji nastaja duhovna patina.  

Fenomen arhitekture Boštjana Debelaka bom poskusil ilustrirati z dvema prispodobama:  s prometom v Indiji in kepo levje družine, ki sem jo imel nekoč priliko dalj časa opazovati v dunajskem živalskem vrtu. Prva naj nam pomaga osvetliti dinamičen proces, v katerem lahko nastanejo tako kompleksne in ne komplicirane hiše, druga pa naj pomaga razumeti naravo in posebnost končnega izdelka  kot skrbno oblikovanega tihožitja s sposobnostjo trajanja. 
Kdor je kdaj z evropskimi očmi videl prometne navade v Indiji ali pa morda le tiste v Carigradu, je lahko opazil kvalitetni preskok k spontanosti in zaupanju, s katerim se vzhodnjaki skoraj kot molekule vode v tekočini hipoma prepuščajo prometnemu toku svojih cest in velemest. Razlika je že v samem izhodišču, vozi se na polno; voznik pelje tja, kjer je trenutno že neko vozilo, saj ve, da ga takrat, ko bo on na tistem mestu, tam že ne bo več. Sami običajno iščemo prazen prostor in torej vozimo v prazno; gre torej v resnici za fazni zamik. Ta v bistvu prostorsko-časovni zamik nam lahko pomaga razumeti, kako uspe arhitektu v njegovih po dimenzijah resnično zelo skromnih hišah najti prostor tudi tam, kjer ga po običajni logiki ni, oziroma bi ga že zdavnaj moralo zmanjkati. Ker je prostora dejansko premalo za karkoli običajnega in vnaprej normiranega, se prične večstopenjsko gnetenje in prerivanje, v katerem si standardno ločeni prostori jemljejo, sposojajo, menjavajo in dajejo prostor. Vzpostavi se organska dramaturgija: majhna vrata lahko naredijo prostor za njimi večji in morda tudi skrivnostnejši, podobno kot lahko skoraj po čudežu velik umivalnik naredi malo kopalnico prostornejšo. Majhno okno pred krošnjo drevesa lahko postane slika, nizka dolga okna razkrijejo pogled šele ko ležemo ali sedemo, na ta način svetloba in pogledi brez napora vodijo naše gibanje skozi prostor in nam omogočajo, da tudi kadar smo pri miru stvari in razgledi potujejo k nam.  Izboklina je hkrati polica na eni in niša na drugi strani stene. Programsko ločeni elementi se med sabo zlivajo v prostornejšo celoto, ne da bi njihova namembnost izgubila potrebno atmosfero in intimo. Hiše Boštjana Debelaka so bile »enoprostorci«, še preden se je ta ideja pojavila in našla svoje mesto v svetu avtomobilizma. Gnetenje, opuščanje, prestavljanje in izumljanje traja, dokler se nekako vse ne izide v splošno prežemajoče se zadovoljstvo.
In tu smo pri omenjeni harmonični gmoti spokojno dremajoče levje družine, v kateri lev in levinja ter njuni mladiči, pa še kakšen bolj oddaljen sorodnik z neštetokrat videno, a vselej osupljivo lagodnostjo mačke brez najmanjše izgube prostora, kaj šele energije, neslišno ustvarjajo prepredeno celoto. Kljub temu, da je vsak od njenih elementov neokrnjeno in vitalno živo bitje, je nemogoče ugotoviti čigav je kateri rep ali šapa. In zdaj si poskušajmo predstavljati, kako nenavadno in gotovo tudi vznemirljivo je lahko prebivanje znotraj na podoben način prežetih prostorov in s pomočjo nezmotljive intuicije arhitekta najdevati v njih prostor za bedenja in spanja, druženja in samovanja, razgledovanja, tuširanja, kopanja, kuhanja in branja. S pazljivo obdelavo, barvo in razporeditvijo vgrajenih pohištvenih in zidnih elementov, s pravimi proporcijami površin in odprtin za naravno ter umetno svetlobo, so njegove hiše od znotraj večje, kot so od zunaj. Podobno kot pri možganih, katerih površina je veliko večja od površine glave, v kateri se nahajajo. Poetika teh hiš  njihove prebivalce povezuje z bližnjo in oddaljeno stvarnostjo. Soočeni s praktično filozofijo te arhitekture lažje razumemo, da je zid lahko tudi začetek in ne le meja in konec nečesa.
Ko od znotraj hiš, ki so podobne malce večjim kosom pohištva, odkrivaš njihove prostorske kvalitete, pomisliš, da morda niti niso toliko majhne, pač pa, da so druge, bolj običajne hiše v resnici prevelike in predvsem zelo slabo izkoriščene. Na ta način nas Boštjan Debelak uči, da je arhitektura kultura, ki si jo moramo znati privoščiti tudi v vsakdanjem življenju. Da v naših življenjih potrebujemo manj, kot si mislimo, in da je prav zato lahko tisto, kar imamo, dobro premišljeno, naravno in kvalitetno. Hišica na deželi, v stiku z naravnim okoljem naj ne bi bila dražja od stanovanja v mestu, pa četudi je to le garsonjera. Potrebno je le, kot pravi njihov avtor, najti dovolj majhno parcelo, kar je morda še najtežje, in pravega arhitekta, kar pa, kot vemo, tudi ni vedno najlažje.

