Boštjan Debelak +/- 100m2       
arhitektura / architecture
oblikovanje / design
hiša skica

kontakt / contact

koncept +/- 100m2


info


< domov / home




projekti / projects






(
...razstava B.D. leta 1995 v Kosovi galeriji v pasaži ljubljanskega Nebotičnika. Predstavljeni miniaturni artefakti so bili pritrjeni na steno ozkega medprostora za velikimi izložbenimi okni proti prehodu, dodatno zastrti z dolgim paravanom čez zunanje steklo proti ulici po vsej dolžini in z izvrtinami, namenjenim kukanju skoznje... Takšna predstavitev pa je sprožila konceptualni in miselni preobrat. Naenkrat na razstavi niso bili več eksponati za paravanom, temveč publika pred njim. Bilo je neprimerno bolj zanimivo opazovati način in reakcije občinstva pri ogledovanju podob, kot pa podobe same. Umetniški dogodek, naslovljen kot "PEEP SHOW !" je dobil teatraličen pridih - publika je postala glavni akter, avtor sam pa publika...)


KONCEPT +/- 100m2

    Ob tem, da publika (naročnik ali uporabnik) postane glavni akter, je izkusil že vsak, ki je načrtovanje hiše zaupal arhitektu, da je tako zamisel kot izvedba uspela, in celo do te mere, da hiša lahko postane tudi medijsko zanimiva. Če menim, da je pri arhitekturi naročnik glavni akter, mislim s tem na dejstvo, da brez naročnika ni arhitekture. Arhitekt se postavi v vlogo vpogledovalca, ki v fazi projektiranja postane edina publika. Spremlja najbolj skrite fantazije bodočega uporabnika, ki jih po nekakšnem občutku preoblikuje v končni produkt bivalnega organizma.
    Največji ustvarjalni užitek in izziv pa lahko predstavlja tisti naročnik, ki ima denarja malo in veliko poguma, da proda majhno stanovanje v bloku in verjame, da lahko za to vrednost napravi svojo hišo po meri in na svoji zemlji. Za nameček lahko tudi kot umetnino...

    Beseda "ustvarjalec" ali "umetnik" gre sicer težko z jezika, saj se ustvarjalca hitro prime sloves "stvarnika", umetnika pa "brezdelnika v iskanju smisla življenja". Kot je torej iz arhitektovega stališča v prvi vrsti umetnost najti dobrega naročnika in zvestega uporabnika, velja isto v obratnem zaporedju. Na obojestransko srečo je bil moj prvi projekt izveden v popolni simbiozi odnosa in zaupanja. Načrtovalec in uporabnik sem bil sam!
   
    Ta hiša za osebno uporabo je bila narejena po principih, ki so sčasoma postali KONCEPT v oblikovanju bivalnega prostora. Ob tem se je pričelo postavljati in reševati vprašanje kar samo od sebe: "Koliko prostora potrebuje človek za kulturno bivanje v skrajno omejenih pogojih?!"

    Izhodišče za razmislek je vrednost najmanjšega mestnega stanovanja (približne velikosti 25m2), ki ga je moč kupiti in ga v denarju enačimo z izvedbo unikatne hiše na samostojnem zemljišču, manjše (do 100m2), a zadostne površine, z vso stanovanjsko infrastrukturo ter osnovno opremo (načrti, soglasja in dovoljenja vključena v ceno). Včasih je morda potrebno tudi primakniti kaj malega privarčevanega denarja, kar pa vse skupaj še vedno izpade kot oblikovno privlačna, cenovno ugodna in vsestransko smiselna investicija. Mimogrede, takšna "majhna hišica" ima sicer prostornino kot "t.i. veliko blokovsko stanovanje"- istih tlorisnih izmer. Žal včasih ni moč najti dovolj majhnega kosa zemljice (čeprav se da ponekod tudi večjo razdeliti na dve ali več manjših...), kar lahko izvedbo finančno zamaje. Seveda je potrebno nekje najti tudi primernega (dobrega in poceni!?) arhitekta.

    Koncept: seveda najti ustrezno in dovolj majhno zazidljivo zemljišče. Koliko metrov meri, da je - čeprav majhna, še dovolj velika, pomeni dejstvo, da je možno graditi na zemlji velikosti od komaj verjetnih nekaj deset kvadratnih metrov do - "veleposestniških" 350 (ali celo 400) m2, kar naj pomeni zgornjo mejo finančno ekonomične gradnje ob predpostavki, da je bila kupljena pod ugodnimi pogoji. Zamisel o stanovanjski površini, potrebni za življenje 2-4 članske družine, je priporočljivo omejiti na velikost, ki ne vsebuje prostorov "za rezervo", nepotrebnih ali nepotrebno velikih sob, vse skupaj pa zaokrožiti in sešteti na že čisto uporabnih 60 do največ 90 ali magičnih 100 m2. Lastnik novejše garsonjere ali enosobnega mestnega stanovanja, v principu razpolaga s kapitalom, ki mu že omogoča realizacijo sanj o svoji hiši in s tem povezano izboljšavo kvalitete bivanja.

