KRATKA ZGODOVINA ASTRONOMIJE
in delno NARAVOSLOVJA, odlomki iz knjig:
avtor 1 David Bodanis - E=mc2, Življenjepis najslavnejše enačbe na svetu, avtor 2 doktor prof. fizike Janez Strnad - Fiziki I,II,III,
avtor 3 ISAAC ASIMOV - Enciklopedija znanosti in tehnike, ostali viri

Komentarji so v prpipravi !!! (Tudi brez njih je čtivo izjemno privlačno, poučno in predstavlja predragoceno izkušnjo za razumevanja današnjega Sveta v vsej svoji kulturni, zgodovinski in tehnološki razsežnosti - vesolje ni izvzeto.)

  • Povezava na - KRATKO ZGODOVINO ASTRONOMIJE
  • Zgodovina slovenske astronomije (v izdelavi)


  • Povezava na - Isaac Newton in njegovo delo |


    Zgodbe o vesoljih, ljudeh in molekulah | Humphry Davy | Antoine-Laurent Lavoisier | Olaf Römer | Maxwell | du Châtelet | Albert Einstein | Cecilia Payne | Lise Meitner | Giordano Bruno in Galileo Galilei | Bruno 2 | Robert Hooke | Religija in znanost | Kepler | Kepler 2 | Simon Marius | Gutenberg | Nicole Oresme | NIKOLAJ KUZANSKI | LOBAČEVSKI, Nikolaj Ivanovič | Galilei - pot do obsodbe | Lev Landau | Ernest Mach - NM | Sergej Pavlovic Koroljov - Sputnik | ASTRONOMSKA URA V PRAGI | Ladijski kronometer, povej mi koliko je ura in povem ti, kje si | MLA2009 in Messierjev plus maraton (M+M) | KRATKA ZGODOVINA ASTRONOMIJE | ANTIKA IN MRKI | Ali se upočasnjuje vrtenje Zemlje okrog lastne osi | Obisk razstave Vučedolski Orion | Origami in geometrija | Odnos Alberta Einsteina do mature | Koestler o Galileju in Keplerju - zelo človeško (Mesečniki, Lunatiki)| The School and the Astronomy in Slovenia | Jožef Stefan in sevanje črnega telesa | Jurij Vega, VEGA IN MASE PLANETOV | drobci_iz_zgodovine_matematike.html | Veliki pok in ideologije (Simon Singh) | ARISTARH, PLUTARH IN VOLTAIRE | LUKRECIJ KAR IN PADANJE TELES |

  • SPODAJ različni odlomki, ki obravnavajo naravoslovje nasploh.

    E=mc2 (strani 14,15)
    sir Humphry Davy

    Vrata se zaprejo, knjige postanejo nerazumljive. Vendar je bilo v tistih časih razumevanje energije drugačno. Študenti znanosti so se učili, da je vsako zapleteno gibanje mogoče razbiti v množico sil, ki delujejo v ravnih linijah. Zato je bilo zanje naravno, da so med magneti in elektriko iskali premočrtne sile. A ta pristop ni pokazal, kako električna moč potuje skozi prostor in vpliva na magnetizem.

    Ker Faraday ni bil usmerjen k razmišljanju v ravnih linijah, je navdih poiskal neposredno v Svetem pismu. Verska skupina, katerije pripadal, je verjela v drugačen geometrijski vzorec: krog. Ljudje smo sveti, pravijo, zato si med seboj dolgujemo pomoč, ki temelji na naši sveti naravi. Jaz bom pomagal tebi, ti boš pomagal nekomu drugemu in tako dalje, dokler krog ni sklenjen. Krog ni bil le abstraktni koncept. Faraday je več let svoj prosti čas preživljal v cerkvi, kjer je govoril o teh krožnih vezeh, ali pa se je ukvarjal z dobrimi deli in medsebojno pomočjo, ki jo je organizirala cerkev.

    Zvezo med elektriko in magnetizmom je začel preučevati poznega poletja leta 1821, 20 let pred rojstvom Alexandra Grahama Bella, izumitelja telefona, in 50 let pred Einsteinom. Faraday je pripravil magnet. Zaradi svojega verskega prepričanja si je ob magnetu predstavljal vrtinčast tornado nevidnih krožnih linij, Čeje bila njegova zamisel pravilna, potem bi skrivnostni krogi s sabo povlekli prosto viseče kose žice, kot bi se čolniček ujel v vrtinec. Priključil je baterijo. in pred seboj je imel odkritje stoletja.

    Kasneje so Faradayu pripisali naslednjo zgodbo: po vseh objavah in po sprejetju Faradaya v kraljevo družbo ga je tedanji ministrski predsednik vprašal, čemu to odkritje koristi. Faraday je odgovoril: "Čemu vendar, gospod predsednik, nekega dne ga lahko obdavčite!"

    To, kar je Faraday v svojem kletnem laboratoriju odkril, je bila osnova za električni stroj. Preprosta viseča žica, ki se vrti v krogu, ne opravi veliko. A Faraday je imel na voljo le majhen magnet, žici pa je dovajal le malo energije. Z večjim magnetom in z več energije žica še vedno trdovratno sledi krogom, ki jih zarisuje v navidez praznem prostoru. Nazadnje bi lahko na podobno žico obesili težke objekte, ki bi jih žica vlekla za sabo: tako deluje električni stroj. Pri tem ni pomembno, ali poganja peresno lahek računalniški disk ali pa letalsko črpalko, ki v reaktivni motor črpa tone goriva.

    Faradayev svak, George Barnard, se je Faradaya spominjal v trenutku odkritja: "Nenadoma je vzkliknil: `Vidiš, vidiš, vidiš, George?' ko je žica začela krožiti ... Nikdar ne bom pozabil navdušenja na njegovem obrazu in iskric v njegovih očeh." Faradayje bil navdušen, saj je pri 29 letih prišel do velikega odkritja, ki je potrjevalo, da so najgloblje ideje njegove vere resnične. Prasketanje elektrike in tiha sila magneta - in sedaj celo hitro vrtenje bakrene žice - so bili očitno povezani. Ko se je količina elektrike povečala, se je zmanjšal magnetizem, ki je bil na voljo. Faradayeve nevidne vrtinčaste linije so bile predor, vod, po katerem se je magnetizem pretakal v elektriko.


    E=mc2 (stran 19)

    Iskanje ravnovesja se pojavlja vsepovsod. Izmerite kemično energijo v kupu nezgorelega premoga, nato pa ga vrzite v kotel lokomotive in izmerite energijo besnečega ognja in drveče lokomotive. Energija je očitno spremenila svojo obliko; energijski sistemi so videti povsem drugačni. A skupna količina je natanko enaka.

    Faradayevo delo je bilo del najuspešnejšega programa za nadaljnje raziskave 19. stoletja. Vse količine pri različnih oblikah energije, ki so jih razkrili Faraday in ostali, je bilo mogoče izračunati in izmeriti. Rezultati izračunov in meritev so potrdili, vedno znova, da se skupna vsota nikdar ne spremeni, da se torej 'ohranja'. Iz tega je nastal zakon o ohranitvi energije.

    Vse je bilo povezano, vse vzorno, brezhibno uravnovešeno. V zadnjem desetletju Faradayevega življenja je Darwin pokazal, da Bog ni bil potreben za stvarjenje življenja na našem planetu. A Faradayeva zamisel o nespremenljivi vsoti energije je bila za mnoge zadovoljiva alternativa: dokaz, da se je Božja roka res dotaknila našega sveta in da je še vedno prisotna med nami.

    Koncept ohranjanja energije so profesorji znanosti učili na Einsteinovi srednji šoli v Aarau na severu Švice, ko je leta 1895, osemindvajset let po Faradayevi smrti, pripotoval tja na priprave. Einsteina niso poslali na to šolo zato, ker bi sam tako želel - pred tem je izpadel iz povsem dobre srednje šole v Nemčiji (a ne) zaradi mnenja, da ima vsega dovolj - ampak zato, ker je padel na sprejemnih izpitih na Državnem tehnološkem inštitutu v Zurichu (Eidgenossiche Technische Hochschule Zurich) - na edini univerzi, ki je ponudila sprejem dijakom brez končane srednje šole. Nek prijazen učitelj je v Einsteinu kljub temu videl obet, zato je direktor inštituta predlagal to mirno šolo za posebne študente na severu države. Ko je Einsteinu končno uspelo priti na Državni tehnološki inštitut - po svoji prvi vroči romanci z osemnajstletno hčerko svojega gostitelja v Aarau - so učitelji fizike še vedno predavali viktorijanski evangelij o veliki povezovalni energijski sili.


    Od kdaj in zakaj današnji simboli in pravila pisanja?

    E=mc2 (strani 21-24)

    Večina glavnih tiskarskih znakov, ki jih uporabljamo danes, izvira iz časov ob koncu srednjega veka. Biblije iz 14. stoletja so pogosto vsebovale besedilo, ki je bilo videti kot telegram:

    V ZAČETKU JE BOG USTUARIL NEBO IN ZEMLJO ZEMLJA
    PA JE BILA PUSTA IN PRAZNA TEMA JE BILA NAD
    GLOBINAMI IN DUH BOŽJI SE JE VIL NAD VODAMI

    Ena izmed sprememb, ki so jo privzeli v različnih časovnih obdobjih, je bila uporaba malih črk:

    V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo zemlja pa je bila pusta in prazna tema je bila nad globinami in duh Božji se je vil nad vodami

    Naslednji korakje bil uvedba malih črnih krogcev, ki so označevali predah:

    V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna tema je bila nad globinami in duh Božji se je vil nad vodami.

    Za krajše predahe pa so uporabljali male krivulje:

    V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema je bila nad globinami in duh Božji se je vil nad vodami.

    Ob začetku tiskarske obrti konec 15. stoletja so se večji simboli hitro prijeli. V besedilih so se pojavljali stari znaki ? in novejši znaki !. Tako kot Windows standardi danes so takrat ti znaki izpodrinili vse druge `operacijske sisteme'.

    Manjši simboli so potrebovali več časa. Danes jih sprejemamo tako podzavestno, da na primer skoraj vedno pomežiknemo, ko pridemo do pike na koncu stavka. (Opazujte nekoga pri branju, pa boste videli.) Vendar je to povsem priučen odziv.

    Več kot tisoč let je ena izmed največjih kultur na svetu uporabljala znak _/\ za seštevanje, ker prikazuje nekoga, ki prihaja (in se vam tako `prišteje'), ter /\_ za odštevanje. Ti egipčanski simboli bi se prav lahko razširili tudi drugam, prav tako kot nekateri drugi simboli srednjega vzhoda. Feničanski simboli so bili na primer vir za hebrejska znaka (alef) in (bet) - alef in bet - ter grška a in b - alfa in beta, ki dajeta ime abecedi (alfabet) v mnogih današnjih jezikih.

    V 16. stoletju se je bilo še vedno mogoče proslaviti z uvajanjem preostalih manjših simbolov. Leta 1543 je Robert Recorde, navdušen pisec učbenikov iz Anglije, poskušal uvesti nov znak '+', ki je na celini postal precej priljubljen. Knjiga, ki jo je napisal, pa ni bila tako uspešna, zato je kmalu spet poskušal, tokrat z novim simbolom, ki je verjetno izviral iz starih logičnih besedil; tokrat je bil prepričan, da bo svet simbol sprejel. V oglaševalskem slogu je simbolu poskušal dodati poseben značaj: "... V izogib duhamornemu ponavljanju besed je enako bom zapisal ... dvoje vzporednic ali ... črt iste dolžine, torej ========= saj niti 2 stvari ne moreta biti bolj enaki ..."

    Recorde z inovacijo ni veliko pridobil, saj se je zapletel v grenko tekmo s prav tako uporabnim // in s celo čudnim simbolom [, ki so ga poskušale vpeljati vplivne nemške tiskarne. Vsi predlogi, zbrani od tu in tam, v enačbi izgledajo takole:

    e || mc2
    e -------> mc2
    e .aequs. mc2
    e ][ mc2

    Med njimi je tudi moj najljubši simbol:

    e ========= mc2

    Recordova zmaga je bila potrjena šele v Shakespearovih časih, celo generacijo kasneje. Pikolovci in šolski učitelji so enačaj pogosto uporabljali za povzetke, a nekateri misleci so prišli na boljšo idejo. Če rečem, da je 15 + 20 = 35, to ni preveč zanimivo. A predstavljajte si tole:

    (pojdi 15 stopinj proti zahodu)
    +
    (nato pojdi 20 stopinj južno)
    =


    (nato boš naletel na pasatni veter, ki te bo ponesel čez Atlantik v novo deželo v 35 dneh).

    V tem primeru izveste nekaj novega, Koristna enačba ni le formula za izračun. Niti ni tehtnica, ki potrjuje, da sta dve stvari, ki se zdita enaki, zares enaki. Namesto tega so znanstveniki začeli simbol = uporabljati za dojemanje novih idej -kot sredstvo, ki usmerja pozornost na nova, neslutena področja. Enačbe so tako zapisane s simboli namesto z besedami.

    Na ta način je tudi Einstein uporabil znak = v svoji enačbi iz leta 1905, Viktorijanci so bili prepričani, da so našli vse vire energije, ki obstajajo na svetu: kemično energijo, toplotno energijo, magnetno energijo in še vse ostale, A leta 1905 bi Einstein lahko rekel Ne, še nekam lahko pogledate, kjer boste našli več. Njegova enačba je kot teleskop kazala tja, a skrivališče ni bilo daleč v vesolju, Bilo je tu - tik pred njegovimi profesorji - ves ta čas,

    Našel je vir ogromnih količin energije tam, kamor se nihče ni spomnil pogledati. Bila je skrita v trdni snovi sami.


    Antoine-Laurent Lavoisier

    E=mc2 (strani 25-31)

    Dolgo časa je bil koncept 'mase' podoben konceptu energije pred odkritji Faradaya in drugih znanstvenikov 19. stoletja. Obstajalo je veliko različnih snovi - led in kamenje in zarjavelo železo -, vendar ni bilo znano, kako so med seboj povezane, če so sploh.

    Ko je Isaac Newton v 17. stoletju pokazal, da je mogoče vse planete in lune in komete, ki jih lahko vidimo, opisati kot del velikega Božjega mehanizma, je znanstvenikom dal slutiti, da med vsemi snovmi morda obstaja nekakšna mogočna povezava. Težavaje bila le v tem, daje bila ta veličastna vizija zelo daleč od zaprašenih vsakdanjih predmetov tu doli na Zemlji.

    Za poskus Newtonove vizije na Zemlji - za dokaz, da so različne vrste snovi med seboj resnično povezane - je bil potreben nekdo z velikim smislom za pikolovsko natančnost; nekdo, ki je bil pripravljen žrtvovati čas za merjenje še tako majhnih sprememb teže ali oblike, hkrati pa romantična oseba, ki bi jo navdihnila Newtonova veličastna vizija - zakaj bi sicer sledila nejasnim slutnjam o povezavi med vso obstoječo snovjo?

    Ta čudna mešanica - računovodja z romantično dušo - bi lahko bil Antoine-Laurent Lavoisier. Prav on je bil prvi, ki je pokazal, da so vsi navidezno raznoliki deli snovi - drevo in kamenje in železo - vsa obstoječa masa, dejansko deli ene same povezane celote.

    Lavoisierje svojo romantično naravo pokazal leta 1771, koje nedolžno trinajstletno hčer svojega prijatelja Jacquesa Paulza rešil prisilne poroke z neotesanim in mrkim, a neznansko bogatim - robatežem. Paulza je poznal zelo dobro in zato je lahko ustregel njegovi hčeri Marie Anne; Paulzeje bil namreč njegov šef. Marie Anneje rešil tako, da seje z njo poročil kar sam.

    Zakon je uspeval kljub razliki v letih in kljub dejstvu, da seje kmalu po poroki spet zakopal v neznosno dolgočasno delo računovodje pri Paulzu v organizaciji, ki se je imenovala 'General Farm'.

    To ni bilo pravo posestvo, pač pa organizacija s skoraj monopolnim nadzorom nad pobiranjem davkov za vlado Ludvika XVI. Vse viške so lastniki organizacije lahko obdržali zase. To je bil izredno donosen, a tudi podkupljiv posel, ki je vseskozi privlačil starejše moške, dovolj bogate, da so si kupili mesto v organizaciji, vendar pa nezmožne opravljanja kakršnihkoli podrobnejših računovodskih ali administrativnih del. Lavoisierje bil tisti, ki je ta velikanski davčni mehanizem poganjal.

    Toje počel, sklonjene glave, z nadurami šest dni na teden naslednjih dvaindvajset let. Le v svojem prostem času - uro ali dve zjutraj ter po ves dan enkrat na teden - se je posvečal znanosti.

    Morda ne bo vsakdo razumel, zakaj je bil to tak 'bonheur' (sreča). Poskusi so bili pogosto podobni Lavoisierovemu vsakdanjemu računovodskemu delu, le da so se vlekli še dlje. Vendarje prišel trenutek, ko je Antoine v svoji brezumni vnemi, tako značilni za mlade zaljubljence, prosil svojo nevesto za pomoč pri zares velikem poskusu: opazoval bo kos kovine počasi goreti ali celo samo rjaveti. Hotel je ugotoviti, ali bo kovina tehtala več ali manj kot prej.

    (Preden nadaljujem, bi bralec morda rad ugibal: Če pustite kos kovine rjaveti - na primer odbijač avtomobila - bo na koncu tehtal:
    a) manj
    b) enako
    c) več
    kot prej. Zapomnite si odgovor.)

    Večina Ijudi bi celo danes trdila, da bo kovina tehtala manj. A Lavoisier, vedno hladen računovodja, ni zaupal slutnjam. Zgradil je povsem zaprto napravo in jo postavil v risalnico v svoji hiši. Njegova mlada žena mu je pomagala: v tehničnem risanju je bila veliko boljša od njega, prav tako v angleščini. (To bo kasneje pomembno pri spremljanju konkurence na drugi strani Rokavskega preliva.)

    V napravo v risalnici sta položila različne snovi, jo zatesnila in dovajala toploto oziroma zanetila ogenj, ki je pospešil rjavenje. Ko se je vse ohladilo, sta iz naprave vzela skrivenčeno, zarjavelo ali kako drugače izgorelo kovino in jo stehtala, hkrati pa skrbno izmerila, koliko zraka se je morda izgubilo.

    Pri vsakem poskusu sta dobila isti rezultat. Odkrila sta, povedano s sodobnim izrazoslovjem, da zarjavel vzorec ne tehta manj. Niti ne tehta enako kot prej. Tehta več.

    To je bilo nepričakovano. Dodatna teža ni bila posledica prahu ali drobcev kovine, ko so obležali na tehtnici, kajti z ženo sta bila zelo pazljiva. Razlog je bil drugje: v zraku, ki ga dihamo, so različni plini. Nekaj teh plinov se je verjetno pretočilo v napravo in se prijelo za kovino. To je bila torej dodatna teža, ki sta jo izmerila.

    Kaj se je v resnici zgodilo? Celotna količina snovi je ostala ista, vendar kisika, ki seje do tedaj nahajal v zraku, ni bilo več. A ni izginil. Preprosto se je prijel za kovino. Če bi stehtali zrak, bi ugotovili, da je izgubil nekaj teže. Stehtajte kos kovine, in videli boste, da se je teža nekoliko povečala - za točno toliko, kolikor je zrak izgubil.

    S svojo pedantno napravo za tehtanje je Lavoisier pokazal, da se snov lahko spreminja iz ene oblike v drugo, da se torej ne pojavlja in ne izginja. To je bilo eno največjih odkritij 18. stoletja - na ravni Faradayevih ugotovitev o energiji v kleti Kraljevega inštituta pol stoletja pozneje. Tudi tuje bilo, kot da je Bog ustvaril vesolje, nato pa rekel: V svoje vesolje bom postavil končno količino mase, zvezde bodo rasle in se razletavale, gore bodo nastajale in trkale ter preperevale zaradi vetra in ledu, kovine bodo rjavele in se drobile. Kljub temu pa se skupna količina mase v mojem vesolju ne bo nikdar spremenila, niti za milijoninko grama, pa tudi če čakate vso večnost. Če bi lahko stehtali mesto in ga nato uničili, požgali njegove zgradbe - ter zbrali in stehtali ves dim in pepel in zrušene zidove in opeko, se prvotna masa ne bi spremenila. Nič ne more zares izginiti, niti najmanjši drobec prahu.

    Drzna je trditev, da imajo vsa fizična telesa lastnost, imenovano masa, ki določa, kako se telesa gibljejo - a prav to je v poznem 17. stoletju trdil Newton. Toda kako zbrati dovolj podrobnosti, ki natančno pokažejo, kako se deli združujejo in ločujejo? Toje bil korak naprej, ki ga je s svojimi poskusi dosegel Lavoisier.

    Kadarkoli francoskim znanstvenikom uspejo tako velika odkritja, so poklicani pred vlado. To seje zgodilo tudi Lavoisieru. Bi tako izločen kisik lahko izboljšal delovanje plavžev? Lavoisieru so kot članu Akademije za znanost dodelili sredstva, da zadevo razišče. Bi lahko vodik, ki ga je izbezal iz zraka s svojimi skrbnimi meritvami, uporabili pri flotilji balonov in si tako v zraku priborili prednost pred Britanci? Tudi za to raziskavo je dobil podporo in pogodbe.

    V kakšnem drugem obdobju bi ta sredstva zagotovila Lavoisierovima lagodno življenje; a vse te štipendije in časti in nagrade so prihajale od kralja Ludvika XVI., ki so ga že čez nekaj let umorili skupaj z njegovo ženo ter mnogimi izmed njegovih ministrov in premožnih častilcev.

    Lavoisier bi se pregonu lahko izognil, saj je najusodnejše obdobje revolucije trajalo le nekaj mesecev. Mnogi Ludvikovi najbližji sodelavci so se v tem času potuhnili. A Lavoisier se ni mogel znebiti drže skrbnega merilca. To je bil del njegove računovodske osebnosti, bistvo njegovih znanstvenih odkritij.
    Sedaj je bila ta drža usodna.
    Prva napaka je bila navidez precej nedolžna.
    Razni raziskovalci so nenehno nadlegovali člane Akademije za znanost. Dolgo pred revolucijo je eden izmed njih, v Švici rojen zdravnik, vztrajal, da je le ugledni Lavoisier dovolj moder in razumevajoč, da bo lahko ocenil njegov novi izum. Naprava je bila nekakšno zgodnje infrardeče 'kukalo' za zaznavanje utripajoče toplote, ki se dviga od sveče ali topovske krogle ali - ko je ob neki pomembni priložnosti ameriškega predstavnika zvabil v svoje sobane - s plešaste glave Benjamina Franklina. A Lavoisier in Akademija sta ga zavrnila. Iz tega, kar je Lavoisier izvedel, je sklepal, da iskanih vzorcev toplote ni bilo mogoče izmeriti dovolj natančno, to pa je Lavoisier sovražil. V Švici rojeni nadebudnež, dr. Jean-Paul Marat, tega ni nikdar pozabil.

    Naslednja napaka je bila še tesneje povezana z Lavoisierovo obsedenostjo z merjenjem. Ludvik XVI. je Ameriki pomagal financirati ` revolucionarno vojno proti Britancem; pri tem je bilo zavezništvo z Benjaminom Franklinom ključnega pomena. Obveznic ni bilo, zato se je moral Ludvik za denar obrniti na organizacijo General Farm. A davki so bili že tako visoki. Kje bi lahko dobili še več? V vsakem obdobju nesposobne francoske administracije - in Ludvikovi nasledniki v tridesetih letih 20. stoletja bi lahko bili dober zgled -je skoraj vedno obstajala skupina tehnokratov, ki so vzeli oblast v svoje roke, če tega niso storili tisti, ki jim je bila to uradna dolžnost. Lavoisieru sej e porodila ideja. Razmišljal je o napravi v svoji risalnici, kjer sta z Marie Anne natančno popisovala vse, karje šlo vanjo, in vse, kar je iz nje prihajalo. Zakaj delavnice ne bi povečala, jo napravila tako veliko, da bi zaobjela ves Pariz? Če lahko slediš vsemu, kar pride v mesto ali odide iz njega, potem to lahko obdavčiš.

    Nekoč je Pariz obdajal kamnit zid, ki pa je bil zgrajen v srednjem veku in že dolgo neuporaben za obdavčenje. Mitnice so razpadale in na mnogih mestih že tako propadle, da so tihotapci kar korakali skoznje.

    Lavoisierje določil, da bo Pariz dobil nov, masiven zid, kjer bi lahko vsakogar ustavili, preiskali in prisilili, da plača davek. Zid je mesto veljal, v današnji valuti, več sto milijonov dolarjev; to je bil berlinski zid tedanjega časa. Težko zidovje je segalo dva metra v višino, z ducati utrjenih mitnic in patruljnimi cestami za oborožene straže.

    Parižani so zid sovražili. V začetku revolucije je bila to prva večja zgradba, ki so jo napadli - dva dni pred napadom na Bastiljo: v zid so se zaganjali z baklami, sekirami in golimi rokami, dokler ga niso skoraj povsem zrušili. Protirojalistični letak je razkril krivca: "Vsi potrjujejo, daje M. Lavoisier z Akademije za znanost `dobrotnik in domoljub', ki mu dolgujemo ... izum ujetništva francoske prestolnice ..."

    A tudi to bi lahko preživel. Strasti množic so kratkotrajne in Lavoisier jim je v preplahu skušal dokazati, da je na njihovi strani. Osebno je nadzoroval mline smodnika, namenjenega revolucionarni vojski; poskušal je prepričati Akademijo za znanost, da bi se v novem, reformističnem duhu odrekla veličastnim tapiserijam v svojih pisarnah v Louvru. Videti je bilo, da mu celo uspeva, dokler se ni pojavila oseba iz preteklosti, ki ni nikdar odpustila.

    Leta 1793 je bil Jean-Paul Marat vodja glavne frakcije v narodni skupščini. Zaradi Lavoisierove zavrnitve je trpel leta lakote: njegova koža je bila uvela od nezdravljene bolezni, njegova brada neobrita, njegovi lasje zanemarjeni. V nasprotju z njim je bil Lavoisier še vedno čeden, gladke kože in krepke postave.

    Marat ga ni ubil takoj. Namesto tega je poskrbel, da so se Parižani živo spominjali zidu, tega vedno navzočega, betonskega povzetka vsega, karje Marat sovražil pri snobovski Akademiji. Bil je izreden govornik, ob boku Dantona in kasneje Pierra Mendes-Francea eden izmed najboljših v Franciji. ("Bes sem, upravičen bes ljudstva, zato mi prisluhne in veruje vame.") Edini znak Maratove tesnobe-poslušalcem, ki so gledali njegovo samozavestno držo, z desno roko na boku in levo brezbrižno iztegnjeno na mizi pred njim, komaj vidne -je bilo nekoliko živčno potrkavanje z eno nogo ob tla. Ko je Marat ovadil Lavoisiera, je uresničil prav Lavoisierov princip. Kaj ni vendarle res, da se vse uravnoteži? Če uničiš nekaj na enem mestu, ni zares uničeno - vznikne nekje drugje.

    Novembra 1793 je Lavoisier izvedel, da bo aretiran. Poskušal se je skrivati v zapuščenih delih Louvra in se potikal po praznih uradih Akademije, a po štirih dneh se je vdal in odšel, skupaj z očetom Marie Anne, naravnost v zapor Port Libre.

    Skozi okno v Port Libru (`Moj naslov je: hodnik prvega nadstropja, številka 23, soba na koncu') je videl veliko klasično kupolo observatorija, starega več kot sto let in sedaj zaprtega po ukazu revolucionarjev. Vsaj ponoči, ko so čuvarji ukazali upihniti sveče v Lavoisierovemu zaporu, je še lahko videl zvezde nad njo.

    Zapornike so premeščali iz zapora v zapor; sojenje samo je bilo osmega maja. Nekaj zapornikov je spregovorilo, a so se jim sodniki posmehovali. Maratov doprsni kip je stal na visokem podstavku, od koder je zviška gledal obtožene. Tistega popoldneva so osemindvajset nekdanjih milijonarjev iz organizacije General Farm odpeljali na mesto, kjer je danes Place de la Concorde.

    Roke so imeli zvezane na hrbtu. Do gibljivega dela naprave doktorja Guillotina je vodil strm vzpon. Večina zapornikov je bila mirna, čeprav so enega izmed starejših mož 'na oder odvedli v žalostnem stanju'. Paulze je bil tretji, Lavoisier četrti. Med vsakim obglavljenjem je pretekla minuta: vsakič niso očistili rezila, ampak le odstranili obglavljena telesa.


    ========================================================================================

    Biografska enciklopedija znanosti in tehnike, Stran 190

    Lavoisier, Antoine Laurent [281]
    Lavoisier je tudi toploto in svetlobo imel za elementa, čeprav danes zanju trdimo, da sta nematerialna. Verjel je, da toplato sestavlja fluid, ki ga ne moremo tehtati, imenovan kalorika. Izkoreninil je netehtljiv fluid, flogiston, hkrati pa je poskrbel, da je misli kemikov kalorika zaposlovala še polovico stoletja.

    Lavoisierovo zanimanje za gorenje se je razširilo še na biologijo; med letoma 1782 in 1784 je s pamočjo mladega Laplacea [293] poskušal izmeriti toplote gorenja, ob tem pa je delno raziskal dogajanje v tkivu. Prvi se je lotil analize spojin, ki so značilne za tkiva, kar je pol stoletja pozneje uspešno razvil Liebig [443].

    Istega leta, ko je izšla njegova knjiga, je v Franciji izbruhnila revolucija. Do leta 1792 so ukrotili radikalne antimonarhiste, Francijo razglasili za republiko in začeli preganjati zakupnike davkov. Lavoisiera so najprej odstranili iz laboratorija, nato pa ga aretirali. Ko se je branil, da je znanstvenik in ne zakupnik davkov (kar ni bilo čisto res), mu je službujoči oficir odvrnil: "Republika ne potrebuje znanstvenikov." Republika je kaj kmalu ugotovila svojo zmoto, prav tako kot pri Chaptalu [308] in Leblancu [275].

    Sajenje je bilo farsa; Marat, ki je postal vpliven revolucionarni voditelj, željan maščevanja, je obtoževal Lavoisiera vseh vrst smešnih zarot, kot npr. »dodajanje vode ljudskemu tobaku", za kar je brezpogojno zahteval njegovo glavo.

    Marata so umorili juLija 1793, škoda pa je bila že storjena. Lavoisiera so (skupaj s tastom in drugimi zakupniki davkov) giljotinirali 8. maja 1794. Dva meseca kasneje so radikale odstranili. Lavoisierov primer je bil najbolj obžalovanja vreden spodrsljaj revolucije.

    Lagrange [268] je zatarnal: "Trenutek je bil dovolj, da so ga obglavili, stoletje pa bo premalo, da bi se rodil podoben um." Dve leti po smrti so mu Francozi, ki so dejanje obžalovali, že odkrivali doprsne kipe.


    E=mc2 (strani 39,40)

    [Danec Olaf] Römer [1675] se na to ni oziral [ni se oziral na prepričanje, da svetloba potuje z neskončno hitrostjo]. Denimo - samo denimo - da svetloba vendarle potrebuje nekaj časa, da prepotuje veliko razdaljo od Jupitra. Kaj bi to pomenilo? Römer si je predstavljal, da v Sončnem sistemu opazuje prvi žarek svetlobe, ko se Io pokaže izza Jupitra in se požene proti Zemlji. Poleti, na primer, če je Zemlja blizu Jupitru, bi bilo potovanje svetlobe krajše, zato bi Io zagledali prej. Pozimi istega leta pa bi bila Zemlja že na drugi strani Sončnega sistema. Žarek z Lune bi rabil dlje, da bi nas dosegel.

    Römer je pregledal vsa dolgoletna Cassinijeva opazovanja in poznega poletja leta 1676 prišel do natančne ocene - ne le slutnje -, koliko dodatnih minut potrebuje svetloba za daljšo pot, kadar je Zemlja bolj oddaljena od Jupitra.

    Kaj naj bi s takim odkritjem storil? Po protokolu bi moral Römer pustiti Cassiniju, da dosežek predstavi kot svoje delo, in morda skromno prikimati, ko bi šef observatorija omenil, da ne bi zmogel brez pomoči tega mladega moža, katerega nadaljnje delo je vredno pozornosti. A Römer temu ni ugodil. Avgusta je na srečanju ugledne revije, ki so jo brali vsi resni astronomi, razglasil izziv. Astronomijaje eksaktna znanost in orodja 17. stoletja so bila dovolj dobra, da je bilo z njimi mogoče natančno napovedati pojav satelita Io izza Jupitra naslednjega 9. novembra enkrat popoldne. Po Cassinijevem sklepanju bi luno zagledali ob 17.27 tega dne. To je razbral iz gibanja satelita, ko je bil ta v avgustu zadnjič jasno viden.

    Römerje izjavil, da Cassini nima prav. Avgusta, je pojasnil, je bila Zemlja blizu Jupitra. Novembra bo dlje od njega. Ničesar ne bomo videli ob 17.27 - svetloba, čeprav zelo hitra, bo še vedno na poti, ker mora prepotovati dodatno razdaljo. Celo ob 17.30 ali 17.35 še ne bo prepotovala Sončnega sistema. Prvič jo bomo 9. novembra zagledali šele ob 17.37. Astronome je mogoče razveseliti na veliko načinov. Osreci jih nova supernova ali pa podaljšanje vladne podpore, še posebej pa dosmrtna profesura ... A javna bitka med dvema uglednima kolegoma?

    Römer je pripravil izziv deloma iz ošabnosti, deloma pa tudi zato, ker je vedel, da je Cassini veliko boljši politik od njega. Römer bi lahko terjal zasluge le, če bi bila njegova napoved tako nedvoumna, da se Cassini in njegovi častilci ne bi mogli z zvijačo umakniti, če bi ugotovili, da so v zmoti.

    Napoved je bila oznanjena avgusta. 9. novembra so observatoriji v Franciji in po vsej Evropi pripravili teleskope. Ura je pokazala 17.27. Lune Io ni bilo. Kazalci so se pomaknili na 17.30. Lune še vedno ni bilo. 17.35. Nato se je pojavila - tocno ob 17.37 in 49 sekund.

    In Cassini je izjavil, da mu Römer s tem ni dokazal zmote! Cassini je imel veliko privržencev, ki so ga še kako podpirali. Kdo je sploh rekel, da lahko Io pričakujemo ob 17.25? Le Römer, so nato odločili. Poleg tega so vsi vedeli, da pojav lune ni bil nikoli natančno določen. Luna je bila predaleč, težko jo je bilo videti in morda so oblaki Jupitrove zgornje atmosfere povzročili motečo meglico; ali pa je mogoče velik kot njegove orbite tako oteževal opazovanja. Kdo ve?

    Običajno se pri znanstvenih odkritjih stvari drugače odvijajo. Römer je opravil brezhiben poskus, z jasno napovedjo, a evropski astronomi še vedno niso priznali, da svetloba potuje s končno hitrostjo. Cassinijeva klika je zmagala: uradno je ostalo zapisano, da je svetlobna hitrost mistična, nemerljiva veličina in da nima nobenega vpliva na astronomska merjenja.

    Römer se je vdal in se vrnil na Dansko, kjer je bil več let direktor kopenhagenskega pristanišča. Šele petdeset let pozneje-ko je preminila še ena generacija in je bil Jean-Dominique Cassini mrtev - so nadaljnji poskusi prepričali astronome, da je imel Römer prav.

    Ocena hitrosti, ki jo je pripisal svetlobi, je bila tudi najboljša v tistem času: 1 000 000 000 km/h. (Točna hitrost svetlobe je malo višja, a jo bomo zaradi preglednosti v tej knjigi zaokrožili na 1 milijardo).

    Komentar k zgornjemu odlomku: Vsi poznamo slovensko zgodbo o tem, kako so se Butalci skregali s pametjo, a zmagali so Butalci in ne pamet. Tukaj se kaže moč avtoritete (veljaka Cassinija, ki ima sicer tudi pozitivne zasluge za razvoj stronomije) in ne-moč argumenta in danes ni nič drugače, pa ni važno za katero področje življenja gre. Vseeno pa je dolgoročno resnica tista, ki prevlada.


    E=mc2 (strani 43,44)

    Maxwell je tu imel verjetno najžlahtnejši matematični um med vsemi teoretičnimi fiziki 19, stoletja, medtem koje Faraday imel težave z matematiko, ki je le nekoliko presegala preprosto seštevanje in odštevanje.

    Vendar pa sta si bila v biti zelo blizu. Čepravje Maxwell odrasel na velikem posestvu na podeželju Škotske, je do nedavnega družina nosila preprost priimek Clerk, šele dedovanje po materini strani pa jim je prineslo uglednejše ime Maxwell. Ko so Jamesa poslali v internat v Edinbourgh, so ga ošabni mestni otroci dražili, teden za tednom, leto za letom. James ni nikdar izrazil jeze zaradi tega, le enkrat je tiho pripomnil: "Nikdar me niso razumeli, a jaz sem razumel njih." Tudi Faraday je še vedno trpel zaradi dogodkov s sirom Humphryjem Davyjem v dvajsetih letih in je pogosto zapadel v tiho, .zamišljeno samotarstvo skoraj takoj, ko je končal večer kot navidez zanosen govornik na javnih predavanjih Kraljevega inštituta.

    Ko sta si mladi Škot in starejši Londončan začela dopisovati in se kasneje tudi srečala, sta pazljivo zgradila posebne vrste odnos, ki ga nista delila skoraj z nikomer drugim. Onkraj osebnostnih podobnosti je bil Maxwell namreč tako sposoben matematik, daje v Faradayevih preprostih skicah - za razliko od manj nadarjenih znanstvenikov - videl globlji pomen. ("Ko sem preučeval Faradayeve študije, sem ugotovil, da so njegove metode ... tudi matematične, čeprav niso izražene v konvencionalni obliki matematičnih simbolov.") Maxwellje grobe risbe nevidnih silnic vzel resno. Oba sta bila globoko verna; oba sta upoštevala možnost takšne Božje prisotnosti na svetu.

    Že leta 1821, v času svojega velikega odkritja in v mnogih kasnejših raziskavah, je Faraday prikazal načine za pretvarjanje elektrike v ' magnetizem in obratno. V poznih petdesetih letih je nato Maxwell razširil to idejo v prvo popolno razlago tega, kar Galileo in Romer nista nikdar razumela.

    Kar se je dogajalo znotraj žarka, je ugotovil Maxwell, je bila le še ena različica tega vzajemnega gibanja. Ob svetlobnem žarku, ki se začne pomikati naprej, se ustvari majčkeno elektrike, in ko se ta pomakne naprej, povzroči majčkeno magnetizma, in ko se magnetizem pomika naprej, povzroči nov val elektrike - kot v zamahu prepletenega biča. Elektrika in magnetizem preskakujeta drug drugega v drobnih, hitrih skokih - v `vzajemnem objemu', kot je temu rekel Maxwell. Svetloba, ki si jo je Romer zamišljal hiteti prek sončnega sistema in ki jo je Maxwell videl v siju kamnitih stolpov v Cambridgeu, je le zaporedje hitrih preskokov.

    To je bil eden vrhuncev znanosti 19. stoletja; Maxwellove enačbe, ki so povzemale to spoznanje, so postale znane kot eden največjih teoretičnih dosežkov vseh časov. A Maxwell je bil vedno nekoliko nezadovoljen s svojim delom. Kako točno pa se ta čuden skakajoči svetlobni val prepleta naprej? Tega ni vedel. Faraday ni vedel. Nihče tega ni mogel zadovoljivo pojasniti.


    Einsteinova genialnost se je izrazila, ko je skušal bolje spoznati, kaj ti preskakujoči svetlobni valovi pomenijo, čeprav je bil pri tem bolj ali manj prepuščen sam sebi. Imel je dovolj samozavesti: njegove končne srednješolske priprave v Aarau so bile odlične, zrasel pa je v družini, ki gaje naučila, naj vedno dvomi v avtoriteto. Leta 1890, koje Einstein še študiral, so Maxwellove enačbe učili kot sprejeto resnico. A Einsteinov glavni profesor na ziiriški Politehniki, ki ga fizikalna teorija ni posebej zanimala, Maxwellovih enačb sploh ni učil. (Užaljen zaradi takega odnosa je Einstein profesorja posmehljivo nagovarjal z gospod Weber namesto z gospod profesor Weber - na tako žalitev se je Weber odzval tako, da ni napisal pravega priporočila za Einsteina, kar je nato vodilo v leta izolacije, ki jih je Einstein preživel na patentnem uradu.)

    Kadar je Einstein zamujal predavanja, da bi posedal v zuriških kavarnah,je pogosto s seboj jemal Maxwellova dela. Začelje raziskovati preskakovanje svetlobnih valov, ki jih je Maxwell prvi odkril. Če je svetloba prav tako valovanje kot vsako drugo, je razmišljal Einstein, jo morda lahko ujameš, če tečeš za njo?


    E=mc2 (strani 59-63)

    Newton je želel z načinom pojavljanja mv dokazati, da Bog mora obstajati. Če se dva enaka pivska vagona čelno zaletita, nastane mogočen pok in morda nekoliko drobljenja, ko se odbijača zarineta drug v drugega, nato pa se vse umiri. Tik preden trčita, je v vesolju obstajalo veliko mv': imela sta ga oba brzeča vagona.

    En vagon na primer z vso hitrostjo potuje proti vzhodu, drugi pa s polno hitrostjo potuje proti zahodu. A ko trčita in postaneta mirujoč kup lesa in kovine, dva ločena dela v~ izgineta. `Gibanje proti vzhodu' natančno izniči `gibanje proti zahodu'.

    Po Newtonuje to pomenilo, da vsa energija, ki sta ga vagona imela, po trku izgine. Nastane luknja, ki vodi izven našega vidnega vesolja. Ker se takšni trki stalno dogajajo, če živimo v veliki stenski uri, ta ura stalno potrebuje navijanje. A ozrite se okoli sebe. Ni res, da se je, ko leta minevajo, sposobnih premikati vse manj objektov. To je dokaz. Dejstvo, da vesolje nadaljuje z delovanjem, je bilo po Newtonovem mnenju znak, da v vesolje posega zanesljiva Božja roka, nas hrani in podpira ter dovaja vse gonilne sile, ki jih izgubljamo.

    Voltairu je to zadostovalo. Newton je spregovoril in kdo je on, da nasprotuje Newtonu? Sploh pa je bila to tako vzvišena vizija - ki je poleg tega bila podprta z moreče zapleteno geometrijo in izračuni -, da je bilo najpametneje pritrdilno pokimati injo sprejeti. A du Chateletova je veliko časa preživela v svoji sobi s Watteaujevimi slikami in nato za pisalno mizo, obrobljeno s svečami, kjer se je sama ukvarjala z Leibnizovimi utemeljitvami, ki so nasprotovale Newtonovim.

    Poleg raznih abstraktnih geometrijskih utemeljitev se je Leibniz osredotočal tudi na to, da je Newtonov pristop v svetu imel vrzeli. Diplomati znajo biti sarkastični. Zapisal je: "Po Newtonovi doktrini hoče vsemogočni Bog vsake toliko časa naviti svojo uro, sicer bo prenehala teči. Očitno ni bil dovolj daljnoviden, da bi gibanje v uri naredil večno."

    Izkazalo se je, da se je z mero energije, izraženo z mv2, tej težavi mogoče izogniti. Torej mv2 vagona, ki potuje proti zahodu, je denimo 100 enot energije, mv2 drugega vagona, ki potuje na vzhod proti trku `na kvadrat' pa nadaljnjih 100 enot. Po Newtonu dva trka izničita drug drugega, po Leibnizu pa se seštejeta. Ko vagona trčita, vsa energija, ki stajo nosila, ostane aktivno v obstajanju: v zrak dvigne kovinske dele, segreva kolesa vagona in ustvarja dolgotrajen, doneč trušč.

    V Leibnizovi zamisli se nič ne izgubi. Svet poganja sam sebe, brez vrzeli in zapornic, kjer bi vzročnost in energija izginjali, in bi ju le Bog lahko dovajal nazaj. Sami smo. Morda je svet Boga potreboval na začetku, a nič več.

    Za du Chateletovoje bila ta analiza privlačna, vendarje tudi uvidela, zakaj je v desetletjih od Leibnizove domneve opešala. Tak pogled je bil preveč nedoločen; brez objektivnega dokazaje le odražal Leibnizovo osebno nagnjenje. Bil je tudi, kot je Voltaire z velikim zadovoljstvom prikazal v svojem romanu Kandid ali Optimizem, čudno pasiven pogled, ki je namigoval, da v našem posvetnem stanju niso možne nobene temeljne izboljšave.

    Du Chateletovaje je bila znana po tem, daje bila v pogovoru izredno hitra, a v Versaillesu je bilo to zato, ker so jo obkrožali bedaki, v Cireyu pa je bil to edini način, da je Voltairu lahko vskočila v besedo. Pri svojem samostojnem delu paje bila veliko bolj metodična in sije vedno vzela čas. Ko je pregledala prve Leibnizove utemeljitve in nato standardne kritike proti njemu, ni - skupaj z raznimi specialisti, ki jih je pripeljala, da so ji pomagali - vsega kar opustila, pač pa je začela širiti svoj pogled in iskati praktične dokaze, da bi se lažje odločila.

    Voltairu se je zdelo, da očitno `zapravlja' svoj čas, a za du Chateletovoje bil to eden vrhuncev njenega življenja: raziskovalna ustanova, ki jo je uredila v Cireyu, je bila končno v polnem teku.