Človek modernega sveta se ne more do kraja načuditi, kako je brezčasna tradicija gradnje prebivališč nekoč uspela tudi v skrajno zaostrenih razmerah preživetja vedno znova vzpostaviti harmonijo med praktičnostjo, pomenom in trajanjem ter v najmanjših predmetih in arhitekturah ustvariti lepoto, v kateri seveda ni nikoli manjkal svet domišljije in čudenja. Ta kolektivni simbolni svet v Boštjanovi arhitekturi  nadomešča avtorjeva etika in poetika, ki svoj navdih ponovno išče v neposrednem doživljanju naravnega sveta, v gibanju sonca, zemlje in lune, v ritmih naših življenj, cikličnosti družine, v potrebi po druženju in samoti. Konceptualna zgostitev zahteva od njega, da je vsak element v hiši mnogopomenski in da opravlja večje število nalog.
Oglejmo si za primer stebra, ki podpirata streho na njegovi lastni hiši, in imata poleg osnovne tektonske funkcije še mnoge druge kvalitete. Pozimi, ko sta gola, se zdi kot, da bi dve od visokih okoliških dreves stopili pod napušč oziroma, da sta se postavili tako tesno ob hišo, da s svojima krošnjama ustvarjata baldahin nad prebivališčem in v hišo sredi mesta pripeljeta kvaliteto gozda . Zaradi  ločne strehe, ki jo podpirata, vitka stebra hkrati delujeta kot mogočni struni harfe, po kateri se v ritmu letnih časov bohotijo in osipajo listi vzpenjavke, kar dodatno pomaga ustvarjati prijetno klimo, svetlobo in vonjave. Hkrati gre tudi za star trik slikarjev pejsaža, ko so za boljšo predstavo globine v prostoru brezen in dolin risali drobne ptice. Še koliko bolj učinkovit je ta princip v arhitekturi, kjer preprost element, kot je pergola, drevo ali steber pred oknom, še posebej če je le-to veliko kot soba, povzroči, da vsak najmanjši premik očišča stanovalca oživi globino prostora za oknom vse do horizonta. Če imaš že v izhodišču na voljo le pol običajnega vrta in le pol običajne hiše, potem je ena od rešitev ta, da hiša postane neločljivi del vrta in vrt posledično del hiše.

Za Boštjana Debelaka bi lahko rekli, da je sodobni tradicionalist, saj svoj navdih črpa iz modrosti, grajenih izrazov tradicionalnih kultur ter lepote neokrnjenih naravnih prostorov. Tudi ni naključje, da se značilni elementi njegovih hiš razbirajo kot vzorci, ki jih Christopher Alexander niza ob opisovanju brezčasnega načina gradnje:

DVOVIŠINSKI PROSTOR V SREDIŠČU, VELIKO OKNO NA JUGU, MAJHNA OKNA NA KLJUČNIH MESTIH, ZAOBLJENA STREHA, OKROGLO STOPNIŠČE, LESENI STEBER, NARAVNI MATERIALI, KOPALNICA V SOBI, GALERIJE IN MOSTIČI, ZEMELJSKE BARVE, POT SONCA IN LUNE, MAJHNE HIŠE, IZBRANI POGLEDI, OGNJIŠČE, VRT V HIŠI – HIŠA V VRTU.

Na svoj avtorski način ustvarja sodobno nadaljevanje te tradicije, ki pa logično in naravno tipološko ustreza aktualni dobi človekove individuacije. Njegove hiše imajo močneje poudarjene značilnosti samostojne, navzven in navznoter jasno izražene in raznolike osebnosti. Arhitekt tako posredno dokazuje, da arhitektura brez arhitektov ne obstaja, pa čeprav gre »le« za anonimne mojstre, kot je tudi sam kljub svojemu talentu, znanju in uspehom največkrat anonimen za širšo strokovno in laično javnost svojega prostora.

Boštjan Debelak je vsaj toliko kot arhitekt in oblikovalec ozaveščen prebivalec planeta, ki je zelo zgodaj razvil svoj odnos do sveta in z njim povezan način življenja. Tega je najprej preizkusil in ga še naprej preizkuša na sebi, hkrati pa te zase odkrite kvalitete preko svoje ustvarjalnosti deli z drugimi. In zato je morda premalo, če rečemo, da so to samo hiše, saj gre v resnici za prebivališča v eksistenčnem in ontološkem pomenu te besede.
Njegov način ustvarjanja je lep primer, kakšna bi v družbi lahko bila vloga arhitektov. Arhitektura je prastara umetnost iskanja simbioz, možnih in potrebnih preobrazb, in stikovanj, racionalni, a hkrati tudi intuitivni in umetniški proces, skozi katere morajo iti posamezni elementi, da lahko navzven in navznoter ustvarijo harmonično celoto. Bilo bi prav zanimivo videti, kaj bi nastalo, če bi se v prihodnosti na pobudo katere od skupnosti lotil naselja hiš ali imel priložnost zasnovati katerega od javnih objektov. V državi in družbi, ki bi pri njem naročala načrte za svoje upravne in javne zgradbe, bi si želel živeti.   

na vrh / top