    Zgradbo takšne vrste in na moj način, pričnem gnesti po zasnovi funkcionalno in ne fizično ločenih bivalnih enot. Dnevni prostor deluje kot celota in jedro hiše v sintezi s kuhinjskim in jedilnim delom, spalni del pa je nenavadno, vendar delujoče izenačen in povezan s kopalniško površino, kar daje večji prostorski in doživljajski izkoristek (fizično ločeno je le stranišče), kar v praksi pomeni kopanje v še večjem prostoru, kot je spalnica (tudi največje hiše imajo redko predvideno površino za banjo kar 20-30m2). Če so v hiši otroci, jim ponudimo sobo, ki ima zato svojo in samo za njih manjšo kopalnico, morebitno potrebni delovni kotiček pa vedno najde prostor v kakšnem kotu hiše ali na galeriji, lahko je tudi povezan s svetom preko dodatnega vhoda/izhoda. Tehnični prostori (kurilnica, pralnica, sušilnica) so običajno združeni v najmanjši možni niši, saj sušilni stroj nad pralnim ni več noben luksuz, peči za kurjavo pa so izredno majhnih dimenzij, saj navsezadnje ogrevajo tudi majhno hišo. Vsaka hiša naj ima dodano možnost postavitve ognjišča, pravico do sonca pa združimo z željo po ekologiji in lepimi pogledi z velikim steklenim oknom, vedno obrnjenim proti jugu ali jugozahodu, s čimer pridobi zgradba pridevek "sončna hiša" (s pasivnim solarnim sistemom in direktnim zajemom sonca ter naravno zaščito iz zelenja proti poletnem pregrevanju, ki v praksi precej skrajša že sredi Ljubljane kurilno sezono za vsaj dva meseca). Okno, ki se dviguje po višini dveh etaž, že navzven nakazuje volumenski izkoristek bivalnega dela, ki sicer po skromni talni površini zaradi delno za dve nadstropji dvignjenega stropa deluje zelo prostorno in na trenutke monumentalno. Ta višina dnevne sobe je lahko tam kar tako, ali pa se preko nje prepletajo galerijski del ali celo komunikacija v višje nadstropje. Zaželjen pogoj je tudi ohranjeno obstoječe drevje, ki raste že veliko let na gradbenem zemljišču, ali pa ga vsaj ohraniti v čimvečji možni meri, objekt pa postaviti tako, da tvori z zelenjem simbiozo. Drevo je sočasno vizualna ovira proti pogledom radovednežev v notranjost ali pa lepa vizura iz bivalnega prostora navzven. Hiše so barvno in barvito obdelane, posebna skrb je posvečena drobnim detajlom, v smislu racionalnega vzdrževanja, ekologije in končnega vtisa pa se po možnosti streho izvede v trajnem materialu (baker), leseno stavbno pohištvo ter ostrešje naj ostane nelakirano in prepuščeno naravni samozaščiti (v obliki pridobljene srebrno sive barve, ki pa v tem primeru ne prestavlja pomankljivost, temveč prvovrstno kvaliteto), fasadni plašč pa je seveda vedno dobro toplotno izoliran ter odet v barvo in material, ki ustreza okolju, stanovalcem in hiši sami.
   
    Vprašanje referenta, postavljeno v zaključni fazi načrtovanja ene od hiš in urejanja birokratskih zadev, to je pridobivanja dovoljenja za gradnjo, je bilo: "KAKO boste vendar postaviti garažo na teh dveh metrih širine ?". (Zasnova tiste hiše, ki tudi vsled posebnih terenskih značilnosti in predpisanih odmikov pogojuje na eni fasadni stranici "sporno" dimenzijo notranje širine 2.metrov, sicer omogoča spodobno razporeditev vhodnega dela, nad njo kuhinje in še višje kopalnice). Odgovor je v tem in tudi ostalih primerih, ko gre za večjo širino objekta, jasen! Res je TEŽKO, zgradba potem ni več zadosti majhna in poceni, avtomobili po navedenem konceptu v hiši tako ali drugače nimajo kaj iskati, pa še preširoki so!
    Raje se postavlja retorično vprašanje in na glavo obrnjena teza, kot miselni in ustvarjalni ekstrem, kako torej napraviti iz garaže hišo. Garaž je cel kup, stanovanj pa premalo. Poleg tega so garaže v veliko primerih samostojni objekti, majhne hiške na svojem kosu zemlje, z lastnim dostopom in večkrat s celotno infrastrukturo, da se jih zgraditi z malo ali skoraj nič birokratskih zapletov (nekateri še vedno najraje na črno!), lahko prizidaš pod enakimi pogoji še eno in podvojiš velikost, spori z mejaši "za samo eno garažo" niso tako izraziti in pogosti, površina 15-20 m2, kolikor merijo, če so narejene za eno vozilo, pa povsem ustreza površini majhne garsonjere, s prednostmi vred, ki pritičejo samostojni prostostoječi hiši. Vrednost investicije novogradnje ali preureureditve garaže v majhno stanovanje je približek vrednosti manjšega vozila, ki bi ga sicer zapeljali v ta - prvotne namembnosti posvečeni prostor. Da je to mogoče, dokazuje naročilo in izvedbeni načrt takšne hiše garažne velikosti na obrobju Ljubljane.

Boštjan Debelak, arhitekt
2007

< na vrh / on top