    Du Chateletova in njeni kolegi so odločilen dokaz našli v nedavnih poskusih Willema `sGravesandeja, nizozemskega raziskovalca, ki je v mehka glinena tla spuščal uteži. Če je držala preprosta enačba E = mv, potem bi se morala utež z dvakratno začetno hitrostjo zariniti dvakrat globlje v tla. Utež s trikratno hitrostjo bi se morala zariti trikrat globlje. A `sGravesande je odkril nekaj drugega. Če je majhno medeninasto kroglo spustil na tla z dvakratno hitrostjo, seje ta zarila štirikrat globlje. Če jo je vrgel trikrat hitreje, se je zarila devetkrat tako globoko kot prej.

    To je bilo točno tisto, kar je napovedovala enačba E = mv2. Dva na kvadrat je štiri. Tri na kvadrat je devet. Delovanje enačbe je resnično bilo na nek čuden način temeljno naravi.

    'sGravesande je imel trden rezultat, ni pa bil dovolj dober teoretik , da bi izpeljal zaključek. Leibniz je bil vrhunski teoretik, a mu je manjkala tako podrobna eksperimentalna ugotovitev - pri izbiri enačbe mv2 je nekoliko ugibal. Delo du Chateletove na tem področju je premostilo ta prepad. Poglobila je Leibnizovo teorijo in nato vključila nizozemske rezultate. Sedaj je končno imela trden zagovor za uveljavitev enačbe mv2 kot uspešne definicije energije.

    Njena objavaje doživela velik uspeh. Du Chateletova seje v pisanju vedno znalajasno izražati, pomagalo paje tudi to, daje Cirey veljal za enega redkih resnično neodvisnih raziskovalnih centrov. Večina angleško govorečih znanstvenikov se je avtomatično postavila na Newtonovo stran, medtem ko so nemško govoreči prav tako brezpogojno podpirali Leibniza.

    Francija je bila vedno ključni prevesni volilec in glas Emilie du Chatelet je spor dokončno odločil.

    Po objavi svojih dognanj je za nekaj časa prenehala z delom - da bi uredila družinske finance in razmislila, s katero znanstveno temo se bo ukvarjala v prihodnje. Z Voltairom sta potovala; novi generaciji dvorjanov v Versaillesu se niti sanjalo ni, da je ena izmed vodilnih razlagalcev sodobne fizike v Evropi in da v prostem času objavlja originalne prevode Aristotela in Virgila. Včasih jo je zaneslo, ko je pri igrah na srečo izbruhnila v verjetnostne izračune.

    Čas je mineval in z Voltairom sta se vrnila v Cirey. Lipe so rasle ("v tem najinem prijetnem pribežališču," kotje napisala) in du Chateletova je celo pustila Voltairu zasejati zelenjavni vrt. Nato pa je v pismu prijateljici vročično napisala

    3. april 1749

    Grad de Cirey

    Noseča sem in lahko si misliš ... kako se bojim za svoje zdravje, celo življenje ... ko bom rodila pri štiridesetih.

    To je bilo nekaj, česar ni mogla obvladovati. Imela je otroke kmalu po poroki, a je bila dvajset let mlajša, in celo takratje bilo to nevarno. Pri tej starosti je imela veliko manj možnosti, da preživi. Zdravniki tistega časa se niso zavedali, da morajo roke in instrumente očistiti. Ni bilo antibiotikov, ki bi zavrli neizogibno vnetje, nič podobnega oksitocinu, ki bi zaustavilo krvavenje maternice. Ni sejezila nad očitno nesposobnostjo takratnih zdravnikov, le Voltairuje zaupala, da z žalostjo odhaja nepripravljena. Čas, ki ji je preostal, je bil točno določen: porod so pričakovali septembra. Vednoje veliko delala, sedaj paje svoje delo še pospešila; sveče na njeni pisalni mizi so včasih gorele do zore.

    Prvega septembra 1749 je pisala direktorju kraljeve knjižnice in zapisala, da bo v spremljajočem paketu našel dokončan osnutek najpomembnejših komentarjev, ki jih je spisala o Newtonu. Tri dni pozneje se je začel porod; preživela ga je, a je dobila vnetje. Po tednu dni je umrla.

    Voltaire je bil ves iz sebe: "Izgubil sem polovico sebe - dušo, za katero je bila ustvarjena moja."

    Sčasoma so se fiziki vse bolj osredotočali na energijo, sorazmerno mv2. Voltairova sposobnost razpravljanja, s katero je nadaljeval zapuščino svoje ljubice, je pripomogla k še večjemu razmahu, V naslednjem stoletju so Faraday in drugi uporabljali mv2 - količino, ki se pretvarja a nikoli ne izgine -, ko so gradili zamisel o ohranitvi vse energije. Analiza in pisanje Emilie du Chatelet so bili v tem nepogrešljiv korak, čeprav je bila sčasoma njena vloga pozabljena, deloma zato, kerje vsaka nova generacija znanstvenikov praviloma brezbrižna do preteklosti, in deloma morda zato, kerje bilo mučno slišati, daje ženska usmerjala tako velik raziskovalni trud in pomagala oblikovati tok prihodnjega razmišljanja.

    Veliko vprašanje pa je zakaj. Zakaj je ravno kvadriranje hitrosti opazovanega telesa tako dober način za opisovanje dogajanja v naravi?

    Eden izmed razlogov je ta, da že sama geometrija našega sveta pogosto prinaša kvadrirana števila. Če se približate svetilki pri branju na polovično razdaljo, se svetloba na strani ne poveča na dvakratno vrednost. Tako kot pri `sGravesandejevih poskusih se jakost svetlobe poveča štirikrat.

    Pri večji oddaljenosti od svetilke se svetloba razlije po večjem območju. Ko se svetilki približate, se ista količina svetlobe skoncentrira na veliko manjši površini.

    Zanimivo je, da skoraj vse, kar se enakomerno kopiči, raste v smislu preprostih kvadriranih števil. Če na cesti pospešite od 20 na 80 kmlh, se hitrost štirikrat poveča. A ne bo vam vzelo le štirikrat toliko časa, da se ob zaviranju z zablokiranimi zavorami ustavite. Nakopičena energija seje povečala za štiri na kvadrat, torej šestnajstkrat. Zato bo zdrsavanje toliko daljše.

    Prestavljajte si, da bi to zdrsavanje priključili na nekakšen zbiralnik energije. Avto, ki drvi štirikrat hitreje od drugega, resnično ustvari in nosi s seboj šestnajstkrat več energije, Če bi poskušali meriti energijo z enačbo mv, bi vse to spregledali, enačba mv2 pa vse te pomembne pojave vključuje.

    Sčasoma so se fiziki navadili množiti maso telesa s kvadrirano vrednostjo njegove hitrosti (mv2) in tako dobiti uporaben kazalec energije telesa, Če je hitrost žoge ali kamna 100 km/h, potem vedo, da je energija, ki jo nosi, sorazmerna masi krat 100 na kvadrat, Če se hitrost poveča do svoje zgornje meje, do 1 milijarde kmlh, je skoraj tako kot da bi se končna energija, ki jo vsebuje telo, razkrila, ko zmnožimo njegovo maso s `c' na kvadrat, torej mc2. Tak zaključek seveda ni dokaz, a se je zdel tako naraven, tako `prilegajoč', da je - ko se je izraz mc2 nenadoma pojavil med Einsteinovimi podrobnejšimi izračuni - postala osupljiva možnost povezanosti navidez ločenih domen energije in mase - ter svetlobne hitrosti kot mosta med njima - toliko a bolj sprejemljiva. (Bralce, ki jih zanimajo Einsteinove izpeljave, vabim na spletne strani te knjige na naslovu davidbodanis.com, ki podajajo del njegovega razmišljanja.)

    Člen c2 je ključnega pomena za razumevanje delovanja te povezave. , Če bi bilo naše vesolje drugačno - če bi bila c2 majhna vrednost -, bi se majhna količina mase pretvorila v enako majhen piš energije. A v resničnem vesolju in s stališča našega majhnega planetaje c2 velikansko število. V enotah kilometrov na uro je `c' enako 1000 milijonov, torej je c2 1 000 000 000 000 000 000. Prestavljajte si enačaj v enačbi kot tunel ali most. Izjemno majhna masa se grozovito poveča, kadarkoli potuje prek enačaja in se pojavi na strani energije.

    To pomeni, da je masa preprosto skrajna oblika stisnjene ali koncentrirane energije. Energijaje obratna stvar; toje tisto, kar se pod pravimi pogoji pojavi kot alternativna oblika mase. Za primerjavo se spomnite na nekaj lesenih paličic, ki dajejo velike količine dima, če jih zakurimo. Nekdo, ki še nikoli ni videl ognja, bi bil osupel nad vsem tem dimom, ki je `čakal' v lesu. Enačba kaže, da je na vsako obliko mase mogoče - v teorij i - vplivati tako, da se razširi navzven na podoben , način. Pravi tudi, da se to zgodi veliko siloviteje od preprostega kemičnega izgorevanja - pride do veliko večjega `razširjanja'. Velikanski faktor 1 000 000 000 000 000 000 kaže, koliko se vsaka masa poveča, če jo v celoti pošljemo čez '=' v enačbi.


    E=mc2 (strani 73-83)

    Vendar je bil sedaj že v svojih petdesetih, in čeprav je še vedno dobival sveže ideje,je imel vedno manj energije, da bijih razvil. Morda je bilo v ozadju še več: znanstveniki v srednjih letih pogosto pravijo, da ni težava v slabšem spominu ali zmanjšani zmožnosti hitrega razmišljanja; gre bolj za strah pred spopadanjem z neznanim. Poincare je namreč nekoč imel priložnost, da se približa Einsteinovemu delu.

    Leta 1904 je bil del velike skupine evropskih intelektualcev, ki so bili povabljeni na svetovno razstavo v St. Louis. (Med njimi je bil tudi Max Weber, nemški sociolog; nad grobo energijo, ki jo je videl v Ameriki - Chicago je opisal kot `človeka, ki so mu odrli kožo' -, je bil tako osupel, da ga je predramila iz depresije, s katero se je boril že leta.) Na razstavi je Poincare predaval o `teoriji relativnosti', kot jo je sam označil, a to poimenovanje je zavajajoče, ker se je dotikalo le obrobja tega, karje Einstein kmalu dosegel. Če bi bil Poincare mlajši, bi morda ideji sledil tako daleč, da bi dobil iste rezultate kot Einstein naslednje leto, vključno z osupljivo enačbo. A po predavanju in nabitem urniku, ki so ga zanj pripravili njegovi gostitelji v St. Louisu, je ostareli matematik zadevo opustil. Dejstvo, da se je tako mnogo francoskih znanstvenikov odvrnilo od Lavoisierovega neposrednega pristopa in namesto tega vztrajalo na sterilnih abstrakcijah, je Poincareju le še otežilo stik s praktično fiziko.

    Leta 1906, ko je ugotovil, da je mlad moški v Švici odprl obsežno področje, se je Poincare odzval z najhladnejšim molkom. Namesto da bi si enačbo, ki bijo lahko imel za pastorko, pobliže ogledal injo prenesel pariškim kolegom v nadaljnje preučevanje, je ohranil strogo razdaljo; nikdar ni govoril o njej in le redko je omenil Einsteinovo ime.

    Drugi sodobniki so Einsteinovo delo podrobneje raziskali, a so sprva večinoma spregledali bistvene poudarke, na primer, zakaj je Einstein izbral `c' za srce enačbe. Laže bi razumeli, če bi bili relativnost in enačba pospremljeni s svežimi rezultati poskusov, če bi Einstein zgradil kakšno novo napravo v laboratoriju, s katero bi nadaljeval raziskave Marie Curie in drugih in tako odkril stvari, ki jih ni še nihče drug. A niso mogli dojeti, da Einstein ni imel laboratorijev. `Novejša dognanja', s katerimi se je ukvarjal, so bila last znanstvenikov, ki so bili mrtvi že desetletja ali celo stoletja. A to ni bilo pomembno. Einstein ni prišel do svojih zaključkov s potrpežljivim sestavljanjem niza novih rezultatov. Namesto tegaje, kot smo videli, le preživljal veliko časa v `zasanjanem' razmišljanju o svetlobi in hitrosti in o tem, kaj je v našem vesolju logično mogoče in kaj ne. A `zasanjanost' so videli le tisti, ki Einsteinu niso bili blizu in ga niso razumeli. Njegovo spoznanje je eden izmed največjih intelektualnih dosežkov vseh časov.

    Mnogo let po rojstvu matematično usmerjene znanosti okoli 17. stoletja je bilo človeštvo prepričano, da so opisane vse glavne poteze stvarstva, in čepravje bilo treba razdelati še nekatere podrobnosti, 'očitne' lastnosti sveta okoli nas lahko sprejemamo kot same po sebi umevne: živimo v svetu, kjer telesa pri gibanju ohranjajo konstantno maso, kjer čas nemoteno teče in kjer se vsi strinjajo, kje v njegovem teku se nahajamo.

    Einsteinje videl, da vesolje ni takšno, kot so ga videli drugi. Doumel je, daje tak, kot bi nas Bog omejil na majhno otroško stajico - površje Zemlje - in nam celo pustil verjeti, da je to, kar se iz stajice vidi, vse obstoječe stvarstvo. Vendar obstaja - vse okoli nas in ves čas, če bi bili sposobni to videti - še ena domena, ki je naša intuicija ne zaobjema več. Le čista misel bi nam dovolila videti, kaj se tam dogaja.

    Dejstvo, da masa in energija prehajata ena iz druge, kot kaže enačba E = mc2, je le eden izmed pojavov v tej širši domeni. Obstajajo še drugi, in da bi jih doumeli, si raje predstavljajmo svet, kjer najvišja možna hitrost ni svetlobna hitrost pri 1 milijardi km/h, ampak preprostih 50 km/h. Kaj nam v tem primeru pokaže delovanje enačbe?

    Prva osupljiva stvar, ki bi jo v takem svetu videli, ponazarja primer z vesoljsko raketo. Avtomobili bi imeli svojo normalno težo, ko bi potrpežljivo čakali pri rdeči luči, a ko bi se prižgala zelena, bi sejim pri višjih hitrostih povečala tudi masa. To bi se zgodilo tudi pešcem, kolesarjem in tekačem in pravzaprav vsemu, kar se premika. Teža šolarja, ki bi na svojem kolesu tehtal 50 kg, medtem ko bi čakal na vogalu, pa bi se povečala na 115 kg, ko bi dosegel hitrost 45 km/h. Če bi gonil še hitreje ali pa če bi se znašel na klancu in dosegel 49,5 km/h, bi njegova masa kmalu presegla 1000 kg. V tolikšni meri bi se povečalo tudi kolo. V trenutku, ko bi se ustavil, bi se šolar in njegovo kolo takoj povrnila na prvotno, statično težo.

    Istočasno pa bi bili avtomobili, kolesa in celo pešci izpostavljeni še drugi spremembi. Odvisno od položaja opazovalca bi bil 3-metrski avtomobil videti popačen - nekateri deli avtomobila bi na primer izgledali manjši in premaknjeni, ko bi hitel proti nam. Pri hitrosti 49,9 km/h bi bili nekateri deli čisto majceni. Voznik in sopotniki bi izgledali, kot da so se prav tako skrčili, a bi se povrnili v svoje prvotno stanje takoj, ko bi se ustavili.

    Ko bi avtomobili brzeli mimo nas, bi ne videli le pridobivanja mase in spreminjanja velikosti, pač pa bi opazili tudi, da se čas znotraj avtomobilov upočasnjuje. Če bi se voznik premaknil, da bi vključil radio, bi videli njegovo roko v izjemno počasnih gibih. Ko bi bil radio prižgan in bi slišali zvok, bi se zvočni valovi širili z bolečo počasnostjo, ki bi še gostolenje mladega Michaela Jacksona pretvorili v težke, monotone žalostinke.

    V takem stvarstvu `prava' perspektiva ne obstaja; ni nekakšnega prometnega helikopterja, ki bi lebdel nad tem čudnim mestom, za katerega bi nekdo lahko trdil, da se v njem avtomobili čudno spreminjajo, opazovalci, ki se ne premikajo, pa so nespremenjeni in očitno `normalni'. Zakaj bi bili opazovalci izvzeti in bi se spreminjali le premikajoči se avtomobili? Pravzaprav vozniki avtomobilov ali šolar na kolesu ne bodo imeli občutka, da se spreminjajo. Kolesar bo pogledal okoli sebe in videl, da ročaji kolesa, njegovo telo in njegova torba niso postali nič težji. Namesto tega so ljudje, ki jih je pustil za sabo, videti čudni. Njim se je masa povečala.

    Sopotniki v avtomobilu bi se strinjali. Z radiom ni nič narobe, bodo rekli in mladi Michael Jackson gostoli prav tako veselo kot vedno. A ljudje zunaj avtomobila so videti počasni - hotelski vratar le s težavo dviga roke v mučni teži in nato napihne lica kot globokomorska riba, ko požvižga taksistu.

    Ti učinki so v relativnosti povzeti tako, da je za opazovalca oddaljujoče se telo izpostavljeno širjenju mase, spremembam dolžine I ter raztezanju časa. Mirujoči bodo tako videli avto in voznik avta bo, ko se bo ozrl, tako videl vse mirujoče.

    Ko človek prvič bere o tem, se vse to zdi nesmisel. Celo Einstein je to težko sprejel - pri dolgem pogovoru z Michelom Bessom nekega poletnega dne, ko je še vedno poskušal razvozlati te povezave, je čutil nerazložljivo tesnobo. A ta dejstva je težko sprejeti le zato, ker se vsakdanje stvari ne premikajo s hitrostmi blizu 1000 milijonov km/h, ki jo ima svetloba (učinki pa so pri naših hitrostih vse premajhni, da bi jih opazili). Spomnite se na primer na prenosni radio na pikniku. Za nekoga, ki stoji blizu, je glasen; za tistega, ki se sprehaja nekaj sto i metrov stran,je tišji. Odgovora, kako glasnaje glasba `v resnici', ni. A to je le zato, ker zmoremo hoditi tako hitro, da se v kratkem času oddaljimo za nekaj sto metrov. Za mravljo ali kakšno drugo majhno žival pa oddaljevanje od vira glasbe lahko traja morda generacije. Naš pogled - da je glasba lahko različno glasna za različne opazovalce - bi se jim zdela nora.

    Spletna stran nudi podrobnosti o tem, kako znanstveniki povzamejo vse to iz preproste ugotovitve, daje hitrost svetlobe konstantna. A okoli nas je mnogo običajnih teles, ki vedno delujejo pri visokih hitrostih, kjer ti učinki postanejo očitni. Elektroni, ki se izstrelijo iz ozadja tradicionalnega televizorja na zaslon, potujejo tako hitro, daje iz našega gledišča videti, da sejimje med potjo povečala masa. Inženirji morajo to upoštevati pri oblikovanju magnetov, ki fokusirajo sliko na zaslonu, sicer bi videli le zmazek.

    Navigacijski sateliti za globalno pozicioniranje (GPS), ki na Zemljo pošiljajo lokacijske signale za avtomobile, letala in popotnike, tudi potujejo tako hitro, da z naše perspektive njihov čas teče počasneje. Vezja na ročnih GPS napravah za ugotavljanje položaja ali večje GPS naprave, ki jih uporabljajo banke za sinhronizacijo plačil, so vsa programirana tako, da ta učinek upoštevajo - v natančnem soglasju z enačbami, do katerih je prišel Einstein leta 1905.

    Einsteinu izraz relativnost za svojo stvaritev nikdar ni bil všeč. Po njegovem daje napačen vtis, da je vse mogoče: da do natančnih rezultatov sploh ni mogoče več priti. Temu ni tako. Napovedi so natančne.

    Izraz je zavajajoč tudi zato, ker so vse Einsteinove enačbe strogo usklajene. Čeprav vsakdo od nas vidi stvari v stvarstvu drugače, sinhronizacija-ko se vsi ti različni pogledi združijo-zagotovi ujemanje vsega. Stare ideje, da se masa nikdar ne spremeni in da čas teče enako hitro za vsakogar, so bile smiselne v času, ko so ljudje opazili le vsakdanje, počasne objekte okoli sebe. V resničnem širšem stvarstvu pa nimajo prav - vendar pa obstajajo eksaktni zakoni, ki pojasnjujejo, kako se spreminjajo.

    To je dosežek, ki se v zgodovini le redko pojavi. Predstavljajte si, da izdelate kristalni model, tako majhen, da ga lahko držite v zaprti dlani. Sedaj dlan odprite - in celotno vesolje se zablešči v polnem obstajanju. Newtonje bil prvi, ki muje to uspelo, že takrat v 17. stoletju: zasnoval je celoten sistem sveta, ki ga je mogoče opisati s prgiščem enačb, vseboval paje tudi pravila, kako se premakniti od povzetka in iz njega ustvariti celoten svet.

    Einstein je bil naslednji.

    Da bi bila podobnost še zanimivejša, sta tako Einstein kot Newton do svojih zaključkov prišla v svojih dvajsetih letih in v izjemno kratkem času. Newtonje imel - spet na farmi svoje matere v Lincolnshiru, koje bila univerza zaprta zaradi kuge -, okoli osemnajst mesecev časa, v katerem je opravil temeljno delo na razvoju infinitezimalnega računa, zasnove zakona o gravitaciji, delal pa je tudi na ključnih konceptih mehanike, ki se nanaša na celotno vesolje. Einstein je leta 1905, v obdobju slabih osmih mesecev, ko je še cele dneve delal na patentnem uradu od ponedeljka do sobote, prišel do prve teorije relativnosti enačbe E = mc2 - hkrati pa s svojim delom pripomogel k hitrejšemu razvoju laserjev, računalniških čipov ter sodobne farmacevtske industrije in biomehanike. V resnici je bil, kot je takrat Newton opisal sam sebe, `v najboljših letih za izumljanje'. Vsako področje je Einstein gnal onkraj znanega; združil je ločene domene tako, da je dvomil v predpostavke, ki so jih do tedaj vsi brez pomislekov sprejemali.

    Redki raziskovalci, ki so okoli leta 1905 odkrivali manjše delce Einsteinovega kasnejšega odkritja, se z njim niso mogli primerjati. Poincare je prišel bliže kot kdorkoli drug, a ko je bilo treba razbiti običajne predpostavke o teku časa ali naravi sočasnosti, se je umaknil, ker ni zmogel sprejeti posledic takega novega pogleda.

    Zakaj je bil Einstein tako zelo uspešnejši od drugih? Ponuja se misel, da tu ključno vlogo igra inteligenca. A mnogi Einsteinovi prijatelji iz Berna so bili visoko inteligentni, nekdo kot Poincare pa bi presegel lestvico vsakega IQ testa. Thorstein Veblenje nekoč napisal zanimivo razpravo, ki po mojem mnenju ponuja globlji razlog. Denimo, je začel Veblen, da se majhen deček nauči slepo verjeti Svetem pismu. Nato gre v posvetno srednjo šolo ali na univerzo, kjer mu povedo, da Svetemu pismu ni verjeti. "Kar si se naučil v materinem naročju, je povsem napačno. Kar pa te učimo tu, je čista resnica." Nekateri študenti bodo to sprejeli brez pomislekov, drugi pa bodo bolj sumničavi. Enkrat so jih že peljali na led, enkrat so že slepo verjeli v razlage delovanja sveta. Drugič ne bo več uspelo. Sprejeli bodo, karje na voljo, a vedno obdržali kritičen odnos in naučeno obravnavali le kot eno izmed mnogih možnosti. Einstein je bil Žid, in čeprav njegova neposredna družina ni bila verna, je živel v kulturi z drugačnimi pogledi o osebni odgovornosti, pravičnosti in veri v avtoriteto, kot so narekovala splošna prepričanja v Nemčiji in Švici.

    A tu je bilo še nekaj več. Ko je bil Einstein še majhen deček, ga je živo zanimalo delovanje magnetov. Starši ga zaradi tega niso dražili, temveč so njegovo zanimanje sprejeli. Kako dejansko magneti delujejo? Moral je obstajati razlog, in ta razlogje temeljil na naslednjem razlogu, in če bi jim sledil do konca, bi morda dosegel ... dosegel kaj?

    Nekoč je pri Einsteinovih obstajal zelo jasen odgovor, kaj bi končno dosegli. Ko so odraščali njegovi stari starši, je bila večina Židov v Nemčiji še vedno precej tradicionalno ortodoksna. Toje bil svet, zasičen s Svetim pismom pa tudi z jasno racionalno analizo Talmuda. Pomembno je bilo do konca spoznati, kar je bilo mogoče vedeti, ter doumeti najgloblje vzorce, kijihje Bog namenil našemu svetu. Einsteinje preživel globoko religiozno obdobje, ko seje bližal najstniškim letom, čeprav so do takrat, ko je obiskoval srednjo šolo v Aarau, njegova pravoverna prepričanja izginila. Vendar je želja, da bi razumel najgloblje temelje, še vedno obstajala, prav tako pa tudi prepričanje, da na koncu poti čaka nekaj veličastnega. Obstajalaje nekakšna `vrzel': stvarije mogoče razjasniti, in to na razumljiv, racionalen način. Nekočje to vrzel zapolnjevala vera, sedaj pa bi jo prav lahko nadomestila znanost: Einstein je trdno verjel, da odgovori obstajajo - čakajo, da jih nekdo najde.

    Pomagalo je tudi dejstvo, daje Einstein lahko svobodno razmišljal. Ker je delal na patentnemu uradu, mu ni bilo treba stalno pisati akademskih člankov ("Toje skušnjava po plitkosti,"je zapisal Einstein, "ki seji le najmočnejši lahko uprejo."), inje lahko razmišljal o stvareh, doklerje želel. Predvsem paje njegovi samozavesti koristilo, da muje zaupala njegova družina, kije vedno spodbujala igrivo sanjarjenje. Prav toje bilo potrebno za `odmik' od vsakdanjih predpostavk in razmišljanje o takih nenavadnostih, kot je vesoljska raketa, prignana do meje svetlobne hitrosti, ali lovljenje bežečega svetlobnega žarka.

    Njegova sestra Maja je kasneje pripovedovala o tem blagem samozbadljivem značaju. Ko se je Einstein kot majhen otrok razjezil, se je spominjala, je včasih metal stvari vanjo. Enkrat je bila to velika kegljaška krogla, drugič ji je hotel z otroško motiko `narediti luknjo' v glavi. "Zato," je razložila, "moraš imeti trdno lobanjo, če hočeš biti sestra intelektualca." Ko je govorila o učitelju grščine na srednji šoli, ki se je pritoževal, da iz njenega brata nikoli ne bo nič, je dodala: "In Albert Einstein res nikdar ni postal profesor grščine!"

    Da bi prišel še dlje, je potreboval dodatno motivacijo in Einstein je je imel na pretek. Čutil je neuspeh, ko je bil sredi dvajsetih let izoliran od drugih resnih znanstvenikov; prijatelji z univerze so že napredovali s svojimi karierami. Občutil je tudi mučno krivdo, ko je videl, da ima njegov oče težave v svojem poslu. Ko je Einstein odraščal, je posel njegovega očeta v Miinchnu uspeval, a v Einsteinovih najstniških letih je oče - morda zato, ker Židje niso več dobivali nobenega pomembnega dela, preselil družino v Italijo in začel znova. S selitvijo in nizom skorajšnjih uspehov, ki pa se nikdar niso uresničili, se je njegov oče izčrpaval z odplačili dolgov svojemu svaku, vedno nejevoljnemu stricu Rudolfu `Bogatemu' (kot gaje zbadljivo klical Einstein). Toje uničilo očetovo zdravje, a je družina kljub temu vztrajala in iskala denar za Einsteinovo izobraževanje. ("Tlači ga misel, da nam je skromnim ljudem v breme," je njegov oče napisal v pismu leta 1901.) Einstein je imel veliko odgovornost: pokazati je moral, da je tega vreden.

    Sčasoma je nekaj fizikov začelo spremljati Einsteinovo delo in včasih so ga obiskali v Bernu, da bi razpravljali o enačbi in drugih rezultatih. Prav na to sta upala Einstein in Besso, vendar je to povzročilo tudi odtujevanje med njima. Einstein je postopoma prerasel ideje, ki jim je njegov najboljši prijatelj še lahko sledil. Čeprav je bil Besso bister, je izbral življenje v industriji. ("Prepričujem ga, naj postane [univerzitetni profesor], a dvomim ... da bo to naredil. Preprosto noče.") Besso naslednjemu nivoju ni mogel več slediti.

    Svojega mlajšega prijatelja je oboževal, zato je Einsteinu pomagal po svojih najboljših močeh. Zelo seje trudil-v večerih ob siru, klobasah in čaju - slediti najnovejšim idejam, ki so se Einsteinu tedaj porajale. Einstein je bil blag do svojih prijateljev, ki so se odtujevali; nikdar ni Bessu rekel, da ga ne zanima več. Še vedno sta hodila na sprehode po deželi, šla skupaj v gostilno ali glasbeni večer in družno nagajala ostalim. Vendar sta bila Besso in Einstein sedaj kot dva stara srednješolska prijatelja, ki se razideta, ko zaživita svoje življenje na univerzi ali s prvimi službami. Nihče si tega ne želi, a vse, karjimaje sedaj pomembno, ustvarja prepad med njima. Ob srečanjih lahko govorita o starih časih, a navdušenje je prisiljeno, čeprav tega nobeden noče priznati.

    Podobno razhajanjeje Einstein doživel s svojo ženo Milevo. Z njim je študirala fiziko inje bila zelo inteligentna. Moški v znanosti se redko poročajo s kolegicami - koliko pa jih sploh je? - in Einstein se je pred prijatelji z univerze skoraj postavljal s svojo srečo. Sprva so bila njegova pisma precej neosebna:

    Zurich, sreda [16. februar 1898]

    Moram ti povedati, katero snov smo vzeli ... Hurwitz je predaval o diferencialnih enačbah (razen o parcialnih) ter o Fourierovih vrstah ...

    A odnos je postal pristnejši, kot kažejo odlomki iz niza pisem, napisanih avgusta in septembra leta 1900:

    Ponovno je nekaj lenih in dolgočasnih dni poletelo mimo mojih zaspanih oči; veš, dni, ko vstaneš pozno le zato, ker se ne moreš spomniti, kaj bi pametnega počel, in greš nato ven, dokler soba ni pospravljena ... Nato posedaš naokoli in se malodušno veseliš kosila ...

    Kakorkoli se bodo stvari obrnile, bo življenje radostno.
    Čudovito delo in skupaj ...
    Sreča s teboj, moja draga. Nežno te poljubljam, tvoj


    Albert


    Njuno skupno življenje je bilo sprva srečno. Žena ga v znanosti ni mogla dosegati, a je bila resnično dobra študentka; na končnih izpitih na univerzi, kjerje on dosegel oceno 4,96, muje ona s 4,0 tesno sledila, vsekakor pa je lahko sledila njegovemu delu. (Zgodba, da je zaslužna za njegove ključne dosežke, prihaja iz nacionalistične srbske propagande v šestdesetih letih; njena družina je bila namreč iz okolice Beograda.) Ko pa sta dobila otroke - in si s svojimi nizkimi dohodki lahko privoščila le občasno pomoč -, je zavladal tradicionalni seksizem. Prijatelji iz znanstvenih krogov so prihajali na obiske, a se jim žena s triletnim pozornosti lačnim sinom v naročju ni mogla pridružiti. Nekaj časa je ostajala pri pogovoru, a po neštetih prekinitvah zaradi igračk ali polite hrane gostje niso več nenehno obnavljali zamujenega, da bi se lahko ponovno vključila. Pogovori so se zanjo končali.

    Einstein je leta 1909 končno zapustil patentni urad, čeprav je bil celo takrat njegov šef začuden, da je ta mladi moški pripravljen obrniti hrbet tako dobri karieri. Končno so mu ponudili mesto v švicarskem univerzitetnem sistemu in nato je po krajšem času, ki ga je prebil v Pragi - kjerje igral glasbo in se udeleževal razprav z intelektualci, med katerimije bil včasih tudi plah mlad mož po imenu Franz Kaflca-, dobil profesuro v Berlinu. Njegov uspeh gaje sedaj skoraj popolnoma izoliral od prijateljev v Bernu. Uradno je bil ločen od žene in je svoja dva oboževana otroka videval le občasno.

    Takratje Einstein usmerjal svoje zasebno delo v novo smer. Enačba E = mc2 je bila le majhen del posebne teorije relativnosti. Leta 1915 je izpopolnil še veličastnejšo teorijo, tako mogočno, daje celotna posebna
    (Slika: Mileva in Albert Einstein AIP Emilio Segre Visual Archives)
    teorija v njej imela le manjšo vlogo. (Epilog nekoliko osvetli njegovo delo v letu 1915 - "V primerjavi s tem problemom je prvotna teorija relativnosti otroška igra.") Z enačbo seje ukvarjal le še enkrat, na kratko, ko je bil že veliko starejši.

    Na tem mestu se v naši zgodbi zgodi velik preobrat. Prva teoretična izvajanja enačbe so mimo; Einsteinov osebni prispevek se tu konča. Evropski fiziki sprejmejo, da enačba E = mc2 drži; da se - načeloma iz mase lahko sprosti ujeta energija, kijo tvori. A nihče ni vedel, kaj to pretvorbo povzroči.

    Prva sledje prišla od čudnih teles, ki sojih raziskovali Marie Curie in drugi: gostih kovin radija, urana in drugih snovi, ki so na nek čuden način sevale energijo - teden za tednom, mesec za mesecem - in nikdar niso izčrpale `skritega' vira, ki so ga vsebovale.

    Številni laboratoriji so začeli preučevati, kakoje to mogoče, in iskati mehanizem, ki poganja te močne izlive energije. Vendar tokrat površinske raziskave, kjer bi preprosto merili težo in barvo in kemične lastnosti skrivnostno toplega radija ali urana, niso bile dovolj.

    Treba je bilo pogledati globoko v srce teh snovi. Tam se je razkrilo, kako je mogoče zbuditi energijo, ki jo je obljubljala enačba E = mc2. A kaj se skriva v najmanjših, notranjih strukturah znotraj navadne snovi?


    E=mc2 (strani 228-231, poudarek je na 229)

    --------------------------------------------------------------------------------------------
    228 Dodatek
    Puška in krogla bosta takoj potem, ko pritisnete na petelina, imeli enaki gibalni količini, a sunek puške vas ne ubije: večino kinetične energije prenaša njena masa, zato njena hitrost bistveno ne vpliva na strelca. Krogla pa ima majhno maso, ki v svoji hitrosti nosi isto gibalno količino. Kvadratna vrednost te hitrosti - kinetična energija krogle -je tista, ki je nevarna za tarčo.

    Str. 63 Velikanski faktor ... v enačbi. Če bi se masa z lahkoto pretvarjala v energijo, bi svinčniki in peresa okoli nas v slepečih bliskih eksplodirali in spotoma uničili kakšno večje mesto; večina fizičnega vesolja bi kmalu prenehala obstajati.

    Pred tem nas ščiti princip ohranjanja števila barionov, ki pravi preprosto povedano -, da se skupna vsota protonov in nevtronov v vesolju ne spreminja; ne morejo nenadoma kar izginiti.

    Stoodstotna pretvorba se pojavi le, ko navadna snov naleti na antimaterijo. Tipični proton v našem telesu ima barionsko število +1, antimaterijski proton pa barionsko število -1; če se torej izničita, se vsota barionov v vesolju ne spremeni. Nekaj podobnega pravzaprav doživljamo vsak dan, saj del radonovega plina, ki puha iz kleti ali zidov, v svojem procesu razpadanja proizvaja antimaterijo. Ko ta naleti na molekule zraka ali naše kože, se zgodi (majčkena!) eksplozija enačbe E = mc2.

    7. Einstein in enačba
    Str. 68 "Smo v položaju ..." Einstein nadaljuje: "Toje, kot vidim, stališče človeškega uma, tudi največjega in omikanega, do Boga."

    Str. 71 ... je poslal tudi članek o relativnosti ... Epohalni članek je bil zavrnjen iz več razlogov, eden izmed njih je bil tudi ta, da je bil dokument natipkan, medtem ko so pravila zahtevala članke, napisane na roko.

    Str. 73 ... svet, kjer ... ampak preprostih 50 kmlh. Podoba prihaja iz uspešne serije Georgea Gamowa Mr. Tompkins, ob kateri so zrasle generacije ljubiteljev znanosti. Ko jo je Gamow napisal, je bila vizija še popolna fantastika; verjetno bi bil vesel, da je še pred iztekom 20. stoletja, februarja 1999, skupini na Harvardu uspelo z laserjem ohladiti snov do take mere, da je od absolutne ničle odstopala za največ 50 milijardink stopinje, v katerije svetloba za zunanje opazovalce potovala tik pod 63 kilometri na uro.

    Str. 74 ... sopotniki bi izgledali, kot da so se prav tako skrčili ... Učbeniki običajno trdijo, da bi se dolžina drvečega avtomobila skrčila, se stisnila na debelino papirja. V resnici se zgodi nekaj bolj subtilnega, ker svetloba od različnih delov telesa prihaja ob različnih časih.

    Str. 76 ... izraz relativnost... Einstein v svojem prvotnem članku iz leta 1905 ni niti enkrat uporabil izraza teorija relativnosti; to so kasneje predlagali Planck in drugi. Naziv, ki je bil Einsteinu všeč, je `izumil' Minkowski, ki se je leta 1908 skliceval na Einsteinove `predpostavke invariantnosti'. Če bi se ta naziv prijel, bi danes govorili o Einsteinu in njegovi `teoriji invariantnosti'. A ime so poskušali spremeniti leta 1920, ko je že obveljal nepriljubljen izraz `teorija relativnosti'.

    Str. 76 ... daje napačen vtis ... "Pomen relativnosti je napačno razumljen," je Einstein pojasnil leta 1929. "Filozofi se igrajo z besedo `' kot otrok z igračko ... Relativnost ne pomeni, da je vse v življenju relativno."

    Einsteinovo teorijo so si ljudje napačno razlagali v veliki meri tudi zato, ker so mnogi to želeli. Cezanne je na primer govoril o osredotočanju na to, kar vsak človek osebno vidi in oceni: zaplata rdeče Y, tu in packa modre tam.

    Težava je v tem, da taka uporaba izraza nima povezave z Einsteinovim delom. Kot sem omenil v glavnem besedilu, odklon od običajnih pojavov je pri naših hitrostih premajhen, da bi ga opazili. Še pomembneje paje, da teorija pravzaprav temelji na nekaj ključnih invariantah, ki se ohranjajo - svetlobna hitrost; enakovrednost vseh koordinatnih sistemov -, kar pa je prav nasprotno od običajnih predstavitev teorije. Sam Einstein je nekoč poskušal to razložiti umetnostnemu zgodovinarju, ki je iskal povezave med kubizmom in relativnostno teorijo:

    Bistvo relativnostne teorije je bilo napak razumljeno ... Teorija pravi le to, da ... so splošni zakoni taki, da njihova oblika ni odvisna od izbire koordinatnega sistema. Ta logična zahteva pa nima nič opraviti s tem, kako je predstavljen en sam določen primer. Za njegovo predstavitev ni potrebnih več koordinatnih sistemov Matematični opis celote v povezavi z enim koordinatnim sistemom povsem zadostuje. S Picassovimi slikami je drugače. Novo 'umetniško' izražanje nima nič skupnega z relativnostno teorijo.

    Str. 76 ... tako Einstein kot Newton ... v izjemno kratkem času ... Tu gre priznanje predvsem Einsteinu. Newtonje znan po svojih trditvah, da je odkril diferencialne enačbe, sestavo svetlobe ter univerzalno gravitacijo v kratkem času, ko je bival na farmi svoje matere; a tega se je spominjal kot že zelo star mož. Izračuni, ki jih je izvedel na farmi, niso bili zelo prepričljivi - namesto števila 3600, ki smo ga uporabili pri izračunu Zemljine gravitacijske sile v orbiti Lune, ki bi `dokazalo', da gravitacijska sila pada s kvadratom oddaljenosti,je zaradi merilnih netočnosti dobil faktor 4300, ki pa ni bil zelo prepričljiv. Begala ga je tudi vloga centrifugalne sile, zato je imel ob svoji vrnitvi v Cambridge še veliko opraviti.

    Str. 77 Sprejeli bodo, kar je na voljo ... Všeč mi je Veblenovo osredotočanje na stičišče med religijo in znanostjo, ki ima veliko vlogo tudi pri Einsteinovemu delu.

    Einstein je trdno verjel v skladnost. Del tradicionalne fizike izhaja iz Newtonove mehanike, kjer je vedno mogoče primerjati dva zorna kota in določiti, kaj potuje hitreje od drugega; da svetloba žarometov premikajočega se vozila potuje `hitreje' od svetlobe žarometov miru- jočega vozila. Po drugi strani paje drugi del tradicionalne fizike gradil na Maxwellovem dopolnilu Faradayevega dela, ki temelji na dejstvu, da je svetlobna hitrost za vsakega premikajočega se opazovalca enaka. Tako za mirujočega voznika kot za voznika drvečega avtomobila se svetloba požene iz žarometov s hitrostjo 1000 milijonov kilometrov na uro. Za Newtona je bilo to nemogoče - za Maxwella neizogibno.

    Večina raziskovalcev, ki so se s tem ukvarjali, je zadevo kmalu ' potisnila vstran, a Einstein `dveh nasprotujočih si zamisli ni mogel trpeti'. Einstein je namreč pogosto rekel, da iz njegovih najglobljih etičnih/religioznih prepričanj izhaja ideal socialne pravičnosti. Vsako neupravičeno ali krivično razlikovanje je mogoče - če ga dovolj podrobno preučimo - razrešiti tako, da se krivičnost odpravi.

    Einsteinje vprašanje `nasprotovanja' medNewtonom in Maxwellom razrešil z enim tistih miselnih preskokov, s katerimi sta svoje uspehe dosegala Faraday in Romer. Preučil je osnovne pojme, ki sta jih uporabljala. Definicije dolžine, časa in sočasnosti so obstajale že tako dolgo, da so se zdele `temeljne'. A Einstein je uvidel, da vsebujejo predpostavke o tem, kako jih meriti. Newtonov in Maxwellov pogled sta se razlikovala. Einstein je poskrbel za ujemanje. Če rečem, daje svetlobni žarek najbrž že dosegel določeno merilno točko, vi pa mi oporekate in trdite, da bo zagotovo trajalo dlje, to ne predstavlja problema - če je vaša ideja o `dlje' drugačna od moje. Zato je res, kar jaz vidim, in hkrati ne nasprotuje temu, kar vidite vi.

    Je bila to revolucija? Einsteinje vedno vztrajal na tem, da ne, da je s spreminjanjem temeljnih pojmov storil le nujen korak za ohranjanje preteklosti. Morda je bila njegova želja po nepretrganosti - po ohranjevanju bistva preteklosti - globoka želja po religiozni nepretrganosti, morda pa je bila to posledica njegovega spoštovanja do fizikov in preteklosti.


    Fiziki I (strani 43, 44)

    ----------------------------------------------------------------------------------------
    Pri jedrskih reakcijah, kakršne potekajo v krškem reaktorju ali v sredici Sonca, se masa le zelo malo - za 0,08 oziroma za 0,7 odstotka - zmanjša io se ta del pojavi kot energija.

    Čeprav je že Ernst Mach načelno zagovarjal to, da teče čas v različnih koordinatnih sistemih različno, je ta nasledek Einsteinove teorije relativnosti od vseh naletel na največje nerazumevanje. Znani fiziki, kot na primer Planck, so sicer teorijo razmeroma hitro sprejeli, v splošnem pa se je uveljavila počasi. Naletela je tudi na odpor nekaterih fizikov in filozofov. Kot judovsko fiziko so jo odklonili in preganjali v Hitlerjevi Nemčiji. Tudi v Stalinovi Sovjetski zvezi se ji je godilo slabo. Filozofi so hoteli teorijo relativnosti izbiti fizikom iz glave in jo nadamestiti z "materialistično teorijo hitrih gibanj", toda fiziki so se filozofom še za Stalinovega življenja uprli, kar je zahtevalo v časih, ko je imela filazofijo v zakupu partija, nekaj poguma in vztrajnosti. Navsezadnje so fiziki v zboru zasuli filozofe s čisto strokovnimi vprašanji, na katera niso mogli in znali odgovoriti. S tem so dosegli, da je bila leta 1955 pasebna teorija relativnosti v Sovjetski zvezi uradno priznana kot fizikalna teorija. Kaže, da ne ti ne drugi ideologi niso znali dovolj fizike, da bi mogli dojeti temeljno sporočilo teorije relativnosti.

    L. D. Landau in J. B. Rumer sta v knjižici Pogled v teorijo relotivnosti posvarila bralca, da ne bi mislil tako kot v katero od ideologij zagledani filozofi:

    "LJpava, da bralcu nikakor ne bo moglo seči v misel, da se teorija relativnosti izteka v ugotovitev: vse je relativno. Nasprotno, dognal bo, da je teorija relativnosti, kakor vsaka prava fizikalaa teorija nauk o dejanskosti, ki ni odvisna od želja ali okusa kogar koli. Če se bomo poslovili od starih pojmovanj o prostoru in času in masi, bomo samo globlje prodrli v dejanski ustroj Vesolja."

    Še bolj neposredna so Feynmanova predanvaja iz fizike R. P. Feynmana, R. B. Leightona in M. Sandsa:

    "Zagotovo je vsakomur znano, da je naše opažanje odvisno od koordinatnega sistema. Bližajočega se pešca vidimo najprej v ohraz iu nato v hrbet. V večjem delu filozofije, o katerem trdijo, da izhaja iz teorije reIativnosti, ni nič glohljega kot ugotovitev, da je človek gledan od spredaj drugačen kot gledan od zadaj. Stara zgodba o slonu, ki ga opiše vsak slepec po svoje, je morda drugi zgled za to, kako pojmujejo nekateri filozofi teorijo relativnosti .,. V teoriji relativnosti je seveda še kaj več, saj omogoča zanesljive napovedi ...

