Boštjan Debelak +/- 100m2       
arhitektura / architecture
oblikovanje / design


kontakt / contact

koncept +/- 100m2

info

< domov / home




< ostali projekti / next projects




hiša - atelje Debelak / house - atelier Debelak 99m2
< drugo / other

hiša / atelje Debelak, 1991, neto 99m2, ~9x3m, 4 etaže, zemljišče 74m2; avtor in naročnik: Boštjan Debelak
house / atelier Debelak, 1991, 99m2 net , ~9x3m, 4 levels, 74m2 ground area ; author & client: Boštjan Debelak
hiša turn / A tower House

"Zelo ozka hiša"
besedilo: Aleš Prijon, udia

...iz objave v: DBZ - Deutche Bauzeitschrift,
"Das sehr enge Haus"/"The werry narrow House"
maj 1993

V slovenski arhitekturi povojnega obdobja je opazno pomanjkanje formalne identitete, ki se proti današnjemu času stopnjuje. Po kvalitetnih arhitektih 30.let (Plečnik, Vurnik, Šubic,...), ki so sicer delovali znotraj svetovnih gibanj, a so razvili svojo lastno poetiko (njihova naveza na širši kulturni evropski prostor jim je omogočila, da so na univerzalnih načelih lahko nadgrajevali svojo arhitekturo s specifičnostmi našega prostora), nastopi obdobje odvisnosti od stila, ko se slovenski arhitekti formalno težko najdejo v svetovnih modnih gibanjih. Le nekateri predstavniki povojne generacije (na primer Ravnikar in Kristl) so znali ubežati banalnim interpretacijam novih arhitekturnih ideologij in njihova pozitivna spoznanja selektivno uporabiti. Problem modernizma je bil seveda v njegovi ekskluzivnosti. Večjim arhitekturnim škodam-uničevanju stavbne dediščine v imenu novih civilizacijskih konceptov (na obeh straneh železne zavese) smo na slovenskem nekako ubežali, pa ne zato, ker strokovnjaki ne bi bili seznanjeni z dogajanji v širnem svetu, temveč preprosto zato, ker se je pri nas premalo gradilo (Britanci so na primer pri revitalizaciji starih mestnih jeder porušili več kvalitetnega stavbnega fonda, kot pa so ga izgubili med bombandiranji). Zanos nove dobe nas je tako nekako zaobšel. V zadnjih desetih letih, ki so bile z nastopom postmodernega gibanja zavržene formalne konvencije, ki so v vseh prejšnih zgodovinskih obdobjih določale mesto umetnosti zunaj-znotraj družbene vloge, se navidezna osvoboditev izraza kaj kmalu izkaže kot usodna prevara. Estetska ideologija se formira po zakonih industrijske produkcije, le figura razsodnika (nujo potrebna za stil) je izgubljena. S stališča potrošnje umetnosti hitro menjavanje mode uspešno ohranja iluzijo o svobodi, s stališča njene produkcije pa se arhitekti (še prav posebej) začutijo nenadoma nekako neozemljene. Njihova reakcija se odčita v iskanju stilnega formalizma, s katerim (prav tako kot že enkrat na začetku klasicizma) poizkušajo podtakniti atribute posvečenosti arhitekturni stroki. Konkretno se to dobro vidi v banalizirani dekorativni rabi arhitekturnih elementov (dekoracija je sicer mitsko dejanje, ki simbolno zagotavlja, da stavba kljub spremenjenim materialom ali načinu rabe še vedno opravlja vse funkcije), vidi se tudi v tipološki inovativnosti ali pa v geometrijskih preigravanjih "klasičnih" principov, kar pa predstavlja drugi pol reakcij arhitektov. Ko naletimo na arhitekturo, ki si za kriterij svojega delovanja določi samo svojo lastno intimno poetiko, brez velikih intenc po popolnosti in pravovernosti, začutimo nenavadno olajšanje. Ko si tako cilje, kot poti postavlja sama. Preproste rešitve nas spet spomnijo na že nekoč pozabljeno prepričanje, da na arhitekturna vprašanja obstajajo predvsem arhitekturni odgovori. Boštjan Debelak vsekakor sodi med trmoglave mlade arhitekte, ki je svoj izraz gradil skozi deklarativno zavračanje vzorov in je že s svojo prvo serijo stolov verjetno presegel svoje učitelje, vsekakor pa povzročil, da so ga posnemali. Z nekoliko banalno predrzno formuliranimi, spreobrnjenimi gesli arhitekturne teorije (function follows form, itd.), je ogradil svoje strokovno snovanje od možnih vdorov kritike in vzorov, obenem pa se je obsodil na strokovno samotarstvo, v katerem si arhitekturne uganke postavlja popolnoma sam. Hiša predstavljena na slikah je njegova prva in tudi narejena zase. Na prvi pogled tlorisno obliko diktira gradbena parcela, v resnici pa ga je zanimalo, kako ozka je lahko hiša, ne da bi to motilo njene funkcije. Hiša, ki bi lahko bila pri slabem arhitektu le prizidek, zaključuje niz hiš kot najožja hiša v Ljubljani. Dnevni prostor je dvonadstropen, zastekljen po celi južni stranici, možnost dvoetažne izrabe pa je nakazan le v izvedenih lesenih nosilcih. Notranjo opremo je oblikoval sam. Je precej asketska in noben detajl ni odveč. V interierje je vkomponiral tudi dele starih stavb in jih simbolično uporabil. Na primer kovana okenska mreža na notranji strani majhnega okna v jedilnem prostoru (to je edino okno proti sosedovi parceli) ali pa deli kamnoseških gotskih detajlov na stopnišču. Hirearhija prostorov strogo sledi njegovi predstavi o delovanju hiše. Spreminjanje sončne svetlobe tekom dneva soustvarja vlogo posameznih prostorov, oblikovanje fasad pa ima simbolen pomen: južna odprta proti zelenju in zunanjem prostoru, zahodna proti sosedu je utrdbena, severna-dostopna pa kar nekoliko preveč prijazna. Zelo veliko arhitekturnih odgovorov v navidez majhni nalogi. Če bi arhitekturno smer, ki nam kaže izhod iz krize identitete stroke zadnjih let lahko imenovali "arhitektura nove senzibilnosti" (brez stilskih kvalifikacij, pač pa z občutkom za specifične danosti prostora in zahteve uporabnika), tudi Boštjana Debelaka lažje postavimo v naš kulturni prostor-kot dober znak, da arhitektura spet govori svoj jezik.