    Kakšni so potem filozofski vplivi teorije relativnosti? Prvoje spoznanje, da utegnejo biti zgrešene celo zarnisli, ki so jih zelo zanesljivo preskusili [...] Drugo: postransko vprašauje je, ali nam čudue zamisli, kot na primer ta, da teče č.as počasneje, če se premikamo, ugajajo ali ne. Edino odločilno vprašanje je, č.e se zamisli skladajo z merjenji."

    Medtem ko sta Lorentz in Poincare pripravila pot posebni teoriji relativnosti, je splošna teorija relativnosti veliko bolj Einsteinov otrok. Teorija je bila gotova že leta 1915, a članek Osnovo splošne teorije relu.tivno.sti je izšel naslednje leto. Dotlej je obstajala samo teorija relativnosti. Teorijo, ki je zajela gravitacijo, pa je Einstein imenoval splošno, da jo je ločil od prejšnje, ki jo je imenoval posebno. Začetna zamisel se je utrnila Einsteinu menda še v Bernu. Krovec, ki bi padel s strehe, ne bi čutil teže. V ko ordinatnem sistemu prosto padajočega telesa, krovca, odtrganega dvigala ali umetnega satelita, ne bi bilo treba upoštevati gravitacije. Vsa našteta telesa se gibljejo pospešeno, tako da je mogoče enak učinek kot z gravitacijo doseči s pospeševanjem koordinatnega sistema. To je vsebina zakona ekvivalentnosti.

    Če je že enakomerno gibanje vplivalo na kraj in čas dogodka, velja to še toliko bolj za pospešeno gibanje. Gravitacija potemtakem tudi vpliva na tek ur in na dolžino palic. Po domače gredo ure, ki so bliže velikega telesa, počasneje kot bolj oddaljene ure. Slikovito rečeno se vratar v pritličju sta,ra počasneje kot direktor v dvanajstem nadstropju. Nič strahu, saj je razlika, v vsakdanjem življenju popolnoma nepomembna, opazili bi jo šele nekje na petnajstem decimalnem me.stu.

    S splošno teorijo relativnosti je Einstein gravitacijo prevedel v geometrijo. Četverni prostor splošne teorije relativnosti je ukrivljen, medtem ko je četverni prostor posebne teorije relativnosti raven. S tem smo z besedami opisali zapletene enačbe. Vsega tega si ni mogoče naravnost nazorno predstavljati. Lahko pa si potnagamo s prispodoho. Polivinilast prt z ravnimi črtami, ki sesta,vljajo kvadrate, vpnimo v vodoraven okvir. Sredina prta se povesi in ravne črte ukrivijo in kvadrati popačijo, ko na sredo položimo nekajkilogramsko utež. liroglica, ki jo zakotalimo po prtu, se ne giblje naravnost, ampak zavije proti sredini.

    Splošna teorija relativnosti je pojasnila znaui pojav in napovedala dva nova. Točka, v kateri je Merkur najbliže Soncu, počasi potuje okoli Sonca. Svetloba s Sonca ima na Zemlji nekoliko povečano valovno dolžino. C;urek svetlobe se pri prehodu mimo Sonca malenkostno odkloni, kot da hi Sonce privlačilo svetlobo. Vse tri hojave so izmerili s skrajninu napori, ker se napovedi splošne teorije relativnosti le zelo malo razlikujejo od napovedi v okviru Newtonove mehanike in Newtonovega gravitacijskega zakona. Toda dobljeni podatki so se v okviru dosegljive natančnosti pri merjenju ujemali z napovedmi splošne teorije relativnosti.

    Prvi pojav nastane pri vseh planetih, tudi hri Zemlji. Toda elipse drugih planetov so tako blizu krogom, da je zasuk točke še manjši in ga je teže izmeriti. Elipsa, po kateri potuje Merkur okoli Sonca, se namreč najbolj razlikuje od kroga. Odklon svetlobnega curka sta prvič določili leta 1919 angleški odpravi na območji, kjer je bil popolni sončni mrk. Svet je bil tedaj naveličan pomanjkanja in morije v prvi svetovni vojni in je navdušeno sprejel vest, da so Angleži z znerjenjem podprli teorijo, ki jo je postavil Nemec. Tedaj je postal Einstein zares slaven. Do danes so izvedli več merjenj, pri katerih so bolj kot na odstotek natančno podprli napovedi splošne teorije relativnosti. E=mc*c (157-173)


    E=mc2 (strani 157-173)

    ----------------------------------------------------
    Štirinajsto poglavje

    Plameni Sonca

    Svetlobni blisk eksplozije nad Hirošimo leta 1945 je dosegel Lunino orbito. Majhen del svetlobe se je odbil nazaj na Zemljo, preostanek pa je nadaljeval svojo pot in dospel vse do Sonca, nato pa izginil v neskončnost. Blisk bi lahko videli z Jupitra.

    S perspektive Galaksije je bil blisk bombe le najneznatnejši migljaj svetlobe.

    Naše Sonce samo vsako sekundo ob eksplozijah sprosti moč, ki je ' enakovredna moči več milijonov takih bomb; enačba E = mc2 ne velja namreč le za Zemljo. Vsi pogumni diverzanti, vznemirjeni znanstveniki in hladnokrvni birokrati so le kaplja v morje, rahel piš v silnem zamahu enačbe.

    Einstein in drugi fiziki so to že davno spoznali; le igra usode je poskrbela, da so pospešena tehnologija in pritiski vojnega časa vodili k temu, da je bila prva praktična uporaba enačbe usmerjena k orožju. V tem delu knjige se posvečamo celovitejšim pogledom, se dvignemo nad zemeljsko tehnologijo in prikažemo, kako se delovanje enačbe širi skozi celotno vesolje in obvladuje vse: od tega, kako so se vžgale prve zvezde, pa do tega, kako se bo končalo življenje.

    ***

    Raziskovalci so vse od odkritja radioaktivnosti proti koncu 19. stoletja sumili, da uran ali podobno gorivo deluje v vesolju in `poganja' tudi naše Sonce. Darwinova spoznanja, pa tudi odkritja v geologiji, so pokazala, da Zemlja obstaja - ogrevana od Sonca - že milijarde let. Premog in druga splošno uveljavljena goriva tega ne bi zmogla.

    Na žalost pa astronomi na Soncu niso našli znakov urana. Vsak element oddaja značilen vidni signal, ki ga je mogoče razpoznati z optično napravo, imenovano spektroskop (ker razlomi `spekter'). A če usmerimo spektroskop k Soncu, postanejasno, da tam ni urana ali torija ali drugih radioaktivno žarečih elementov.

    V podatkih o oddaljenih zvezdah, pa tudi o našem Soncu, je bilo vedno prisotno železo: velikanske gmote kovinskega železa. Do takrat, ko je Einstein leta 1909 končno lahko zapustil patentni urad, je vse kazalo, da je 66 odstotkov Sončeve mase čisto železo.

    To je bil rezultat, ki je razočaral znanstvenike. Uran je lahko izlival svojo energijo v soglasju z enačbo E = mc2, ker so uranova jedra tako velika in natrpana, da se komaj držijo skupaj. Železo je drugačno. Njegovo jedro je eno najbolj popolnih in stabilnih. Krogla, narejena iz železa - tudi v tekočem, plinastem ali trdnem stanju -, ne bi mogla tisoče milijonov let sevati energije.

    Nenadoma je na vizijo uporabe E = mc2 in sorodnih enačb, ki bi pojasnile celotno vesolje, padla senca. Astronomi so lahko le v začudenju zrli skozi atmosfero v veličastno vesolje in oddaljena skrivnostna sonca.

    (Slika: Cecilia Payne The Principal and Fellows of Newnham College, Cambridge)

    Cecilia Payne Oseba, ki je naredila odločilni korak in pustila, da se je E = mc2 izmuznila turobnim vezem Zemlje, je bila mlada Angležinja z imenom Cecilia Payne, ki se je rada prepuščala razmišljanju. Na žalost njeni prvi učitelji na Cambridgeu, kjer je leta 1919 začela svoj študij, niso kazali nobenega interesa za take avanture. Zamenjala je veliko predmetov in nazadnje začela spoznavati astronomijo - kadar se je Paynova odločila za karkoli, je vedno navdušila z rezultati. Prvo noč ob univerzitetnem teleskopu je prestrašila nočnega pomočnika, potem ko seje z astronomijo ukvarjala šele nekaj dni. "Zbežalje po stopnicah", se je spominjala, "in kričal: `Tam je ženska, ki postavlja vprašanja. '" A se ni dala zmesti: nekaj tednov kasneje je opisala še en tak dogodek: "S kolesom sem se peljala k observatoriju, ker sem želela nekaj vprašati. Našla sem mladega moža; lasje so mu padali čez oči, ko je okobal sedel na strehi ene od zgradb in jo popravljal. `Prišla sem vprašat,' sem mu zakričala, `zakaj Starkovega učinka ni opaziti v zvezdnih spektrih. '"

    Tokrat njena žrtev ni zbežala. Mladi mož - Edward Milne -je bil tudi sam astronom in postala sta prijatelja. Paynovaje poskušala svoje prijatelje, študente humanistike, pritegniti v svoje astronomske pustolovščine; morda niso razumeli veliko od tega, kar je govorila, a bila je tiste vrste človek, ki so jo ljudje radi imeli v svoji bližini. V njenih sobah na univerzi Newnhamje bila skoraj vedno gneča. Prijatelj je napisal: "... ležeč na hrbtu na tleh (ne mara naslonjačev) je govorila o vseh stvareh pod Soncem, od etike do novih teorij o kuhanju kakava."

    Takratje na Cambridgeu poučeval Rutherford, ki pa ni vedel, kaj bi s Paynovo. Z moškimije bil neotesan in prijateljski, a z ženskamije bil neotesan in precej surov. Na predavanjih je bil krut do nje: poskušal je svoje študente pripraviti do tega, da so se smejali ženski v njihovi sredi. To je ni ustavilo - kosala se je lahko z njegovimi najboljšimi študenti -, a celo štirideset let pozneje, ko je bila že upokojena profesorica na Harvardu, seje spominjala vrst poniglavih mladih moških, ki so živčno poskušali narediti vse, kar je od njih pričakoval profesor.

    A na univerzi je bil tudi Arthur Eddington, tih kveker, ki jo je z veseljem vzel v svojo delovno skupino. Čeprav je bil vedno zadržan pri čaju s študenti je bila običajno prisotna njegova starejša neporočena sestra -je dvajsetletna Paynova uganila Eddingtonovo komaj izrečeno strahospoštovanje nad potencialno močjo čiste misli.

    Rad je pokazal, kako bi bitja, ki živijo na planetu, povsem zavitem v oblake, lahko sklepala o glavnih značilnostih nevidnega vesolja nad njimi. Tam zunaj morajo biti žareče krogle, si je predstavljal njihovo razmišljanje, ker so prvotni plinski oblaki v vesolju postopno oblikovali dovolj goste gmote, da so se znotraj njih začele jedrske reakcije in zažarele - postale sonca. Te žareče krogle so dovolj goste, da k sebi potegnejo planete, ki začno krožiti okoli njih. Če bi na izmišljenem planetu nenaden veter razgnal oblake, bi bitja videla vesolje žarečih zvezd in njihove planete - prav tako, kot so pričakovali.

    Vznemirljiva je bila misel, da lahko nekdo na Zemlji reši problem železa na Soncu in tako uresniči Eddingtonovo vizijo. Koje Eddington prvič dal Paynovi nalogo, ki naj bi se vsaj dotaknila problema pojasnitve notranjosti zvezd, "me je problem preganjal dan in noč. Spominjam se živih sanj, da sem na sredi [zvezde velikanke] Betelgeze in da je bila od tam rešitev videti zelo preprosta; a sredi belega dne to ni bilo več tako očitno."

    A tudi s podporo tega prijaznega človeka ženska na tem področju v Angliji ni mogla diplomirati, zato je odšla na Harvard, kjer je še bolj biestela. Poslovila se je od težkih volnenih oblek in začela nositi lažjo ameriško modo dvajsetih let; našlaje svetovalca za doktorat, obetavnega astrofizika Harlowa Shapleyja; ljubila je svobodo, ki jo je našla v študentskih domovih, in sveže teme univerzitetnih seminarjev. Preki pevala je od navdušenja.

    A to bi lahko bil konec. Začetniško navdušenje je za mlade raziskovalce nevarno. Če jih navdušuje novo področje - in bi se radi pridružili temu, kar počno profesorji in kolegi -, to običajno pomeni, da se bodo poskušal prilagoditi njihovim pristopom. A najboljši študenti se temu običajno izognejo in ohranijo kritično razdaljo. Einstein ni posebno cenil svojih zuriških profesorjev: po njegovem mnenju so bili to večinoma pusteži, ki se niso nikdar spraševali o temeljih svojega učenja. Faraday ni bil zadovoljen z razlagami, ki niso upoštevale notranjih občutkov njegove religije; Lavoisiera je žalila nejasna, nemarna kemija, ki so jo zapustili predhodniki. Paynova si je nekaj te potrebne razdalje pridobila, koje nekoliko bolje spoznala svoje zabavne kolege. Kmalu po prihodu "sem neki prijateljici povedala, da mije bila všeč ena izmed deklet v hiši, kjer sem živela na univerzi v Radcliffu. Bilaje šokirana: `Ampak onaje vendar Židinja!' je bila njena pripomba. To me je iskreno zbegalo ... Enak odnos sem opazila do študentov afriškega porekla."

    Uvidela je tudi, kaj se dogaja v zadnjih sobah observatorija. Leta 1923 beseda računalnik ni pomenila električnega stroja. Pomenila je Ijudi, katerih edina naloga je bila računati. Na Harvardu so izraz uporabljali za dolge vrste sključenih samskih žensk. Nekatere med njimi so imele nekoč prvovrsten znanstveni talent ("Vedno sem si želela učiti višjo matematiko,"je rekla ena izmed njih, "a [direktor] tega ni želel."), ki pa je že dolgo tega propadel, saj so bile zaposlene z merjenjem položaja zvezd in sestavljanjem katalogov. Če so se poročile, so tvegale odpustitev, prav tako če so se pritoževale nad nizkimi plačami.

    Lise Meitner je imela težave, ko je začenjala svoje raziskave v Berlinu, a to ni bilo nič v primerjavi s tem uničujočim seksizmom. Nekaterim od harvardskih `računalnikov' je uspelo v več desetletjih napornega dela izmeriti več kot 100.000 spektralnih črt. A kako je njihovo delo prispevalo k najnovejšim raziskavam v fiziki - tega jim ni bilo dano razumeti.

    Paynova sejim ni pustila potisniti v njihove vrste. Razlaga rezultatov, dobljenih s spektroskopi,je lahko dvoumna, če se med seboj prekrivajo. Paynova se je začela spraševati, koliko je bil način, kako so jih brali, odvisen od tega, kaj so pričakovali. Naj bralec poskuša prebrati naslednji zapis:

    NEBO
    MODRO
    BILI
    STEREO
    TIPA

    Ni preprosto. A če jih začnete namesto tega brati kot "Ne bomo začelo šušljati o njenih rezultatih. Po starih razlagah podatkov drobili ...", se slika zbistri. Cecilia Payne se je - v Bostonu v dvajsetih odločila za doktorski projekt, ki bi potrdil in nadalje razvil novo teorijo o tem, kako razčlenjevati spektroskopske podatke. Njeno delo bilo zapletenejse kot naš zgornji primer, ker spektroskop ske črte s Sonca vedno vsebujejo sledi več elementov; nepravilnosti pa povzročajo tudi visoke temperature.

    Primer naj pokaže, kaj je Paynova naredila. Če so astronomi prepričani, da je na Soncu veliko železa (kar se je zdelo razumno, saj je na Zemlji in asteroidih veliko železa), obstaja samo en način za branje dvoumnih nizov spektroskopskih črt. Če se izpišejo na primer takole:

    ponovnoželezovpodatik bi zapis razčlenili takole:

    ponovnoželezovpodatik

    in se ne bi preveč ukvarjali s črkovanjem besede podatik. Nepravilnost v besedi podatik bi bila lahko napaka spektroskopa, kakšna čudna reakcija na Soncu, ali pa sled kakšnega drugega elementa. Vedno je nekaj, kar se ne ujema. A Paynova se ni pustila zmesti. Kaj, če je zapis pravzaprav sporočal:

    ponovnoželezovpodatik

    Spektroskopske črte je vedno znova pregledovala in preverjala dvoumnosti. Vsakdo je bral črte na ta način, da so kazale na železo. A ni bilo potrebno veliko domišljije, da bi jih brali drugače - tako, da so nakazovale vodik, ne železo.

    Še preden je Paynova dokončala svoj doktorat, se je med astrofiziki začelo sušljati o njenih rezultatih. Po starih razlagah podatkov spektroskopa je bilo Sonce sestavljeno iz dveh tretjin železa ali več, interpretacija te mlade ženske pa je bila, da ga sestavlja več kot 90 odstotkov vodika, večino preostanka pa predstavlja prav tako lahek helij. Če je imela prav, bi to spremenilo takratno razumevanje izgorevanja zvezd. Železo je namreč tako stabilno, da se najverjetneje ne pretvarja preko E = mc2. A kdo ve, kaj zmore vodik?

    Njeni profesorji so vedeli. Vodik ne naredi ničesar. Ni ga tam, ne prepričani, daje na Soncu veliko železa (kar seje zdelo razumno, saj je more biti tam; njihove kariere - vsi njihovi podrobni izračuni in z njimi moč ter denarna sredstva - so bile odvisne od dejstva, da je železo tisto, ki sestavlja Sonce. Sploh pa je ta ženska upoštevala le spektroskopske črte s Sončeve zunanje atmosfere, ne pa tudi njegove notranjosti.

    Morda so bili njeni podatki nepravilni zaradi sprememb temperature ali kemičnih zmesi na Soncu. Njen svetovalecje razglasil, da se Paynova moti; nato je njegov svetovalec za doktorat, oblastni Henry Norris Russell, razglasil, da se moti, in njemu ni bilo mogoče oporekati. Russell je bil izjemno domišljav mož, ki svojih zmot ni nikdar priznal - prav on je nadziral večino sredstev in dodeljevanja astronomskih služb na Vzhodni obali.

    Nekaj časa se je Paynova kljub temu borila z njim: ponavljala je svoje dokaze, pokazalaje, da se v spektralnih črtah prav tako kot železo skriva tudi vodik; celo več, nova spoznanja - najnovejša v evropski teoretični fiziki - so nakazovala, da vodik lahko resnično napaja Sonce. A to ni bilo pomembno. Za pomočje prosila Eddingtona, a seje umaknil, morda zaradi prepričanja, morda zaradi previdnosti pred Russellom ali pa morda le zaradi strahu postaranega samca pred mlado žensko, ki se nanj obrača s čustvi. Njen prijatelj iz študentskih let, mladi svetlolasi Edward Milne, je bil sedaj že priznan astronom; on ji je poskušal pomagati, a ni imel dovolj Inoči. Russell in Paynova sta si izmenjevala pisma, a če bi hotela, da sprejme njene raziskave, bi se morala odpovedati svojim dognanjem. V svoj lastni objavljeni doktorat je morala vključiti poniževalno vrstico: "Velikanska količina [vodika] ... skoraj gotovo ne obstaja."

    Ko so neodvisni raziskovalci iz drugih ekip podprli njene spektroskopske razlage, paje pravilnost Payninega razmišljanja postala očitna. Njeni profesorji so morali priznati, da so se motili.

    ***

    Učitelji se Paynovi niso nikdar zares opravičili; ovirali so jo v karieri, dokler so mogli - a sedaj je bila končno odprta pot, da z E = mc2 pojasnijo plamene Sonca. Pokazala je, da je pravega goriva v vesolju na pretek, da so Sonce in vse zvezde pravzaprav velike E = mc2 črpalke. Zdi se, da maso vodika povsem iztisnejo iz obstajanja. Dejansko pa ga potiskajo vzdolž enačaja v enačbi, tako da tisto, karje bilo videti masa, izbruhne v obliki eksplozivne energije. Več raziskovalcev se je s tem začelo podrobneje ukvarjati, a glavno delo je opravil Hans Bethe, isti človek, ki je kasneje - leta 1943 - skupaj s Tellerjem Oppenheimerju poslal sporočilo o nemški grožnji.

    Tu na Zemlji, v naši atmosferi, vodikovi atomi le plavajo drug mimo drugega. Tudi če bi jih stisnili pod goro kamenja, se ne bi sprijeli med sabo. A ujeti blizu središča Sonca, pod tisočimi kilometri težke snovi nad njimi, se vodikovajedra tako stisnejo skupaj, da se sčasoma združijo in postanejo element helij.

    Vendar pa to še ni vse. Vsakokrat, ko se štiri vodikovajedra stisnejo skupaj, so sedaj ugotovili Bethe in drugi, sledijo močni, subatomski aritmetiki tiste vrste, s katero sta se ukvarjala Meitnerjeva in njen nečak Frisch tistega popoldneva v švedskem snegu. Maso štirih vodikovih atomov lahko zapišemo kot 1 + 1 + 1 + l. A ko se združijo v helij, njihova vsota ni enaka 4! Zelo skrbno merjenje bi pokazalo, da helijevo jedro tehta približno 0,7 odstotka manj, oziroma le 3,993 enot teže. Teh manjkajočih 0,7 odstotka se pretvori v bučečo energijo.

    To se zdi kot nepomembno majhen delec snovi, a Sonce je več tisočkrat večje od Zemlje in ves vodik v tej velikanski prostornini je na voljo za gorivo. Bomba nad Japonsko je uničila celo mesto, pri tem pa je v žarečo energijo pretvorila le nekaj deset gramov urana. Sonce je toliko močnejše zato, ker vsako sekundo pretvori 4 milijone ton vodika v čisto energijo. Eksplozije našega Sonca bi se jasno videlo z zvezde Alfa Kentavra, ki je oddaljena 38 trilijonov kilometrov, ter z neslutenih planetov zvezd daleč v spiralnih rokavih naše galaksije.

    Sonce je tolikšno količino načrpalo včeraj, ko ste se zbudili - 4 milijone ton vodika je potisnilo čez enačaj Einsteinove enačbe iz leta 1905 s strani mase na stran energije, kjer seje pomnožila z velikanskim številom cz; tolikšno energijoje bruhalo ob zori nad Parizom pred petimi stoletji; ko seje Mohamed prvič zatekel v Medino in ob rojstvu Kitajske dinastije Han. Energija milijonov izginjajočih ton vodika je žarela na nebu vsako sekundo, ko so živeli dinozavri: Zemljo ogreva in ščiti ta isti besneči ogenj že od takrat, ko se je ujela v Sončev sistem.

    Nastanek Zemlje

    Delo Cecilie Payne je pomagalo uvideti, da naše Sonce in druge zvezde na nebu velike E = mc2 črpalke. A samo izgorevanje vodika bi prav lahko privedlo do sterilnega, mrtvega vesolja. Le zgodaj v zgodovini vesolja bi vodikove zvezde v ognju ustvarjale helij. A prvotno vodikovo gorivo bi se sčasoma izrabilo: plameni, gnani z E = mc2, bi postopno zamrli in za sabo pustili velikanske upepeljene kepe porabljenega helija. Nič drugega ne bi nastalo.

    Da bi nastalo vesolje, kot ga poznamo, bi morala obstajati nekakšna naprava za ustvarjanje ogljika, kisika, silicija in vseh drugih elementov, od katerih so odvisni planeti in življenje. Ti elementi so večji in kompleksnejši od tistih, kijih zmore proizvesti preprost zgorevalni stroj za pretvarjanje vodika v helij.

    Paynova je v svoji neodvisnosti izzvala splošno prepričanje, da so zvezde sestavljene iz železa. S temje naredila prvi korak: pokazala je, da je bilo nad našo atmosfero resnično dovolj vodika za pojav učinka `1 + 1 + 1 + 1 = malo manj kot 4,00', ki je vzdrževal plamene. A z nastajanjem helija se je ustavilo. Kdo bi bil dovolj drzen, da bi šel še dlje, da bi pokazal, kako E = mc2 ustvarja tudi ostale elemente našega planeta in vsakdanjega življenja?

    Leta 1923, ko je Paynova prispela na Harvard, so sedemletnega yorkširskega fanta zalotili, da večino pouka preživi v kinu. Čeprav je mladi Fred Hoyle na vso moč razlagal, da je bilo to dobro za njegovo izobrazbo - naučil se je brati, ko je sledil podnapisom -, so ga proti njegovi volji prisilili, da se je vrnil v šolo. Prav delo tega fanta bo nazadnje razrešilo naslednje veliko vprašanje o izgorevanju Sonca.

    Približno eno leto potem, ko seje Hoyle vrnil v šolo,je njegov razred dobil nalogo, da v naravi zbira cvetlice. Kasneje v razreduje učitelj prebral seznam in opisal cvetlico s petimi cvetnimi listi. Hoyle je preučil svoj vzorec nabranih cvetlic, kijihje imel v roki. Cvetlicaje imela šest cvetnih listov. To je bilo nenavadno. Če bi imela en list manj, bi bilo to razumljivejše - list bi lahko odpadel med prenašanjem. A kako jih je lahko več? Razmišljal je o tem in komaj slišal vreščeč glas, nato pa je "udarec priletel s plosko roko čez uho,"je napisal, "... tisto uho, na katerega sem pozneje oglušel. Ker ga sploh nisem pričakoval, nisem mogel odskočiti, kar bi zmanjšalo silovit pritisk na bobenček in srednje uho."

    Trajalo je nekaj minut, da si je Hoyle opomogel, nato pa je zapustil šolo. Doma je pojasnil, kaj se je zgodilo: "Šolskemu sistemu sem dal poskusno dobo treh let: če po treh letih ne veš, da nekaj ni v redu, kaj potem sploh veš?"

    Njegova mati se je strinjala, prav tako njegov oče, ki je dve leti preživel kot mitraljezec na Zahodni fronti zato, ker ni ubogal neumnih ukazov svojih snobovskih častnikov, naj svojo strojnico vsakih deset minut preizkusi (kar bi nemškim četam izdalo točno lokacijo njegovega voda). Fred Hoyle si je vzel še eno leto. "Vsako jutro sem pojedel

    (Slika: Fred Hoyle AIP Emilio Segre Visual Archives)

    zajtrk in se odpravil od doma, kot bi šel v šolo. A sem šel v tovarne in delavnice Bingleyja, k mlinom, kjer so drdrale statve, med kovače in tesarje ... Vsi so se zabavali, ko so odgovarjali na moja vprašanja."

    Čez čas so ga poslali nazaj v šolo, kjer je nekaj prijaznih učiteljev prepoznalo njegov talent in mu pomagalo s štipendijo. Začelje študirati matematiko in nato astro iziko na univerzi v Cambridgeu. Bil je tako uspešen, da ga je sicer nedružabni Paul Dirac vzel pod svoje okrilje, kar je bilo nezaslišano. Tam je imel tudi priložnost piti čaj s starim Payninim mentorjem Eddingtonom, ki paje Paynovo le redko omenjal, saj so se razširile govorice, da seje na Harvardu osramotila. (Zgodovina je bila ponovno napisana: Henry Norris Russell in drugi so `vedno' vedeli, da je na Soncu na pretek vodika.)

    Vendar paje vprašanje, kako zvezde v velikanskih E = mcz črpalkah uporabljajo helij za nadaljnje izgorevanje, ostalo tam, kjer so ga v dvajsetih letih pustili Paynova in njeni nasledniki. Več kot 10 milijonov °C v središču Soncaje komaj dovolj za združevanje pozitivnih nabojev štirih vodikovih jeder, iz katerih nastane helij. Za nastajanje večjih elementov iz helija bi bila potrebna višja temperatura. A vesolje so dobro poznali.

    Kje bi lahko našli nekaj bolj vročega, kot je središče zvezde?
    Hoylejeva navada, da stvari sestavi na svoj način, seje sedaj izrazila. Na začetku druge svetovne vojne so ga poslali v skupino za izdelavo radarja; decembra 1944, po izmenjavi informacij v Združenih državah, je čakal v Montrealu na enega redkih poletov čez Atlantik.

    Taval je po mestu in okolici in naletel na informacije o britanski raziskovalni skupini v Chalk Riverju (približno 160 kilometrov iz Ottawe). Čeprav mu nihče ni povedal nič uradnega o projektu Manhattan, je iz imen, ki jih je slišal - vključno z mnogimi imeni, katerih delo je poznal na Cambridgeu pred vojno -, postopoma izoblikoval osnovne faze strogo tajnega projekta, ki je še vedno potekal v Los Alamosu.

    Surovine za bombo je najlaže pridobiti s `kuhanjem' plutonija - to je vedel iz objavljenih poročil pred vojno. Vedel je tudi, da v Veliki Britaniji niso gradili reaktorjev. Toje verjetno pomenilo, da so specialisti naleteli na nekakšno nepričakovano težavo s plutonijem - najbrž vžig ni deloval dovolj hitro. Vendar pa je sedaj, ko je videl specialiste v Kanadi - med njimi so bili strokovnjaki matematike eksplozij -, posumil, da so težavo najverjetneje rešili.

    Oppenheimer in Groves sta skupino za vžig plutonija v Los Alamosu obdala z bodečo žico, oboroženimi stražarji in več vrstami varnostnikov. A to ni bila nikakršna zaščita pred človekom, ki je uspel prelisičiti strog izobraževalni sistem v podeželskem Yorkshiru. Do takrat, ko je končno dobil sedež na letalu, je Hoyle prišel do istih spoznanj kot Oppenheimerjevih stotine specialistov. Snov, kot je plutonij, ki ne vzdržuje eksplozije, vsekakor razbije svoje lastne atome, če se dovolj sunkovito stisne; implozija namreč poveča energijo in pritisk.

    Vsi, ki so sodelovali pri projektu izdelave bombe, so implozijo razumeli kot lokaliziran dogodek, primeren le za plutonijeve krogle nekaj centimetrov v premeru. A čemu ostati omejen na tako majhno prostornino? Implozija je bila učinkovita tehnika na Zemlji. Hoyle je imel navado svojim mislim slediti, kamorkoli so ga vodile. Zakaj implozija ne bi delovala v zvezdah?

    Če bi zvezda implodirala, bi se še bolj segrela. Namesto 20 milijonov stopinj bi sredica lahko dosegla -je na hitro izračunal Hoyle - blizu 100 milijonov stopinj. To bi bilo dovolj, da bi se stisnila večja jedra masivnejših elementov. Helij bi se združil in nastal bi ogljik. Če bi se implozija še nadaljevala, bi zvezdi temperatura še bolj narasla: nastali bi še težji elementi, kot so kisik, silicij, žveplo in ostali.

    Vse je bilo odvisno od tega, ali se zvezde res zrušijo same vase; Hoyle je ugotovil, da za to obstaja razumljiv razlog. Ko ima zvezda še sorazmerno hladnih 20 milijonov stopinj Celzija in porablja le vodik, se nastali helij nabira kot pepel na ognjišču. Ko vodika zmanjka, ta pepel ne more goreti. Notranji ognji ne potiskajo več zgornjih plasti zvezde navzven. Zvezda se zruši vase - prav tako kot bomba iz Los Alamosa.

    Ko zveza implodira, se njena temperatura dvigne na 100 milijonov stopinj, karje dovolj, da se vžge helijev pepel. Ko se ta helij porabi, se spet nabere pepel in zvezda začne z novo fazo. Ogljik ne more izgorevati pri 100 milijonih stopinj, zato se zruši vase naslednji stadij zvezde. Temperatura se zviša in cikel se ponovi. Toje večnadstropna hiša, ki se počasi ruši, ko oporniki nadstropij drug za drugim nenadoma popuščajo. E = mc2 je tu ključnega pomena, ker vsaka stopnja izgorevanja- najprej vodika, nato helija, nato ogljika - dobi svojo moč iz pretvorbe mase v energijo.

    Sledilo je še veliko podrobnosti, mnoge je prispeval Hoyle sam, a misel, ki se je utrnila ob izdelavi bombe, je bila pri reševanju problema ključna. Hoyleje proces implozije nekaj kilogramov plutonija, s težavo pridelanega na Zemlji, prenesel na kroglo ultravročega plina - zvezdo - stotine tisočev kilometrov v premeru daleč v vesolju. Videl je, kako zvezde `skuhajo' elemente življenja. Jasno mu je bilo tudi, da se večje izmed teh zvezd razletijo, ko porabijo svoje zadnje možne gorivo, in izbruhnejo vse, kar so ustvarile.

    ***

    Običajno mislimo, daje naš planet star, a koje nastajal, so bila nebesa že starodavna, posuta z milijoni teh eksplodiranih velikanov. Njihovi izbruhi so izvrgli silicij, železo in celo kisik, ki so nato tvorili snov Zemlje.

    Veliko število nestabilnih elementov, kot so uran in torij, je nastalo v eksplozijah starodavnih zvezd, in ko so ti elementi postali sestavni del Zemlje, so njihove nenehne eksplozije pošiljale delce jeder z velikimi hitrostmi v okoliške kamnine.

    Skupaj z začetno toploto, ki je ostala od trkov v času nastajanja Zemlje, so radioaktivni curki urana in podobnih težkih elementov obranili globine našega planeta pred ohlajanjem. Nenehno razpadanje jederje pomagalo proizvesti dovolj kipeče toplote pod površjem, da so se tanke celine na vrhu premikale in oblikovale površje Zemlje.

    Na nekaterih mestih so se deli tanke skorje narinili drug na drugega in tako tvorili dvignjene grebene, ki jih imenujemo Alpe, Himalaja in Andi. Na drugih mestih je kipeča toplota ustvarila razpoke, ki jih poznamo pod imeni San Francisco Bay, Rdeče morje in Atlantik. Ti so postali odlični zbiralci vodika in v kombinaciji s kisikom so nastali oceani valujoče vode. Železo globoko v notranjosti planetaje valovalo manj razburkano, poganjalo pa gaje dnevno vrtenje planeta okoli svoje osi. To je povzročilo nevidne magnetne silnice točno tiste vrste, ki jih je štiri milijarde let kasneje v kleti londonskega kraljevega inštituta opisal in prikazal Michael Faraday. Nastala mreža magnetnih silnic je visoko nad površjem pomagala ščititi spajajoče ogljikove molekule na površini pred najhujšimi vrstami sevanja iz vesolja.

    Vulkani so, gnani od konstantne toplote, izhajajoče iz E = mc2, bruhali in ustvarili nekakšen neprekinjen tekoči trak, ki je vodil iz velikih globin. V zrak so izvrgli ključne elemente, ki so pomagali ustvariti plodno zemljo; dvignili so se veliki oblaki ogljikovega dioksida in v mladi atmosferi planeta poskrbeli za učinek tople grede in nadalje poskrbeli za toploto, kijo življenje potrebuje. Kjerje bila toplota trenja, nastala z atomi, ki so se razletavali v soglasju z E = mc2, še posebej koncentrirana, so se globokomorski vulkani dvignili izpod tisočev metrov hladne oceanske vode in nad tihomorskimi valovi so zrasli Havajski otoki.

    Če preskočimo nekaj milijard let, pridemo v obdobje, ko so se pojavile premikajoče se kepe ogljikovih atomov (z drugimi besedami, mi!), ki so bredle po nizko letečih oblakih v zvezdah rojenega kisika, mešale kofeina polne tekočine vodikovih atomov velikega poka, in beremo o tem, kako so nastale. Kajti živimo na planetu, kjer v tehnologiji okoli nas nenehno deluje E = mc2.

    Enačba je bila prvič neposredno uporabljena za izdelavo atomske bombe. Na začetku jih je bila le peščica, z velikim trudom izdelanih v laboratorijih projekta Manhattan, a ko so po Hirošimi ustanovili veliko infrastrukturo tovarn, denarnih sredstev in raziskovalnih inštitutov, so jih izdelali veliko več. Do leta 1950 je bilo izdelanih in pripravljenih več sto atomskih ali vodikovih bomb; danes, celo po končani hladni vojni, jih je več tisoč. Pri izdelavi so v tem času do danes opravili na stotine preizkusov na prostem in v stratosfero spustili ogromne curke radioaktivnih delcev, od koder so se razširili po vsem planetu in postali del telesa vsakega živega človeka.

    V novih jedrskih podmornicah so radioaktivni elementi proizvajali toploto za pogon turbin. Izdelali so strahovito orožje, ki pa je začuda omogočilo stabilnost v najbolj nevarnih obdobjih hladne vojne. Generacija podmornic iz druge svetovne vojne ni mogla dolgo ostati na bojnih položajih. Na površini morja podmornice iz druge svetovne vojne komaj uspejo doseči hitrosti 20 kilometrov na uro (hitrost kolesarja), po varnejši poti - pod vodo - pa potujejo pri hitrosti 6 kilometrov na uro, kolikor zmore pešec. Pri prečkanju polovice Severnega Atlantika ali Tihega oceana porabijo toliko goriva, da morajo izvesti težavno in nevarno prečrpavanje ali pa se vrniti. S pogonom na jedrsko energijo paje drugače. Ruske in ameriške podmornice se danes sovražniku lahko povsem približajo in v dometu ognja ostanejo cele tedne ali mesece - nevaren položaj, ki pa drugo stran nenehno opozarja, da bo kakršenkoli sumljiv premik sprožil skrite izstrelke. Na kopnem so zgradili velikanske elektrarne, ki so toploto trenja enačbe E = mc2 uporabljale za pogon turbin. To ni najpametnejša izbira energije, saj so lahko tudi nejedrske eksplozije elektrarn zelo zastrašujoče - in nič ne prestraši fmančnih direktorjev bolj kot izraz `neomejena odgovornost'; radioaktivni zidovi, radioaktivni cementni temelji in radioaktivni ostanki goriva iz vsake take elektrarne pa so velika odgovornost. V Franciji odgovornost prevzame vlada, ki ne dopušča tožb proti industriji; okoli 80 odstotkov elektrike v državi je jedrskega izvora. Ko je Eifflov stolp ponoči osvetljen, elektrika prihaja iz počasnejše različice eksplozije starodavnih atomov nad Hirošimo.

    E = mc2 z delom nadaljuje v naših domovih. V dimnih detektorjih, pritrjenih na kuhinjski strop, je običajno vzorec radioaktivnega americija. Detektor energijo dobiva s črpanjem mase iz americija - v natančnem soglasju z enačbo -, ki povzroči na dim občutljiv nabit curek in ga vzdržuje cele mesece ali leta.

    Rdeče žareči znaki za izhod v nakupovalnih središčih in kinodvoranah so odvisni neposredno od E = mcsup>2. Ti znaki se ne morejo zanašati na običajne izvore svetlobe, ker bi ugasnili, če bi med požarom zmanjkalo elektrike. Namesto tega je v njih radioaktivni tritij. Znaki vsebujejo dovolj krhkih tritijevih jeder, da se masa stalno `izgublja' in se pretvarja v žarečo svetlobo.

    V bolnišnicah medicinska diagnostika neprestano izkorišča enačbo. V močnih napravah za slikanje, znanih kot tomogrami, pacienti dihajo ~ radioaktivne kisikove izotope. Sredica teh atomov razpade, naprava pa posname curke energije, ki izvira iz izginule mase, ko pri izjemno velikih hitrostih izstopijo iz telesa. Naprava omogoča natančne slike tumorjev, pretoka krvi ali porabe zdravil v telesu - na ta način so na primer preučevali delovanje pomirjeval v možganih. Pri zdravljenju raka z obsevanjem neznatne količine snovi, kotje radioaktivni kobalt, usmerijo v tumor. Ko nestabilno kobaltovo jedro razpade, se masa iztrga obstoju, in nastala energija ima dovolj moči, da uniči rakave DNK.

    Na zunanji strani oken potniških reaktivnih letal se stalno tvori nestabilna različica ogljika, ki jo ustvarjajo kozmični žarki; nekateri izvirajo iz oddaljenih delov Galaksije. Dihamo ga celo življenje. Če dovolj občutljiv geigerjev števec podržite nad roko, boste zaslišali klike. (Števec pravzaprav `prisluškuje' miniaturam Einsteinove enačbe iz leta 1905. Vsak klik geigerjevega števca je znak, da se je zgodila še ena operacija enačbe E= mcsup>2, ko nestabilnojedro takega ogljikovega atoma izloči dodatni nevtron, ki gaje dobil visoko v naši atmosferi.) A ko ne dihamo več - ali ko umre drevo - ne dobivamo več svežega ogljika. Kliki počasi zamrejo.

    Ta nestabilni ogljik je slavni C 14 - `naprava' za merjenje časa, ki je temeljito spremenila arheologijo. Z ogljikovim datiranjem so laboratoriji lahko dokazali, daje bil turinski prt srednjeveški ponaredek, kerje ogljik v platnu razpadal od štirinajstega stoletja, ne pa tudi prej. Delce ogljika je mogoče pobrati iz jam Lascaux, indijanskih grobov, majevskih piramid in zgodnjih nahajališčih Cro-Magnon, ter jih prvič uporabiti za natančno datiranje.

    Visoko nad Zemljo se sateliti navigacijskega sistema GPS ameriškega obrambnega ministrstva nenehno gibajo onkraj atmosfere. Signali, ki jih pošiljajo na Zemljo, so zaradi časovnih popačenj, ki jih povzroča relativnost, zamaknjeni (kot smo videli v sedmem poglavju), zato jih programerji, ki so ustrezno prilagodili Einsteinove ugotovitve, stalno popravljajo. In nazadnje se daleč v vesolju vrti razbeljena krogla ; našega Sonca, ki že milijarde let, potrebnih za razvoj tega življenja I polnega sveta, ogreva planet z izjemno močjo enačbe E = mc2.





    Nicole Oresme
    (francosko d'Oresme, latinsko Nicolaus Oresmius), tudi Nikolaj, francoski škof, matematik, astronom, filozof, ekonomist, fizik, psiholog, muzikolog in teolog, * 1323, Allemagne, škofija Bayeux, Normandija, Francija, † 11. julij 1382, Lisieux, Francija.

    Vsebina o življenju in delu Oresmea je iz različnih virov, v glavnem iz wiki.
    Leta 1348 je Oresme končal študij teologije v Parizu. Leta 1356 so ga izvolili za predstojnika Navarrskega kolegija (Colle`ge de Navarre).
    Oresme je bil od 3. avgusta 1377 lisieuxški škof.
    Zastopal je stališče, da je potreben matematični opis, zapis naravnih, recimo fizikalnih fenomenov, ne zgolj kvalitativen - temu cilju sledi tudi moderna znanost. Prevajal je Aristotelove spise v francoščino. Po njem se imenuje asteroid glavnega pasu 12576 Oresme.
    Raziskoval je osnove gibanja. Vpeljal je pojem povprečne hitrosti. Ugotovil je, da opazovalec lahko zazna samo relativno gibanje, hitrost - je torej predhodnik Galilejeve teorije klasične relativnosti. Trdil je, da Svetega pisma ne smemo razumeti dobesedno. To je pojasnil v citatu v katerem je, po interpretaciji nekaterih teologov pisalo, da se Sonce premika okrog Zemlje (Stara zaveza - knjiga preroka Jošue [Jozue, Joshua], 10:12 - omenja Sonce, Luno in Zemljo, prevodi in interpretacije si nasprotujejo). Po Oresmeu je omenjeni biblijski citat potrebno razlagati kot relativno gibanje Zemlje in Sonca. Dopuščal je torej heliocentrični sistem. Prav tako ni imel težav z razlago gibanja vode in zraka (nekateri so namreč trdili, da če bi Zemlja rotirala, bi pihali hudi vetrovi od vzhoda proti zahodu), za katere je trdil, da se (lahko) premikajo skupaj z rotirajočo Zemljo.
    V svoji knjigi "Livre du ciel et du Monde" je Oresme obravnaval številne dokaze za in proti domnevnemu vrtenju Zemlje okrog svoje osi. Ugotovil je, da če se Zemlja premika, vrti in nebesne sfere mirujejo, so astronomski izračuni popolnoma enaki, kot če se nebesne krogle (sfere) vrtijo okrog "nepremične" Zemlje. Razmišljal je tudi, da bi bilo bolj "gospodarno" (domače zdravemu razumu), razumljivo, da se prej mala Zemlja vrti okrog lastne osi, kot ogromna sfera, posuta z zvezdami, okrog Zemlje - zanimivo razmišljanje, ki najbrž temelji na ocenah velikosti zvezd in oddaljenosti t.i. sfere, sfer. Kljub temu je sklenil, da nobena od teh trditev ni dovolj prepričljiva in pravi: "Kot trdijo vsi in tudi sam mislim enako, se premika nebesni svod in ne Zemlja." Tukaj se kaže znanstvena drža, pomen prepričljivosti argumentov in hkrati, kako moč ima splošno sprejeta razlaga (videz, občutek), četudi napačna.
    Oresme, tako kot Nikolaj Kuzanski in Nikolaj Kopernik ni imel nobenih težav z oblastjo zaradi svojih stališč. Zanimivo, vsi trije, ki so dopuščali ali verjeli v heliocentrični sistem, pred Keplerjem in Galilejem, so bili Nikolaji (Oresme, Kuzanski, Kopernik). Noben od njih pa za svoje trditve še ni imel zadostnih dokazov, meritev, poznali pa so nekatere potrebne pogoje, dokaze, a (po današnjih merilih) niso bili zadostni. Njihova intuicija, sklepanja so bila vsekakor pravilna. Znanost je na strani pogumnih in odprtih umov. Vsekakor so mnogi poznali Oresmea, vsekakor pa Kuzanskega (najbrž Kopernik, vsekakor pa Kepler). Kepler je Kuzanskega v prvem poglavju svojega prvega objavljenega dela označil kot 'božansko navdahnjenega'.

    Iz njegovega matematičnega dela je najpomembnejša razprava Algoritem sorazmerij (Algoritmus - Algorismus - proportionum) v kateremu je uvedel potence s pozitivnimi racionalnimi eksponenti in pravila za računanje z njimi. Poleg Bradwardinovega polovičnega razmerja je vpeljal še poljubna ulomljena razmerja, ki jih danes pišemo:

    (a/b)^(m/n) .

    Ukvarjal se je tudi z neskončnimi vrstami. Dokazal je divergenco harmonične vrste. V svojem delu Razprava o širinah oblik (Tractatus de latitudinibus formarum) je kot predstavnik sholastične filozofije nakazal problematiko obravnave analitičnih funkcij. Vedel je, da se funkcija blizu svojih ekstremov vede konstantno.


    Še zanimivost, raziskovalca zgodovine znanosti David C. Lindberg in Ronald Numbers sta zapisala:
    "Če je Kopernik imel kakršenkoli resničen strah pred objavo [Knjige kroženj - De Revolutionibus], se je prej bal odziva znanstvenikov, nikakor odziva duhovnikov - skrbeli so ga torej znanstveniki. Cerkvena dostojanstvenika pred njim - Nicole Oresme (francoski škof) iz štirinajstega stoletja in Nicolaus Cusanus (nemški kardinal) iz petnajstega stoletja - sta svobodno obravnavala možna gibanja Zemlje in ni nobenega razloga za domnevo, da bi enake ideje v šestnajstem stoletju povzročile verski nemir."
    Koperniku res nekaj časa ni noben nasprotoval, razen Martin Luther, ki mu je očital, da bodo bedaki (Kopernik) vso astronomsko znanost postavili na glavo.
    Ta izjava kaže na mnogotero naravo luteranskega gibanja, ki ni bilo samo versko, ampak v določeni meri tudi posvetno gibanje (gibanje posvetnih bogatašev, znanstvenikov, itn), ki je v določeni meri tudi vodilo do trdega kapitalizma. Na zapletenost tistih časov kažejo tudi Galilejeve težave, ko noben cerkveni, a tudi ne posvetni znanstveni kolega ni hotel potrditi njegovih astronomskih opazovanj z daljnogledom (Jupitrovih lun). To je storil samo Kepler in to kar na daljavo, iz Prage, ki pa je Galileju verjel kar na besedo. Kepler je prosil Galileja za teleskop, da še sam uživa v pogledu v vesolje, a Galilei mu te želje ni nikoli izpolnil. Kepler je bil sicer protestant, a je med tridesetletno vojno našel zaščito pri rimokatoličanu, cesarju Rudolfu.

    --------------------------------------------------


    Fiziki 3 (strani 26-29)

    --------------------------------------------------------------

    Predgovora morda sploh še ni bilo, ker so ga pisci navadno dodali v zadnjem hipu. V tem primeru bi Osiander kot urednik napisal predgovor v duhu svojega pisma Koperniku. Njegova vsebina je z današnjega fizikalnega gledišča povsem sprejemljiva, tako da bi bilo vsaj nekaj graje na Osiandrov račun neutemeljene. Ceprav tudi ta zgodba ni čisto brez vrzeli, pojasni nekatere podrobnosti, med njimi, na primer, jezno Giesejevo pismo Rheticusu po Kopernikovi smrti.

    Vrtenja so najprej zbudila nasprotovanje v protestantskih krogih, a katoliška stran jih je dobrohotno sprejela. Prepovedala jih je šele leta 1616 v duhu protireformacije in po Glalilejevih nastopih. Na indeksu so ostala do leta 1835, po drugih podatkih do leta 1758. Astronomi so Vrtenja dobro sprejeli, vendar jih z redkimi izjemami niso osvojili. 0 njihovi usodi je Thomas Kuhn v Kopernikovem preobratu napisal: "Toda uspeh Vrtenj ne pomeni uspeha njihove osrednje trditve. Astronomi so še naprej verjeli, da Zemlja miruje. Pisci, ki so ploskali Kopernikovemu znanju, so si sposodili njegove risbe ali navedli razdaljo Zemlje od Lune, ki jo je določil, vendar so navadno zamolčali gibanje Zemlje ali ga imeli za nesmiselno. Celo redka besedila, ki so s spoštovanjem omenila Kopernikovo domnevo, so jo poredko zagovarjala ali uporabila. [...] Od vsega začetka so Vrtenja na veliko brali, toda brali so jih kljub njihovi nenavadni astronomski domnevi, ne zaradi nje." Po tem bolje razumemo, zakaj je bil Kopernik spočetka na glasu kot "Novi Ptolemaj".

    Razglabljanja, ali je Kopernik v astronomiji povzročil preobrat, ki ga včasih imenujejo revolucija, ne sodi ne v astronomijo ne v fiziko. Thomasu Kuhnu, ki je prav ob raziskovanju Kopernika prišel do zamisli o znanstvenih revolucijah, bi lahko kdo ugovarjal, ko pravi, da je Kopernik astronomijo kot znanost šele začel. Ob tem pa fizik ne more mimo misli, da sta geocentrična slika, v kateri vzamemo, da miruje Zemlja, in heliocentrična, v kateri vzamemo, da miruje Sonce, popolnoma enakovredni. Opis v eni lahko prevedemo v opis v drugi s preprosto računsko hotezo. To je nlenda ugotovil že Apolonij iz Perg v 3. in 2. stoletju pred našim štetjem. Tudi Cusanus je med drugimi zatrjeval, da obstaja samo relativno gibanje. Nekoliko drugače je, če ustrezni opis gibanja šele iščemo. Ker je opis gibanja planetov nekoliko bolj zapleten v geocentrični sliki kot v heliocentrični, je bilo v slednji Johannesu Keplerju laže odkriti, da se Mars giblje približno po elipsi s Soncem v gorišču. Tako je tudi, ko bi radi pojasnili gibanje s sila,mi med telesi. Iz heliocentrične slike, v kateri gibanje planeta ureja privlačna sila Sonca, je preprosteje izhajati kot iz geocentrične. V tej sliki je Isaac Newton po Keplerjevih stopinjah prišel do zakonov za gibanje in gravitacijskega, zakona. Omenili smo, da je bila kopernikova slika zelo pomembna s širšega vidika, ker je ljudi iz odlikovanih bitij spremenila, v del vesolja. Tako bi si brez Kopernikove slike le težko zamislili nadaljnji razvoj.

    Zdaj bi kazalo vsaj na hitro pojasniti, kako so opisovali gibanja planetov pred Kopernikom. Pri opazovanju z Zemlje samo ugotavljamo, kako planeti spreminjajo svojo lego na nebu glede na zvezde. Zvezde navidezno krožijo okoli Severnice in sicer opišejo poln krog v 24 urah. Planeti se, gibljejo v bližini ekliptike, kakor imenu,jemo krog, v katerem ravnina navideznega gibanja Sonca okoli Zemlje preseka namišljeno veliko kroglo okoli Sonca. Ravnina nebesnega ekvatorja, ki ustreza zemeljskemu ekvatorju, je za 23 stopinj in pol nagnjena proti ekliptiki. To pojasni letne čase. Po ekliptiki se planeti skozi ozvezdja živalskega kroga navidez gibljejo od zahoda proti vzhodu. Kdaj pa kdaj le za kratek čas spremenijo smer gibanja in se gibljejo vzvratno. V času enega obhodnega časa se vrnejo v začetno lego. To je sinodski obhodrzi čas, ker ga določimo glede na Sonce in Zemljo.

    Te pojave, ki so jih poznali že zgodaj, so kmalu poskusili podrobneje razumeti. Pitagora je v 6. stoletju pred našim štetjem učil, da je Zemlja krogla in da se Luna in planeti gibljejo drugače kot zvezde. Gibanje je pojasnil s kroglami, ki se enakomerno vrtijo druga okoli druge. Krogli Lune sledijo od Zemlje navzven krogle Merkurja, Venere, Sonca, Marsa, Jupitra, Saturna in krogla zvezd stalnic. Sliko je prevzel Platon v 5. in 4. stoletju pred našim štetjem. Evdoks iz Knida, ki se je dalj časa mudil v Egiptu, je v 4. stoletju hred našim štetjem gibanje vsakega planeta opisal s štirimi kroglami s središčem v Zemlji in z različno nagnjenimi osmi. Stevilo krogel je še naprej naraščalo, ko so postala opazovanja natančnejša. Aristotel je malo pozneje upošteval v celoti skoraj petdeset krogel. Kaže, da se je bolj ukvarjal z vprašanjem, ali je opis izvedljiv, kot s podrobnimi podatki o vrtenju vseh krogel.

    Povedati bi morali precej več, da bi razumeli, kako je kdo opisal gibanje vesoljskih teles, pa še pri tem bi prišli v skušnjavo, da, bi nekdanje vedenje presojali po današnjem znanju. Površnost, ki se drži pripovedovanja, pride včasih kar prav. Kaže, da so imeli krogle spočetka za toge in prozorne. Pitagora je zagotavljal, da oddajajo zelo ubran, a za uho neslišen zvok. Aristotel je komete imel za pojave v zemeljskem ozračju, ker bi jim krogle preprečile, da bi prišli od drugod. Pozneje se je predstava o kroglah zabrisala in so krogle postale vse holj matematično pomagalo, da so si zamišljali na njih krožne tire planetov. Vendar se zdi, da je v ozadju predstava o nebesnih kroglah preživela do Keplerjevih elips. V tem pogledu je naslov Kopernikove knjige lahko dvoumen: ali zadeva nebesne krogle ali planete in Luno, ki imajo obliko krogel. hopernik je imel po vsej verjetnosti v mislih nebesne krogle in z Vrte~zji smo se odločili za to možnost, za planete in Luno bi namreč morali reči, da krožijo. Tycho Brahe je še trideset let po Kopernikovi smrti dokazoval, da nebesne krogle ne morejo obstajati, ker jih kometi, ki pridejo od daleč, ne bi mogli predreti.

    Astronomi v Aleksandriji, kjer se je razcvetela astronomija, so v 2. stoletju pred našim štetjem govorili bolj o krogih kot o kroglah. Hiparh iz Nikeje, ki je nebo opazoval v glavnem na Rodosu, je Zemljo premaknil malo iz središča kroga, po katerem se je gibalo Sonce. S tem je pojasnil, da trajata pomlad in poletje dlje kot jesen in zima. Vzvratno gibanje je opisal s tem, da je poleg večjega kroga vpeljal še manjši krog, epicikel. Nekateri namigujejo, da izvira zamisel morda od Apolonija, ki je menda obravnaval geocentrično in heliocentrično sliko kot enakopravni. Planet enakomerno kroži po epiciklu, središče epicikla pa enakomerno kroži po večjem krogu okoli Zemlje. Sliko je do podrobnosti razvil Klavdij Ptolemaj v 2. stoletju našega štetja. Hiparhovemu ekscentru in epiciklu je dodal še ekvant. Tako je imenoval točko, premaknjeno iz središča večjega kroga na nasprotno stran kot Zemlja. Okoli ekvanta se enakomerno vrti zveznica s središčem epicikla. Zaradi tega hitrost središča epicikla pri gibanju po velikem krogu ni enakomerna. Navsezadnje je potreboval okoli sto podatkov, da je določil gibanje naštetih vesoljskih teles. Ptolenlejev opis gibanja planetov je bil potemtakem dokaj zapleten.

    Kopernik je prišel do prepričanja, da taka zapletenost kazi osnovno misel o enakomernem kroženju kot edinemu mogočemu gibanju teles v vesolju. Iz geocentrične slike je prešel v heliocentrično s tem, da je zamenjal legi Zemlje in Sonca. V središče vesolja - v pomenu današnjega Osončja - je postavil Sonce. Okoli njega se gibljejo Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Jupiter in Saturn, Luna pa se gihlje okoli Zemlje, ki je tako postala eden od planetov. Opustil je ekvant, obdržal 1)a 34 epiciklov. To je Illoral storiti, ker je vztrajal pri tenl, da se planeti okoli Sonca gibljejo po krogih. Kopernikov opis ni bil talco preprost, kot bi Illislili na prvi pogled, a vsekakor je bil preprostejši od Ptolemajevega. Kopernik je svoj korak na začetku utemeljil z mnenjem nekaterih starejših astronomov. V posvetilu je zapisal: "Zato sem si postavil nalogo, da ponovno preberem dosegljive knjige vseh filozofov, in jih preiščem, ali je kdo verjel v drugačno gibanje krogel od tistega, kot so ga privzeli tisti, ki se ukvarjajo z Illatematiko v šoli. Najprej sem v Ciceru našel, da je Hiketas privzel, da se Zemlja, giblje. V PIutarhu sem odkril, da so tako mislili tudi nekateri drugi, in odločil sem se, da jih navedem: `Neka teri pravijo, da Zemlja miruje, a pitagorovec Filolaj pravi, da se giblje po poševnem krogu tako kot Sonce in Luna. Heraklid iz Ponta in pitagorovec Ekfant dajeta Zemlji gibanje, ne naravnost, ampak kot krog z osjo z zahoda proti vzhodu okoli svojega središča."'

    Najdlje je prišel Aristarh s Samosa, ki je v 3. stoletju pred našim štetjem ugotovil, da je Sonce precej 1)olj oddaljeno od Zemlje kot Luna, in zato privzel, da se Zemlja gihlje okoli Sonca, kot se Luna giblje okoli Zemlje. Začuda Aristarha, ki je imel najbolj izdelano heliocentrično sliko, Kopernik v Vrtenjih ni omenil. Pozneje pa so ugotovili, da je rokopis vseboval odstavek o Aristarhu, ki je v tisku izpadel. Po renesančni navadi tudi ni omenil del Kusanusa in drugih neposrednih predhodnikov.

    Kopernik je po Ptolemajevih in po svojih podatkih lahko izračunal siderične obhodne čase planetov, to je obhodne čase glede na zvezde. Tako je ugotovil, da traja obhod planeta tem dlje, čim bolj je planet oddaljen od Sonca. "Zdaj prvič," je zapisal, "urejenosti in velikosti vseh zvezd in krogel [...] postanejo med seboj tako povezane, da ni mogoče v katerem koli delu ničesar premakniti s svojega Illesta, ne da bi naredili zmešnjavo v vseh delih vesolja kot celote." Kuhn je temu dodal: "Ker so bile relativne velikosti planetnih tirov začetnih geometrijskih privzetkov heliocentrične slike, je nova astronomija bila za Kopernika naravna in notranje povezana, česar ni mogoče trditi za starejšo geocentrično sliko. [...] To je nova in estetična harmonija, ki jo Kopernik poudari in v celoti osvetli."

    V tem duhu je spoznal novo ubranost, da je hitrost planeta tem manjša, čim bolj je planet oddaljen od Sonca. Soncu je pripisal osrednjo vlogo, a je videl v njem samo izvir svetlobe in toplote sredi Osončja. Pesniško je zapisal: "Sredi vseh [planetov] je sedež Sonca. Kajti, kdo bi v ta najlepši tempelj od vseh postavil to svetilko na kak boljši kraj kot na tistega, s katerega lahko osvetljuje hkrati vse. Ustrezno ga nekateri imenujejo svetilka vesolja, drugi razum, tretji vladar. Trismegist ga je imenoval vidni bog, Sofokles Elektra, stražar vseh stvari. Zares Sonce, kakor da bi sedelo na svojem prestolu, vlada nad svojo družino zvezd, ko krožijo okoli njega. Zemlja ni prikrajšana za spremstvo Lune, toda Luna je, kot je rekel Aristotel v svoji knjigi 0 živalih, najbolj sorodna z Zemljo. Sonce oplaja Zemljo, da rodi vsako leto." Kopernik med hitrostjo in oddaljenostjo planetov še ni slutil vzročne zveze, ki je Keplerja pripravila do naslednjega koraka. Keplerju Sonce ni bilo samo izvir svetlobe in toplote, ampak tudi vzrok za gibanje planetov. Pri tem pa je ostala njegova misel vezana, na ekliptiko, okoli katere ležijo ravnine planetnih tirov. Delo je končal Newton, ki je raznlišljal o vsem prostoru okoli Sonca.

    V posvetilu papežu Pavlu III. je Kopernik zapisal: "Domnevam, Sveti Oče, da bodo določeni ljudje takoj, ko bodo ugotovili, da v teh knjigah o vrtenjih krogel v vesolju zemeljski krogli priredim gibanje, zavpili, naj me s takimi pogledi takoj izžvižgajo z odra. Čeprav nisem tako zadovoljen s svojim delom, da ne bi pretehtal tujih sodb, in vem, da so razglabljanja filozofa daleč od sodbe množice, ker je njegov cilj iskanje resnice v vseh stvareh, kolikor je Bog to dovolil človeškemu umu, vseeno mislim, da se je treba izogibati popolnoma zgrešenih stališč. Mislil sem si, da se mora to, da Zemlji priredim gibanje, zdeti nesmiselno vsem, ki vedo, da je veliko stoletij veljala sodba, da Zemlja Illiruje kot središče vesolja, medtem ko jaz nasprotno trdim, da se giblje. Dolgo sem okleval, ali naj svojo razpravo, napisano, da pokaže njeno gibanje, prinesenl na svetlobo dneva, ali ne. bi bilo bolje slediti pitagorovcem in nekaterim drugim, ki so tajnosti svoje filozofije izročali le sorodnikom in prijateljem, in to ne s pisanjem, ampak v osebnem stiku, kot priča Lysisovo pismu Hiparhu.

    Po moje tega niso počeli, kot zagotavljajo nekateri, ker bi ljubosumno varovali svoje znanje, ampak zato, da so veličastnosti, odkrite v zavzetem raziskovanju velikih mož, obravarovali pred posmehom tistih, ki se jim zdi, da zapravljajo delo z vsem učenim, kar ne pripelje do zaslužka, ali če jih prigovarjanje in zgledi drugih silijo k ponosnemu navdušenju za filozofijo, pa so vseeno tako omejene pameti, da so v družbi filozofov kot troti v družbi čebel. Ko sem tako premislil, me je prezir, ki sem se ga bal zaradi novosti in dozdevne nesmiselnosti svojih mnenj, skoraj pripravil do tega, da sem popolnoma prenehal z delom, ki sem ga začel."

    Potem ko smo se zanimali predvsem za ozadje Kopernikovih zamisli, se posvetimo njihovi vsebini. Povedali smo že, da glavne zamisli vsebuje že Komentarček. Zato navedimo nekaj stavkov z njegovega začetka: "Kakor razumem, so naši predniki privzeli veliko nebesnih krogel, da bi navidezno gibanje planetov pojasnili z enakomernim gibanjem, ker se je zdelo zelo nerazumno, da se nebesno telo ne bi vselej gibalo enakomerno po popolnem krogu.


    Fiziki 3 (strani 32,33)

    ---------------------------------------------
    Izpeljava trojnega gibanja Zemlje

    Zanimivo je prebrati tiste dele prve knjige Vrtenj, v katerih Kopernik zavrača razloge proti gibanju Zemlje. Omenili smo, da do Newtonovih zakonov leta 1687 ni bilo teoretične podlage za misel, da se Zemlja giblje okoli Sonca. Strogo vzeto do Bradleyevega pojasnila zvezdne aberacije leta 1729 in Foucaultovega nihala leta 1851 ni bilo poskusa, ki bi neposredno podprl gibanje Zemlje. James Bradley je leta 1725 ugotovil, da zvezde v smeri pravokotno na ekliptiko v letu dni navidez opišejo na nebu krožec, in to pojasnil z razmerjelzl med hitrostjo Zemlje glede na Sonce in hitrostjo svetlobe. Zemlja se torej zares giblje okoli Sonca. Leon Foucault pa je ugotovil, da se suče ravnina, v kateri niha krogla nihala z dolgo vrvico. Zemlja se torej vrti okoli svoje osi. Galilejeva luisel iz leta 1632, da plimovanje priča o gibanju Zemlje, je bila popolnoma zgrešena.

    Ze v starih časih so trdili, da bi se morale zdeti zvezde zdaj bližje, drugič bolj oddaljene, saj bi se jim Zemlja na svoji poti okoli Sonca zdaj približala, drugič se od njih oddaljila. Kopernik je zatrdil, da tega pojava ne opazimo, ker so zvezde veliko bolj oddaljene od Sonca kot Zemlja. Glede tega je imel prav. Prvič so pojav opazili šele leta 1839, ko so daljnogledi dosegli dovolj dobro ločljivost. Tedaj so izmerili paralakso, kakor imenu jemo kot, za katerega se navidez premakne bližnja zvezda glede na ozadje oddaljenih zvezd v pol leta, ko hride Zemlja z ene strani Sonca na drugo. S tem so prvič neposredno določili oddaljenost bližnje zvezde. Najbližje zvezde so oddaljene od Sonca več svetlobnih let, Zemlja pa je oddaljena od Sonca le 8 svetlobnih minnt.

    Ptolemajevo trditev, da bi se Zemlja razletela, če bi se vrtela, je ovrgel s trditvijo, da bi se prej razletelo veliko holj oddaljeno nebo, če bi se vrtelo. Na pripombo, da bi morali oblaki ali v določeni smeri izstreljena puščica zaostajati, če bi se Zemlja gibala, pa je odgovoril s Cusanusovo trditvijo, da "Zemljo, Sonce in planete spremljajo njihovi elementi". Razumljivo, pojem gravitacije je vpeljal šele Newton, ki je prej razčistil pojma sile in mase. K elementom Zemlje sodita tudi voda njenih morij in zrak ozračja. V tej zvezi samo omenimo, da so celo tisti, ki so zastopali geocentrično sliko, menili, da se zgornji del ozračja gihlje glede na zenleljsko površje.

    Kopernikovo zanimanje je veljalo v glavnem Osončju, ki je imelo tedaj domala pomen vesolja. Kopernikova novost pa je prinesla tudi spremenjeni pogled na kroglo zvezd stalnic. V Aristotelovi sliki je vse zvezde vsebovala zunanja krogla, katere gibanje je poganjalo gibanje planetov in Sonca okoli Zemlje. Ta krogla je torej omejevala vesolje, ki so si ga potemtakem predstavljali kot končno. Kopernik je v svoji sliki obdržal kroglo zvezd stalnic, čeprav se je lahko odpovedal kroglam planetov, in je tako ostal pri omejenem vesolju. Ker pa krogla zvezd stalnic ni imela več vloge večnega gibala, so kmalu pomislili na možnost, da izpolnjujejo zvezde prostor zunaj dotedanje zadnje krogle in da je vesolje neonlejeno. Misel je razširil Thomas Digges, ki je v knjigi Popolni opis nebesnih krogel leta 1576 v angleščini dopolnil Kopernikovo sliko. Pojavile so se tudi prve slutnje, da so druge zvezde oddaljena Sonca. O neomejenem vesolju in njegovih prebivalcih je razmišljal tudi Giordano Bruno, ki je leta 1600 končal na grmadi , vendar, tako pravijo poznavalci, ne zaradi svojih dokaj meglenih astronomskih zamisli.

    Marsikdo se vpraša, zakaj je Galilei zašel v težave, čeprav se je le zavzemal za Kopernikovo sliko vesolja. Fizik lahko samo domneva, da zato, ker ni bil povezan s cerkvijo, kot je bil Kopernik, da se ni ravnal po vseh navodilih njenih veljakov, kot se je Kopernik, in da je njegova knjiga izšla 89 let za Kopernikovo precej bolj na jugu v precej bolj občutljivem času. Moža sta se po značaju močno razlikovala. Galilei je svoja dognanja poskušal za vsako ceno čim prej objaviti, Kopernik je z objavo do skrajnosti odlašal. Ujemala pa sta se v prepričanju, da naravoslovne resnice niso stvar verovanja. Mimogrede omenimo, da je ob 450-letnici zamisli o gibanju Zemlje v Ferrari papež, Janez Pavel II. v pismu pripisal Nikolaju Koperniku "enega od največjih znanstvenih dosežkov vseh časov," čeprav so njegovo zamisel odklonili "katoliški in protestantski teologi". Kopernik je "kot znanstvenik pokazal pogum, ko je predlagal boljšo razlago". Pri tem je poudaril, da njegov veliki rojak ni bil samo znanstvenik, ampak tudi zavzet zdravnik revnih.

    Omenili smo, da fizik težko oceni Kopernikov pomen za astronomijo in fiziko. Zato zopet pustimo do besede fiziku Thomasu Kuhnu, ki je segel čez mejo fizike. V Kopernikovem prevratu je morda le malo pretiraval, ko je zapisal: "Aristotel je bil zadnji veliki raziskovalec vesolja antike in Ptolemaj, ki je živel skoraj pet stoletij pozneje, je bil Iljen zadnji veliki astronom. Do Kopernikove smrti in še dlje so pisanja obeh mož obvladovala astronomsko in kozmološko misel Zahoda. Kopernik se zdi njun neposredni dedič, ker v trinajstih stoletjih med Ptolemajevo smrtjo in Kopernikovim rojstvom njunega dela ni doletela nobena večja ali trajna sprememba." Fizik pa lahko Kopernikov korak postavi v širšo zvezo, ki vodi do današnje slike o vesolju in še čez njo:

    · Zemlja je središče vesolja.

    · Zemlja ni središče vesolja, središče vesolja je Sonce.

    · Sonce ni središče vesolja, je le ena od zvezd ob robu Rimske ceste naše Galaksije.

    · Rimska cesta ni v središču vesolja, je le ena od galaksij v vesolju.

    · Krajevna jata gala,ksij ni v središču vesolja, je le ena od jat v vesoljll.

    · Naše vesolje ni v središču vsega vesolja, je le eno od številnih vesolij.

    Z vsakim korakom se je tudi povečala velikost, ki so jo priredili vesolju. Kot kaže, je bil najtežji drugi, to je Kopernikov, korak, ki je Zemlji vzel njeno središčno lego ill ljudem odlikovani položaj. Naslednji koraki so povzročili precej manj vznemirjenja in so si sledili hitreje. Zadnji korak pa je zgolj tvegana domneva, kl izhaja iZ nekaterih nOVejših teoretičnih pogledov.


    Fiziki 3 (strani 37,38)

    Hooke je denar preprosto iztožil od dedičev v pravdi, ki se je vlekla več deset let. Toda brž ko je začel dobivati prisojeni denar, mu je Kraljeva družba prenehala izplačevati še tisto, kar mu je dajala dotlej.

    Leta 1665 je velika epidemija kuge prekinila tedenske sestanke Kraljeve družbe. Kaže, da je Hooke z nekaterimi člani družbe odšel na deželo, kjer so nadaljevali delo. V velikem požaru leta 1666 je London skoraj do tal pogorel, tako da so ga morali pozidati na novo. Tedaj je Hooke postal mestni gradbeni nadzornik in si s tem močno izboljšal gmotne razmere. Že nekaj dni po požaru je Kraljevi družbi predložil načrt za obnovo mesta z mrežo ulic, ki se sekajo pod pravim kotom. Po njegovem predlogu so tudi hitreje in učinkoviteje izdelovali opeko. Tesneje je začel sodelovati z arhitektom Wrenom in prevzel vlogo njegovega pomočnika. Tudi sam je deloval kot arhitekt in naredil načrte za nekaj posrečenih zgradb ter za londonski spomenik, ki so ga zgradili v spomin na veliki požar. Turistični vodnil{i sicer opisujejo ta 67 metrov visoki stolp z razgledno ploščadjo ob Cesti kralja Viljema blizu pekarne, kjer je začelo goreti, a ne omenjajo Hooka.

    Hooke je risal načrte tudi za oboke in kupole. Zamislil si je, da najprej pritrdimo krajišči verige v dveh enako visokih točkah. Krivuljo, ki se prilega mirnjoči verigi, potem obrnemo. Kot so členi verige "v stanju čiste napetosti", so v takem stanju tndi kamni, iz katerih sestavimo obok, in zato naj bi se "med seboj ne trli". Ce krivuljo zasučemo okoli navpične osi skozi najvišjo točko, dobimo najpripravnejšo obliko kupole.

    Odtlej se Hooke sestankov Kraljeve družbe ni več udeleževal tako redno kot prej, vsaj delno pa je še skrbel za poskuse. Leta 1677 so ga izvolili za tajnika družbe in na tem mestu je ostal pet let. V času, ko družba ni izdajala svojega glasila, je sam poskrbel, da so redno izhajala poročila, ki so v glavnem prinašala znanstvene vesti iz tujine. S svojimi poskusi in zamislimi je opravil neprecenljivo delo v tej prvi angleški znanstveni ustanovi in ga štejejo med njene prve člane. Po njegovi zaslugi je Kraljeva družba prestala težavno začetno obdobje, ne da bi zašla v težave kot italijanska in francoska akademija. Potem ko je prenehal biti tajnik družbe, je še vedno izvajal poskuse, le da po letu 1681 ni več redno oddajal pisnih poročil o njih. Leta 1687 mu je umrla nečakinja in odtlej se je zaprl vase in postal nedejaven. Se zmeraj je občasno predaval, ko se je počutil bolje. Sele leta 1691 so mu podelili naslov doktorja. Po letu 1696 mu zdravje ni več dopuščalo, da bi predaval. Živel je osamljen, v revščini in umrl leta 1703. Pokopali so ga v eni od londonskih cerkva, vendar ni znano, v katerem delu cerkve je hil grob.

    Hookova zunanjost je zbujala pozornost. Pisec knjige z naslovom "Hookovo življenje" je Hooka opisal takole: "Neprijetna oseba, sključena in nižje postave in z leti vse bolj pohahljena. Vedno je bil zelo bled in suh, mršavega videza in nazadnje samo še kost in koža. Njegove izbuljene sive oči so zrle z ostrim premetenim pogledom, dokler je bil še mlad. Nos tanek, srednje višine in velikosti, njegova usta velika in zgornja ustnica neprijetno tanka, brada ostra in čelo veliko [...] Nosil je temno rjave lase, zelo dolge, da so zanemarjeni padali na obraz, nepristriženi in tanki. Tri leta pred smrtjo si jih je ostrigel in nosil lasuljo. Hodil je sključeno in zelo hitro, ker je nosil zelo lahko telo in veliko življenjske moči in živahnosti, posebno v mladosti. Bil je dejaven, nemiren in neutruden duh, skoraj do zadnjega, in vedno je zelo malo spal, najpogosteje je nadaljeval svoje raziskovanje vso noč in je sanlo podnevi malo zadremal. Bil je melanholične, nezaupljive in ljubosumne narave, kar se je z leti še stopnjevalo." Svetovljan in dnevničar Samuel Pepys je ob svojem sprejemu v Kraljevo družbo dnevniku o Hooku zaupal, da je "največji, a obeta najmanj, od vseh mož na svetu, kar mi jih je prišlo pred oči". Ne preseneča, da ni nobene Hookove slike, čeprav naj bi ga narisal znani slikar. Vse kaže, da je Hooke v svoji okolici celo v času, v katerem ni bilo malo pohabljencev, zbujal nelagodje.

    Bil je tudi veliko bolan. V dnevniku, ki ga je vestno pisal dvajset let, je navedel svoje številne tegobe: prehlad, grozne glavobole, vrtoglavico, bruhanje, bolečine v hrbtu, kožne bolezni, mozolje, hule, prebavne motnje, gliste, vraščanje nohtov na nogah, nespečnost in najgrozovitejše more, ki so ga zbudile skoraj vsako noč in o katerih je v dnevniku podrobno poročal. Dolg seznam ukrepov, ki naj bi njegovo zdravje izboljšali, namiguje, da je bil vsaj za del tegob kriv sam: puščanje krvi, manjši kirurški hosegi, rabarbara, volčin, železo, živo srebro, opijeva tinktura, žveplene tablete.

    Hookovo delo je težko urejeno opisati. Bil je vihrav, ni se mogel osredotočiti na kako vprašanje in ga rešiti, kakor navadno delajo raziskovalci, ampak je begal od enega k drugemu. Zato ga omenjajo v zvezi s številnimi izumi, prebliSki, domnevami, zamislimi, razmišljanji, predlogi in opazovanji, vendar pa ni skoraj ničesar dokončal. Njegov dnevnik prepričljivo kaže, kako je nova zamisel izpodrinila staro, še preden je ta dozorela. Tako so si veliko Hookovih izumov, zamisli in opazovanj neupravičeno prilastili drugi. Nekaj pa so jih ob približno istem času drugi odkrili neodvisno od Hooka. Oboje je včasih težko ločiti. Pogosto tudi o dogodkih ni zanesljivih poročil ali pa so zelo nepopolna. Zato o nekaterih spornih zadevah niti dandanes ni mogoče zanesljivo razsoditi.

    Pri naštevanju Hookovega dela bomo za ogrodje uporabili njegove tri knjige. Leta 1665 je izšla Milkrografija. Leta 1679 so izšla CutLerjeva predavanja, ki jih je posvetil lažnemu dobrotniku in so zajela daljše spise iz let od 1674 do 1678: Poskus, da bi dokazali gibanje Zemlje, Kritika prvega dela nebesnega stroja, Opis helioskopov, Svetilke, Kometi in Predavanja o sili vračnja ali vzmet. Dve leti po smrti so izšla Posmrtna dela. Mikrografija zajema - kot pove naslov - opazovanja zelo drobnih predmetov z mikroskopom. Na začetku 17. stoletja so sestavili dve leči v daljnogled in mikroskop. Zbiralne leče so poznali že dolgo, a so jih šele od začetka 14. stoletja uporabljali za izboljšanje vida daljnovidnih. Več naravoslovcev je opazovalo drobne predmete z eno samo zbiramo lečo, lupo, a Hooke je sestavil mikroskop z dvema lečama. Bil je med prvimi, ki so mikroskop znali uporabljati in z njim vešče opazovati. Pri tem je pokazal zvrhano mero občutka za risbo in je narisal drobne predmete tako prepričljivo, da so njegove risbe še dolgo zbujale pozornost. Med njimi omenimo risbe ptičjega peresa, ribjih lusk, plesni, drevesnega mahu, koprive, bolhe, uši, čebele in njnega žela, muhe in njenega očesa, komarja in njegovega razvojnega cikla,


    Fiziki 3 (strani 42,43)

    __________________________________________
    Celzijeva lestvica s stotimi stopinjami je prišla kakih osemdeset let pozneje. Hooke je lahko s svojim termometrom natančno meril, čeprav je vnaprej izbral eno samo temperaturo.

    Izdelal je tudi vetromer. Okoli navpične osi vrtljivo napravo sta sestavljala ogrodje in deščiča, ki se je vrtela okoli vodoravne osi. Zasuk ogrodja okoli navpične osi je pokazal smer vetra, nagib deščice proti navpičnici pa njegovo jakost. V vlagomeru je laske divjega ovsa vpel med kazalec in ogrod~je, tako da se je odklonil kazalec, ko so se laski ukrivili zaradi vlage v zraku. Naredil je tudi merilnik dežja. Po Wrenovi zamisli je leta 1679 po večletnem delu sestavil "vremensko uro", ki je vse te podatke samodejno beležila. Ura na nihalo je poganjala valj s papirnim trakom, na katerem so vrednosti količin vsake četrt ure zaznamovali z luknjami. Ohranilo se je navodilo, naj Hooke s pomočnikom pregleda podatke, preden bodo dali popraviti vremensko uro. Iz tega izhaja, da je naprava vsaj nekaj časa zares delovala.

    Hooka je zanimalo, kako pojema tlak z višino. Leta 1662 je izračunal, da na višini 40 kilometrov tlak pade na dve stotini tlaka pri tleh. Izid je bil sicer več kot dvakrat prevelik, a račun je šel v pravo smer. Enačbo za pojemanje zračnega tlaka z višino pri nespremenjeni temperaturi je prispeval Edmund Halley. Tega mlajšega člana Kraljeve družbe bomo omenili še dvakrat.

    Hooke je šestnajst let podrobno opazoval vreme in ugotovil, da je bil v tem času zračni tlak pred viharjem vselej nizek in se je hitro znižal. To ga je prepričalo, da je mogoče z daljšim opazovanjem barometra predvideti nevarnost viharja, posebno na morju. Zavedal se je, da sledi vreme zakonom narave, v katerih je treba upoštevati ozračje pod vplivom sončnega sevanja in vrtenja Zemlje. Leta 1678 je ugotovil, da je Zemlja zaradi vrtenja na polih sploščena. Temu je pritegnil tudi Newton, a zadevo so dognali šele po letu 1735. Tedaj sta odpravi francoske akademije znanosti v Peruju in na Laponskem izmerili, da kotni stopinji ob polu ustreza daljša razdalja kot ob ekvatorju. To je nedvoumno pokazalo, da je Zemlja ob polih sploščena in ne podaljšana, kakor so vztrajno zagotavljali privrženci Reneja Descartesa. Hooke se je vprašal, kolikšno povečavo doseže astronomski daljnogled, in se v tej zvezi prvi zanimal za ločljivost človeškega očesa. Na začetku leta 1674 je v Kraljevi družbi s poskusi podprl ugotovitev, da najmanjši kot, ki ga pri opazovanju na nebu ločimo s prostim očesom, v skrajnem primeru meri pol kotne minute. Le en opazovalec od stotih naj bi razločil predmeta, ki ju na nebu vidimo pod kotom ene mimte. Temu ustrezata sedem stotin milimetra oddaljeni točki v razdalji 25 centimetrov od očesa. Istega leta se je v daljšem spisu z naslovom Kitika pravega dela nebesnega stroja odzval na Nebesni stroj, ki ga je objavil astronom Hevelius iz Gdanska. Ta je izdelal natančne instrumente za opazovanje neba s prostim očesoIn. Hooke je trdil, da pri opazovanju s prostim očesom zaradi ločljivosti očesa nima smisla navajati kotov na nebu v kotnih sekundah. Četudi je Hevelius navedel sekunde, to še ne pomeni, da bi meril kote na sekundo natančno. Hooke si je zamislil daljnogleda, od katerih je eden miroval, krajišče drugega pa je bilo mogoče z vijakom premikati po obodu kroga. S pajčevino ali nitko sviloprejke med lečama v daljnogledih je opazoval veliko manjše kote kot bi ih s prostim očesom. Medtem ko je Hevelius samo izboljšal stare naprave, si je Hooke zamislil nove, do kakršnih je pripeljal poznejši razvoj. Zamislil si je tudi daljnogled, ki ga urni mehanizeIn poganja tako, da sledi navideznemu gibanju neba, vendar ni mogoče ugotoviti, ali ga je tudi izdelal. Izdelal pa je daljnogled s krogelnim zrcalom, v katerem so žarki potekali drugače kot v Newtonovem daljnogledu.

    Leta 1669 je podrobno opazoval zvezdo v ozvezdju Zmaja in o tem leta 1674 poročal v spisu Prizadevanje za dokaz o gibanju Zemlje. Slo je za ugotovitev, ki je postala pomembna, odkar je veljalo, da se Zemlja giblje okoli Sonca. Pričakovali bi, da zaradi gibanja Zemlje bližnja zvezda na nebu v letu dni za malenkost spremeni lego glede na bolj oddaljene zvezde. Tudi drevo ob cesti, mimo katerega gremo, spremeni svojo lego glede na drevesa oddaljenega gozda. Aristotel in njegovi privrženci, ki česa podobnega niso mogli opa~ziti, so bili prepričani, da Zemlja miruje. Hooke je zasledoval lego zvezde v ozvezdju Zmaja, ki leži na nebu v pravokotni smeri na ravnino gibanja Zemlje okoli Sonca. Ugotovil je, da se je lega zvezde v enem letu neznatno spremenila, a tega ni mogel poja~sniti. Hookova opazovanja te zvezde je šestdeset let pozneje ponovil James Bradley, tudi član Kraljeve družbe. Opazil je, da je zvezda na nebu v eneIn letu navidez opisala majhen krožec. Pojav, znan kot zvezdna aberacija, je pojasnil z gibanjem Zemlje s hitrostjo 30 kilometrov na sekundo pravokotno na smer potovanja svetlobe z zvezde z desettisočkrat večjo hitrostjo. To je bil prvi poskus, ki je neposredno potrdil, da se Zemlja giblje okoli Sonca. Navidezni premik zvezde zaradi spreminjanja lege Zemlje pri gibanju okoli Sonca, tako imenovano paralakso, ki jo je želel opaziti Hooke, so prvič ugotovili šele več kot sto let po Bradleyu. Toliko časa je bilo potrebno, da so daljnogledi postali dovolj ločljivi.

    Hooke je izumil univerzalni zgib, ki je z njegovimi besedami "prenašal vrtenje po vsaki poljubno ukrivljeni poti brez trenja in spreminjanja". Danes v ta namen uporabljamo kardanski zgib. Leta 1670 je izumil stroj za množenje in deljenje. Odkril je imerzijo: ločljivost mikroskopa izboljšamo, če prostor med predmetom in lečo izpolnimo z oljem. Naredil je refraktometer, s katerim je izmeril lomni kvocient tekočin tako, da je določil mejni kot totalnega odboja.

    0 letenju z močjo mišic je napisal: "Način letenja v zraku se zdi neizvedljiv, ker manjka moči človeških mišic. (,'e hi bilo Inogoče dobiti moč, bi lahko, tako mislim, naredili dvajset naprav, ki bi imele vlogo kril." Prizadeval si je narediti umetne mišice iz verige majhnih živalskih mehurjev, ki so se skrčili, ko je pihnil vanje.

    Leta 1678 je v daljšem spisu Predavarzja o sili vračanja ali vzmet zapisal tako imenovani Hookov zakon, ki ga spozna vsak učenec. Edini zakon, ki nosi njegovo ime, je odkril dve leti pred tem in ga izrazil kot anagram, da mu ne bi mogli vzeti prvenstva. Pravilno razvrščene črke anagrama so dale latinski stavek: "Kakor podaljšek, tako sila." Danes pravimo, da je podaljšek sorazmeren s silo.


    Fiziki 3 (strani 46,47)

    __________________________________________
    Hooke je sicer občudoval poskus, pri katerem je Newton s tristrano stekleno prizmo belo svetlobo razklonil v mavrico. Ni pa se strinjal z Newtonovo razlago, ki je nasprotovala njegovim zamislim o svetlobi, in je Newtona dokaj neprijazno zavrnil.

    Molčeči in vase zaverovani Newton je sicer težko prenašal vsakršno kritiko, a je sovražil spore. Tudi Hooke se je po začetnem izbruhu pogosto pomiril. Spor bi se najbrž kmalu polegel, če ne bi tajnik Kraljeve družbe Henry Oldenhurg izkoristil vsake priložnosti, da bi škodil Hooku. Po njegovi zaslugi se je spor vlekel še nekaj časa.

    Ceprav je Oldenburg poskušal biti pomemben na vse načine, danes malokdo ve zanj in ga ni najti niti v znanih leksikonih. Več primerov Oldenburgovega delovanja v Hookovo škodo je mogoče podpreti z viri. Tako Oldenburg v zapisnikih ni omenil Hookovih nastopov pred Kraljevo družbo, o katerih pričajo drugi zapisi. Zdi se mogoče, da je Oldenburg v zapisnikih z zasedanj načrtno močno zmanjšal Hookove zasluge pri Kraljevi družbi in razširil vesti, kako Hooka nihče ni maral. Tudi člani Kraljeve družbe niso bili vselej prijazni s Hookom; v enem od sporov so se celo postavili na Oldenburgovo stran. Tudi neredno plačevanje podpira misel, da je moral Hooke pri družbi prestati precej ponižanj.

    V oči bode neskladje med tem, kar so napisali o Hooku nekateri člani Kraljeve družbe, in tem, kar vemo iz drugih zanesljivih virov. Nekdo je na primer zapisal, da je bil Hooke "najbolj neprijazen in domišljav mož na svetu, ki ga je sovražila in zaničevala večina Kraljeve družbe". Toda člani družbe so ga po Oldenburgovi smrti soglasno izvolili za tajnika. Nekateri znanci so Hooka za daljši čas vahili k sebi in Hooke je vsaj v mlajših letih rad posedal s prijatelji ob kavi ali vinu.

    Zanimivi so tudi odlomki iz pisem, ki sta si jih izmenjala Hooke in Newton. Hooke je na začetku leta 1676 pisal "mojemu nadvse cenjenemu prijatelju gospodu Isaacu Newtonu: Gospod, med branjem Vašega pisma prejšnji teden na sestanku Kraljeve družbe sem pomislil, da ste bili tako ali drugače o meni slabo poučeni, toliko bolj, ker sem že bil žrtev podobnih podlih obtožb. [...] nikakor ne odobravam sporov, bojev in javnih prepirov in [...] sem v to vojno vpleten nehote. Pa tudi moj duh željno išče in prav rad sprejme vso resnico, ki jo odkrijejo, čeprav je v nasprotju z znanjem in prepričanjem, ki sem ga dotlej zagovarjal, in ga spodbija. [...]"

    Newtonov odgovor se je glasil: "Gospod, ko sem prebral Vaše pismo, sta me očarali Vaša odkritosrčnost in iskrenost in mislim, da ste ravnali, kot se spodobi za pravega filozofskega duha. Ničesar se v filozofiji ne bojim bolj od znanstvenih sporov, predvsem v tisku. Zato z veseljem privolim v Vaš predlog, da si dopisujeva osebno. Tisto, pri čemer pomagajo drugi, le redko navdihuje zgolj želja po resnici, oselmi prijateljski stiki pa so bolj izvir razprave kot spora in upam, da bo tako Ined nama [...]." V nadaljevanju je Newton dal Hooku zasluženo priznanje: "Tudi sami ste na tem področju na več načinov veliko prispevali, posehno s tem, da ste začeli filozofsko razpravo o barvah tankih plasti. Ce sem videl dlje, je bilo to zato, ker sem stal na ramenih velikanov. Ne dvomim, da ste poleg objavljenih poskusov naredili razne druge zelo pomembne poskuse in da se nekateri od teh zelo verjetno ujemajo z nekaterimi iz mojih zadnjih člankov. Vsaj za dva vem, da ste ju naredili: barvni kolobarji se raztegnejo, če opazujemo s strani, in ob stiku dveh izbočenih leč in na vrhu vodnega Inehurčka nastane temna pega. Najbrž je še več takih poskusov, da jih saIn nisem naredil." Kljub lepim besedam pa je Newton z izdajo svoje Optike počakal, da je Hooke umrl in mu ni bilo treba omeniti njegovih zaslug.