  foto: M.Mrčun



 

Hiša z obleko / A House with a Dress
...iz objave Ambient feb/apr 2010, rubrika Domovanja
Besedilo: Aina Šmid

http://www.revijaambient.si/prostori/domovanja/Hisa-z-obleko.html

Na vogalu ulice ene od stanovanjskih sosesk za Bežigradom je v začetku devetdesetih zrasla netipična družinska hiša. Ob slepem zidu ozke parcele je bilo prostora dovolj za natanko 3 m široko hišo in mlademu arhitektu, ki je takrat hišo načrtoval zase, je bil to prvi samostojni projekt in prva izgrajena hiša. Arh. Boštjan Debelak pa je prav pri tem svojem prvem projektu vzpostavil in razvil njemu lasten princip in filozofijo gradnje hiše, za katero pravi, da je tudi danes po nekaj desetletjih ne bi spreminjal. O tem govorijo tudi njegovi drugi projekti in naročniki, ki se nanj obračajo.

So hiše, ki so videti dovršeno le kako leto ali dve potem, ko so zgrajene, potem pa začnejo materiali, oblike in detajli počasi izgubljati svojo kvaliteto, hiša pa svojo izvirno podobo. Za družinsko hišo Boštjana Debelaka pa velja, da z leti pridobiva in ji patina še dodaja šarm izvirne in visoke gospodične. Hiša je že na zunaj nekaj posebnega. Vitka in ozkorasla, oblečena v trto, ki skozi štiri letne čase venomer spreminja videz hiše. Pozimi s poudarjeno strukturo rjavih vej in vejic, spomladi s prvimi zelenimi listi, poleti, ko jo listje dobesedno skrije v svojo prevleko in jeseni, ko hiša menja barve glede na smeri neba. Medtem, ko je ena stran že razkošno škrlatna, je druga rumena in tretja še v zeleni fazi. Slikovita in drugačna pa hiša ni samo od zunaj, ampak tudi, ko te spusti med svoje zidove.