    Leta 1679 je Hooke postal tajnik Kraljeve družbe. Tedaj je Newtonu poslal prijazno pismo, v katerem ga je prosil za kak znanstveni prispevek za družbo. V odgovoru je Newton zapisal, da ga znanost ne zanima več. Na Hookovo vprašanje o tem, kako bi padal kamen, ki bi ga na zemeljskem površju spustili s stolpa, je odgovoril, da bi padal po spirali. Hooke je v naslednjem pismu izrazil domnevo, da bi kamen padal po elipsi, če bi se lahko gibal skozi Zemljo. To je najbrž Newtona zopet vznejevoljilo. Leta 1680 mu je Hooke pisal, da privlačna sila Sonca pojema obratno sorazmerno s kvadratom razdalje. Na naslednje Hookovo pismo Newton ni več odgovoril. Lahko si mislimo, kako je Hooka pogrelo, ko je šest let pozneje zvedel, da je Newtonu uspelo rešiti nalogo, ki je sam ni zmogel, ne da bi omenil njegove začetne zasluge. Newton je uporabil svoje obsežno matematično znanje in oblikoval osnovne zakone za gibanje. Brez njih naloge o gibanju planeta ni bilo mogoče rešiti. Halley, ki je zaradi suše v blagajni Kraljeve družbe prevzel izdajo Newtonove knjige, je moral posredovati, ko je Hooke zahteval, naj Newton v knjigi omeni njegovo delo. Navsezadnje Inu je uspelo prepričati Newtona, da je vključil v Pr~i~zcipe kratko in suho pripombo, da so se z gibanjem planetov ukvarjali Halley, Wren in Hooke. Celo Newtonovi oboževalci obsojajo tako ravnanje.

    Razprava o Hooku in Newtonu je predvsem angleška zadeva, in videti je, kot da bi nekatere angleške fizike - tudi člane Kraljeve družbe - v zadnjem času zapekla vest zaradi krivic, ki so se primerile Hooku. Prav Kraljeva družba je pred dobrimi desetimi leti priredila znanstveno srečanje, na katerem so na novo razčlenili in ocenili Hookove zasluge. Hookov primer pa je zanimiv tudi s širšega vidika, čeprav pri presoji uspehov v fiziki ocenjujemo samo delo v fiziki. Del odgovornosti za svojo usodo nosi seveda Hooke sanl karjasno razberemo iz knjige Življenje Greshamovih pvofesorjev: "Če , bi bil bolj vztrajen v svojih prizadevanjih in končal eno odkritje, preden se je lotil drugega, bi morda v nekaterih primerih za skupnost dosegel večje zasluge in se izognil temu, kar mu je pogosto hovzročalo neugodje, namreč strahu." Pravijo, da je bil Hooke dober graditelj merilnih naprav, a ga je prekosil Huygens, kot astronoma ga je prekosil kraljevi astronom John Flamsteed kot arhitekta Wren in kot fizika Newton. Vendar je treba pripomniti, da je imel Hooke obsežno znanje in širok pregled in je prispeval morda več kot kateri od naštetih sodobnikov, če upoštevamo prispevke iz vseh delov tedanjega naravoslovja.

    Fiziki 2 (7-20) Kepler


    Fiziki 2 (strani 7-20)

    __________________________________________

    JOHANNES KEPLER

    Za začetnika fizike v današnjem pomenu besede velja Galileo Galilei zaradi svojega načina razmišljanja in raziskovanja ter pomembnih odkritij. Njegovih zaslug ne želimo zmanjšati, če mu poskusimo ob bok postaviti Johannesa Keplerja. Kepler je odkril zakone za gibanje planetov, preko katerih je tekel nadaljnji razvoj mehanike, in dosegel še druge uspehe v fiziki. Po značaju si moža nista bila niti malo podobna, a njuni usodi sta imeli skupno potezo, čeprav sta se v podrobnostih razlikovali že zato, ker je Kepler živel nekoliko bolj na severu. Johannes Kepler je bil rojen leta 1571, ko je bil Galilei star 7 let, v švabskem mestecu Weil der 5tadt. Nekdaj je bilo to svobodno cesarsko mesto Weil in Keplerjev stari oče je bil njegov župan. Materin oče je bil krčmar in župan mesteca v okolici. Keplerjev oče je kot poklicni vojak služil v različnih vojskah in je velikokrat zapustil dom. Mati mu je včasih sledila in tedaj so za Johannesa skrbeli stari starši. Bil je bolehen in šibek otrok. Bolezen - menda ošpice -je trajno prizadela njegove roke in vid. 5tarši so se večkrat selili, dokler ni oče zapustil družine, potem ko je izgubil premoženje. V letih od 1577 do 1583 je Johannes obiskoval latinski šoli v bližnjih krajih in s trinajstimi leti opravil državni izpit. Na Wurttemberškem so imeli tedaj dobre šole, kar je koristilo Keplerju, ki se je v šoli že zgodaj odlikoval in se v njej dobro počutil. Tamkajšnji veljaki so dokaj velikodušno podpirali šolanje nadarjenih otrok iz revnih družin. Leta 1588 je dosegel bakalavreat in tri leta pozneje magisterij. To je približno ustrezalo današnjima diplomama na prvi in drugi stopnji. Nato je na univerzi v Tubingenu nadaljeval študij, da bi postal protestantski duhovnik.

    Na tubingensko univerzo so se obrnili stanovi iz Gradca, ko so iskali učitelja matematike za protestantsko deželno šolo. Univerza je priporočila Keplerja, ki je mesto obotavljaje sprejel, preden je končal študij. Postal je deželni matematik, ki je itnel na skrbi tudi astronomijo, kakor so jo razumeli tedaj. Izdelal je koledar za leto 1595 in pozneje še pet koledarjev, od katerih sta se ohranila dva. V njih je poleg praznikov napovedal vreme, letino in naravne nesreče. Pri tem je bil previden in je itnel pri prvem koledarju srečo, da so se uresničili napovedani hud mraz in turški vpadi.

    Keplerja je zanimala astronomija, odkar mu je pri šestih letih mati pokazala komet in oče tri leta pozneje lunin mrk. Tedaj je prevladovala slika, po kateri v središču vesolja miruje Zemlja in okoli nje krožijo Luna, Merkur, Venera, Sonce, Mars, Jupiter, Saturn in zvezde stalnice. Nikolaj Kopernik je leta 1543 v znameniti knjigi "O kroženju nebesnih obel" predlagal sliko, v kateri sredi vesolja miruje Sonce in okoli njega krožijo planeti Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Jupiter in Saturn. Luna kroži okoli Zemlje. Pred njim so le zelo redki astronomi pomislili na možnost, da se Zemlja giblje, in so vsi naleteli na hudo nasprotovanje. Keplerjev profesor astronomije v Tubingenu je bil med redkimi tedanjimi zagovorniki Kopernikove slike in Kepler se je je oprijel že kot študent.

    Leta 1597 se je Kepler poročil z bogato dvakratno vdovo. Rodila sta se mu sin in hči, ki sta umrla po nekaj tednih. Kot protestanta so ga izgnali iz Gradca, a se je smel kmalu vrniti. V tistem času si je začel dopisovati s Tychom Brahejem. Brahe je kot dvorni astronom švedskega kralja v zvezdarm na otoku Hven skrbno opazoval gibanje planetov, Sonca in Lune in si zapisoval njihovo lego na nebu. Kot eden od zadnjih velikih astronomov brez daljnogleda si je izdelal razmeroma natančne merilne naprave. Lege vesoljskih teles na nebu, ki sta jih pogosto preverila dva pomočnika, so bile na dve kotni minuti natančne. Pod tolikšnim kotom vidimo, na primer, petnajstino premera Lune. Kopernik in drugi astronomi pred njim so merili na deset kotnih minut natančno. Brahe je odklonil Kopernikovo sliko osončja in sestavil svojo, ki je združevala poteze stare in nove slike. V njej je Zemlja mirovala v središču vesolja in sta okoli nje krožila Luna in Sonce, planeti pa so krožili okoli Sonca.

    Po kraljevi smrti je Brahe zgubil mesto dvornega astronoma in je moral zapustiti domovino. Ustalil se je v Pragi kot dvorni astronom cesarja Rudolfa II. Tam ga je obiskal Kepler leta 1600. Potem ko je kot protestant moral dokončno zapustiti Gradec, gaje Brahe vzel za pomočnika. Pomagal naj bi mu pri novih astronomskih tablicah, in sicer naj bi imel na skrbi opazovanje Marsa. Toda Brahe je leta 1601 umrl in po cesarjevem ukazu je Kepler postal njegov naslednik in dvorni astronom. Tako je prevzel obsežno in dragoceno gradivo, ki ga je Brahe zbral z opazovanji. Cesarska blagajna pa je bila večinotna prazna in Kepler, ki je pristal na manjšo plačo od Brahejeve, še te ni dobival in si sploh ni mogel privoščiti stalnega pomočnika.

    V Pragi je Kepler razmeroma nemoteno delal. Tu so bili rojeni hči in dva sinova. Zaradi kuge v letih 1606 in 1607 so morali zapustiti mesto. Leta 1610 je zbolela Keplerjeva žena. Zboleli so še otroci in eden od sinov je umrl. Naslednjega leta je prišlo do nemirov in je cesar Rudolf odstopil. Za Keplerja je postalo bivanje v Pragi nevarno. Svoje usluge je ponudil wurttemberškemu vojvodi, a ta ga je odklonil. Tudi poskusi, da bi dobil kako drugo službo, na pritner v Italiji, so ostali brez uspeha. Naposled so ga sprejeli zgornjeavstrijski stanovi v Linzu. V ženino domovino se je želel preseliti tudi zaradi njenega zdravja. Toda umrla je, preden so se preselili.

    Rudolfov brat Matija, ki je postal cesar leta 1612, je Keplerja potrdil kot cesarskega astronoma in odobril njegovo selitev v Linz. Tam je Kepler prevzel posle deželnega tnatematika in učitelja na deželni šoli. Denarne razmere so bile boljše kot v Pragi, ker so stanovi svoje obveznosti redno plačevali, in je pridobil nekaj bogatih prijateljev. Vendar si tudi tu ni mogel privoščiti stalnega pomočnika.

    Leta 1613 se je na novo poročil. Vzel je siroto brez premoženja in poklical k sebi otroka, ki ju je pustil na Češkem. Rodilo se mu je več otrok, od katerih so nekateri mladi umrli. Leta 1615 je Kepler zvedel, da so njegovo mater obtožili čarovništva. Tedaj je bilo preganjanje čarovnic na višku. Obtoženke so pogosto mučili, navadno od njih izsilili priznanje in jih obsodili na grmado. Dokumenti o čarovniškem procesu Keplerjeve matere so ohranjeni in razkrivajo zadeve, ki jih je tnogoče zaslediti pri tovrstnih procesih: škodoželjnost in maščevalnost nekdanje znanke, nespretno obrambo Keplerjeve matere, pristranskost sodišča in praznoverje vrhovne oblasti. Keplerja bi materina obsodba onemogočila kot cesarskega astronoma. Zato je leta 1620, ko so mater zaprli, dvakrat za dalj časa bival v rojstnem kraju. Tedaj je Linz zasedla bavarska vojska, kar je protestante spravilo v neprijeten položaj. Ko je Kepler odšel materi na pomoč, je družino napotil v Regensburg. Zavzeto, a premišljeno je branil mater in uspelo mu je, da jo je rešil grmade. Umrla je leta 1622.

    Novi cesar Ferdinand II., Matijev nečak, je tega leta Keplerja še tretjič potrdil za cesarskega astronoma. Tedaj je že divjala tridesetletna vojna in v svoj vrtinec potegnila tudi Keplerja. Začela se je v Pragi leta 1618, ko so se uprli češki stanovi in cesarjeva odposlanca vrgli skozi okno. Cesarja Ferdinanda so odstavili kot češkega kralja in na njegovo mesto postavili novega deželnega vladarja. Tega pa evangeličanska zveza ni podprla in katoliška liga ga je premagala leta 1620. Cesar je izkoristil zmago za to, da je zatrl protestantizem na Ceškem. Med možtni, ki so jih v Pragi obsodili na smrt ali zaprli, je bilo precej Keplerjevih prijateljev.

    "Johannes Kepler je opravil svoje življenjsko delo v duhovno in politično raztrganem in razklanem odlomku nemške zgodovine," preberemo v življenjepisu. Reformaciji v začetku 16. stoletja je proti koncu stoletja sledila protireformacija. Ne samo, da je vera po tej poti krojila Keplerjevo življenje, izdatno je nanj vplivala tudi neposredno. Kepler je bil vzgojen v protestantskem duhu in je bil globoko veren. Izbral si je augsburško različico protestantizma in pri njej vztrajal. Nasprotoval je skrajnernu stališču, ki so ga zastopali na Wurtternberškem. Tako je zašel rned tabora. Kot protestant je moral zapustiti Gradec, Prago in Linz. Na drugi strani so ga wurttemberški protestanti izločili iz skupnosti in mu prepovedali, da bi se udeleževal obhajila. Med drugirn so rtru zarnerili, da se je upiral njihovi togosti in jim zaradi nje napovedal nesrečo. Tubingensko univerzo je prosil, naj podpre njegovo prošnjo, da bi ga sprejeli nazaj v skupnost, a prošnjaje bila zavrnjena. Pisrna kažejo, daje to Keplerja globoko prizadelo. Katoliška gospoda pa mu je prizanašala zaradi njegovega ugleda in zato, ker ni skrival svojega nasprotovanja wurtternberškim protestantom. V astronomiji je sodeloval z jezuiti, ki so imeli v protireformaciji veliko vlogo, a je odklonil vsa vabila, naj se spreobrne. Ob vsem tem Kepler nikoli ni zašel v resne težave zaradi svojih astronomskih naukov.

    Linz, v katerega se je vrnil z Wurttemberškega, so oblegali kmetje, ki so se uprli prisilnemu spreobračanju in denarnim bremenorn. Ob tem je zgorela tiskarna z delom tiskanega gradiva. Zato je Kepler leta 1626 ženo in tri otroke zopet pustil v Regensburgu in odpotoval v Ulrn, kjer so bile možnosti za tiskanje boljše. Ko je tam dokončal tisk novih astronomskih tablic, ki so jih po umrlem cesarju imenovali Rudolfove, se je po letu dni odpravil k družini v Regensburg. Toda kmalu jo je spet zapustil in odpotoval dalje v Prago, kjer je tablice izročil cesarja. Zopet so mu ponudili ugodno mesto, če bi se spreobrnil, a Kepler je ponudbo enako kot prejšnje odklonil. K sebi ga je brez pogojev verske narave sprejel vojskovodja lige Albrecht von Wallenstein. Leta 1628 se je Kepler z družino preselil v Zagan v Sleziji, ki jo je upravljal Wallenstein. Kepler mu je izdelal horoskop že leta 1608, na začetku njegove poveljniške poti. Zdaj ga je Wallenstein večkrat prosil, naj horoskop dopolni. Po njegovem mnenju so se napovedi prvega večinoma uresničile in je po tedanji navadi pričakoval, da mu bodo nove napovedi koristile na poti do oblasti. Kepler se je izrnikal, češ da se vojskovodja ne sme bolj opirati na zvezde kot na svojo vojsko. Ze prej je drugače kot Brahe - naročnike vselej opozoril na nezanesljivost horoskopov. V tistem času pa je izrazito nasprotoval zlorabi astrologije v boju za ohlast in Wallensteinu ni ustregel, čeprav mu je ta ponujal bogato plačilo.

    Kepler je kmalu zapustil Zagan in preko Leipziga odpotoval v Linz, da bi tam izterjal nekaj denarja. Ustavil se je v Regensburgu, da bi se pogovoril z veljaki, ki so sprernljali zbor nemških volilnih knezov. Tam je nenadoma zbolel in po kratki bolezni leta 1630 umrl. Galilei ga je preživel za dvanajst let. Keplerja so pokopali na protestantskem pokopališču, ki so ga v naslednjih vojnih letih tako razdejali, da danes ne vemo, kje je bil njegov grob. V njegovi prtljagi so našli distih:

    "Moj duh je meril nebo, sedaj rnerirn Zemlje globine, duh sem irnel od neba, tukaj počiva pozemsko telo."

    Po Keplerjevi smrti je švedski kralj Gustav Adolf premagal vojsko lige, potem ko je cesar odstavil Wallensteina. Toda kmalu ga je poklical nazaj in v naslednji bitki z Wallensteinom leta 1632 je švedski kralj padel. Naslednjega leta je Wallenstein še enkrat zmagal in hotel končati vojno. Cesar mu je očital, da je prekoračil pooblastila, in ga obtožil veleizdaje. Zahteval je, naj ga ujamejo živega ali mrtvega. Leta 1634 so Wallensteina umorili. Naslednjega leta je cesar s stanovi sklenil mir. Večina tega, kar beremo o Keplerjevem horoskopu in Wallensteinovi smrti, je izrnišljena.

    Keplerjeva smrt je bila udarec za njegovo ženo s štirimi otroki, od katerih je najmlajši bil star komaj pol leta. Zanje se je zavzel mož Keplerjeve hčerke iz prvega zakona, ki je bil nekaj časa Keplerjev pomočnik. Kljub temu, da se je posrečilo od Wallensteina izterjati dolg, so živeli v hudem pomanjkanju. Leta 1633 je umrl hčerkin mož in tri leta za njitn Keplerjeva vdova. Že prej sta umrla dva njena otroka. Od vseh Keplerjevih otrok so preostali sin in hči - ta se je ponovno poročila - iz prvega zakona in dve hčeri iz drugega zakona. Del Keplerjevih zapiskov je po zaviti poti s posredovanjem Leonarda Eulerja odkupila ruska carica Katarina II. in podarila zvezdarni Pulkovo blizu Peterburga.

    (Slika: Tako je Kepler pojasnil oddaljenost plarnetov od Sonca v knjigi "Mysterium cosmographicum": krogle, po katerild se gibljejo planeti, so včrtane in očrtane prnvihzim telesom. Od Sonca navzven si sledijo oktaeder, ikozaeder, dodekaeder, tetraeder ini kocka.)

    Kepler je bil prepričan, da je vesolje ubrano, kakor so mislili pitagorovci in Platon. Razmišljal je o tem, zakaj obstaja šest planetov, in je odgovor povezal s petimi Platonovilmi pravilnimi telesi: oktaedrotn z osmimi. trikotnimi ploskvarni, ikozaedrorlr z dvajsetirni trikotnimi ploskvarni, dodekaedrom z dvanajstimi petkotnimi ploskvami, tetraedrorn s štirimi trikotnimi ploskvami in kocko s šestimi kvadratnimi ploskvarni. Predstavljal si je, da je dodekaedru včrtana krogla, po kateri se giblje Merkur, in očrtana krogla, po kateri se giblje Venera. Ikozaedru je včrtana Venerina krogla in očrtana krogla Zemlje. Dodekaedru je včrtana krogla Zemlje in očrtana Marsova krogla in tako dalje. Leta 1596 je hod okriljern tubingenske univerze izdal knjigo, znano po skrajšanern naslovu "Mysteriurn cosmographicum", v kateri je razpredel te misli. Poslal jo je znanim astronomorn, med njitni tudi Braheju. Na Braheja je Keplerjevo znanje astronornije in matematike naredilo tak vtis, da ga je povabil v Prago, četudi je odklonil Kopernikovo sliko.

    V Pragi je Kepler leta 1601 objavil knjigo "Zanesljivejše osnove astrologije" . V njej je nastopil proti praznoverju, da planeti in zvezde vodijo usode ljudi. Zaradi svojega prepričanja pa je zagovarjal misel, da posameznik živi v harmoniji z vesoljem.

    Med opazovanjem Marsa, Jupitra in Saturna je leta 1604 v ozvezdju Kačenosca zasledil zvezdo, ki je prej ni opazil. Danes vemo, da je šlo za eksplozijo supernove. 17 mesecev je zasledoval, kako je slabel njen sij. Pozneje je objavil zapis "0 novi zvezdi v nogi Kačenosca". Tndi Brahe je imel srečo, da je prej opazil drugo eksplozijo supernove, čeprav so taki dogodki v Rimski cesti razmeroma zelo redki in se v vsaki galaksiji pripetijo le približno trije v enem stoletju. Obema se je zdel pojav pomemben, ker je pokazal, da vesolje ni nespremenljivo, kakor je zagotavl,jal Aristotel.

    Preden se je Kepler lotil Brahejevih podatkov, je želel podrobno spoznati vlogo loma svetlobe v ozračju pri astronomskih opazovanjih. Svetloba v ozračju potuje od redkejših plasti h gostejšitn. Pri tem se žarek ukrivi k smeri proti središču Zemlje, če je spočetka nagnjen proti tej smeri. Znano je, da se pri prehodu iz zraka v vodo na mejni ploskvi lomi proti pravokotnici na to ploskev. Lahko si Inislimo, da so v ozračju druga za drugo postavljene tanke plasti in se na vsaki meji žarek malo lomi proti pravokotnici nanjo. Zaradi loma na velikem številu tankih plasti se zdi žarek ukrivljen.

    Keplerja je zanimalo tudi to, kako sploh vidimo. Iz vsake točke svetečega ali osvetljenega telesa, ki ga vidimo, izhajajo žarki na vse strani. K sliki predmeta prispevajo samo žarki, ki gredo skozi zenico v očesu. Zarki, ki izhajajo iz točke telesa, sestavljajo stožec z majhno osnovno ploskvijo v zenici. V normalnem očesu se vsi ti žarki lomijo tako, da se sestanejo v točki na očesni mrežnici. V normalnem očesu tedaj nastane kratek narobe obrnjen stožec z vrhom na mrežnici. V očesu, ki ni normalno, pa je vrh kratkega stožca pred mrežnico, če je oko kratkovidno, in za mrežnico, če je oko daljnovidno. Prvo hibo lahko odpravimo z razpršilno lečo v naočnikih in drugo z zbiralno lečo. Tako je Kepler prvič pojasnil vlogo naočnikov, ki so jih že precej časa uporabljali. Izsledke je leta 1604 objavil v knjigi, ki je znana po skrajšanem naslovu "Optični del astronomije".

    Potem se je Kepler lotil gibanja planetov, ki mu kaže posvetiti nekaj več besed. Pri opazovanju z Zemlje samo ugotavljamo, kako planeti spreminjajo svojo lego na nebu glede na ozadje zvezd. Gibljejo se v bližini ekliptike, kakor imenujemo krog, v katerem ravnina gibanja Zemlje okoli Sonca preseka veliko kroglo, ki si jo mislimo okoli Sonca. Po ekliptiki se planeti skozi ozvezdja živalskega kroga navidez gibljejo od zahoda proti vzhodu. Le za kratek čas spremenijo smer gibanja. Pred Kopernikom so tako vzvratno gibanje pojasnili dokaj zapleteno. Privzeli so, da planet kroži po manjšem krogu, epiciklu, katerega središče kroži po večjem krogu okoli Zemlje. Pri tem so postavili Zemljo nekoliko iz središča večjega kroga. Aleksandrijski astronom Klavdij Ptolemaj je v drugem stoletju dodal temu še ekvant. To je bila točka, ki je ležala na črti apsid, kakor so imenovali premer večjega kroga, na katerem je poleg središča kroga ležala tudi Zemlja. Središče kroga je postavil na sredino med Zemljo in ekvant. Središče epicikla se je gibalo po velikem krogu enakomerno glede na ekvant in ne glede na Zemljo. Nekateri astronomi so nasprotovali uvedbi ekvanta, češ da kazi osnovno zamisel o enakomernem kroženju kot edinem mogočem gibanju teles v vesolju. Tako je mislil tudi Kopernik in se mu odpovedal. To je storil tako, da je ekvant postavil v središče kroga, potem ko je na prejšnje mesto Zemlje postavil Sonce. Obdržal pa je nekatere epicikle, zaradi česar njegov opis osončja ni bil tako preprost, kot bi mislili na prvi pogled.

    Kopernik je ugotovil, da traja obhod planeta okoli Sonca tem dlje in da je hitrost planeta tem manjša, čitn bolj je oddaljen od Sonca. Vendar mu je bilo Sonce samo izvir svetlobe in toplote sredi osončja, Kepler pa je zaradi svojega osnovnega prepričanja v odvisnosti hitrosti od oddaljenosti videl vzročno zvezo. Sonce mu ni bilo samo izvir svetlobe in toplote, ampak tudi vzrok za gibanje planetov. Vzrok za gibanje naj potemtakem ne bi bil v planetih, kot so mislili dotlej, ampak v Soncu.

    Kepler se je omejil na gibanje Marsa, ki je prvi planet za Zemljo in ki gaje mogoče jasno opazovati. Mars se od ekliptike malo oddalji na eno in na drugo stran. Kopernik je to pojasnil zelo zapleteno, Kepler pa je preprosto privzel, da se Mars giblje po ravnini, ki je za majhen kot, za stopinjo in osem desetin, nagnjena proti ekliptiki. S tem je dosegel pomembno poenostavitev in je potem lahko opazoval le gibanje Marsa po ekliptiki. Kot drugi planeti se Mars po ekliptiki giblje od zahoda proti vzhodu. Na nebu se po približno 780 dneh vrne v enako lego. Tolikšen čas poteče tudi med dvema opozicijama, ko so Sonce, Zemlja in Mars razvrščeni v ravni črti. Tedaj je Mars na nasprotni strani Zemlje kot Sonce in je najviše na nebu ob polnoči. Pred opozicijo, med njo in kratek čas po njej se giblje vzvratno. Kopernik je vzvratno gibanje Marsa hojasnil s tem, da se Zemlja okoli Sonca giblje hitreje od Marsa in se med prehitevanjem zdi, da Mars spremeni smer gibanja.

    Na začetku svojega računanja je Kepler upošteval dvanajst opozicij. Deset jih je opazoval Brahe v letih od 1580 do 1620 in dve je opazoval sam v letih 1602 in 1604. Gibanje Zemlje okoli Sonca je opisal z računom, ki ga je prevzel od Braheja, le da je Zemljo zamenjal s Soncem. Gibanje Marsa okoli Sonca pa je opisal po Ptolemajevo z ekscentrično lego Sonca in ekvantom. Ni pa vnaprej postavil središča kroga na sredo med Sonce in ekvant. Najprej je po podatkih za štiri zaporedne opozicije določil lego črte perihelija, to je točke, v kateri je planet najbliže Soncu, in afelija, to je točke, v kateri je od Sonca najbolj oddaljen. Ta črta je ustrezala nekdanji črti apsid. Spočetka je Kepler upal, da bo nalogo, ki se je je prej neuspešno lotil eden od Brahejevih sodela,vcev, hitro rešil. Stavil je celo, da bo gotov v tednu dni. Toda računi so se vlekli štiri leta. Zapisal je: "Svoja raziskovanja svetovne harmonije bi že končal, če me ne bi Tychova astronomija tako pritegnila, da sem skoraj izgubil pamet."

    Najprej je že mislil, da je nalogo rešil. Po sedemdesetih računskih poskusih, od katerih je vsak terjal zapleteno računanje, je dobil rezultate, ki so se lepo ujemali s podatki za štiri zaporedne opozicije. Preskusil jih je tudi s preostalimi osmimi opozicijami in napovedana lega Marsa na nebu se je od opazovane razlikovala kvečjemu za dve kotni minuti. Pri tem je ugotovil, da leži središče kroga pri šestih desetinah oddaljenosti Sonca od ekvanta.

    Toda kmalu je spoznal, da je račun napačen. Ceprav je dal pravo lego Marsa na nebu, se izračunana oddaljenost Marsa od Sonca ni skladala s tisto, ki so jo dala opazovanja Marsa, ko ni bil v opoziciji. V teh primerih je dobil središče kroga skoraj na sredi med Soncem in ekvantom, ne pri šestih desetinah. Izračunane lege Marsa na nebu so se zdaj za osetn kotnih minut razlikovale od opazovanih, kar je znatno preseglo dosegljivo natančnost pri opazovanju. "Teh osem minut je pokazalo pot do prenovitve vse astronomije." Kepler je namreč vztrajal pri zahtevi, da se morajo v okviru dosežene natančnosti napovedi ujetnati z opazovanji. Zapisal je: "Potem ko nam je božja dobrota s Tychom Brahejem darovala tako skrbnega opa- zovalca, da njegova opazovanja v računu razkrijejo napako osmih minut, se spodobi, da hvaležno priznamo in izkoristimo božje dobro delo, to pomeni, da si moramo prizadevati končno odkriti pravo obliko nebesnih gibanj."

    Kepler je bil prvi, ki je vselej, na primer, ko je šlo za opozicijo Marsa, upošteval pravo Sonce. Dotlej so namreč vsi računali z navideznim Soncem , kakor so imenovali točko, ki je enakomerno potovala po ekliptiki in naredila obhod v enem tropskem letu. V tem času Sonce na svoji navidezni poti po nebu pride od spomladanskega enakonočja do naslednjega spomladanskega enakonočja. Tudi pri gibanju Zemlje je upošteval pravo Sonce. Poleg tegaje za razliko od Kopernika trdil, da je treba opisati gibanje Zemlje okoli Sonca enako kot gibanje drugih planetov, torej s Soncem zunaj središča kroga in z ekvantom. Pri tem ga je vodila osnovna zamisel, da Sonce povzroča gibanje planetov.

    Kepler si je pri določanju lege Marsa na nebu še naprej pomagal s prejšnjim računom. Ker je vedel, da ni natančen, gaje imenoval nadomestni račun. Nekaj računov z drugimi podatki ga je vrnilo k misli, da je pri Marsu in pri Zemlji središče kroga na sredi med Soncem in ekvantom. V tem primeru je hitrost planeta v periheliju in afeliju obratno sorazmerna z razdaljo od Sonca. Ugotovitev je posplošil; vzel je, da je hitrost Zemlje v vsaki točki obratno sorazmerna z oddaljenostjo od Sonca. To sorazmernost je nerodno upoštevati pri računanju. Polkrog od perihelija do afelija je razdelil na 180 stopinjskih delov in za vsakega izračunal oddaljenost od ekscentrično ležečega Sonca. Zemlja potrebuje za enako dolg del poti čas, ki je obratno sorazmeren s hitrostjo, torej je ta čas sorazmeren z oddaljenostjo. Cas za pot po vseh 180 delih je tedaj sorazmeren z vsoto vseh 180 oddaljenosti. Cas za pot po 40 delih, na primer, je sorazmeren z vsoto ustreznih 40 oddaljenosti. Čas, v katerem Zemlja prepotuje 40 delov, in čas, v katerem prepotuje 180 delov, sta v enakem razmerju kot druga in prva vsota. S preglednico delnih vsot je lahko določil čas za vsako lego Zemlje med gibanjem, in tudi to, kako se lega spreminja s časom. Kepler si je tedaj lahko pomagal le s trigonometrijo, z današnjimi matematičnimi pomagali je računanje veliko lažje.

    Razmišljal je o tem, kako bi skrajšal izredno dolgotrajne račune. "Ker sem se zavedal, da je na poti neskončno število točk in ustrezno neskončno veliko oddaljenosti, sem pomislil, da ploščina vsebuje vse te oddaljenosti. Spomnil sem se namreč, da je nekdaj Arhimed razdelil krog na neskončno število trikotnikov, ko je poskušal določiti razmerje med obsegom in premerom." Tako je prišel do izreka, da zveznica Sonca in Zemlje v enakih časih opiše enake ploščine. Iz tega izreka o konstantni ploščinski hitrosti se je razvil drugi Keplerjev zakon. ,V nekaterih nadaljnjih računih je uporabil novi izrek, v drugih paje še po starem vzel, daje hitrost obratno sorazmerna z oddaljenostjo. Kmalu je spoznal, da oboje ne da natančno enakih rezultatov in je celo izračunal razliko. Vendar je bilo pri gibanju Zemlje razliko mogoče zanemariti, če so bili koti izmerjeni na dve kotni minuti natančno. Le gibanje drugih planetov bi lahko pokazalo, katera zamisel je prava.

    (Slika: V Ptolemajevi sliki Zemlja Z miruje premaknjena iz središča velikega kroga O za enako razdaljo kot ekvant E na črti apsid. Okoli ekvanta se enakomerno vrti poltrak, njegovo presečišče z velikim krogorn je središče D malega kroga, po katerem se giblje planet P (levo). Po drugem Keplerjevem zakonu o enaki ploščinski hitrosti se giblje planet hitreje, ko je bolj oddaljen od Sonca, in počasneje, ko mu je bližji (desno).)

    Zdaj je pri Marsu ponovil sklepanje, ki ga je uporabil pri Zemlji. Dobljene rezultate je primerjal z rezultati nadomestnega računa in ugotovil, da se po novem računu Mars po krogu giblje prehitro v periheliju in afeliju, vmes pa prepočasi. Kaj pa če se Mars ne giblje po krogu? Kepler se je zares odpovedal krogu in dobil za Marsovo pot jajčasto krivuljo s topim delom pri afeliju in ostrim pri periheliju. Pri računih, ki so bili za to krivuljo še posebno zahtevni, si je pomagal z elipso. Elipso narišemo lahko tako, da pritrdimo dolgo vrvico z žebljičkoma na krajiščih, jo s svinčnikom napnemo in z njim obidemo žebljička. Z njo je računal že Arhimed. Na koncu 3. stoletja pred našim štetjem je Apolonij iz Perg napisal delo o stožnicah, to je krivuljah, ki na~stanejo, ko ravnino presekamo s stožcem in h katerim sodijo elipsa, parabola in hiperbola. Žebljička ustrezata goriščema elipse. Zanimivo je, da je gorišče elipse vpeljal Kepler v delu o geometrijski optiki.

    Nato je Kepler ugotovil, da bi z izrekom o konstantni ploščinski hitrosti dobil take rezultate kot z nadomestnim računom, če bi se Mars gibal po krivulji med krogom in pomožno elipso. Ta krivulja je bila elipsa z goriščem v Soncu. Naredil je še precej računov in razčlenil več enačb, preden je bil zadovoljen s svojimi sklepi.

    Razširil jih je na druge planete. Upoštevati je treba le, da so ravnine, po katerih se gibljejo okoli Sonca, za drugačen majhen kot nagnjene proti ekliptiki kot Marsova ravnina. Knjiga "Nova astronomija" iz leta 1609 je vsebovala prvi zakon: "Planeti se gibljejo okoli Sonca po elipsah, Sonce je v enem od obeh gorišč" in drugi zakon: "Zveznica planeta in Sonca opiše v enakih časih enake ploščine." V knjigi je opisal težave, ki so ga spremljale na poti do obeh zakonov, računov, ki jih je bilo devetsto strani, pa je navedel samo del.

    (Slika: Risba elipse iz Keplerjeve "Nove astronomije" (levo). Marsov tir je elipsa, ki se zelo malo razlikuje od kroga: mala (navpična) os je le za 0,44 % krajša kot velika (vodoravna) os. Kroga na risbi ni mogoče razločiti od elipse, a dobro je mogoče videti, da je Sonce S v gorišču elipse za 9,337 % velike polosi premaknjeno iz središča O kroga ali elipse. Narisana je velika os, na kateri ležita poleg Sonca in središča O še afelij A in perilbelij P (desno).)

    V letih 1609 in 1610 je Galileo Galilei prvi usmeril daljnogled v nebo. Ugotovil je, da so na Luni gore, da Rimsko cesto sestavljajo zvezde, da ima Venera podobne mene kot Luna, da krožijo okoli Jupitra štiri lune, da ima Saturn tridelno podobo in da ima Sonce pege. 0 svojih prvih odkritjih je poročal v knjižici z naslovom "Zvezdni sel" leta 1610. Kepler je še istega leta preko toskanskega poslanika v Pragi prišel do knjižice in se nanjo odzval z zapisom v obliki pisma z naslovom "Razprava z Zvezdnitn slom". V "Razpravi" je podprl Galilejeva odkritja, ko jih je tedaj večina odklonila. Galilei ni odgovoril in nikoli ni omenil Keplerjevih zakonov, čeprav sta si prej izmenjala prijazna pisma.

    Kepler je prosil Galileja za daljnogled, da bi se lahko prepričal o Jupitrovih lunah. Galilei je sicer podaril več daljnogledov, a Keplerja je pustil čakati. Šele čez nekaj mesecev je Kepler preko posrednikov dobil na posodo daljnogled, s katerim je z več povabljenci opazoval lune. Vsakdo je, moral zase opisati, kaj je videl, in pozneje so primerjali opise med seboj. Opazovanja so potrdila obstoj štirih lun in o tem je Kepler poročal v zapisu "Pripoved o Jupitrovih satelitih", ki so ga ponatisnili še leta 1610 v Firencah v podporo Galileju.

    Kepler je povzel svoja optična raziskovanja in jih razširil. V knjigo z naslovom "Dioptrika" je leta 1611 vključil večino tega, kar najdemo v današnjih srednješolskih učbenikih v poglavju o geometrijski optiki. Na začetku je zapisal: "Ponujam ti, prijazni bralec, matematično knjigo, ki je ni tako lahko razumeti in ki ne zahteva samo pripravljene glave, ampak tudi posebno duhovno pozornost in močno željo, da bi spoznali vzroke stvari." V knjigi je izhajal iz aksiomov, to je trditev, ki jih ni treba utemeljevati, in iz njih izpeljal sklepe. LTporabil je približek za lomni zakon, in sicer je privzel, da je vpadni kot sorazmeren lomnemu kotu. Izmeril je sorazmernostni ko- eficient, to je današnji lomni kvocient. Lomni zakon so odkrili pozneje, vendar Keplerjev približek dobro velja pri zelo majhnem vpadnem kotu in ga še danes uporabljamo pri računanju z lečami. Raziskal je potek žarkov v stekleni kocki in prizmi in odkril popolni odboj, pri katerem se svetloba v celoti odbije pri prehodu iz stekla v zrak ob dovolj velikem vpadnem kotu, ko je lomni kot večji od 90 stopinj. Obdelal je zbiralno in razpršilno lečo in izpeljal zvezo med razdaljo slike in razdaljo predmeta, ugotovil, kdaj nastane prava in kdaj navidezna slika, kdaj je povečana in kdaj pomanjšana. Potem je obravnaval še lečja z dvema ali s tremi Iečami. Kot zgled je navedel lečje iz dveh zbiralnih leč, ki da povečano in obrnjeno sliko pred- meta. Takšni so današnji astronomski daljnogledi z lečami. Opisal je tudi nizozemski daljnogled z zbiralno in razpršilno leč.o, kakršnega je uporab- ljal Galilei, in predvidel teleobjektiv, brez katerega bi si ne mogli zamisliti današnjih fotoreporterjev. Kepler pa ni izdelal nobenega daljnogleda.

    Leta 1611 je Kepler izdal tudi spis "Novoletno darilo ali šestkotni sneg". V njem je po simetriji kristalčkov ledu sklepal na urejeno zgradbo iz gosto naloženih kroglic. To je bilo prvo delo o zgradbi kristalov in veliko časa je preteklo, preden so ga nadaljevali.

    Leta 1613 je Kepler v Linzu opazoval množico sodov na donavski obali in na tovornih ladjah. Tega leta je namreč trta obilno rodila in tudi sam je kupil štiri sode vina. Presenetilo ga je, kako je prodajalec z me- rilom, s katerim je segel v sod poševno do dna, določil ceno kupljenega vina. Način za merjenje prostornine se mu je zdel dvomljiv. Zato se je z matematične strani podrobneje lotil vprašanja o prostornini sodov. Ze Arhimed je računal prostornino telesa, ki je na,stalo, ko je del parabole zavrtel okoli simetrijske osi. Kepler je izračunal prostornino 92 vrst teles, ki so nastala, ko je del stožnice zavrtel okoli osi, četudi to ni bila vedno simetrijska os. Nastala telesa je poimenoval po plodovih s podobno obliko: jabolko, sliva, limona ... Izide je zbral v knjigi z naslovom "Stereometrija vinskih sodov". Nekateri izmed Keplerjevih rezultatov niso bili natančni, kar je ugotovil že jezuit Paul Guldin, s katerimi si je Kepler pozneje izmenjal več pisem. Vseeno je Keplerjeva knjiga dosegla svoj namen. Matematiki so se začeli zanimati za novo področje in se lotili odprtih vprašanj.

    Istega leta je v članku ugotovil, da je bil Kristus rojen okoli pet let pred začetkom našega štetja. Nato je na državnem zboru v Regensburgu stvarno zagovarjal uvedbo gregorijanskega koledarja, ki so mu protestantski knezi nasprotovali in okoli katerega se je razvnel hud spor.

    Za Keplerja je bilo značilno, da je delal tudi v najbolj neugodnih razmerah. Včasih se celo zazdi, da se je z delom tolažil. Kljub čarovniškemu procesu, verskim sporom in začetku vojne je napisal in leta 1619 izdal "Harmonijo sveta". Ta knjigaje značilna za Keplerja in zadeva ubranost vesolja, o kateri je pisal že v svoji prvi knjigi. Zdaj je dodal še nova dognanja o glasbi. Zven iz dveh tonov se zdi blagoglasen, če sta frekvenci tonov v razmerju majhnih celih števil. Kepler je mislil, da je za vsak planet, značilno razmerje hitrosti v afeliju, ko je planet najbolj oddaljen od Sonca in v periheliju, ko mu je najbliže. Za Saturn je na primer značilno razmerje 4 : 5. Tako je Kepler vsakemu planetu priredil določen zven in si predstavljal, da se zveni vseh planetov zlivajo v sozvočje, ki ga sic.er ne moremo slišati, ga pa lahko zasledimo po računih. Za Zemljo naj bi bila značilna tona mi-fa-mi, kar po latinskih kraticah za bedo- lakoto-bedo ni obetalo nič dobrega. V knjigi je veliko trditev, s katerimi si današnji astronom ali fizik ne more nič pomagati. Trdil je, da ima Zemlja dušo in da mete orologija in glasba sicer ustrezata različnima narodoma, a obe izvirata iz iste domovine - geometrije. Na skritem mestu pa je zapisan tretji Keplerjev zakon, po katerem so kvadrati obhodnih časov planetov v razmerju kubov njihovih srednjih oddaljenosti od Sonca, to je velikih polosi elips. Mimogrede omenimo, da je Kepler dodal petim Platonovim pravilnim telesom še dve pravilni telesi s ploskvami v obliki zvezd, ki so jih matematiki ponovno odkrili šele v 19. stoletju.

    (Slika: Glasba planetov iz Keplerjeve "Harmonije sveta": vsak planet naj bi oddajal zanj značilno zaporedje tonov. Zemlja naj bi "pela" fa-mi-fa (lakota-bedalakota-lakota) )

    Kepler je mislil knjigo, ki mu je bila od vseh njegovih knjig najljubša, posvetiti angleškemu kralju Jakobu I. Vendar je kraljevi zet posegel v boje na Ceškem na nepravi strani in Kepler je posvetilo umaknil. Zato nekateri izvodi knjige nimajo naslovne strani s posvetilom.

    Keplerjeva najobsežnejša knjiga je "Pregled kopernikanske astronomije", katere zadnji del je izšel leta 1621. To je bil učbenik, ki gaje začel pisati leta 1617 in ga je končal med materinim procesom. 5nov je razčlenjena na vprašanja in odgovore in kaže, da je bil Kepler tudi spreten učitelj.

    Kepler je v Linzu v letih od 1617 do 1624 izdal šest koledarjev, od katerih so enega razprodali v 8 dneh. V njih je zopet napovedoval vreme in letino. Moral bi tudi napovedati prihodnje nesreče, a to je bilo tedaj nevarno. Tega se je zavedal in je potožil: "Vsakdo si želi, naj prerokujem o njegovi želji in obratno po prerokovanju sklepa, na kateri strani sem." Zato je napovedal le malo nesreč, pa še tiste neopredeljeni "živali", kar je vsakdo lahko razložil precej po svoje.

    Leta 1618 so se pojavili trije kometi, o katerih so veliko pisali. Kepler je v knjigi o kometih naslednjega leta poskusil čim natančneje opisati njihovo pot. Pri tem je sprejel Brahejevo mnenje, da so kometi zelo oddaljeni in niso pojavi v ozračju, kot je mislil Aristotel. Toda zmotno je privzel, da se gibljejo po premici in je po tedanji navadi celo mislil, da lahko onesnažijo zrak in povzročijo bolezni.

    Kepler je še v Pragi obljubil, da bo izdal Brahejevo zapuščino, ki jo je nameraval posvetiti umrlemu cesarju Rudolfu. Zdaj je naletel na številne ovire. Vpletali so se Brahejevi dediči, primanjkovalo je denarja in zaradi vojne se je bilo tvegano odločiti za kraj tiskanja. Zavzdihnil je: "Ali naj izberem kraj, ki je bil opustošen, ali kraj, ki bo opustošen?" Zdelo se je, da je z dogovori na dunajskem dvoru odpravil vse težave, toda zapleti z denarjem so se šele začeli. Medtem mu je prišla v roke knjiga o logaritmih, ki jo je leta 1614 izdal Škot John Neper. Takoj je spoznal njihov pomen za natančno računanje v astronomiji. V letih 1621 in 1622 je pripravil svoje logaritemske tablice, ki jih je mogoče itneti za samostojno delo. Tedaj logaritmov namreč še niso vpeljali na današnji način in je Kepler prišel do njih po drugi poti kot Neper. "Rudolfove tablice" so naposled dotiskali leta 1627 na Keplerjeve stroške. Obsežnemu navodilu za uporabo so sledili logaritmi, astronomske preglednice in seznam tisoč zvezd.

    Nazadnje je izdal še efemeride, o katerih je razmišljal že vrsto let. Po zapletih so jih dotiskali jeseni leta 1630 v tiskarni, ki jo je ustanovil v Zaganu. Tam so ostali nezvezani izvodi "5anj ali astronomije Lune", ki jih lahko imamo za prvo knjigo znanstvene fantastike in ki jih je pozneje izdal Keplerjev sin. V "Sanjah" je Kepler opisal dogodivščine dečka od obiska pri Braheju na Hvenu do pripovedi modrega duha o deželi Levaniji. Pri tem je uporabil vse tedanje astronomsko znanje, da je vestno opisal razmere na Luni in pogled na nebo z Lune.

    Kepler je izhajal od gibanja po krogu in se je odločil za drugačno krivuljo šele, ko ni preostala nobena druga možnost. Pri vseh poskušanjih nikoli ni pozabil, da "spekulacije ne smejo a priori nasprotovati očitnim izkušnjam, nasprotno, oboje moramo uskladiti". Nazadnje so ga merski podatki prav prisilili, da je postavil svoja dva zakona. Pomagalo mu je srečno naključje, da je pri Marsu mala os elipse za eno dvestotino krajša od velike osi. Pri drugih planetih se elipse še bolj prilegajo krogu z izjemo Merkurja, ki pa je bliže Soncu in ga je težko opazovati. (Velo pri Marsu pride samo do napake desetih kotnih minut, če opišemo njegov tir kot krog, Po tem vidimo, kako pomembna so bila za novo dognanje natančna Brahejeva merjenja.

    Z mislijo, da je Sonce izvir sile, ki poganja planete, je naredil Kepler velik korak naprej. Privzel pa je, da je delovanje omejeno na ravnino ekliptike, ko v resnici ni vezano na ravnino, ampak sega v prostor. Njegov privzetek, da je hitrost obratno sorazmerna z razdaljo od Sonca, je veljal le v periheliju in v afeliju, za vmesne točke pa ne. Od te neustrezne trditve je prešel k izreku o enaki ploščinski hitrosti, ki velja splošno. Ni se zgodilo prvič, da je napačno izhodišče pripeljalo do pravega sklepa.

    Kot lahko osnovno prepričanje raziskovalca pripelje do odkritja, ga lahko pri njegovem delu tudi omeji ali celo zavre. Galilei je pri poskusih s kotaljenjem kroglic in pri vodoravnem metu spoznal, da se telo giblje premo enakomerno, ko nanj ne delujejo druga telesa. Toda mislil je, da velja to samo približno na majhnih razdaljah, rekel je "pri lokalnih gibanjih". Prepričan je bil, da se v vesolju, na velikih razdaljah, telo giblje po krogu. To je bil davek, ki ga je plačal staremu gledanju. Mogoče Galilei Keplerjevih zakonov sploh ni jemal resno, ker so se mu zdeli popolnoma nezdružljivi s kroženjem v vesolju, v katero je bil prepričan. Mogoče je Galilei zaradi tega ignoriral Keplerjeve zakone in ne zaradi ljubosulmosti, ki mu jo radi pripisujejo.

    Keplerjeve poti do zakonov za gibanje planetov ni določalo le njegovo osnovno prepričanje, ampak - kot smo omenili - tudi dosegljiva natančnost pri merjenju v tedanjem času. Dva rodova pozneje je Newton v "Principih" pokazal, da Keplerjevi zakoni veljajo samo približno. To spoznanje je bilo za Newtona ključno in ga je prisililo, da je razčistil pojma sile in mase in preko gravitacijskega zakona prišel do zakona o vzajemnem učinku. Če deluje prvo telo na drugo telo s silo, deluje drugo telo na prvo telo z enako veliko, a nasprotno usmerjeno silo. Newton je uvidel, da deluje Sonce na planet in planet na Sonce, pa tudi planet na planet. V njegovetn času je bilo že mogoče z merjenjem zaslediti vpliv Saturna na gibanje Jupitra.

    Potem, ko smo omenili meje, ki jih Kepler ni presegel, je treba še enkrat poudariti pomen njegovega dela za nadaljnji razvoj fizike. Kepler je skrbno računal in upošteval rezultate računov. Pri tem ni bil pripravljen zatisniti enega očesa, kakor so hogosto naredili pred njim. Neutrudno si je prizadeval, da bi se računski rezultati ne razlikovali od opazovanj. Tako je dokončno ovrgel davno prepričanje, da je v vesolju mogoče samo enakomerno kroženje. Zares so z epicikli, ekscentri in predvsem z ekvanti ubrano sliko že prej skazili, vendar je Kepler naredil odločilni korak, ko je vpeljal gibanje po elipsi s spremenljivo hitrostjo. Da ga je na to napeljala zaverovanost v ubranost vesolja, pomena odkritja ne zmanjša. Opozori le na to, kako močno so misli fizikov in drugih naravoslovcev vezane na opazovanja in merjenja v naravi in v laboratorijih. Vsako zamisel morajo preskusiti z opazovanji in z merjenji, ne glede na to, kako pridejo do nje. Uporabne so samo tiste, ki prestanejo preskus.


    Astronom Simon Marius (10.1.1573 - 26.12.1624)
    Iz revije ŽIT 2006, 1, letnik LVII, stran 11, Obletnice: ureja Marko Drenovec
    IZ ZGODOVINE
    Nemški astronom Simon Marius, znan tudi kot S. Mayr, je bil učenec Tycha Bracheja. Bil je med prvimi, ki so uporabljali teleskop. V svojem tiskanem članku je leta 1612 kot prvi omenil meglico Andromedo. Opazoval je štiri največje Jupitrove Lune in jim dal imena po mitoloških bitjih, ki jih je z Jupitrom povezovala ljubezen:
    Io, Evropa, Ganimed, Kalisto.
    Do njihovega odkritja je leta 1609 prišel neodvosno od Galilea; čeprav je za to terjal prvenstvo so ga drugi astronomi raje pripisali bolj slavnemu kolegu.
    Marius je sestavil tablice povprečnega gibanja omenjenih lun. Leta 1611 je opazoval tudi Sončeve pege. Simon Marius je prvi opazoval Jupitrove lune že novembra 1609, Galileo pa 7. januarja 1610.


    Galilei in Bruno (546-550) Janez Strnad, Spika december 2000
    IZ ZGODOVINE
    Inkvizicija je Giordana Bruna leta 1600 obsodila na grmado in Galilea Galilea triintrideset let pozneje prisilila, da je preklical trditev o gibanju Zemlje. Moža kot znanilca svobodnejših pogledov pogosto povezujejo na dva nacr na. Na eni strani Bruna slikajo kot Galilejevega predhodnika v astronomiji in na drugi Galilea kot Brunovega naslednika v zahtevah po spremembi pogleda na svet.

    Galilei in Bruno

    K poklicni poštenosti fizikov sodi, da poročajo tudi o poskusih, ki ne dajo pričakovanih izidov, ali o slabih straneh predlaganih teorij. Popačena slika o delu v fiziki bi nastala, če bi poročali le o uspešnih po skusih ali le o dobrih straneh predlaganih teorij. Podobno naj bi ravnali tudi fiziki, ki se ukvarjajo z razvojem fizike. Omenili naj bi tudi tisto, kar se ne sklada z razširjenim mnenjem. Popačena slika o delu v zgodovini fizike bi nastala, če bi zamolčali, kar temu nasprotuje. V tem duhu se zdi smiselno opozoriti na razlike med Brunom in Galilejem. Sestavek je bil zasnovan podobno kot prejšnji o Koperniku in Ptolemaju, a je pripeljal do precej drugačnega sklepa. Ne glede na to se pridružuje spoštovanju in občudovanju Bruna, ki je bil pripravljen z življenjem plačati za svoje zamisli.

    ·

    O Galileu je bilo veliko napisanega. Kot izhodišče lahko rabi zgodba o njem iz prve knjige Fizikov. Z nekaj besedami omenimo Brunovo življenjsko pot, preden se posvetimo njegovemu delu. Filippo Bruno je bil rojen kot sin poklicnega vojaka okoli leta 1548 v kraju Nola v tedanjem Neapeljskem kraljestvu. Mlad je odšel v bližnji Neapelj, kjer je leta 1563 stopil v dominikanski red in privzel ime Giordano, latinsko Jordanus. Tam se je temeljito izobrazil v sholastični inačici Aristotelovega nauka, ki je odklanjal uporabo matematike za opis pojavov v naravi. Pomanjkljivega znanja matematike Bruno pozneje ni popravil in zaradi tega ni mogel v podrobnostih usvojiti Kopernikove slike Osončja. Leta 1572 je bil posvečen v duhovnika. Bruno - poučeval naj bi mnemoniko, tedaj cenjeni nauk o urjenju spomina - je že prej zaradi svojih stališč zašel v spor z nadrejenimi. Med njegovimi stvarmi so našli spise Erazma Rotterdamskega in pred obtožbo, da je krivoverec, je leta 1576 zbežal v Rim. Tam se mu je primerilo podobno in je Rim zapustil že po nekaj mesecih. Izstopil je iz reda in obšel več severnoitalijanskih mest ter leta 1579 prišel v Ženevo. Tudi tu se mu je godilo podobno in preko Toulousa in Liona je leta 1581 dospel v Pariz. Večinoma je živel od radodarnosti dobrotnikov, ki pa jih je prej ali slej s svojim ravnanjem pripravil od tega, da so se odvrnili od njega. V Parizu je stopil v krog izobražencev na dvoru kralja Henrika III., od katerega je leta 1583 dobil priporočilo za francoskega poslanika na londonskem dvoru Elizabete I. Na oxfordski univerzi je začel z vrsto predavanj, a se je zaradi neprijaznega sprejema vrnil v London. Na dvoru se je družil z vplivnimi možmi, med njimi s Sirom Philipom Sidneyem in Johnom Deejem. Leta 1584 ga je Sir Fulke Greville iz Sidneyevega kroga povabil na razpravo o gibanju Zemlje, a ta se je razvila v spor.

    Leta 1585 se je vrnil v Pariz, kjer je Henrik III. medtem preklical pomiritev s protestanti. Bruno se ni oziral na spremembe in je javno nasprotoval Aristotelovemu nauku. A nekdanji prijatelji so mu odrekli podporo in odšel je v Nemčijo. Med letoma 1586 in 1588 je deloval v Wittenbergu in se mudil med drugim še v Pragi, Helmstedtu in Frankfurtu. Leta 1591 se je neprevidno odpravil v Benetke, kjer ga
    Naslovna stran Večerje na pepelično sredo iz leta 1584.
    Naslovna stran Večerje na pepelično sredo iz leta 1584.

    je gostitelj izdal inkviziciji, ko mu ni zaupal domnevne skrivnosti o urjenju spomina. Beneška inkvizicija ga je zaprla in kmalu predala rimski. Čas do leta 1599, ko se je začela razprava, je prebil v zaporu. Obsodili so ga na smrt na grmadi in naslednje leto obsodbo izvršili.

    ·

    Od številnih Brunovih del omenimo tista, v katerih se je dotaknil astronomije in fizike. Leta 1584 sta v Londonu izšli v italijanščini La cena de le ceneri (i~ečerja na pepelnično sredo) in De l'infinito universo e mondi (0 brezmejnem vesolju in svetovih), leta 1586 pa še Centum et viginti articuli de natura et mundo (Stodvajset člankov o naravi in svetu). Brunov odnos do naravoslovja je prišel najbolj do izraza v prvi knjigi. Večerja na pepelnično sredo, opisana v petih pogovorih med štirimi sogovorniki s tremi preudarki o dveh predmetih pri edinem
    (stran 546)
    zaščitniku muz je posvečena blagorodnemu Michelu de Castelnaudu, markizu de Mauvissiere, francoskemu veleposlaniku na angleškem dvoru, v katerega spremstvu se je znašel Bruno. Od štirih sogovornikov Smith morda pooseblja Brunovega angleškega prijatelja Sira Thomasa Smitha, Teofilo zastopa Brunove poglede, bistri natančnež Prudenzio nikoli ne pride do končnega sklepa in zastopa poznorenesančne humaniste, lahkomiselni duhovitež Frulla pa se mu posmehuje. Predgovor s posvetilom in pogovor prvega dne vsebujeta splošni uvod. Bruno primerja svoje delo s Kopernikovim. Svojih misli ne izrazi v prvi osebi, ampak jih neosebno pripiše "Nolančanu". Teofilo pravi: "Pred časom sta k Nolančanu prišla kra jeva moža. Poslal ju je eden od kraljevih spremljevalcev, da bi dal vedeti, kako zelo si želi njegove razlage Kopernika in drugih paradoksov v njegovi novi filozofiji. Nolančan je odgovoril, da pri presojanju in določanju ni gledal z očmi Kopernika ali Ptolemaja, ampak skozi svoja lastna; [...] veliko dolguje tema in drugim prizadevnim matematikom [..., a] ti možje so v resnici le prevajalci, ki prevedejo besede iz jezika v jezik, drugi, ne oni, pa potem predrejo globlje v pomen izrečenega [...]

    Bil je [Kopernik] možglobokega, dovršenega, delovnega in zrelega uma; mož, ki ne zaostaja za nobenim astronomom pred njim, mož, ki v presojanju narave močno prekaša Ptolemaja, Hiparha, Evdoksa in vse, ki so sledili njihovim stopinjam [...] Ne glede na to pa Kopernik ni šel veliko d je; ker ga je bo j zanimala matematika kot narava, ni mogel predreti globoko in tako raziskati zadev, da bi popolnoma iztrebil neprimerna in jalova načela in bi popolnoma rešil vse težave na poti in bi sebe in prav tako druge osvobodil številnih praznih preiskav in s tem usmeril pozornost na nespremen jive in zanes jive stvari. K jub temu, kdo bo mogel kdajkoli dati zadosti priznanja veličini tega Nemca? Kaj naj rečem o Nolančanu? [...] kako naj častimo tega moža, ki je odkril, kako se povzpeti na nebo, obvladovati obod zvezd in pus titi za seboj izbočeno ploskev nebesnega svoda? On je prekoračil meje zraka, vstopil v nebesa, pustil za seboj zvezde, prešel meje sveta, raztopil namišljene stene prve, osme, devete in desete krogle (dodati je mogoče več drugih), ki obstajajo le po teoriji zmotnih matematikov in slepega prepričanja neizobraženih filozofov; [...] odprl nam je oči, da smo lahko videli to božanstvo, to mater Zem jo, ki nas hrani in vzdržuje na svojem hrbtu, potem ko nas je spočela v svojem trebuhu in kamor nas znova sprejme, odprl nam je oči, da ne bi mislili, da je za njo vesolje brez duše in življenja in celo iztrebkov med telesnimi snovmi. Po tej poti vemo, da bi, če bi bili na Luni ali na drugih zvezdah, ne bili na zelo različnem kraju - in najbrž na slabšem - ali na drugih telesih enako dobrih ali celo boljših po sebi in po sreči svojih prebivalcev. Tako bomo poznali te zvezde, zvezdna telesa, božanst va, ki štejejo več sto tisoč in sodelujejo v razmišljanju prvega, univerzalnega, neomejenega in večnega Gibalca [...]" Pogovor drugega dne pripoveduje, kako je Sir Fulke Greville povabil Bruna in nekaj njegovih prijateljev na pepelnično sredo na zgodnjo večerjo, da bi se pogovorili o Kopernikovi in Ptolemajevi sliki Osončja. Bruno in prijatelji so se na pot odpravili šele pod večer, ker gostitelji niso prišli ponje, kot so se prej dogovorili. Na poti so naleteli na nevešče čolnarje, netesen čoln, blatne luže brez dna in zlobno prerivanje Londončanov. Pogovor tretjega dne poroča, kako so dospeli na cilj in podaja vsebino namišljene Brunove razprave z nevednim Nundiom in domišljavim Torquatom. Bruno ovrže dva ugovora Kopernikovih nasprotnikov. Po njihovem mnenju bi se moral spreminjati sij Venere, ko se spreminja njena oddaljenost od Zemlje. Teofilo na dolgo in z močnimi besedami pojas

    Risba iz Večerje, ki jo je Bruno uporabil v razpravi o tem, da drobno sveteče telo osvetli več kot pol površja okroglega nesevajočega telesa. Brunove risbe so nenavadne in znaki na njih se ne ujemajo z znaki v besedilu.

    ni, da po spremembi sija ni mogoče določiti spremembe oddaljenosti, "... ker pravilo za nesveteče telo ni enako kot za sveteče telo, pravilo za manj sveteče telo ni enako kot za bolj sveteče [...] Vsak razumen človek ve, da bi dvakrat bolj sveteče luči videli iz razdalje sto štiridesetih mi j, če jih zdaj vidimo iz razda je sedemdesetih mi j [...] Velikost telesa, ki ga vidimo iz različnih odda jenosti, je odvisna bolj od jakosti svetlobe kot od velikosti osvetljenega telesa." Navidezne in prave velikosti ter sija in izseva ni natančno opredelil. Navidezna velikost nesvetečega telesa naj bi se z oddaljenostjo spreminjala obratno sorazmeno z oddaljenostjo, kot zorni kot, ne pa obratno sorazmerno s kvadratom oddaljenosti. Navidezna velikost nesvetečega telesa naj bi se z oddaljenostjo zmanjševala veliko izraziteje kot navidezna velikost svetečega telesa. Zemlja ima sveteče in nesveteče dele in navidezna velikost nesvetečih delov bi se ob oddaljevanju veliko hitreje manjšala kot navidezna velikost svetečih delov. Zato bi v veliki oddaljenosti prevladali sveteči deli in bi Zemljo od daleč videli kot Luno in druge planete. Medtem ko je sklep okvirno sprejemljiv in se Zemlja iz velike oddaljenosti zdi podobna Luni in planetom (povprečna odbojnost je 0,07 za Luno, 0,06 za Merkur, 0,85 za Venero, 0,40 za Zemljo, 0,15 za Mars, 0,58 za Jupiter, 0,57 za Saturn), je pot do njega s fizikalnega stališča zgrešena. Brunu se pač zdi nadvse pomembno, da so vesoljska telesa v bistvu podobna in da je na njih mogoče prebivati.
    (stran 547)
    Drobno sveteče telo se oddaljuje od krogle in tangenti z njega na krog v ravninskem preseku zajameta vse večji kot, nazadnje v zelo veliki oddaljenosti skoraj polovico polnega kota. V redu, toda potem sledi trditev, da lahko drobno sveteče telo osvetli več kot polovico oddaljene nesveteče krogle. Po prejšnji ugotovitvi se navidezna velikost velikega nesvetečega telesa z naraščajočo oddaljenostjo hitro manjša, a se navidezna velikost svetečega telesa ob tem skoraj ne manjša. Zato pogled od enega svetečega telesa na drugo tako telo nesveteče telo med njima ne zmoti ne glede na velikost, če je v veliki oddaljenosti natanko na sredi med njima. Sklep podpre opis poskusa: "Naj da pred oko palico, tako da ne vidi svetlobe sveče v določeni oddajenosti. Toda čim bo j se palica odda juje od očesa, tem manj zasloni, in ko doseže svečo in je tako blizu sveči, kot je bila prej očesu, zasloni svečo samo s svojo širino. Zdaj naj pusti palico v tem položaju in postavi svečo v tolikšno oddaljenost od palice, kot je palica oddaljena od očesa. Opazil bo, da palica zasloni še manj, tako da bo videl samo svetlobo in ne bo zaznal palice, ko bosta enaki oddaljenosti očesa in sveče narasli." Nato pride na vrsto še drugi ugovor proti gibanju Zemje. Na Zemlji, ki bi se gibala, naj bi pihali močni vetrovi, tako da bi Zemlja nazadnje ostala brez ozračja. Bruno ga ovrže z Aristotelovim dvojnim ozračjem. Ob tleh je plast hladnega in vlažnega zraka, ki je izparina zemlje. Prekriva jo plast vročega in suhega zraka do vrhov gora. Zgornja plast se giblje z Zemljo in kot nekakšna opna sili mejo ozračja v krogelno obliko. S tem drži spodnjo na mestu, da jo potiskajo gore. Potemtakem živimo v površju Zemlje in ne na njem. Zrak se giblje z Zemljo, kot se giblje zrak v pljučih s človekom. Sledi opis poskusa s kamnom na ladji, ki so ga navedli drugi prej in pozneje. Opazovalec na ladji, ki jo enakomerno nosi s seboj reka, spusti kamen z vrha jambora in kamen zadene palubo ob podnožju jambora. Opazovalec na obali spusti kamen iz točke, v kateri je tisti hip vrh jambora. Ta kamen pade navpično na tla in zaostane za kamnom na ladji. Bruno je poskus smiselno opisal in končal z opombo: "Raz= loček med kamnoma lahko pojasnimo le, če vzamemo, da se stvari, ki so pritrjene na ladjo ali sodijo k njej, gibljejo z njo, tako da kamen nosi s seboj gibanje ladje, in drugi z osebo, ki nima tega gibanja. Iz tega jasno vidimo, da izhaja ves razloček iz učinka prvega vtisnjega sunka, da kamen ne dobi lastnost premega gibanja ne od točke, iz katere gibanje izhaja, ne od točke h kateri je usmerjeno, ne od snovi, skozi katero se giblje." an se nadal'u'e z raz ravo Bruna s Tor uatom kot o ovor " a v pogovoru. Bruno sprejme misel, da se Mars zdi zdaj manjši zdaj večji, ker se kot Zemlja giblje okoli Sonca in je Zemlja od Marsa zdaj bolj zdaj manj oddaljena. Pri tem da vedeti, da so zanj astronomske ugotovitve zanimive le toliko, kolikor bi naravnost nasprotovale njegovemu pogledu na svet. Pogovor petega dne se dotakne Kopernikove slike Osončja. Kopernik je poleg dnevnega vrtenja Zemlje in letnega kroženja vpeljal še tretje gibanje. Vzel je namreč, da je zemeljska os pri gibanju okoli Sonca togo povezana z zveznico s Soncem. S tretjim gibanjem je zemeljska os opisala plašč stožca tako, da je malo zaostala, kar je pojasnilo precesijo. Nekateri raje pravijo, da os zaradi tretjega gibanja ohrani smer v prostoru, in dodatno upoštevajo precesijo kot četrto gibanje. Bruno kot prispodobo uvede gibajočo se in vrtečo se žogico. Vrtenje žogice primerja z dnevnim vrtenjem in premo gibanje žogice z letnim gibanjem Zemlje. Opis preostalega gibanja ni jasen, a to gibanje naj bi vsako točko na žogici prevedlo v poljubno drugo točko.

    ·

    Navedbe po angleškem prevodu opozorijo na Brunov gostobeseden, hvalisav in bahav način pisanja. Pri tem smo se izognili močnim be- (stran 548) sedam, kot na primer neumnež, norec, pošast, ki jih je uporabljal po renesančni navadi. Pri branju pa se pojavi več vsebinskih vprašanj. Odgovorov ne moremo poiskati, ne da bi ugibali, čemur smo se doslej poskusili izogniti. Zakaj se je Bruno razpisal o periodičnemu spreminjanju Venerinega sija, ki so ga astronomi v njegovem času dobro poznali? Zakaj je brez podobnih pripomb sprejel spreminjanje Marsovega sija? Začetni razpravi o tem, da drobno sveteče telo osvetli tem večji del površine nesveteče krogle, čim bolj je oddaljeno, ni mogoče ugovarjati. Drugače pa je s trditvijo, da lahko drobno svetilo osvetli več kot polovico krogle. Na drugem mestu v knjigi je celo zatrdil, da lahko drobno svetilo nazadnje osvetli vso površino krogle. Poskusa z dvema drobnima svetiloma in velikim nesvetečim telesom na sredi med njima Bruno ni naredil, če pa ga je naredil, njegovega izida ni pravilno pojasnil. Poskusa s kamnom na ladji ni razumel; če bi ga, bi ne navajal Aristotelovih dveh plasti ozračja. Oba načina razmišljanja drug drugemu nasprotujeta. Zakaj je poleg dnevnega in letnega gibanja Zemlje vpeljal dodatno gibanje, ki lahko katero koli točko na površju žogice prevede v katero koli drugo točko? Odgovori na vprašanja niso nedvoumni. S predlogi zanje je mogoče postreči, če izhajamo iz Brunovega pogleda na svet, ki tudi ob njegovem času ni sodil v astronomijo. V geocentrični sliki so zvezde zasedle zunanjo kroglo, ki jo je poganjalo večno gibalo. Kopernik je sliko obdržal, le da je gibalo postalo nepotrebno, ker je krogla mirovala. Zaradi tega so se pojavila ugibanja, da zvezde izpolnjujejo prostor zunaj dotedanje zunanje krogle in da je vesolje neomejeno. Misel je razširil Thomas Digges, ki je v knjigi A Perfit Description of the Celestial Orbes (Popolni opis nebesnih krogel) leta 1576 v tem pogledu dopolnil Kopernikovo sliko. Digges je bil član Sidneyevega kroga in njegova knjiga je izšla v tretji izdaji leta 1583, ko je Bruno prišel v London. Več razlogov namiguje, da se Bruno prej ni zanimal za Kopernikovo sliko Osončja in ni razmišljal o mejah vesolja. V novem okolju naj bi se oprijel Kopernikove slike in se navdušil za Diggesovo inačico. Odtlej je trdil, da so zvezde oddaljena sonca, da je vesolje neomejeno in da so vesoljska telesa naseljena, kot izhaja iz njegove knjige o neomejenem vesolju iz leta 1584.

    Risba ladje v zvezi s poskusom s kamnom iz Večerje ne ustreza besedilu. Ladja pluje po razgibanem morju v vetru in je ne nosi enakomerno s seboj reka. Na risbi ni opazovalca na ladji in na obali ter kamnov, pač pa več simbolov, med njimi plamena, ki ponazarjata dvojčka Kastorja in Poluksa kot znanilca duhovnega miru.

    Digges je v knjigi opisal tudi poskus s kamnom na ladji in ga smiselno pojasnil. Bruno bi utegnil prevzeti ta opis poskusa, ne da bi usvojil njegovo bistvo. Z gostobesednim sklepanjem o siju in oddaljenosti je želel podpreti trditev, da je Zemlja podobna Luni in drugim vesoljskim telesom. Pri tem ni dosledno razločeval zvezd in planetov. Da preostalo gibanje kako točko na površju Zemlje prevede v poljubno drugo toc zo, pa je razumel kot pogoj za to, da so vesoljska telesa naseljena. Trditvi, da lahko drobno svetilo osvetli vse površje oddaljene krogle in da veliko nesveteče telo na sredi med dvema svetiloma ne zastre njune svetlobe, nasprotujeta izkušnjam. Pojasnilo zanju moramo iskati popolnoma zunaj naravoslovja. Na eni strani je Bruno po tedanji navadi uporabil veliko simbolov in prispodob. Značilna sta že naslov Večerje in podnaslov, ki vodi od petih do enega. Na drugi strani se je ogrel za "staro pravo filozofijo". To je bil hermetizem, ki naj bi si ga zamislil Hermes Trismegistus (trikrat veliki Hermes) pred davnimi časi.l V teh spisih so nekateri videli zametke krščanstva, drugi navodila za postopke, ki naj bi omogočili, da bi vpliv zvezd izkoristili za uresničitev načrtov. Šele na začetku 17. stoletja so ugotovili, da izvirajo spisi iz veliko poznejšega časa, iz prvih stoletij našega štetja, in jih odtlej razvrščajo v neoplatonizem. V tem okviru si je Bruno prizadeval, da bi spravil liberalne katoličane na dvoru Henrika III. z liberalnimi protestanti na dvoru Elizabete I. Menda so ga s tem namenom celo poslali iz Pariza v London. V prispodobi svetloba, ki izhaja od Boga, lahko osvetli vso Zemljo in tudi ljudi "na nasprotnih straneh", katoličane in protestante. Neprijetna pot v prvem dnevu večerje je prispodoba za obupne razmere v Londonu po odpadu od Rima. Potek dogodkov je bil povezan tudi z vsakokratnim razmerjem moči raznih struj, a fizik nima volje, da bi o tem razpravljal. Že po navedenem pa sodi, da Bruna ne bi mogli imeti za naravoslovca niti po tednjih merilih.z Včasih se je sicer oprl na astronomske razloge, a dal ob tem jasno vedeti, da ga astronomija zanima le postransko. Kopernikove slike v podrobnostih niti ni obvladal. Tudi Brunovi prijemi so se tako močno razlikovali od Galilejevih, da ga ni mogoče imeti za Galilejevega predhodnika v astronomiji. Inkvizicija Bruna ni preganjala zaradi širjenja Kopernikove slike, ki jo je katoliška cerkev uradno odklonila šele leta 1616.(3)

    Med Brunovim in Galilejevim delom obstaja nekaj zunanjih podobnosti. Galilei je napisal Zvezdnega sla, Bruno je imenoval zvezde "božje sle". Galilei je v Pismih nadvojvodinji podobno kot Bruno v Večerji ugotovil, da Biblije v zadevah narave ni treba jemati dobesedno. Oba sta Kopernikovo sliko imenovala "pitagorovsko". hečerja in Dialog sta napisana v italijanščini in zasnovana kot pogovora, v obeh je opisan poskus s kamnom na ladji, oba zagovarjata Kopernikovo sliko, ki se je zdela nekaterim prevratniška, z razlogi zunaj astronomije in fizike. Zaradi tega so v Dialogu iskali simbole in prispodobe, podobne Brunovim. Znano je, da so tiskarjevo "blagovno znamko" v obliki treh delfinov v krogu na naslovnici Dialoga imeli za Galilejevo skrivno sporočilo. Današnji fizik uvidi, da Galilei ni želel spreminjati pogleda na svet v Brunovem duhu. Vendar je bilo v času

    Če bi bila Zemlja C večja kot Sonce B, bi odprti stožec zemeljske sence zajel tudi Merkurja. Zemeljska senca nikoli ne zajame Merkurja, zato je Sonce A večje kot Zemlja C in stožec zemeljske sence HIF zaprt. Sonce je zares večje kot Zemlja, a v navedenem sklepanju je Bruno prezrl, da v Kopernikovi in Ptolemajevi sliki Merkur leži med Soncem in Zemljo. Sklepanje bi bilo utemeljeno, če bi namesto Merkurja upošteval Marsa.

    Galilejeve obtožbe tako mnenje precej razširjeno. Čeprav ni imelo vsebinske opore, smo navedli nekaj zunanjih razlogov zanj. To je poleg drugih okoliščin4 in trenutnih razmer precej otežilo Galilejev položaj pred inkvizicijo in prispevalo k njegovi obsodbi. Čeprav torej Galilei ni Brunov naslednik v zahtevah po spremembi pogleda na svet, so ga ob njegovem času številni za to imeli. Galilei in Bruno sta potemtakem vendarle nekako povezana, a za današnjega fizika se povezava zgublja v renesančni megli. Pripelje pa ga do domneve, da se je s prehodom med načinom razmišljanja Bruna in njemu podobnih h Galilejevemu načinu razmišljanja rodila s odobna fizika. Pri tem je bolje kot na Galilejev Dialog iz leta 1632 misliti na njegove Pogovore iz leta 1638.5 Podobnih trenutkov je bilo v razvoju astronomije in fizike še nekaj. Na misel prideta med drugimi Johannes Kepler, ko ni spregledal osmih kotnih minut razlike med napovedjo računa za gibanje Marsa po krogu in izmerjenimi padatki, in Huygens, ko je pojasnil trke. Prehod so zaključili Newtonovi Principi. Trditev, da je Bruno slutil pojem vztrajnosti ali relativnosti, ker je omenil poskus s kamnom na ladji, po vsem tem nima trdne podlage. Pojem vztrajnosti se je izmuznil celo Galileju, ko ga je sprejel le za lokalna gibanja, to je gibanja na majhnih razdaljah, in mislil, da se na velikih razdaljah samo sebi prepuščeno telo giblje po krogu. Galilei pa je pripravil korak Isaacu Newtonu, ki je vpeljal gra vitacijo, ko je razčistil s pojmoma mase in sile. Drugače kot sodba o Brunovem prispevku naravoslovju se utegne gla siti sodba o njegovem prispevku k spremembam v pogledu na svet. Nekateri menijo, da ga je mogoče imeti za predhodnika poznejših
    ----------------------- opombe -----------------------------------
    1 Navedel ga je tudi Kopernik, toda to, da ga je imenoval Trimegistus, namiguje, da hermetičnih spisov ni podrobno poznal. 2 Deejevo delovanje, ki je vsaj delno vplivalo na Bruna, je z umetniške strani opisal Umberto Eco v Foucaultovem nihalu.
    3 Bruno naj bi pred beneško inkvizicijo preklical sporne trditve, a pred rimsko naj bi preklic umaknil. Težko je podrobneje ugotoviti, za kaj je bil obsojen, a šlo naj bi za različne poglede na pojave pri obhajilu. Spisi o sojenju so se menda zgubili.
    4 Odpadli menih Tommaso Campanella je leta 1599 vodil spodleteli upor proti Habsburžanom v Kalabriji. Poznal je hermetične spise in leta 1616 napisal knjižico Apologia pro Galileo (Zagovor Galileia), v kateri je omenil tudi Bruna. Čeprav je dolgo časa presedel v zaporu, je lahko pisal in jo je nazadnje odnesel veliko bolje kot Bruno. Občasno je sodeloval s papežem Urbanom VIII. in je zato "preveč vedel".
    5 Polna naslova se glasita Dialogo sopra i due massimi sistemi del mondo, tolemaico e copernicano (Dialog o dveh velikih svetovnih sistemih, ptolemajevskem in kopernikanskem) in Discorsi e dimostrazioni matematiche intorno a due nuove science attenenti alla mecanica E-i movimenti locali (Pogovori in matematični dokazi v dveh novih znanostih, ki zadevata mehaniko in lokalna gibanja).
    -----------------------------------------------------------------------
    (stran 549)
    filozofov, ker je utrl pot Gottfriedu Wilhelmu Leibnizu in njegovemu monizmu ter Baruchu Spinozi. O tem fizik ne more soditi.

    ·

    "Če obravnavamo [Večerjo] kot razčlenitev Kopernikovega pogleda in nekaterih drugih naravoslovnih zadev, smo začudeni nad njeno slabostjo. Zdi se zbornik neumnosti - neurejen prikaz velikih napak, povezanih z nerazumljivimi prehodi. Bruno ima napačen model Kopernikove slike. Kaže popolno neznanje najosnovnejših pojmov geometrije, kaj šele geometrijske optike. Navrže dele psevdoznanstvenih argumentov, večinoma potvorjenih, in nadaljuje z visokoletečimi razmišljanji, ki se zdijo ločena od prejšnjih ali poznejših argumentov."
    L. S. Lerner, E. A. Gosselin, Galilei and the specter of Bruno,
    Scientific American 255 (1986) 116 (5)

    "Poudariva naj, da je Bruno prekoračil vse pravoverne meje svojega časa, katoliške in protestantske. Imel je čast, da so ga izobčile ali kaznovale vse tedanje večje cerkve. Zaradi svojega samozvanega "junaškega entuziazma" je postal domišljavec, ki so ga enako odklonili veliki deli katoliške in protestantske skupnosti; to pojasni hrup, ki ga je izzval njegov prihod, kjer koli se je pojavil..."
    L. S. Lerner, E. A. Gosselin, Was Giordano Bruno a scientist?:
    A scientist's view, American Journal of Physics 41 (1973) 24

    "Popularni zapisi o Brunovem življenju pogosto trdijo, da je bil obsojen zaradi svojega kopernikanstva in vere v življenje na drugih svetovih. Naslikajo ga kot mučenca za svobodo misli in zgodnjega, zasledovanega zastopnika modernega pogleda na vesolje, ki ga je inkvizicija preganjala po vsej Evropi zaradi njegovega prepričanja in ki je nazadnje zanje plačal najvišjo ceno z ognjeno javno smrtjo. Postal je simbol za nestrpnost oblasti do novih zamisli. Ti zapisi pa se pogosto ne ozirajo na dva osnovna vidika, ki pokažeta primer Giordana Bruna v nekoliko drugačni luči. Prvi vrže dvom na to, kako tesno naj ga povežemo z zgodovino astronomije in s tem, kar so pozneje imenovali `znanstvena revolucija' in drugi ponuja perspektivo za nesporno tragedijo njegovega življenja, ki ga naredi manj za simbol, ampak zato tudi za bolj človeškega."
    R. W. Pogge, The folly of Giordano Bruno, http://seti1.setileague.org/editor/brunoalt.htm

    ·

    Opomba urednika: Prispevek Janeza Strnada Galilei in Bruno smo prejeli na uredništvo pred objavo prispevka Marijana Prosena Kritični filo.zofastronom Giordano Bruno, ki smo ga objavili v prejšnji številki Spike.

    ------------------spodaj-informacije o astronomskih društvih 2000, samo kot zanimivost -------------
    ASTRONOMSKO DRUŠTVO JAVORNIK LJUBLJANA ADJ, Kolodvorska 6, 1000 Ljubljana. Sestanki so vsak torek od 18. do 19. ure v prostorih društva, razen vsak tretji torek v mesecu, ko imamo predavanja ob 18. uri na Fakulteti za fiziko, Jadranska 19, predavalnica F2. Internet: www. javornikdrustvo.si Info: Marko Pust, marko_pust@yahoo.com Stane Slavec, 061/151-60-40, stane@ nettaxi.com Vabljeni!

    ASTRONOMSKO DRUŠTVO KMICA MURSKA SOBOTA Borovnjakova 1, 9000 Murska Sobota. Dodatne informacije v dopoldanskem času na sedežu društva (v parku), po telefonu 069/ 21-116 ali na elektronski naslov mitja slavinec@uni-mb.si. Naš naslov na internetu je http://www.kmica-drustvo.si/.

    ASTRONOMSKO DRUŠTVO NOVA JESENICE Dobivamo se vsak tretji četrtek od 18:00 do 19:00 na Osnovni šoli Toneta Čufarja, Tavčarjeva 21, na Jesenicah v učilnici za fiziko (prvo nadstropje). Informacije: predsednik društva Klemen Klemenc (tel.: 064/82-040) ali tajnik Goran Ilič (tel.: 064/891-218). Vabljeni! 550

    ASTRONOMSKO DRUŠTVO ORION MARIBOR ADO, Trg generala Maistra 1, Maribor. Informacije: 062/631-304 (Alenka), 062/29769 (Bojan). Srečanja so vsak tretji petek od 18. do 19. ure na Trgu generala Maistra 1 (I. gimnazija, I. nad., 3 E raz.). Vabljeni! http://www2.arnes.si/ ~ mborion4/ ado/ado~slo.html

    USTVARJALNO ASTRONOMSKO DRUŠTVO Telefon: 061/572-82& (Andrej), 061/570-103 (Tina).

    KVAZAR - krožek viških astronomov za amatersko raziskovanje Kje: na Gimnaziji Vič, IV etaža. Kdaj: vsak četrtek ob 18.30. Kaj: predavanja, predstavitve, opazovanja, tabori, veliko zabave... Zakaj: Prepričajte se sami! Dodatne informacije dobite pri Vasji (349-551) ali Andreju (445-558)!

    ASTRONOMSKO AMATERSKO DRUŠTVO TELESKOP NOVA GORICA Srečanja so vsak prvi petek v mesecu ob 20. uri (poletni čas) oziroma ob 19. uri (zimski čas) na Cankarjevi 10 (stara stavba TŠC, pritličje levo) v Novi Gorici. V primeru lepega vremena se dobimo pri teleskopu za Osnovno šolo v Solkanu. Vabljeni!

    ASTRONOMSKO DRUŠTVO KOMET KAMNIK Neformalni sestanki so vsak drugi četrtek v mesecu ob 19. uri na Srednješolskem centru Rudolfa Maistra v Kamniku v učilnici št. 76. Vabljeni! Kontakti: E-mail: rok_palcic@hotmail.com

    ASTRONOMSKO DRUŠTVO GOSTOSEVCI VELENJE Srečanja so vsak drugi četrtek in zadnji petek v mesecu ob 19. uri (poletni čas) oziroma ob 18. uri (zimski čas) na Efenkovi 61 (pritličje stolpiča B) v Velenju. Vabljeni! E-mail: adg@home.pia.si

    ASTRONOMSKO DRUŠTVO SATURN PETROVČE Neformalni sestanki so vsako prvo sredo v mesecu ob 19. uri v OŠ Petrovče. Telefon: 063/707-014, 041/252-970 (Srečko Lavbič), e-mail: srecko.lavbic@siol.net ASTRONOMSKO DRUŠTVO NEK KRŠKO Vrbina 12, 8270 Krško Informacije dobite pri tajniku društva Žagar Marjanu po telefonu: 0608/242232 (služba) in 0608/31-802 (doma). Vabljeni!
    ----------------------------------------------------------------------------------------


    Še en pogled na Bruna - precej kratek in zato nekoliko manj precizen
    Biografska enciklopedija znanosti in tehnike, Stran 81

    [138] BRUNO, Giordano italijanski filozof
    Rojen v Noli (blizu Neaplja) januarja 1548
    Umrl v Rimu 17. februarja 1600

    Bruno je imel zelo revne starše, šolal se je na neapeljskem vseučilišču in stopil v dominikanski samostan. Brez strahu je zagovarjal osovražena gledišča in znal s svojim govorjenjem in pisanjem pritegovati velike množice. (Razvil je tudi mnemotehnično metodo - tako rekoč tečaj v urjenju spomina - ki je postala zelo priljubljena.)

    Bruno je širil prepričanja Nikolaja Kuzanskega [106] o brezmejnosti svetovja, naseljenosti drugih planetov, gibanju Zemlje in tako naprej. Jasno izkazovano zaničevanje nad izročilnimi pogledi - še celo bolj v veri kakor v znanosti - mu je povsod nakapalo nevšečnosti.

    Iz varnosti se je preimenoval v Filippa Giordana in zbežal najprej v Rim, potem v Ženevo. Kalvinci v Ženevi so ga izgnali in šel je v Pariz, kjer mu je bil za zaščitnika Henrik III., ampak odtod so ga prav tako pregnali aristotelovci. Blodil je po Evropi, leta 1582 predaval na Oxfordu in po letu 1586 nekaj let v Nemčiji. Leta 1592 ga je v Benetkah prijela inkvizicija in ga obdolžila krivoverstva.

    Lahko bi se izmazal, ko bi bil zatajil nazore, kakor je rod pozneje storil Galilei [ 146]. Ampak od časov Sokrata [20] si ni bil nihče tako hudo in odlačno prizadeval, da bi si zagotovil obsodbo. Kakor je rekel: njegovi sodniki so se bolj bali njega kakor on njih. Po sedemletnem procesu so ga živega zažgali na grmadi.

    Nepapustljiv do konca je odklanil križ , ki so mu ga ponudili v zadnjem trenutku.


    Biografska enciklopedija znanosti in tehnike, Strani 105,106

    [105] GUTENBERG, Johann nemški izumitelj
    Rojen v Mainzu okrog leta 1398 Umrl v Mainzu okrog leta 1468

    Malo je znanega o Gutenbergovih mladih letih, razen tega, da je uporabljal materin dekliški priimek. (Njegov oče se je pisal Gansfleisch - »gosje meso« - in sprememba je pamenila izboljšanje.) Okrog leta 1430 je moral zapustiti Mainz, ker je sodeloval v mestnih prapirih na poraženi strani. Odšel je v Strassburg, 160 kilometrov proti jugu. Leta 1435 se je zapletel v sodni proces, na tem procesu so uporabili besedo »drucken« (tiskati). Gutenbergovi poskusi, da bi napravil tiskanje praktično, verjetno izvirajo iz teh časov.

    Do Gutenberga so knjige marljivo prepisovali na roko. To je pomenilo, da so bile redke in drage. Le bogataši, samostani in univerze sa zato lahko imeli knjižnice, v katerih je bila nekaj ducatov knjig. Cele civilizacije so se morale zadovoljiti z eno ali dvema resn~ično velikima knjižnicama. (Knjižnica v Aleksandriji je bila najbolj slavna vsa stoletja do Gutenberga.) In le, če so bili prepisovalci izredno pazljivi, se v knjige, pisane z rako, niso vrinile napake. (Židovski prepisovalci Biblije so celo prešteli vse črke, da bi se izognili morebilnim napakam.)

    Mehanska reprodukcija pisanja - vrezovanje zrcalne pisave v les ali kovino, vtiskanje take površine v mehko podlaga ali pritiskanje na bele pole po prejšnjem premazu s črnilom - je bilo znano že v starih časih. Sumerci in Babilonci so namesto podpisov uporabljali majhne pečatnike za vtiskanje v ilovico, podobno kot danes uporabljamo žige.

    To, kar je Gutemberg zasnoval, ni bil le odlitek za enkratno uporabo, ki bi bil rabil le enemu namenu, marveč je bila to cela serija majhnih madelov. Vsak od njih je u:podabljal eno samo črko. Dali so se najprej zložiti v eno stran besed~ila, potem pa zopet razstaviti. Nato je bilo mogače staviti novo stran. Omejeno število takih prenosnih stavkov je bilo potem mogoče uporabiti za tiskanje neomejenega števila različnih knjig. In kar je še bolj pamembno, veliko število enakih primerkov iste knjige so lahko natisnili v razmeroma kratkem času.

    Leta 1450 se je Gutenberg vrnil v Mainz in se z vso silo posvetil izpopolnjevanju svojega izuma. Kot pri večini kritičnih izumov, so tudi tu na pra,ktičen napredek vplivala dognanja, dosežena na drugih področjih. Proizvodnja velikega števila knjig je zahtevala tudi zadostne količine nečesa, na kar bi bilo mogoče knjige tiskati. Na srečo je papir, ki ga je iznašel Tsai Lun [58] pred štirinajstimi stoletji, že prišel v Evropo.

    Narediti so morali še dobra tiskarska črnila in razviti primerne postapke za izdelovanje drabnih kovinskih črk, ki bi bile vse enako velike in bi jih bilo brez težav med seboj možno zamenjavati. Morale bi biti take, da bi bili njihovi odtisi na papirju enakomerni. Gutenberg je skonstruiral tudi tiskarski stroj. Strojni adtisi so bili veliko mačnejši kot odtisi, narajeni le s silo mišic. Vendar vse ni šlo lahko. Čeprav se je id®ja tiskanja Gutenbergu porodila v trenutku, je praktično razvojno delo zahtevalo celih dvajset let.