Omejitev površine zaradi majhne parcele in omejitev višine glede na sosednjo okolico vrstnih hišic, sta bili za arhitekta le izziv, kako čim bolj pridobiti in dobro izkoristiti razmeroma majhen prostor za spodobno bivanje. Vsega 99 kvadratnih metrov površine, razporejenih po štirih etažah je med sabo povezanih z ozkim okroglim stopniščem s stopnicami iz rebrastega železa, ki pri hoji prijetno zvenijo, in te peljejo od pritličja, kjer se skriva mali atelje in za leseno drsno steno še priročna delavnica z vsem orodjem do prvega nadstropja z dnevnim delom hiše. V toplih tonih terakote učinkuje visok dnevni prostor z ognjiščem in kuhinjo z jedilnim kotom na drugi strani presenetljivo prostorno. Dvovišinski prostor je nekakšno središče hiše z velikim oknom – stekleno steno na jugu, ki vselej vnaša veliko svetlobe in sonca, a ga bližnja drevesa varujejo pred prehudo vročino poleti, je poln nenavadnih detajlov in kotičkov. Okoli črnega železnega odprtega kamina, izdelanega po arhitektovem načrtu, sta posajena dva nizka stola s prirezanimi nogami, prirejena prav za večerno posedanje okoli ognjišča. Ker pa se mu je zdelo, da lahko dvojna višina po vsem prostoru v določenem primeru ustvarja preveč nelagoden občutek, je prostor v tistem delu zamejil s tramovi, ki bi lahko kdaj v prihodnosti služili tudi kot izhodišče za kakšen dodaten podest ali sobico. Vsi kavči so narejeni po njegovih načrtih, klubsko mizico iz 60-ih let pa je restavriral. Veliko luči v tej hiši je sestavil iz različnih kosov lastnik sam. Nenavaden galerijski pogled z vrha iz vrat hčerkine sobe v tretji etaži, ji omogoča, da je vedno povezana z osrednjim delom in dogajanjem v hiši, če ji tako ustreza, lahko pa se skrije tudi v svojo zasebnost. Na nasprotni steni od ognjišča je majhno okence, ki vsak dan ob določeni  ujame zadnji žarek sonca, ga pripelje na ognjišče in tako domačim pove, da je čas za domači ogenj. Pečka gori vsak večer tja do polnoči in ustvarja osrednji prostor za domače druženje. Hkrati pa je dnevni prostor dovolj velik, da prenese tudi veliko večje število obiskovalcev.

Pred kratkim je bila kuhinja z jedilnico radikalno preurejena in posodobljena v skladu z aktualnimi potrebami, a ostala zvesta principom prvotne zasnove. Naravni materiali, tople zemeljske barve, racionalnost in toplina hkrati. Okna, police, omarice, pulti, so večinoma izdelani iz naravnega nebarvanega in nelakiranega lesa, ki se po arhitektovih besedah, po dvajsetih letih odlično drži. Ohranja svojo strukturo, naravno lepoto, in ker se po močenju lahko takoj posuši, ga tudi škodljivci ne povohajo. Edina »impregnacija«, ki se je stanovalci občasno poslužujejo je, da površine kuhinjskega pulta enkrat ali dvakrat letno premažejo z užitnim parafinskim oljem.

Iz dnevnega prostora je na južni strani tudi izhod na majhen vrt s košatimi krošnjami sredi mesta. V tretji etaži je posajena hčerkina soba z okni na jug in na sever ter balkonsko ograjo, ki se odpira nad dnevnim prostorom. Soba v modrem je polna dekliških detajlov in parafernalij. Stopnice opremljene z visečim zvoncem, da se recimo na večerjo ni treba posebej klicati in iskati v tako razgibani hiši, pa vodijo še na zadnjo etažo, kjer se na 24 kvadratnih metrih razteza spalnica staršev v turkizni barvi, utiliti s potrebno domačo kramo in odprta kopalnica. Med vsemi tremi »prostori« (funkcionalnimi deli enovitega prostora) ni vrat ali kakšne posebne ločnice, mišljeno je, da se jih uporablja čim bolj prosto in svobodno. Edino toaletni kotiček je dobil svojo zasebnost za zaprtimi vrati. Majhnemu okroglemu umivalniku je arhitekt dodal še unikatno in po lastni zamisli izdelano poličko iz pleksi stekla, vse stvari pa so shranjene v omarah, ki so zgolj enostavne lesene police skrite za paravani iz blaga.

Hiša Debelakovih je sredi mesta in urbane stanovanjske soseske na nek poseben način integrirana, spojena z naravo, ki živi in se spreminja tudi v mestnem okolju. Njeni prebivalci so s svojo filozofijo bivanja ustvarili navzven nekakšno zeleno arhitekturno skulpturo, navznoter pa modro urejen hišni čebelnjak z vsemi potrebnimi enotami, ki se po svojih funkcijah med sabo prepletajo in ločujejo. Avtentična in slikovita lupina s sredico, kjer delajo, živijo in razmišljajo ljudje, ki so organsko povezani in odgovorni z okoljem, v katerem živijo. 


< na vrh / on top