    Gutenberg je bil za veliki podvig pripravljen leta 1454. Pričel je tiska2i Bib.lijo. Vsaka stran je imela kolani z 42 vrsticami latinščine. Izdelal je tristo kapij vsake od 1282 strani, in tako naredil tristo izvodov znamenite »Gutenbergove Biblije«. To je bila prva tiskana knjiga in še danes se mnogim zdi tudi najlepša od vseh - umetnost tiskanja je tako že ob svojem rojstvu dosegla višek. Gutenbergave Biblije, ki so se ohranile veljajo za najbolj cenjene knjige na svetu.

    Na žalost je Gutenberg s tiskanjem Biblije zabredel v dolgove. Upniki so ga tožili in tožbo je izgubil (bil je pač kronični premaganec). Prisiljen je bil prodati svoje orodje in tiskarske stroje. On sam biblije splah ni mogel izdati. To so naredili tisti, ki so pravdo dobili, med njimi tudi njegov bivši sodelavec.

    Gutenberg se ni nikoli poročil, umrl je v dolgovih, na videz brez uspeha. Vendar je iznajdba tiska pomenila izjemen dosežek. Preplavil je Evropo in vpeljal nov način, po katerem so pisci lahko razširjali svoje poglede. Zelo verjetno je Lutrav upor proti Cerkvi uspel, ker je vpregel tisk in se v svoji vajni boril tudi s pomočjo ognjevito napisanih pamfletov.

    Tiskanje je pomenilo poceni knjige in poceni knjige so spodbudile širjenje pismenosti. Leta 1500 je krožilo že devet milijonav tiskanih izvadov trideset tisoč različnih del. Osnova za šolanje se je razširila in krogi izobražencev so se neprestano številčno večali. Še več, mnenja in odkritja učenjakov so hitra prišla tudi do drugih učenjakov. Učenjaki so pričeli delovati v skupinah in ne več kot osamljeni čudaki. Kraljestvo neznanega so bolj in bolj napadali v skupinah. Raziskovalci niso bili več le peščica, temveč sila, ki je spreminjala podobo sveta.

    Umetnost tiska ni takoj povzročila znanstvene revolucije. Miniti je moralo še celo staletje. Kljub temu je naizogibno peljala k tej revoluciji. In nasprotno, revolucija bi bila verjetna nemogoča, ko ne bi bilo tiska.


    ========================================================================================


    Biografska enciklopedija znanosti in tehnike, Strani 59,60

    [ 106 ] NIKOLAJ KUZANSKI nemški kardinal
    Rojen v Kusu blizu Trevesa v Porenju leta 1401
    Umrl v Lodiju v Italiji 11. avgusta 1464

    Nikolaj Krebs, po svojem rojstnem kraju navadno znan kot Nikolaj Kuzanski, je študiral pravo v Heidelbergu in potem na vseučilišču v Padovi, tam je leta 1418 dobil daktorski naslov. Vendar je pravo opustil in stopil v Cerkev. Bil je predvsem filozof in je imel nenavaden dar, da je prihajal na misli, ki so blizu današnjim pogledam.

    V nasprotstvu s praktičnim Regiomontanom [109] je Nikolaj v knjigi, objavljeni leta 1440, zatrjeval, da se Zemlja obrača okrog osi in kroži okrog Sonca, da v vesolju ni nobenega »zgoraj« ali »spodaj«, da je svetovje brezmejno, da so zvezde druga sonca in priklepajo nase druge naseljene svetove. Teh prepričanj pa ni podprl z nadrobnim opazovanjem, računanjem ali teorijo. Niso vplivala na tek zgodovine [ta zadnja misel je sporna] in dvomljivo je, ali je Kopernik [114] kdaj slišal zanje.

    Na drugih področjih je Nikolaj pokazal enako intuicijo. Za kratkovidne je naredil očala z vboklimi lečami, medtem ko so prej za očala uparabljali le laže brusljive izbokle leče, ki so rabile samo daljnovidnim. Menil je, da črpajo rastline hranivo deloma iz zraka, in priporočal je merjenje utripa kot diagnostični pripomoček v zdravstvu.

    Nasploh si je želel meriti fizikalne pojave, to je bilo gledišče, ki ga je poldrugo stoletje zatem razglašal Galilei [146]. Zaradi svojih radikalnih pogledov Nikolaj še malo ni zabredel v težave, leta 1448 je bil imenovan za kardinala. Takšne sreče pa ni imel Giordano Bruno [138], ki je v poznejših in nemirnejših časih širil podobne nazore.

    Nikolaj Kuzanski je leta 1458 obiskal Bled (tudi) z namenom, da pospeši razvoj kraja. Kepler pa je v času kuge poučeval v bližnjem štajerskem Gracu in se mudil v Prekmurju.

    Komentar: provokacija - Kuzanski bi najbrž danes bil slavljen ko začetnik moderne znanstvene metode (zagovarjal je metodo meritev in moderne kozmološke principe) in kot heroj, če bi bil izpolnjen en pogoj, in sicer, da bi ga cerkev preganjala. V tem primeru bi ga sploh kakšne britanske eciklopedije zelo slavile. Vsekakor se danes ljudi iz preteklosti ocenjuje predvsem ideološko in ne stvarno, z vidika prispevka k znanosti. To, da Kuzanski ni vplival na tek zgodovine je nekoliko sporna in nedokazana trditev, ki skriva za sabo ideološke predsodke. Nekja več o njem piše Milutin Milanković v Kratki zgodovini astronomije (1. del, glej nadaljevanje). Po spodnjem odlomku dobi človek drugačen vtis o Kuzanskem, še bolj pozitiven.


    Kratka zgodovina astronomije (1. del), Strani 73,54

    PREROD ASTRONOMI

    Sadovi helenske kulture, ki so se ob pomoči Arabcev ohranili in prenesli v Zahodno Evropo, kjer so jih sprejeli z velikim zanimanjem, so razvoj znanosti močno spodbudili. Stara kultura, ki je spet oživela v Evropi, je povzročila renesanso, prerod književnosti in umetnosti, pa tudv prerod znanosti. Zibelka tega preroda je bila Italija, kjer je bila najmočnejša težnja, da bi čimprej prišli do pravih virov antične kulture. Ko so se evropski znanstveniki iz arabskih prevodov seznanili z deli grške znanosti, so spoznali, da so ti prevodi nepopolni in nezanesljivi, kar ni bilo čudno, če upoštevamo, kako so nastali. Ti prevodi so nastali iz sirskih prevodov, pri prevajanju v latinščino pa prevajalci niso dovolj poznali arabskega jezika in so morali poklicati na pomoč Moriske, krščene španske Arabce. Ta ovinek je latinske prevode zelo popačil. Znanstveniki so spoznali, da so potrebni neposredni prevodi iz grščine v latinščino, knjižni jezik takratne dobe.

    Tu bomo opisali nekaj primerov, kako so nastali ti novi prevodi, začeli pa bomo z neko zanimivo osebnostjo, ki že označuje prehod od srednjeveških nazorov v novo dobo. To je bil Nikolaj Krebs, sin ribiča Johanna Krebsa, ki se je imenoval po svojem rojstnem kraju Kuesu ob Mozeli Nikalaj Cusanus (1401-1464). Bil je temeljito izobražen, znal je vse tri stare jezike, grščino, latinščino in hebrejščino, bil pa je tudi izrazito matematično nadarjen. Zato je lahko bolje kakor kdorkoli pravilno ocenil vrednost antične znanosti in poskrbel, da se je evropski Zahod popolneje seznanil z njo. Ko je študiral v Italiji, se je seznanil in sprijateljil z omenjenim Toscanellijem, ki ga je uvedel v matematiko in astronomijo. Cusanus je bil izvrsten govornik in dialektik; vse to je pripomoglo, da se je v svojem duhovniškem poklicu hitro povzpel na visoke položaje. Že kot arhidiakon je sodeloval na cerkvenem zboru v Baslu, leta 1438 pa ga je papež Evgenij IV. poslal v Carigrad, da bi spričo čedalje večje nevarnosti pred turškim prodiranjem, ki je ogrožalo prestolnico Bizanca, pripravil spravo ter združitev vzhodne in zahodne Krščanske cerkve. To poslanstvo se Cusanu ni posrečilo, pač pa je videl, da je v Carigradu velikanska zakladnica neprecenljivih zakladov starih grških rokopisov, ki so tam pozabljeni in neuporabljeni lezah skozi stoletja. Priskrbel si je nekatere izmed teh rokopisov in jih vzel s seboj v Italijo. V Carigradu se je seznanil tudi z nikejskim vladiko Visarionom in ga pregovoril, da je prestopil v katoliško vero in krenil v Italijo, kjer je postal kardinal. Tako je Cusanus razen grških rokopisov pripeljal s seboj tudi dobrega poznavalca grškega jezika.

    1447. leta je bil bolonjski škof Tommaso Parentucelli izvoljen za papeža Nikolaja V. Takrat so prispeli v Italijo prvi begunci iz ogroženega Carigrada in iz tistih dežel vzhodnorimskega cesarstva, ki so jih bili osvojili Turki. 1453. leta je padel tudi Carigrad Turkom v roke in tedaj se je razlil po vsej Italiji pravi hudournik beguncev. Med njimi so bili tudi znanstveniki, ki so prinesli s seboj stare grške rokopise in razširili znanje starogrškega jezika. Vsi so našli pri Nikolaju V. gostoljubno zavetišče. Ta zelo izobraženi papež si je pridobil za razcvet znanosti posebne zasluge, saj si je ne glede na gmotne žrtve priskrbel okrog 3000 starih rokopisov in ustanovil z njimi vatikansko knjižnico. V tej knjiznici je zdaj 53.000 starih rokopisov; po številu rokopisov zaostaja samo za pariško Narodno knjižnico. Nikolaj V. pa se ni zadovoljil samo s tem, da je priskrbel rokopise, marveč je zbral tudi poznavalce grškega jezika, da bi ta dela prevedli v latinščino. Prva njegova pomočnika pri tem sta bila Cusanus in Visarion, ni pa se bal postaviti za apostolskega tajaika tudi nekega Grka, Georguja iz Trapezunta (1396-1484). Georgij se je radil na Kreti, prišel v Italijo že 1420. leta ni bil ucitelj grscme v raznih italijanskih mestih. Med mnogimi njegovimi učenci je bil tudi, omenjeni astronom Regiomontanus. Tako je bilo omogočeno uspešno delo ki ga je olajšala še nova pomembna iznajdba. 1450. leta je Gutenberg po raznih poskusih svojih prednikov tako zelo izpopolnil način tiskanja knjig s prenosnimi črkami da je že 1455. leta stopil pred javnost s svojimi prvimi tiskanimi knjigami. Ta spretnost se je kaj hitro razširila tudi po drugih evropskih deželah. V Rimu so odprli prvo tiskarno 1464. leta, v Benetkah pa so kmalu potem ustanovili tiskarne svetovnega slovesa. Do 1500. leta so natiskali v Evropi nad 30.000 knjig, med njimi tudi antična dela. Tistega leta je prispel v Rim bodoči reformator astronomije Nikolaj Kopernik.

    Kopernik, Galilei in Kepler so poznali delo Kuzanskega. Nekateri, ki ne marajo evropske, zahodne tradicije, občasno zavračajo povezavo renesančnih astronomov s kardinalom Kuzanskim, a jih demantira sam Kepler. Kepler je Kuzanskega v prvem poglavju svojega prvega objavljenega dela označil kot 'božansko navdahnjenega'. Podobno kot Kepler za njim, je Kuzanski menil, da v Vesolju ni popolnega kroga, kar je v nasprotju z aristotelskim modelom. Kuzanski je (kot že rečeno) rešil ogromno ljudi, beguncev in večino grških antičnih spisov iz Bizanca, Konstantinopla, ki je leta 1453 padel v roke Islama (Turkov - Seldžukov). Pred Turki je bilo rešenih okrog 3000 knjig, spisov, recimo znamenita Diofantova knjiga Aritmetika - večino teh knjig so prevedli v latinščino. Večino matematičnih zamisli Kuzanskega je moč najti v delih: O učeni nevednosti, O domnevah (De coniecturis) (1440) in O videnju boga (De visione Dei) (1453). Razvil je pojem neskončno malih in velikih količin, ter pojem relativnega gibanja. Njegovi spisi so vplivali na Leibnizovo odkritje diferencialnega računa in tudi na Cantorjevo poznejše delo o neskončnosti. Ko že govorimo o ljudeh, ki ne marajo evropske, zahodne tradicije (živijo pa ravno od nje), omenimo izjemno izrazit in simptomatičen dvom o tem, da smo ljudje sploh pristali na Luni. Ta dvom širijo nekateri dokaj vplivni ljudje v slovenski astronomiji in to na enem izmed najstarejših slo-astronomskih forumov. No, med temi seveda ni slovenskih profesionalnih astronomov, ampak padalci iz ..., ki pa imajo dokaj velik vpliv na ljudi, ki se z astronomijo ne srečujejo vsak dan. Morebiti je današnji svet še bolj ranljiv za manipulacije kot svet Kuzanskega in Galilejev izpred 400 let - vsaj v Sloveniji.

    Nikolaj Kuzanski ali Nikolaj iz Kuze (latinsko Nicolaus Cusanus), pravo ime Nikolaus Chrifftz (Krebs, Chrypffs), nemški teolog, škof, kardinal, filozof, matematik, astronom in cerkvenopravni strokovnjak, * 1401, Kues (slovensko Kuza, [Kuös, Küs]) ob Mozeli blizu Trevesa, Porenje, Nemčija, † 11. avgust, 1464, Todi, Umbrija, Italija.


    Biografska enciklopedija znanosti in tehnike, Strani 91-93

    [149] KEPLER, Johann nemški astronom
    Rojen v Weil der Stadtu na Wurttemberškem 27. decembra 1571
    Umr1 v Regensburgu na Bavarskem 15. novembra 1630

    V mladosti jo je Keplerju, sinu poklicnega vojaka in vnuku moža, ki je bil rodnemu mestu za župana, zagodlo šibko zdravje. Ko je bil tri leta star, so se ga lotile koze, mu pohabile roke in oslabile vid. Tako je postalo nujno, da ga vzgojijo za duhovnika, zakaj ni bilo videti, da bi bil zmožen za kak napornejši poklic.

    Študiral je na vseučilišču v Tiibingenu, leta 1588 je diplomiral, leta 1591 pa postal magister. Kmalu so spoznali njegov matematični dar in pri zasebnem učitelju je zvedel za Kopernikove [114] nauke in se jih nemudoma oprijel. Leta 1594 je bilo konec vseh misli na duhovski stan in takrat je Kepler že poučeval naravoslovje na vseučilišču v avstrijskem Gradcu.

    Keplerja je močno prežemal misticizem. Od profesorja astronomije so tiste čase pricakovali, da bo sestavljal horoskope, in Kepler se je zagnal v takšno početje. Ni bil goljuf, marveč je pazljivo preučeval grške astronome, da bi naredil iz astrologije resmcno znanost, kakor je skoraj stoletje pred njim skušal Cardano [121]. Tako kot Cardanu pa se to tudi njemu ni posrečilo.

    Podobno kat Cardano je skušal Kepler z astrološkimi prijemi ra,zjasniti svetopisemske skrivnusti. Skušal je na primer ugotoviti datum stvarjenja in je odkril, da se je to zgodilo 3992 let pred našim štetjem.

    Pozneje se je po vsem videzu nekoliko sramoval svojih astroloških zmožnosti, vendar ni dvoma, da so jih njegovi zaščitniki bolj cenili kot znanstvene dosežke. Sestavljal je horoskope za cesarja Rudolfa in v poznejših letih za cesarskega generala Albrechta von Wallensteina in si pridobil njuno zaščito, čeravno je bil protestant in so bili to časi tridesetletne vojne, ko so verska sovraštva segala globoko.

    Leta 1597 so se v Gradcu (veliko pred dramatičnim spopadom v tridesetletni vojni) hudo dajali zaradi vere in Keplerju se je zazdelo pametno, da bi se umaknil. Sprejel je položaj v Pragi, pri postarnem Tychu Brahu [137], s katerim sta si že lep čas dopisovala. Leta 1601, ko je Tycho umrl, je Kepler nasledil neprecenljive podatke, ki jih je starec zbiral leta in leta, med njimi tudi skrbne podatke o navideznem gibanju Marsa.

    Kepler se je lotil ustvarjanja nebesnega sestava, ki bi temeljil na teh opazovanjih. Še bolj ga je spodbudilo, ko je 30. septembra 1604 opazil novo zvezdo (Keplerjevo zvezdo), ne sicer tako svetlo, kakor je bila Tychova, vendar prav imenitno.

    Pri delu pa ga je zapeljalo vstran zanimanje za mistične ideje, ki so izvirale še iz grških časov. Trdno je verjel v "glasbo sfer", o kateri so prvi govorili Pitagora [5] in njegovi privrženci, in je celo skušal zapisati prave tone, ki jih oddaja vsak planet med gibanjem. (Zemlja, je rekel, odzvanja "mi", "fa", "mi", s čimer kaže, da je na njej - besede so latinske - veliko miserie [bede], famine [lakote] in spet miserie.)

    Dotaknil se ga je tudi Platonov [23] vpliv, zakaj petera platonska pravilna telesa je skušal vkljuciti v planetni sestav. Knjiga, v kateri je zagovarjal takšno misel in ki je bila objavljena leta 1596, je bila tisto, zaradi česar se je Tycho Brahe začel zanimati za Keplerja. Ko je izdeloval teorijo o pravilnih poliedr:h, je okrog Merkurjeve sfere zarisal oktaeder in na njegova oglišča prislonil Venerino sfero. Obdal jo je z ikozaedrom in njegova oglišča z zemeljsko sfero in tako naprej.

    Neznansko vsliko časa je porabil, da je vse to zasnoval, upajoč, da bo tako natančno pojasnil različne razdalje posameznih planetov od Sonca. Leta 1595 je naposled spoznal, da teles in sfer ne more prav uskladiti.

    Pa vendar se ni vdal. Nazadnje se mu je posvetilo, da se nič, kar bi utegnil narediti s sferami, ne ujema s Tychovimi podatki, in začel je iskati takšno nekrožno krivuljo, ki bi ustrezala. Najprej je brez uspeha poskušal z ovalom, potem se je lotil elipse.

    Elipsa, krivulja, ki jo je prvi preučeval Apolonij [43], spominja na sploščen krog. Pri krogu je premer zmeraj enak, najsi ga potegnemo kakorkoli, premer elipse (premica, ki gre skozi njeno središče) pa spreminja dolžino glede na položaj. Najdaljšemu premeru se reče velika, najkrajšemu pa mala os. Čim bolj stisnjena je elipsa, tem večja je razlika v dalžini velike in male osi, večja je njena »sploščenost«. (Sploščenost kroga je enaka nič; krog sploh ni sploščen.)

    Na veliki osi ležita enako daleč od središča točki, imenovani gorišči. Gorišči imata tole lastnost: če iz njiju potegnemo daljici na točko oboda, je njuna vsota vselej enaka dolžini velike osi. To velja ne glede na to, do katere točke na krivulji segata daljici.

    Kepler je odkril, da se položaji Marsa, kakor ga je opazoval Tycho, zelo natančno ujemajo z elipsasto orbito. Ta elipsa ni bila zelo izrazita, vendar prav gotovo ni bila krog. Poleg tega je bilo Sonce v enem od elipsinih gorišč.

    Kepler je opazil, da je mogoče tudi orbite drugih planetov zarisati kot elipse s Soncem v gorišču. To je oznanil v knjigi Astronomia nova, ki jo je izdal leta 1609, in zdaj je ugotovitev znana kot prvi Keplerjev zakon. V knjigi je bil zapisan tudi njegov drugi zakon: "Premica med planetoma in Soncem opiše v enakem času enake ploskve, med tem ko se planet pomika po orbiti." To je pomenilo, da se bo planet po splošnem in izračunljivem pravilu pamikal toliko hitreje, kolikor bliže bo Soncu.

    Pozneje je Kepler zakona uporabil tudi pri Jupitrovih lunah. Ni pa znal pojasniti Luninega gibanja. Bilo je preveč zapleteno. To je leta 1638 opravil Horrocks [175].

    Keplerjeve elipse so pokončale grško astronomijo. Poteptale so nedotakljivost krožnega gibanja in zavrgle nebeške sfere, ki jih je pred dva tisoč leti postavil na nebo

    Evdoks [24] in jih je zadržal celo Kopernik. Posihmal so astronomi posnemali Keplerjev sestav osončja, ne da bi ga bistveno dopolnili. (Keplerjeva jasnovidnost je bila omejena na osončje. Za zvezde je mislil, da so vse na tankem, kake tri kilometre debelem obodu daleč zunaj osončja. V tem je hudo zaostajal za Brunom [138].)

    Ko so opustili nebeške sfere, je bilo treba najti kak drug vzrok, zakaj ostajajo nebesna telesa v orbiti. Ker je bilo Sonce vselej v enem od gorišč elipsastega tira in vselej v ravnini orbite, ker je bilo gibanje planeta toliko hitrejše kolikor bliže je bil Soncu, je postalo Keplerju jasno, da Sonce nekako obvladuje gibanje planetov. Ponovil je trditve Gilberta [136], misleč, da gre za nekakšen magnetizem, vendar je bil sestav, ki ga je skušal ustvariti na teh temeljih, nezadovoljiv. Newtonu [201] je bilo prepuščeno, da je pol stoletja zatem predložil zadovoljiva razlago.

    Kepler je leta 1619 objavil še eno knjigo in v njej je bilo še posebno veliko mističnega pleteničenja. Zavedal se je, kako neužitna je, in je malosrčno sumil, da bo moral čakati na bralca celo stoletje. Vendar je bil v njej (kot zrno med plevami) zapisan tudi današnji Keplerjev zakon, ki pravi, da so kvadrati obhodnih dob planetov sorazmerni s kubi srednjih razdalj od Sonca. Znova ss je zazdelo, da planetno gibanje uravnava Sonce.

    Knjiga je bila posvečena britanskemu kralju Jakobu I., papirnatemu učenjakarju, ki mu je bil njen bombastični slog prava mana, posvetilo pa še poseben posladek. Jakob je povabil Keplerja v Anglijo, vendar astronom ni hotel zapustiti Nemčije, čeprav se je dežela tedaj pognala v tridesetletno vojno.

    Kepler in Galilei [146] sta si nekaj časa prijateljsko dapisovala, čeprav se nista nikoli sešla, in Kepler je svoje teorije posredoval Galileju. Pa vendar Galilei v svoji knjigi o Kopernikovem nauku ni omenil Keplerjevih zakonov. Najbrž se mu je zdelo, da se je treba zanje meniti prav tolilco kot za njegove sanjarije o pravilnih poliedrih in o glasbi sfer (da ne omenimo horoskopov - saj je tu pa tam tudi Galilei znal sestaviti kakega). V resnici je bilo dopisovanja v letu 1610 konec, in to nemara kaže, kdaj se je nehala njuna medsebojna naklonjenost.

    Ko pa je Galilei sestavljal teleskope in jih razpošiljal, kamor se mu je zdelo, da jih bodo najbolje uporabili, je eden nasel pot tudi do Keplerja [opomba: vendar ne direktno, ampak z veliko zamudo preko posrednikov, Galile se namreč na Keplerjevo prošnjo ni odzval in mu ni hotel osebno poslati teleskopa, zakaj?].

    Z njim je Kepler opazoval Jupitrove lune - v katere ni hotel verjeti, dokler jih ni videl na lastne oči - in jih po latinski besedi za mogočneževe prisklednike nemu, doma imenoval sateliti. Začel je raziskovati kako se lomijo žarki v leči. Tako je mogel pojasniti, kako deluje teleskop (pa tudi oko).

    Leta 1611 je izboljšal teleskop, tako da je uporabil izbokli leči namesto vbokle in izbakle, kakor ju je imel Galilei, in v teoriji zasnoval sestavljen drobnogled, boljši od vseh, ki so bili tedaj na voljo. Pokazal je tudi, da parabolično zrcalo zbira vzporedne žarke, in to je bilo bistveno, da je mogel Newton [201] še v istem stoletju izdelati zrcalni teleslcop. Tako je Kepler vpeljal moderno optiko. Ni pa znal izpeljati splošnega matematičnega razmerja, ki bi izražalo lom svetlob~. To je čakalo njegovega mlajšega sodobnika Snella [159].

    Leta 1612 je Keplerjev zaščitnik Rudolf II. umrl. Novi cesar Matija je obdržal Keplerja na položaju dvornega astranoma, pri izpl.ačevanju pa je bil večinama v zaastanku. (Tudi Rudolf II. ni bil najskrbnejši plačnik. Svetim rimskim cesarjem je ponavadi primanjkovalo gotovine.) Leta 1620 ca, in čeprav je niso mučili, ni za dolgo preživela izpustitve, ki jo je po dolgem prizadevanju izbojeval sin.

    Ta leta je Kepler preživel ob dopolnjevanju nove tablice planetnih gibanj, ki so temeljile na Tychovih izrednih opažanjih in njegovi teoriji o elipsastih orbitah. Pri računih je uporabljal logaritme, ki jih je tedaj odkril Napier [140], in to je bilo prvič, da so lagaritmi rabili nečemu pomembnemu. Navzlic družinskim in denarnim težavam, ki so bile posledice tega, da je imel trinajst otrok, in kljub nepretrgani vajni in verskim nemirom je leta 1627 , objavil tablice, v čast starega zavetnika imenovane Rudolfove (rudolfinske), in jih posvetil spominu Tycha. Zraven so bile tudi logaritemske tablice in Tychava zvezdna karta, ki jo je Kepler še dapolnil.

    Keplerjeva zadnja usluga astronamiji je bila, ko je izračunal čas prehodov notranjih planetov, Merkurja in Venere, prek sončne oble. Teh prehodov niso nikoli opazili, ampak po Keplerjevih računih so se zanesljivo dogajali. Leta 1631 je takšen prehod Merkurja opazoval Gassendi [160] v obdobju, ki ga je predvidel tedaj že mrtvi Kepler. Kepler je napisal zgodbo "Somnium" o možu, ki je v sanjah odpotoval na Mesec. , Mesečevo površje je bilo tu prvič opisano kakršno je v resnici, tako da imamo lahko "Sumnium" za prvo resnično znanstveno fantastiko in ne za navadno fantazijo. Objavili so jo po Keplerjevi smrti.

    Več kot sto let po Keplerjevi smrti je njegove rokopise naposled kupila ruska cesarica Katarina II. in zdaj jih hranijo v zvezdarni Pulkovo v Sovjetski zvezi.


    Biografska enciklopedija znanosti in tehnike, Strani 273, 274

    [407] LOBAČEVSKI, Nikolaj Ivanovič ruski matematik
    Rojen pri Nižnem Novgorodu (sedaj Gorki) 2. decembra 1793
    Umrl v Kazanu 24. februarja 1856

    Lobačevski izhaja iz družine poljskega porekla. Ovdovela mati mu je amogočala šolanje, nakar se je leta 1807 vpisal na ravnakar ustanovljeno Kazansko univerzo. Vseskozi se je odlikoval s svojo nadarjenostjo za matematiko. Z enaindvajsetimi leti je dobil mssto na univerzi in kmalu zasedel pomembne profesorske in administrativne položaje. Leta 1827 je postal rektor univerze.

    Bil je izredno sposoben in prizadeven. Uredil je študij, knjižnico in laboratorije. Da bi mogel nadzorovati gradnje, se je poglobil celo v arhitekturo. Uspešno je organiziral tudi boj proti koleri ieta 1830 in proti velikemu požaru leta 1842 ter tako obakrat rešil univerzo.

    Napisal je vrsto matematičnih člankov , najbolj pa je poznan kot matematični "krivoverec" in to izredno uspešen. Celi dve tisočletji je Evklidov [35] sistem veljal za višek geametrije. Precej učenjakov je bilo prepričanih, da sestavljajo matematiko, in posabej še geometrijo, večne resnice, ki obstajajo neodvisna od človeka. Tako naj bi bilo vedno dva in dva enako štiri in vsota notranjih kotov trikotnika enaka dvema pravima kotorrla.

    Med Evklidovimi aksiami je že ves čas pritegoval pozornost matematikov peti aksiom, ki ga lahko povemo na več enakovrednih načinov, morda najenostavneje takole: "Skozi dano tačko, ki ne leži na dani premici, lahko potegnemo natanko eno tej premici vzporedno premico." Za razliko od ostalih aksiomav peti aksiom ni samoumeven, ker vsebuje pojem vzparednosti, ta pa ne more izhajati iz naših nepasrednih izkušen , ker je zvezan z obstojem neskančno dolgih črt. Vsekakor se v petem aksiomu skriva trd filozofski oreh. Precej matematikov je menilo, da je preveč zapleten, da bi lahko bil aksiom, in da ga je najbrž mogoče dakazati iz preostalih Evklidovih aksiomov. Vsi poskusi so se končali neuspešno. Tako so matematiki začeli občudovati Evklida predvsem zaradi petega aksioma. Kako neki je Evklid sprevidel, da ga ni mogoče izpeljati iz ostalih in ga je zato treba privzeti kat aksiom?

    Labačevski si je zastavil vprašanje nekoliko drugače. Namesto, da bi poskušal dokazati peti aksiom iz ostalih, se je vprašal, ali je mogoče zgraditi geometrijo (morda ne Evklidovo) brez petega aksioma. O tem je predaval že leta 1826. Pakazal je, da lahko zgradimo novo, neevklidsko geometrijo, če privzamemo namesto petega aksaoma aksiom, da "skozi dano točko, ki ne leži na dani premici, lahko potegnemo vsaj dve tej premici vzporedni premici". V geometriji Lobačevskega je vsota notranjih kotov trikotnika manjša od dveh pravih kotov. Čeprav je bila ta geometrija neobičajna, v njej ni bilo mogoče najti nobenih lagičnih protislovij.

    Lobačevski je abjavil svoja dognanja leta 1829. Do podabnih zaključkov je neodvisno prišel tudi Bolyai [442], toda objavil jih je šele nekoliko kasneje, leta 1832. Tudi Gauss [350] je še pred Lobačevskim in Bolyaijem sestavil takšno geometrijo, vendar si ni drznil izzvati "svetega" Evklida in je zato ni objavil.

    V svoji geometriji, s katero je seznanil zahad v elementarni razlagi, objavljeni v francoščini in nemščini, Lobačevski ni iskal nobene povezave s stvarnastjo; bila je samo neprotisloven matematični sistem. Kasneje je italijanski matematik Beltrami (1835 do 1900) pokazal, da velja geametrija Lobačevskega na posebni ploskvi, ki jo je poimenoval psevdosfera, in je videti .kot dve na širšem kancu združeni neskončni trobenti. Drugo vrsto neevklidskih geometrij je čez četrt stoletja našel Riemann [550]. Riemannova geometrija velja na površju kragle. Običajna Evklidova geometrija velja v ravnini in je nekakšna vmesna geometrija med obema vrstama geometrij. Tudi v njej sami so se pojavili drugačni pogledi, katerih začetnik je bil Poncelet [385].

    Pojav neevklidskih geometrij je močno vplival tudi na filozofijo, saj je izgnal pojem samoumevne resnice iz njenega najmočnejšega oporišča, matematike. Izkazalo se je, da lahko naše izkušnje opišemo na več načinov (z različnimi sistemi aksiamov). Posamezen opis je sicer lahko bolj ali manj uporaben v posameznih okoliščinah, toda to še ne pomeni, da je resničnejši. Do podobnih spoznanj v algebri je prišel Hamiltan [453]. Vpliv Evklida na mišljenje ljudi (in celo večine matematikov) je bil tolikšen, da so Lobačevski in astali neevklidiki ostali v senci vse dokler ni tri četrtine stoletja po Lobačevskem Einstein [871] dokazal, da v vesolju velja neevklidska geometrija in da imajo potemtakem ti do tedaj teoretični pojmi tudi veliko praktično vrednost.

    Pravzaprav je vesolje le blago neevklidsko, tako da so tisti majhni deli, s katerimi imamo ljudje opravka v vsakdanjem življenju, skoraj evklidski in potemtakem evklidska geometrija kar dobro zadošča našim potrebam. (Čeprav je površje Zemlje krogla, lahko o majhnih koščkih na njem razmišljamo, kakor da so ravni.)

    Nagrada, ki jo je Lobačevski prejel za svoj revolucionarni prispevek matematiki in filozofiji znanosti ter za vse, kar je storil za univerzo, je bila prisilna in nepojasnjena prezgodnja upokojitev leta 1846.


    Citati iz knjige Fiziki (prvi del) avtorja profesorja fizike Janeza Strnada.

    Strani 10 in 11.
    Leta 1618 so se pojavili trije kometi. Galilei se je o njih razpisal v knjigi Tehtnica za žlahtne kovine, ki je izšla leta 1623.

    "Koliko mož je napadalo moja pisma o sončnih pegah in v kakšnih preoblekah! Gradivo v pismih naj bi odprlo očem razuma veliko prostora za čudovita razmišljanja, namesto tega pa so ga sprejeli z zasmehovanjem in zaničevanjem. Mnogi ljudje gradivu niso verjeli in ga niso jemali dovolj resno. Drugi, ki se niso želeli strinjati z mojimi zamislimi, so si izmislili smešne in nemogoče stvari proti meni. Nekateri, ki so jih moji razlogi prepričali, pa so me poskušali oropati te slave in so se delali, da niso videli mojega pisanja in se poskušali prikazovati kot pravi odkritelji teh izrazitih čudes."

    Galilei se je zapletel v spor tudi z jezuitom Oraziem Grassijem. V svojih spisih mu je pripisal zavist, zagrenjenost, maščevalnost, nesramnost, prevaro, veliko neumnost, besno sovraštvo, skrajno zvijačnost in ga imenoval osel, bivol, bedak, ubogi prevarant, lažnivec, neumna žival, zabita glava ter ga označil kot otročjega, prekanjenega, neprijaznega, bednega, do skrajnosti nehvaležnega, smešnega. Scheinerja je imenoval zver, svinja, zlobni osel. Na nekaterih drugih mestih se je stopnjeval in nasprotnika zmerjal z velegovedom, kosom govedine, veleslonom, kastratom, zelo neumno živaljo. Aristotelove pristaše je imenoval trdovratne bedake in suženjske duhove in jim pripisoval neumnosti, otročje zablode in bedarije.

    Leta 1623 je bil za papeža Urbana VIII izvoljen Maffeo Barberini, ki je bil Galileju naklonjen in je z zanimanjem spremljal njegova raziskovanja; bil je tudi proti prepovedi Kopernikove knjige in odobraval knjigo Tehtnice. Galilei si je na obisku v Rimu izposloval dovoljenje, da napiše knjigo o gibanju Zemlje ob omejitvi, da ga obravnava kot domnevo na enaki osnovi kot mirovanje Zemlje v središču vesolja. V naslednjih letih je Galilei pisal knjigo in jo predložil pod naslovom O plimi in oseki, vendar je moral spremeniti naslov, ker se je cenzuri zdel premalo nepristranski, in sprejeti še nekaj drugih sprememb. Po dolgih zapletih je dobil dovoljenje in leta 1632 je v Firencah izšel "Pogovor o dveh velikih svetovnih sistemih, Ptolemajevem in Kopernikovem".

    V pogovoru, ki je napisan v italijanščini, se pogovarjajo trije možje, Salviati, Sagredo in Simplicio. Štiri poglavja ustrezajo štirim dnem. Prvi dan je posvečen podobnosti zemeljskih in vesoljskih teles, drugi dnevnemu gibanju Zemlje, tretji letnemu gibanju Zemlje ter četrti dan plimi in oseki. Salviati zastopa Kopernikov nauk in nosi poteze umrlega Galilejevega prijatelja. Sagredo ima vlogo izobraženega meščana, ki kritično sprejema nove zamisli, in je naslikan po umrlem Galilejevem učencu. Nekoliko okorni Simplicio ima ime po Aristotelovem komentatorju iz šestega stoletja in zastopa stari pogled na svet.
    Konec citatov iz strani 10 in 11.

    Zakaj si je papež premislil se ne ve točno, vendar se zdi, da zato, ker so ga nekateri prepričali, da je oseba Simplicio (okoren in konzervativen) v resnici podoba papeža samega in po drugi domnevi naj bi bil Galilei žrtev zavistnih Jezuitov.

    Sledita strani 13 in 14.
    Po štirih zaslišanjih je Galilei sredi leta 1633 preklical nauk o gibanju Zemlje.
    [...]
    Na procesu so imeli pomembno vlogo tudi jezuiti. Na to opozarjata vsaj dve navedbi. Jezuit Grassi je leta 1633 v pismu zapisal: "Galilei se je uničil sam s tem, da je imel o svojem geniju previsoko mnenje in je dosežke drugih premalo cenil. Zato se ne bi smeli čuditi, da so bili vsi proti njemu. "Jezuit Grienberger pa je rekel: "Če bi si bil Galilei znal ohraniti naklonjenost očetov jezuitskega kolegija, bi bil danes v slavo odet pred svetovno javnostjo; prihranjen bi mu bil udarec usode in o vsaki temi bi smel govoriti, celo o gibanju Zemlje." Še dodatno se je jezuitom Galilei zameril, ker poleg Ptolemajeve in Kopernikove slike Osončja sploh ni omenil Brahejeve. Jezuiti so se namreč odločili za vmesno sliko, ki jo je predlagal danski astronom Tycho Brahe. Zemlja miruje in okoli nje krožita Luna in Sonce, planeti Merkur, Venera, Mars, Jupiter in Saturn pa krožijo okoli Sonca.

    Pogovor so tiskali z dovoljenjem najmanj štirih cenzorjev. Zato ni bilo lahko sestaviti obtožnice. Sklicevala se je predvsem na neki zapis. Kardinal Bellarmino, ki je med tem umrl, je leta 1616 v v zapisniku poročal kako je Galileju sporočil, da ne sme zastopati ne zagovarjati nauka o gibanju Zemlje. V zapisu, ki se je pojavil, pa naj bi Galileju pred pričami zabičali, da ne sme poučevati novega nauka, in to v kakršnih koli okoliščinah. Mnenja strokovnjakov, ki so si ogledali zapis v vatikanskih arhivih, so deljena. Nekateri mislijo, da so dopisu pozneje dodali odstavek, drugi ga imajo za delen ponaredek, tretji opozarjajo, da ga ni podpisala nobena priča. Tudi Galilejeva obsodba naj bi bila s pravne strani sporna, ker jo je od desetih kardinalov, ki so nastopali kot sodniki, podpisalo le sedem.

    Galileja niso vrgli v ječo. Najprej je bil v hišnem priporu v firenškem poslaništvu v Rimu, nato v Sieni pri nadškofu in naposled od konca leta 1633 dalje v svoji vili v Arcetriju blizu Firenc. Ni smel v mesto in sprejel je lahko le obiskovalce s posebnim dovoljenjem. Galilei si je naposled opomogel in nadaljeval z delom.

    Leta 1638 je popolnoma oslepel in bil navezan na pomoč svojih bližnjih in študentov. Tega leta so v Leidenu na Nizozemskem izšli govori in matematematični dokazi o dveh novih znanostih, ki zadevata mehaniko in krajevna gibanja. Za fiziko je bila ta Galilejeva knjiga veliko pomembnejša od njegovih drugih knjig. Galileo Galilei je umtl leta 1642.

    Mnenju fizikov o Galileju so se pridružili tudi številni nefiziki. V knjigi Galilejev zločin je ameriški zgodovinar in filozof Giorgio de Santillana zapisal:
    "Galilejev zločin je bil to, da je dojel, da spremembe v 'novih stvareh' znanosti ne morejo biti tako počasne, kot so pričakovali. Prezgodaj je uvidel, kar so navadni razumi, kot naprimer vatikanski astronomi, spoznali in sporočili šele stoletje pozneje. [...] Zelo skrbno je pripravil svoj načrt kot strogo pobožen in ubogljiv in se obdal z vsemi potrebnimi pravniškimi jamstvi. Zla sreča in nič drugega je hotela, da je naletel na zvezo sil, ki so se odločile, da ga morajo odstraniti."

    Drugače je Galileja ocenil angleški pisatelj Arthur Koestler. V knjigi Mesečniki je opisal, kako se je spreminjal pogled na vesolje in orisal Galileja kot trmoglavca, ki
    "ga je skupaj s Kopernikom treba vreči s podstavka, na katerega ju je postavilo naravoslovno pisanje mitov."

    Le redko kdo je tako kot Bertolt Brecht v drami Galileo Galilei zameril Galileju, da je preklical svoje trditve. O tem je Albert Einstein rekel: "Galilei je šel po nepotrebnem v Rim, v levji brlog, da bi se boril proti duhovnikom in drugim spletkarjem. Sam tega nikakor ne bi mogel narediti za teorijo relativnosti. Resnica je mnogo močnejša od mene in poskus, da bi se borili zanjo je smešna vrsta donkihotstva."

    Matematik David Hilbert je bil prepričan, da samo nevednež lahko misli, da znanstvena resnica zahteva mučeništvo. Malokateri naravoslovec lahko temu ugovarja.

    Stran 16.
    Današnjemu fiziku se kaže Galilejev proces kot klobčič zmot, nesporazumov, napačnih presoj, osebnih zamer in zgrešenih korakov, ki nikomur ni koristil. Tudi pri drugih znanstvenih sporih se je pozneje pogosto pokazalo, da so bili pravzaprav odveč. Toda v tem primeru ni ostalo samo pri besedah in je Galilei "trpel zaradi mož in ustanov Cerkve", kakor se je izrazil papež Janez Pavel II. Zares se je to dogajalo v času, ki je v družbenem in kulturnem pogledu dokaj odmaknjen, in med možema, ki ju opisujejo kot poznorenesančna značaja.

    Mnenje o Galilejevem procesu je odvisno od kroga, iz katerega kdo izhaja, in tudi od čustev. Veliko manj so deljena mnenja o Galilejevem prispevku k astronomiji in fiziki. Njegova astronomska opazovanja z daljnogledom so pomagala omajati staro prepričanje, da je človek odlikovano bitje, in pripravila pot spoznanju, da je le del narave. Vendar je Galilei mislil, da so njegovi razlogi za gibanje Zemlje trdni. V tem se je motil. Venerine mene same še ne govorijo za gibanje Zemlje. Njegovo pisanje o kometih ni bilo dosti boljše od pisanja njegovih nasprotnikov. Z glavnim razlogom -plimo in oseko- pa je sploh zgrešil.
    [..]
    Norčeval se je iz tistih, ki so spoznali, da je plima povezana z Luno. Ni mu šlo v račun, da bi Luna lahko izzvala plimo dvakrat v približno 24 urah. Luna bi po njegovem mnenju sicer mogla privlačiti vodo, ko bi bila nad kakim krajem na Zemlji. Kako pa naj bi jo na nasprotni strani Zemlje lahko odbijala? Spregledal je, da se plima na določenem kraju ravna po tem, kdaj je Luna najvišje na nebu. Plimo in oseko je pojasnil šele Isaac Newton s svojim gravitacijskim zakonom.

    V Galilejevem času ni bilo mogoče opazovati pojavov, ki bi neposredno podpirali zamisel o gibanju Zemlje. Take pojave so odkrili pozneje. Leta 1728 je James Bradley z dolgim daljnogledom natančno opazoval zvezdo v smeri pravokotno na ravnino gibanja Zemlje okoli Sonca. Slika zvezde je v enem letu opisala Majhen krog, ki je nastal zaradi seštevanja hitrosti Zemlje pri gibanju okoli Sonca in hitrosti svetlobe. Leta 1838 so prvič izmerili navidezno spremembo lege kake zvezde zaradi gibanja Zemlje okli Sonca v pol leta. Leta 1851 je Jean Foucault v pariškem Pantheonu opazoval nihanje dolgega nihala. Navpična ravnina, v kateri je nihalo nihalo, se je zaradi vrtenja Zemlje zasukala za poln kot v 31 urah in 3/4.

    Konec citatov.

    Poglejmo še usodo Leva Landauva.
    Najprej nekaj zanimivosti in podatkov o Lanadau.
    Lev Davidovič Landau je bil rojen leta 1908 v Bakuju. Lev je bil odličen in zelo svojeglav otrok. Kmalu se je naučil računati in se je igral s števili, namesto da bi se udeleževal iger vrstnikov. Že kot študent je bil vnet raziskovalec in okrog njega se je zbrala skupina študentov, ki so pozneje postali priznani fiziki. Podiplomski študij je opravljal na Leningrajskem fizikalno-tehničnem inštitutu, ki ga je vodil nestor sovjetskih fizikov Albram Ioffe. Komaj 20 let star se je že pogovarjal z Einsteinom o kvantni mehaniki, ki nikoli ni bil prav navdušen nad njenimi postulati, tudi Landau ga ni prepričal.
    Delal je v mnogih Evropskih centrih skupaj s priznanimi fiziki, kot so: Wolfgang Pauli, Paul Dirac, Niels Bohr.
    Landau je z veliko težavo pisal, tudi predaval je v srajci, nezlikanih hlačah, platnenem suknjiču in sandalah brez nogavic. Tudi Einstein je mislil, da so nogavice pod čevlji odveč in Feynman je skoraj vedno predaval brez suknjiča. Landau je izjemno duhovito predaval in izdal tudi znameniti učbenik. Bil je zelo strog do študentov in občasno jim je postavljal tudi nefizaklna vprašanja. Vse skupaj ga je pripeljalo do mnogih zapletov ...

    Odlomki iz knjige Fiziki (prvi del), avtorja prof. fizike Janeza Strnada.

    Kako se je Landau znašel v Sovjetski ideološki godlji?
    Citati na straneh: 125, 126, 127, 128 ...

    V Landauovih življnjepisih beremo, da je "Lev Davidovič vneto delal na moskovskem inštitutu do konca življenja z enoletno prekinitvijo leta 1938." Temu letu kaže posvetiti posebno pozornost, saj je značilno za razmere v tedanji sovjetski zvezi. Po zmagi revolucije je oblast, ki si je prizadevala industrializirati deželo, velikodušno podpirala naravoslovje in tehniko. Fiziki, ki so jih imeli za temelj tehničnega razvoja, je namenila razmeroma veliko denarja, ne samo glede na stopnjo razvitosti doma, ampak tudi glede na bolj razvite dežele na Zahodu. Zaradi tega se je v Sovjetski zvezi močno razvila in pridobila svetovni ugled, drugače kot naprimer biologija, v kateri je prineslo na površje prevarante, kakršen je bil naprimer Lisenko. Ioffe, ki je doktoriral pri Wilhelmu Rontgenu, si je po nemškem zgledu prizadeval zgraditi mrežo inštitutov, na katerih naj bi hkrati gojili temeljna in usmerjena raziskovanja.
    Mlajši fiziki in precej starejši so bili tedaj naklonjeni novi oblasti. Landau je dal to večkrat vedeti med svojim bivanjem na Zahodu. Po povratku je v Leningradu sodeloval v jazzovskem ansamblu, ki so ga sestavljali "trije mušketirji", poleg Landaua še Johny (Jurij Gamov) in Opat (Matvej Bronstein). Oni in njihovi somišljeniki so začeli napadati fizike starejšega rodu in fizike, ki so stavili na marksizem. Neolikano vedenje trojke je obsojal celo popustljiv Jakov Frenkel, zato je bilo razumljivo, da s svojim predlogom o ustanovitvi inštituta za teoretično fiziko ni uspela.
    V Harkovu je prišlo do nesoglasij z inštitutskim direktorjem, ki je zastopal partijsko linijo. Leta 1935 je Landau v Izvestjih objavil članek Buržoazija in sodobna fizika o težavah fizike na Zahodu, ki je tičal v gospodarski recesiji. Tam je znanost v hudem nasprotju s splošno ideologijo sodobne buržoazije, ki se bolj in bolj oklepa najbolj divjih oblik idealizma. Od tega se močno razlikuje položaj fizike v Sovjetski zvezi, ki ji oblast ponuja najboljše možnosti in v kateri lahko uspejo vsi zares nadarjeni. Toda del članka o težavah, ki je bil uperjen proti partiji zvestemu direktorju inštituta v Harkovu, je odpadel. Landauov učenec Korez je pod svojim imenom na inštitut izobesil izpuščen del članka, zato so ga aretirali in obsodili na delovno taborišče. Toda Landau in somišljeniki so se obrnili na vrhovno ukrajinsko partijsko vodstvo, ki je odstavilo direktorja in izpustilo Koreza. Kmalu pa so se časi spremenili. Stalinove čistke so zajele tudi fizike, posebno v okviru kampanje proti kozmopolitizmu in Judom. Večina omenjenih fizikov je namreč bila judovskega rodu. Potem je bil Landau odpuščen v Harkovu - zadeva je imela tudi politično ozadje, saj so njegovi somišljeniki iz protesta prenehali predavati, kar je oblast ocenila kot upor. Korez, ki je tudi odšel v Moskvo, je izobesil lepak, namenjen 1. maju 1938. Lepak se glasi takole:

    Tovariši
    Veliko stvar oktoberske revolucije so podlo izdali. Deželo sta preplavila kri in blato. Milijone nedolžnih ljudi so zaprli in nihče ne ve, kdaj bo na vrsti. [...] Ali ne vidite, tovariši, da je Stalinova klika izvedla fašistični udar. Socializem ostaja samo na stenah časopisov, ki so zvesti laži. Stalin s svojim besnim sovraštvom do pravega socializma je postal podoben Hitlerju in Mossuliniju. Da bi ohranil svojo moč, Stalin uničuje deželo in dela iz nje lahek plen za zverinski nemški fašizem. [...] Proletariat naše dežele, ki je zrušil moč carja in kapitalistov bo zmožen zrušiti tudi fašističnega diktatorja in njegovo kliko. Naj živi prvi maj, dan boja za socializem.

    Landau je lepak pregledal in ga odobril. Še v aprilski noči je NKVD, ki je na inštitutu imela svoje zaupnike, zaprla Landaua, Koreza in drugega sodelavca Jurija Rumerja. Bronstein, ki so ga zaprli leto prej, zapora ni preživel. Če upoštevamo Landauov odpor do pisanja in to, da je velikokrat pisal preko svojih sodelavcev, njegov delež pri lepaku po vsej verjetnosti ni bil majhen. Nekateri znanci so podvomili o tem, da bi priseben človek odobril tak spis. Ali si ne bi s tem podpisal smrtne obsodbe? Toda poznavalci razmer pripominjajo, da se večina spominja Landaua iz časov po enoletnem zaporu v Lubjanki, ko se je z njim zgodila "fazna sprememba". Današnji pisci pripominjajo, ne brez ironije, da je pri Landauu in Korezu v primerjavi z drugimi vsaj obstajal otipljiv razlog za zapor.
    Leta 1991 si je bilo mogoče ogledati Landauov dosje v arhivih NKVD. Tako je mogoče približno opisati Landauovo življenje v zaporu. Značilne so lastnoročno napisane Izpovedi, ki jih imajo za odkritosrčne. Začetni odlomek iz Lastne izpovedi Landaua, L. D.

    "Moja protisovjetska dejavnost se je začela leta 1931. Kot znanstvenik (teoretični fizik) sem se odzval sovražno na tedaj od partije zahtevano povezovanje znanosti z dialektičnim materializmom, v katerem sem videl za znanost škodljiv sholastični nauk. [...] Že po umoru Kirova smo izrazili nezadovoljstvo z masovnimi aretacijami , ker so po našem mnenju zapirali popolnoma nedolžne. V še večji meri smo bili ogorčeni , ko so leta 1936 zaprli veliko strokovnjakov. Tako smo prišli leta 1937 do prepričanja, da se je partija izrodila, da sovjetska oblast ne služi delovnim ljudem, amapk majhni vladajoči kliki. V interesu dežele bi jo morali odstaviti in ustanoviti na ozemlju ZSSR državo, v kateri bi še naprej obstajale kolektivne kmetije in podjetja z državno lastnino, ki pa bi sicer delovala po zgledu meščanskih demokracij.
    Poostritev sporov s partijsko organizacijo me je v Harkovu spravila v težaven položaj, ki je pripeljal do tega, da sem na začetku leta 1937 odšel v Moskvo; kratek čas za mano je odšel tudi Korez. [...] V Moskvi se je moja agitacijska dejavnost usmerila na Rumerja, s katerim sva jaz in Korez imela pogovore s protisovjetsko vsebino. [...] Konec aprila 1938 mi je Korez sporočil, da je zdaj čas za začetek agitiranja z letaki med širokimi masami. [...] Korez je sestavil poziv ob 1. maju, ki sem ga kot celoto odobril, a sem predlagal posamezne spremembe. Letak je pozval mase, naj se strnejo v boju proti sovjetski vladi, ki smo jo proglasili za 'fašistično izrojeno'"

    Zapiski ob robu kažejo, da je bil udeležen običajnih postopkov. Moral je sedem ur stati. Grozili so mu, da ga bodo pretepli, a ga niso. Poldrugi mesec ga niso zaslišali. Pozneje se ga je neki preiskovalec vedno znova loteval in ga zasliševal po dvanajst ur. Landau šest dni pri zasliševanju ni spregovoril besede in je gladovno stavkal. [...]
    Kapica se je že dan po Landauovem izginotju s pismom obrnil naravnost na Stalina. [...] Stalinu je pisal tudi Niels Bohr. [...] Konec aprila 1939 so Kapico povabili na NKVD in mu pokazali zapiske o zadevi Landau. Kapica se jih je branil pogledati, češ da ne vidi motivov za Landauovo politično kaznivo dejanje. Sledilo je nepričakovano vprašanje, ali bi bil pripravljen jamčiti za Landaua. Izjava, ki jo je zapisal, je Landaua rešila, saj so ga po enoletnem zaporu izpustili. Korez je prestal 20 let taborišča in pregnanstvo, Rumer pa deset let šaraške, to je posebnega zapora, v katerem so delali pri razvoju letal. Bronstein in mnogi drugi so izginili. [...]
    Potem, ko je prišel iz zapora se je Landau močno spremenil.
    [...] Leta 1946 se mu je rodil sin. [...] Dotlej je zastopal posebne nazore o zakonu in otrocih. Med bivanjem v Kobenhavnu je ob poroki enega izmed kolegov izjavil, da samo kapitalistična družba lahko prisili svoje člane, da v osnovi dobro stvar pokvarijo s tolikšnim pretiravanjem. Otrok pa ljudje naj ne bi imeli, ker jih motijo pri delu.
    [...] je sodeloval pri izdelavi jedrske bombe; sicer ni mogoče razložiti, zakaj je leta 1949 in leta 1953 dobil Stalinovo nagrado in leta 1954 postal junak socialističnega dela. [...]
    Prijatelju je rekel:
    "Mislim, posebno po svojih izkušnjah leta 1937, da je naša oblast zares fašistična, in da ni preproste poti, da bi jo spremenili. Mislim, da je smešno upati, da bi se razvila kakšna spodobna reč, dokler je ta oblast živa. Popolnoma jasno je, da je bil Lenin pravi fašist. Vprašanje mirnega uničenja naše oblasti je vprašanje prihodnosti človeštva. Brez fašizma ni vojne.
    Pameten človek naj bi se, če je le mogoče, držal tako daleč od te zadeve [dela pri jedrskem orožju], kolikor le more. Uporabiti bi moral vse sile, da bi se izognil jedrskim zadevam."

    Na delo je pristal le zato, ker je mislil, da ga varuje pred sovjetsko oblastjo. Po Stalinovi smrti je izjavil:"To je to. Odšel je. Nič več se ga ne bojim in nič več ne bom delal [na jedrskem orožju]." Tedaj je dal slovo jedrskemu načrtu.

    Genadij Gorelik, ki raziskuje tiste čase, je o Lanadauu napisal:

    "Njegov odnos do sovjetske oblasti, na katerega je močno vplivalo njegovo leto v zaporu, in njegovi pomisleki glede dela pri jedrskem orožju so bili prej izjema kot pravilo. Bil je morda najbolj tragičen značaj [...], ker se je veliko bolj kot drugi zavedal, za čigave roke je bilo narejeno strašno orožje".

    [...] Ni pa smel [Landau] potovati v tujino. Kljub temu je doživel mnogo počastitev, med drugim nagrado Fritza Londona leta 1960, [...] Maxa Plancka in Leninovo nagrado leta 1962. Istega leta so mu podelili Nobelovo nagrado; toda ni je mogel sprejeti v Stockholmu [ni smel v tujino, bil je tudi močno poškodovan]. [...] Že na začetku tega leta je Landau doživel hudo prometno nesrečo [ni se več popolnoma opomogel]. [...]

    Landau je trdil, da ni nobena nesreča, če izdaš neumno knjigo, saj nikogar ne prizadeneš, in da je bolje izdati deset nepopolnih knjig kot ne izdati ene dobre. [...]

    Lanadau je v eni osebi povezoval preprostost in demokratičen odnos z neomejeno neprizanesljivostjo in zaverovanostjo vase.[...] Ob Diracovi vpeljavi antidelcev je iz Anglije Bohru poslal brzojavko z eno besedo: Kvač. Kljub vsemu se je kmalu pokazalo, da je bila Diracova zamisel zelo plodna. Teže je bilo, ko je s svojim mnenjem oškodoval sodelavce. Neki sodelavec se je ukvarjal z uganko o razpadu mezonov in predložil razlago. Toda Lanadau o taki razlagi ni hotel niti slišati in brez blagoslova si sodelavec odkritja ni upal objaviti. Prav ta raziskava je pozneje prinesla nobelovo nagrado Kitajcema Tsungu Dau Leeju in Chengu Ningu Yangu. [...]
    Ivanenka [nekdanjega sodelavca s katerim je objavil prve članke] je razglasil za patološkega fizika. [...]

    Na zadnjem obisku v Rusiji so Nielsa Bohra na predavanju vprašali, kako mu je uspelo ustvariti tako prvorazredno šolo teoretične fizike. Odgovoril je: "Najbrž mi je to uspelo, ker me ni bilo nikoli sram svojim študentom priznati, da sem nevednež." Lifšic, ki je predavanje prevajal v ruščino, pa je to prevedel takole: "Najbrž mi je to uspelo, ker me ni bilo nikoli sram svojim študentom priznati, da so nevedneži." Prevod je zbudil med poslušalci veliko smeha. Lifšic se je zavedel napake, se popravil in opravičil. Kapica, ki je bil na predavanju, pa je pripomnil, da napaka ni bila naključna: "Prav v tem se skriva razlika med Bohrovo in Landauovo šolo teoretične fizike."

    Konec citatov.


    Vsekakor danes, ko je že razvita znanstvena metoda, ne gre v okviru te metode nekritično primerjati znanstvenih empiričnih ugotovitev in religiozno-filozofsko duhovnih spoznanj. Vendar si mnogokrat odprti posamezniki pomagajo tako z duhovno kot z znanstveno izkušnjo, saj se človek danes, tudi in predvsem zaradi znanosti, zaveda meja spoznanja in skrivnosti človeškega duha in fizičnega stvarstva.


    Ernest Mach (clanek iz Dela/Znanost, sreda 21. avgust 1996, str. 11)

    http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/ponudba/matinfo/slomat.htm
    Iz: http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/ponudba/matinfo/history/pics/mach.jpg
    Odkritja

    Kdo je bil Ernest Mach, fizik in vzornik Alberta Einsteina?
    Na karti Geodetskege zavoda Slovenije v merilu 1:50.000 vzhodno od središča Novega mesta, v približni premočrtni razdalji 3 km (na karti ca. 6 cm), je trikotna oznaka vrha hriba višine 262 m z imennm Mahov hrib.V naravi izredno lep obraščen s cudovitim gozdom, ima sicer nekoliko nenavadno ime, vendar samo zaradi tega ne vzbuja nikakršne posebne pozornosti. Vendar bi jo zaslužil.

    Njegovo ime je namreč povezano z enim velikih fizkov prejšnega stoletja - z Ernestom Machom, znahstvenikom, ki je najbolj znan po enoti za hitrost nadzvočnih letal en Mach (hilrost 2 Ma pomeni, da letalo leti z dvakratno hitrostjo zvoka, 3 Ma z trikratno hitrostjo zvoka in tako naprej). Ker skoraj zagotovo v širši javnosti o tem ni veliko znanega, se zdi primerno opozoriti na zanimive podatke, ki so jih v okviru raziskav Kluba za nadarjene učence Novo mesto, pod vodstvom profesorice mag. Ane Blažič, izbrskali mladi. To pa je lahko tudi spodbuda drugim strokovnjakom, da bi temeljiteje študijsko obdelali njegov opus in morda odkrili še druge presenetljive podrobnosti.

    Kot so ugotovili mladi v omenjeni raziskavi, je Ernst Mach od zgodnje mladosti živel in ustvarjal svoja najboljša dela v mehki pokrajini lepih Dolenjskih gričev, slreljaj od Novega mesta in sicer v domu svojih staršev na Velikem Slatniku, kjer mu še danes na vaškem pokopališču počivata oče in mati, z lepim epitafom hvaležnega sina svojih prednikom. V eni od povesti Janeza Trdine in sicer Zlati oreh ga naš pisatelj omenja, oziroma opisuje dogodivščine njegove sestre Wilhelmine, ki se je zaljubila v prijaznega kmeta Rikca, pravega podgorskega junaka, kakor se izraža Trdina.

    Ernst Mach je imel veliko smolo. zeradi katere je do dandašnjih dni v Sloveniji ostal takorekoč neznan. Namreč v Avstro-Ggrski niso želeleli poveličevati zvezo avstrijskih znanstvenikov z našo deželo, v stari Jugoslaviji se je dobro vedelo "da se v Sloveniji ne dogajajo važne reči”, po drugi svetovni vojni pa je Ernest Mach veljal za črno ovco vseh fizikov socrealisticncga sveta, ker ga je v vseh svojih filozofskih delih spoštovani Vladimir Iljič Lenin, napadel do skrajnih mer okusa in bi vsako povezovanje njegovega znanstvenega usfvarjanje z našimi kraji pomenilo samo še eno senco na naši znanosti. V svojem materijalizmu in empirokriticizmu ga je celo ozmerjal z “bednim idealističnim brezumnikom«, kar so zadosti močne besede, da ga noben naš profesor fizike v zadnjih nekaj desedetjih ni sploh resno omenjal v svojih predavanjih!

    Ernst Mach je sicer znan po omenjenem merilu za hitrosti letal in ga zaradi tega tudi nobena naša fizika ne ignorira povsem (v prilogi je stavek iz najbolj znane splošne fizike Prentice hall international), toda to je morda najmanj kar je vredno iz celotnega njegovega znanstvenega opusa. Fiziki celega sveta ga poznajo tudi po Machovem valovnem čelu. Machovem kotu in Machovem načelu. Ko sem bolj pozorno prebirel dela Alberta Einsteina sem ugotovil, da veličina Ernsta Macha sploh še ni zadosti raziskana in da se mu celo v svetovnem merilu godi krivica, če že pozabim na našo ignoranco do velikih mož [in žena], ki je že pregovorna. V knjigi o delu Alberta Einsteina iz rok njegovege dolgoletnega znanstvenega sodelavca Leopolda Infelda se na veliko mestih omenja vpliv Ernsta Macha na delo najvecjega fizika od Newtonovega časa do danes. Pri pozornem branju ne uide nekaj fantastičnih priznanj velikega Einsteina, kako velik vpliv je imel na njega Ernst Mach kot znanstvenik in kot človek. V tej knjigi piše Infeld, da je po uveljavitvi specijalne teorije realativnosti, celo veliki Planck povedal Einsteinu, zakaj se še ubada s problemi fizike, saj je vse skoraj popolnoma urejeno, in velikih odkritij več ne bo. Tada Einstein še ni bil zadovoljen in je poizkušal še naprej ter postavil najbolj drzno teorijo do katere se je povzpel človeški duh in sicer splošno teorijo relativnosli. Pri tem je najbolj zanimivo. da Einstein sam pravi, da je osnovne misli o tem pred njim postavil Ernst Mach!

    Letos Proslavlja Gimnazija v Novem mestu častitljivo Obletnico. V letih 1878 do 1921 je na njej poučeval profesor Mihael Markič in sicer filozifijo in matematiko. Obstajajo dokumenti iz katerih se vidi, da se je znanstveno dopisoval z Ernestom Machom in da je Mach imel o njem, provincijalnem srednješolskem profesorju izredno ugodno mnenje. Nisem opazil, da se to kje omenja.

    Tone Blatnik


    DARWINOVA NEVARNA IDEJA
    in druge zgodbe o vesoljih, ljudeh in molekulah (Sašo Dolenc)

    Neprijetna resnica o usodi planeta

    Vzroki za propad civilizacije (str.64)
    [...] Je morda otočan, ko je sekal zadnje drevo, utemeljeval svojo odločitev s tem, da bi ustavitev sekanja lahko škodovala otoški ekonomiji? Ali da ni dovolj znanstvenih dokazov, ki bi nedvoumno pokazali, da bo nastala katastrofa, če ne bodo prenehali sekati dreves? Morda je bilo drevo pač njegovo in je bila njegova lastninska pravica, da ga poseka? [...]

    Bomo ponovili napako prebivalcev Velikonočnega otoka? (str.66)
    [...] bistvo problema, ko je citiral pisatelja Uptona Sinclaira, ki je rekel, da » je težko doseči, da bi človek razumel neko stvar, če je njegova plača odvisna od tega, da je ne razume«.

    Hipoteza o Gaji

    Ali lahko življenje uravnava okolje na planetu? (str.54)
    [...] Tako je Lovelock opisal trenutek, ko se mu je hipoteza prvič porodila v mislih: Ideja o Gaji se mi je porodila nenadno - kot blisk ali razsvetljenje. Bil sem v majhni sobi na vrhu zgradbe Jet Propulsion Laboratory v kalifornijski Pasadeni. Bila je jesen 1965 [...] in s kolegom Dianom Hitchcockom sva se pogovarjala o članku, ki sva ga pisala [...] Takrat sem prvič zaslutil Gajo kot čudovito idejo. Zemljina atmosfera je neobičajna in nestabilna mešanica plinov, a je takšna že zelo dolgo časa. Bi bilo mogoče, da življenje na Zemlji ni le ustvarilo atmosfere, ampak jo tudi uravnava - vzdržuje v stalnem razmerju in v obliki, ki je primerna za organizme? [...]

    Gaja se maščuje (str.56)
    [...] Klimatska središča po svetu, ki ustrezajo patološkim laboratorijem v bolnišnicah, sporočajo Zemljino zdravstveno stanje, za katero strokovnjaki za podnebje ugotavljajo, da se ga loteva resna bolezen, ki lahko traja dolgih 100.000 let. [...]

    [...] A zdravilo za Zemljo, ki ga predlaga, verjetno ne bo všeč njegovim občudovalcem med okoljskimi aktivisti in drugim vernikom Gaje. Lovelock namreč trdno verjame, da lahko planet pred boleznijo, ki bo po njegovem prepričanju močno prizadela človeštvo, reši le zaupanje v znanost in tehnologijo. Odločno namreč zagovarja uporabo jedrske energije, ki po njegovem mnenju edina lahko prepreči, da bi Zemlja zbolela za boleznijo, ki lahko traja dolgih 100.000 let. [...]

    Temna snov in temna energija v vesolju

    Temni časi za znanstvenice (str.26)
    [...] Ena prvih znanstvenic, ki je zamajala to stoletja splošno sprejeto mnenje, je bila Američanka Vera Rubin. Čeprav so bile njene ugotovitve sredi prejšnjega stoletja na začetku sprejete z dokajšnjim dvomom, jo danes v vseh učbenikih astronomije obravnavajo kot pionirko raziskav temne snovi v vesolju. [...]

    Tehtanje galaksij (str.27)
    [...] Vera Rubin je temno snov odkrila z astronomskimi meritvami, ki bi jim lahko preprosto rekli kar tehtanje galaksij. Merila je hitrost gibanja zvezd v spiralnih galaksijah, kakršna je tudi naša Rimska cesta. Ugotovila je, da se zvezde gibljejo na robu galaksij veliko hitreje, kot napovedujejo izračuni. [...]

    [...] Zvezde ostajajo v galaksiji, čeprav je hitrost vrtenja tako velika, da bi jih moralo odnesti stran. Kako to pojasniti? [...]

    Delec, ki so mu odvzeli brezčasnost in mu našli maso

    Nevtrini imajo maso (str.266)
    [...] Ker potovanje skozi Zemljo ne vpliva na same nevtrine, je bil tak rezultat nenavaden. To, da atmosferski nevtrini nastajajo enakomerno po vsej površini zemeljske atmosfere, a je tistih, ki morajo, preden trčijo v detektor, prepotovati še skozi ves planet, manj, lahko pomeni le, da se nevtrini spreminjajo oziroma občutijo čas. Tistih, ki so že dlje časa na poti, zaznajo manj, saj so se deloma spremenili v takšne, ki jih detektor ne zazna. To, da se nevtrini s časom spreminjajo, pomeni, da imajo maso. Če imajo maso, to lahko pojasni tudi, zakaj je Davis našel le tretjino napovedanih nevtrinov. Ker so se med potjo od Sonca do Zemlje spremenili tudi v drugi dve vrsti, ki ju detektor v zlatem rudniku ni znal zaznati, je Davis našel le tretjino napovedanih nevtrinov. Ko so na začetku enaindvajsetega stoletja postavili detektor, ki je lahko štel vse tri vrste nevtrinov, so jih našteli toliko, kot so jih napovedali izračuni. Problem nevtrinov je bil rešen. Ray Davis se pri svojem poskusu ni zmotil. Za svoje veliko delo je leta 2002 skupaj z vodjem poskusa Kamiokande Masatošijem Košibo prejel Mobelovo nagrado za fiziko.[...]
    Zemlja kot snežena kepa

    Toplogredni plini so rešili planet (str.59)

    [...] Prav vulkanska aktivnost Zemlje je rešila planet pred usodo, da bi po obdobju snežne kepe ostal za večno popolnoma zamrznjen. Vulkani so v ozračje dovajali ogljikov dioksid, ki deluje v ozračju kot dodatna izolacija. Vzpostavi učinek tople grede, ki sončevi svetlobi dopusti, da pride do površja, preprečuje pa njeno vračanje v vesolje. Večanje količine ogljikovega dioksida ima v prenesenem pomenu enak učinek, kot da bi Zemlja oblekla dodatna oblačila.[...]

    Knjiga, s katero je Galileo ukinil nebo

    Igrača, ki sproži revolucijo v astronomiji (str.37)
    [...] Galileo je prvič slišal govorice o odkritju teleskopa julija leta 1609, ko je obiskal Benetke. Novica je prispela do Italije dokaj počasi, saj je Hans Lippershey, nizozemski brusilec leč, menda po naključju, ko je opazoval dva otroka, ki sta se igrala z lečami v njegovi brusilnici, že prejšnjo jesen odkril teleskopski učinek, do katerega pride, če pogledamo zaporedno skozi dve leči. Odkritje je poimenoval »kijker« (opazovalec v nizozemščini) in ga poskušal patentirati, a so mu leta 1608 patent zavrnili z obrazložitvijo, da takšno odkritje ne more ostati tajno. Tako so že spomladi leta 1609 preproste daljnoglede s trikratno povečavo prodajali po Parizu kot igrače.[...] [...] V samo nekaj dnevih mu je uspelo sestaviti boljši teleskop, kot ga je imel takrat kdorkoli drug na svetu. 4. avgusta je poslal Sarpiju v Benetke kodirano sporočilo, da mu je uspelo. Sarpi je nato kot visoki svetovalec [...] [...] Na začetku leta 1610 je s svojim najnovejšim modelom prišel do prelomnih odkritij na nebu. Vsa odkritja je natančno popisal in jih hitro objavil v kratki knjižici z naslovom Sidereus Nuncius, ki jo je v nasprotju z drugimi, ki jih je napisal v italijanščini, objavil v latinščini.

    Ambasador neba
    [...] V prvi izdaji so natisnili 500 izvodov knjige in jo takoj razprodali. Naročila za nove izvode so prihajala z vseh koncev Evrope. Galileo je čez noč postal najslavnejši astronom. Julija 1610, štiri mesece po izidu knjige, je dobil službo dvornega matematika in filozofa na toskanskem dvoru, hkrati pa je postal še predstojnik oddelka za matematiko na Univerzi v Pisi, pri čemer mu ni bilo treba predavati. Jezuiti so le nekaj let po izidu knjigo prevedli celo v kitajščino.[...]
    Črna smrt

    Je kuga povzročila malo ledeno dobo? (str.94)
    [...] Presenetljiva pa je teza Thomasa van Hoofa z univerze v Utrechtu na Nizozemskem, ki pravi, da je človeštvo bistveno poseglo v ravnotežje zemeljskega ozračja že v srednjem veku. Teorija je kontroverzna, a prav zato toliko bolj zanimiva. Uspelo mu je oceniti koncentracijo ogljikovega dioksida v ozračju za preteklih nekaj stoletij.Opazil je, da se je med letoma 1200 in 1300 koncentracija ogljikovega dioksida v atmosferi povečala, okoli leta 1350 pa se je proces nenadoma obrnil: koncentracija ogljikovega dioksida v ozračju se je začela manjšati. Van Hoof je postavil hipotezo, da je pomor skoraj polovice prebivalcev srednjeveške Evrope in Azije povzročil, da številna polja niso bila več obdelana in jih je spet zarasel gozd. To naj bi povzročilo, da se je kar nekaj atmosferskega ogljikovega dioksida vezalo v rastlinje, ki je pognalo na območjih, ki so jih prej pokrivala polja in travniki. Ogljikov dioksid v ozračju je nekakšna obleka Zemlje oziroma izolacija, ki preprečuje njeno ohlajanje. Več ko je ogljikovega dioksida v ozračju, bolj je Zemlja izolirana oziroma toplejša oblačila nosi. Če se količina ogljikovega dioksida v ozračju zmanjša, to pomeni, da je Zemlja slekla eno plast svojih oblačil in tako oddaja več toplote v vesolje. Temperatura njenega površja se zaradi tega niža. Po tej nenavadni hipotezi naj srednjeveška pandemija kuge ne bi povzročila samo pomembnih družbenih sprememb, ampak tudi malo ledeno dobo (padec povprečne temparature), ki je trajala od konca srednjega veka do sredine devetnajstega stoletja. [...]

    Svet enakih možnosti
    Kje smo mi v ploščatem svetu? (str.155)
    [...] Ko sem odraščal, so mi starši govorili: » Pojej kosilo. Ljudje na Kitajskem in v Indiji so lačni.« Sam danes pravim svojima hčerama: » Naredita domačno nalogo. Ljudje na Kitajskem in v Indiji so lačni vajinih služb.« [...]
    Eni več kot drugi

    Neenaki v enakosti (str.146-147)
    [...] Zakaj ste belci proizvedli tako veliko dobrin [Yali je uporabil besedo »kargo«, ki za domačine označuje vse dobrine, ki so jih prinesli belci] in jih prinesli na Novo Gvinejo, mi domačini pa imamo zelo malo svojih lastnih proizvodov? Diamond je hitro odgovoril, da je na Yalijevo preprosto vprašanje težko odgovoriti. Takrat nisem imel odgovora. Zgodovinarji se ne uspejo uskladiti glede odgovora; večinoma si vprašanja sploh ne zastavljajo več. [...] Ta knjiga, ki sem jo napisal petindvajset let kasneje, poskuša odgovoriti na Yalijevo vprašanje.[...]

    Ključne prednosti
    [...] Diamond poskuša zajeti skupno zgodovino človeštva zadnjih trinajst tisoč let. Zanima ga, zakaj se je zgodovina razvijala različno na različnih kontinentih. Okrog leta 11.000 pr. Kr., ob koncu zadnje ledene dobe, so bila namreč vsa ljudstva sveta na približno enaki stopnji razvoja. Po sposobnosti in iznajdljivosti v iskanju najboljših rešitev za preživetje se posamezna ljudstva niso razlikovala. Kaj je bil vzrok za to, da so le nekatera ljudstva skozi tisočletja prišla do zapletenih tehnoloških iznajdb, druga pa so ostala na skoraj enaki stopnji kot pred deset tisoč leti? Ko so Evropejci okoli leta 1500 začeli osvajati druge celine, so si v nekaj stoletjih podredili večji del sveta. Ključne prednosti, ki so jih imeli pred ljudstvi drugih celin, so bile po Diamondu: puške, mikrobi in jeklo. Preprosto rečeno, Evropejci so bili okoli leta 1500 tehnološko bolj razviti kot civilizacije na drugih kontinentih. Diamond v knjigi razvije argument, da so se razlike v razvoju pojavile zaradi različnih danosti okolja, v katerem so se znašle posamezne skupnosti ljudi. [...]

    Neenake možnosti (str.148)
    [...] Vse kulture so poskušale udomačiti divje živali in rastline svojega okolja, a samo nekatere so bile uspešne. Zakaj? Nikakor ne zato, ker bi bile ene bolj spretne in inteligentne kot druge. Glavni razlog je v tem, da rastline in živali v okolju, kjer je živelo določeno ljudstvo, niso bile povsod enako primerne za udomačevanje. Samo na nekaterih koncih sveta so živele divje živali in rastline, ki jih je bilo mogoče udomačiti. Posebno srečo so imela ljudstva, ki so pred dobrimi deset tisoč leti živela na Bližnjem vzhodu na območju tako imenovanega plodnega polmeseca, kmalu zatem pa tudi na Kitajskem. Tu je bilo po naključju največ rastlin in živali, ki jih je bilo mogoče uspešno udomačiti.[...]

    Posmrtno življenje Henriette Lacks

    Nesmrtne celice na smrt bolne bolnice (str.234)
    [...] Čeprav ne Henrietta ne njeni svojci tega pred dobrimi petdesetimi leti niso vedeli, pa njeno telo takrat ni končalo svojega življenja. Nekaj celic živi še danes, več kot pol stoletja po smrti. Skrbno jih gojijo v številnih laboratorijih po svetu, s satelitom pa so jih v sklopu raziskave vpliva breztežnosti na celično rast za nekaj časa poslali tudi v vesolje. Če bi danes stehtali vse še žive Henriettine celice, bi bile zelo verjetno veliko težje kot Henriettino telo pred dobrimi petdesetimi leti. Nenavadna pot Henriettinih celic se je začela, ko je del tkiva njenega tumorja leta 1951 v svoj laboratorij dobil George Otto Gey, ki si je na Univerzi Johns Hopkins zaradi lažjega raziskovanja rakavih obolenj že nekaj desetletij prizadeval najti rešitev, kako gojiti človeške celice v laboratoriju, zunaj telesa. Dolgo se je trudil, a celice nismo in niso hotele rasti ter se deliti v umetno ustvarjenih razmerah. Dokler ni poskusil s celicami iz Henriettinega tumorja.[...]

    Nesmrte celične linije (str.235)
    [...] Henriettine celice so prve, ki jih je znanstvenikom uspelo umetno gojiti v laboratoriju in iz njih ustvariti nesmrtno celično linijo, kot strokovno pravijo celicam, ki se lahko ob primernem hranjenju zunaj telesa delijo, ne da bi se pri tem postarale. Običajno to lahko naredijo le nekaj desetkrat, potem pa to sposobnost izgubijo in počasi odmrejo. Prav zaradi progrmirane celične smrti po določenem številu delitev Geyu ni uspelo postaviti nesmrtne linije iz običajnih celic v človeškem teleu. Šele Henriette so se lahko nenehno delile. V njih namreč ni deloval mehanizem, ki bi lahko ustavil nenadzorovano množenje, in zaradi neaktivnosti ni sprožil celične smrti po določenem številu podvojitev.[...]

    Mati vseh celic (str.237)
    [...] Vendar vse celice človeškega telesa še niso povsem enoznačno funkcijsko usmerjene. Tistim, ki še imajo možnost, da se razvijajo v druge tipe, pravimo matične celice (ang. Stem cells). Njihova glavna značilnost je, da imajo odprto možnost razvoja v bolj specializirane celice. V kostnem mozgu so tako posebne matične celice, ki lahko izdelujejo rdeče krvničke, ki prenašajo kisik po našem telesu. Podobne matične celice, ki zanjo izdelovati točno določene celice, so odkrili tudi v številnih organih. A sposobnost razvoja v prav vsakega od nekaj sto različnih tipov celic v človeškem telesu imajo samo zelo mlade matične celice, ki jih lahko prve dni po oploditvi najdemo v skupini nekaj deset celic zarodka. Pravimo jim embrionalne matične celice in le one imajo redko sposobnost, da so še povsem nedoločene, tako da se lahko v različnih okoljih razvijejo v kateri koli tip celice.[...]

    Nesmrtne linije matičnih celic (str.238)
    [...] Druga pomembna lastnost embrionalnih matičnih celic je, da lahko iz njih sestavimo linijo. Če jih pravilno gojimo, se lahko množijo neskončno ter se ne postarajo in umrejo po nekaj deset delitvah, kot je običajno pri že diferenciranih celicah, kot so denimo kožne ali hrustančne. Prvo linijo iz človeških embrionalnih matičnih celic so ustvarili leta 1998 v ZDA. Danes jih je po svetu že nekaj sto, a v ZDA je z javnim raziskovalnim denarjem od leta 2001 po odloku predsednika Georga W. Busha dovoljeno izdajati raziskave samo na 22 linijah, ki so jih ustvarili že pred letom 2001. Prav zdaj pa je vprašanje spet postalo aktualno, saj je predsednik z vetom zavrnil zakon, ki bi znova omogočil državno financiranje tega pomembnega področja znanosti.[...]

    Imajo geni spomin?
    Geni in genom (str.240-241)
    [...] Najmanjši znani genom ima bakterija Mycoplasma genitalium, ki ga sestavlja samo 477 genov. Najmanjša znana »knjiga« živega bitja ima torej nekaj manj kot 500 zgodb in za njen zapis je narava porabila nekaj več kot 200.000. besed. Pred kratkim prebrani človeški genom je med rekorderji »romanov življenja«. V njem je s tremi milijardami črk zapisanih 30.000 zgodb. Če bi človeški genom bral s hitrostjo ene besede na sekundo osem ur na dan, bi mi branje vzelo celo stoletje. Če bi črka človeškega genoma merila milimeter, bi bilo besedilo dolgo kot Donava. To je orjaški dokument, velikanska knjiga, recept izjemne dolžine, ki pa je v mikroskopskem jedru majcene celice, ki bi jo zlahka postavili na bucikino glavico. Narava uporablja za pisanje svojih romanov zelo preprosto abecedo, v kateri so le štiri črke. Štiri dušikove baze, ki gradijo DNK, imenujemo: adenin (A), citozin (C), gvanin (G) in timin (T). Tudi njen besedni zaklad ni ravno bogat, saj so vse besede v »jeziku življenja« sestavljene iz vsega treh črk. Genomi so zapisani v dolgih molekulah DNK, ki se lahko v pravih razmerah prepisujejo, berejo in prevajajo. V jeziku narave velja preprosta kemijska slovnica, po kateri se »A rad pridruži T-ju, G pa C-ju«.[...]

    Epigenetika (str.241)
    [...]Genetiki odkrivajo vse več primerov, ko se informacije iz roda v rod ne dedujejosamo prek zapisa DNK. Takšno epigenetsko delovanje (epi pomeni v stari grščini zunaj) - se pravi kemijski prenos biološke informacije na naslednje generacije, pri čemer ne pride do spremembe zapisa DNK - proučuje epigenetika. Epigenetika se večinoma ukvarja s priveski na kodi DNK, ki lahko povzročijo vklop in izklop posameznih genov. To so kemijski dodatki na verigi, med katerimi je najbolj preprosta metilna skupina (en ogljikov in trije vodikovi atomi), ki lahko povzroči, da se določen zapis gena ne bo prevajal v proteine in bo tako neaktiven.[...]

    Lakota v švedski vasici (str.242)
    [...] V devetnajstem stoletju je bilo to švedsko mestece izolirano od ostalega sveta in je bilo odvisno od hrane, ki so jo sami pridelali. V mestnih kronikah so bili natančni zapisi rojstev in smrti prebivalcev mesta, pa tudi pridelkov na poljih v vsakem letu posebej. Pembrey in Bygren sta ugotovila korelacijo med smrtmi za posledicami nekaterih bolezni in prehranjevanjem starih staršev. Nekatera ključna obdobja v mladostnem življenju starih staršev so bila, kot se je pokazalo, bistvena za pričakovano življenjsko dobo vnukov. Pri babicah je bilo ključno obdobje, ko so bile še v maternici, medtem ko sta za dedke ugotovila, da je ključno obdobje tik pred puberteto. To se je ravno ujemalo s časom, ko so pri ženskah in moških nastajala jajčeca in semenčice, ki prenašajo dedni material na potomce. Okoljski vplivi so se izakazali za pomembne ravno v obdobju, ko so se oblikovale spolne celice.[...]

    Geni in okolje (str.243)
    [...] Takšna odkritja postavljajo ustaljene predstave o dedovanju v novo luč. Vplivi okolja, ki so delovali na naše prednike nekaj generacij nazaj, lahko vplivajo na naše življenje po povsem biološki liniji. In to brez spreminjanja samega zapisa genetske kode v vijačnici DNK.[...]

    Zlepljene strani v knjigi življenja (str.244)
    [...] Ni pomembno samo, kakšne gene smo podedovali, ampak tudi, ali so vklopljeni ali ne. Strah pred genskim determinizmom tako dopolni še tesnoba zaradi možnosti, da s svojim življenjskim slogom izključimo ali vključimo kak gen in tako vplivamo na življenje svojih potomcev.[...]

    Zrcalni nevroni (str.201-205)
    Leta 1996 so trije italijanski znanstveniki z Univerze v Parmi v laboratoriju proučevali odzive opičjih možganov ob različnih dejavnostih živali. Zanimalo jih je, kateri deli se aktivirajo, ko opica na primer z roko seže po hrani. Ugotovili so, da se pri tem, ko se steguje do rozine na mizi, da bi jo pojedla, v njenih možganih sprožijo točno določeni nevroni. A vsa ta spoznanja so bila povsem pričakovana in že večkrat opisana.

    Odkritje zrcalnih nevronov pri opicah
    Zelo zanimivo in pomembno je bilo odkritje, do katerega so italijanski znanstveniki prišli povsem po naključju. Ko so poskus z opicami večkrat ponovili, so opazili nekaj na prvi pogled zelo nenavadnega. Eden od raziskovalcev je tudi sam segel z roko proti rozini in jo pojedel pred opico. Na presenečenje vseh pa so opazovalne naprave, ki so spremljale dejavnost opičjih možganov, tudi takrat zaznale enako nevronsko aktivnost, kot če bi po rozini segla sama žival. Nevroni so se torej tudi takrat, ko je opica le opazovala nekoga pri dejanju, odzvali enako kot takrat, ko je nalogo opravila sama. Nenavaden pojav je takoj pritegnil zanimanje raziskovalcev. Podrobno so ga proučili in o njem leta 1996 poročali v strokovni literaturi. Ker so se možgani enako odzvali pri enakih - zrcalnih - aktivnostih opice in drugih bitij v njeni okolici, so pojav poimenovali zrcalni nevroni (ang. Mirror neurons).

    Zrcalni nevroni pri ljudeh
    Kmalu so se podobnih poskusov lotili tudi v drugih laboratorijih in hitro ugotovili, da se zrcalni nevroni ne sprožijo le takrat, ko opica opazuje dejanje, ki ga lahko izvede tudi sama, temveč tudi takrat, ko sliši zvoke, ki spremljajo njej znano dogajanje. Poleg poskusov na opicah, pri katerih so prvič opazili zrcalne nevrone, so znanstveniki začeli izvajati podobne eksperimente na ljudeh. Seveda so hitro ugotovili, da je pri njih pojav zrcalnih nevronov še bistveno izrazitejši. Leta 1998 so odkrili, da je pri človeku veliko zrcalnih nevronov v območju možganskega centra za procesiranje jezika. V več nedavnih poskusih so ugotovili, da se naši možgani odzivajo podobno, ko poslušamo jezikovni opis nekega dejanja, dejanje sami izvedemo ali pa ga le opazujemo. Če gre pri opicah za zrcalno povezavo med izvajanjem naloge in opazovanjem dogajanja oziroma poslušanjem neposrednih zvokov te dejavnosti nekoga drugega, se pri ljudeh zrcalna simetrija razširi še na jezikovno posredovano dogajanje. Tudi poslušanje ali prebiranje pripovedi o nečem sproži v človeških možganih enak odziv, kot če bi se dogodek osebi zgodil.

    Zrcalni nevroni in prestop iz narave v kulturo
    Prav na podlagi teh presenetljivih spoznanj so znanstveniki postavili hipotezo, da je prav izrazito povečanje števila in pomena teh nevronov v možganih ena od ključnih evolucijskih pridobitev, ki je ljudem pred nekaj deset tisoč leti omogočila nenavadno hiter začetek razvoja kulture. Zrcalni nevroni omogočajo zelo učinkovit prenos znanja. Tudi človeški neposredni evolucijski predniki so bili iznajdljivi, a njihov sistem zrcalnih nevronov zelo verjetno ni bil dovolj razvit, da bi jim omogočal hiter in učinkovit prenos ter razširjanje idej. Nove zamisli so se tako med človeškimi predniki prav zaradi ne dovolj učinkovitega sistema njihovega hranjenja in prenašanja prehitro izgubljale. Šele pred približno 50.000 leti pa naj bi se zgodila pomembna sprememba v človeški naravi, ki je še dodatno povečala moč in razširjenost zrcalnih nevronov v možganih. Prav ta povsem biološka sprememba naj bi povzročila veliki pok v človeški kulturi, kot so poimenovali začetek nenavadno velike intenzivnosti nebiološkega prenosa spretnosti in drugih informacij med ljudmi. Če je hipoteza o pomenu zrcalnih nevronov v zgodovini človeštva pravilna, lahko prav tu najdemo glavni vzrok za začetek hitrega razvijanja in širjenja naše vrste po svetu.

    Kulturna evolucija zamenja biološko
    Vilayanur S. Ramachandran, danes eden od najpomembnejših raziskovalcev delovanja možganov s kalifornijske univerze v San Diegu, je verjetno najbolj zaslužen, da je hipoteza o zrcalnih nevronih zaslovela. Po nejgovem je odkritje zrcalnih nevronov »najpomembnejša znanstvena zgodba preteklega desetletja, ki so jo mediji prezrli«. Zrcalni nevroni naj bi bili nujni, na pa tudi zadostni pogoj za pojav kulture. Omogočili so učinkovit prenos izkušenj in znanja, ki ni biološki, temveč kulturni. Vsakogar zanima, zakaj smo ljudje edinstveni. Po čem se recimo razlikujemo od opic? Rečemo lahko, da po humorju - smo smejoči se dvonožci. Vendar je tu še kultura. In velik del kulture se prenaša prek posnemanja tistega, kar počnejo naši učitelji. Da bi prikazal pomen odkritja, je Rama povedal naslednjo analogijo: Če si medved in se temparature v okolju nenadoma znižajo, potrebuješ nekaj milijonov let, da razviješ debelejši kožuh in plast sala, kot ju imajo polarni medvedi. Človek pa lahko opazuje svojega očeta, kako odere medveda, in si iz kosmatinčeve kože naredi kožuh. Gleda in se uči. Namesto v milijonih letih evolucije je dosegel isto v zgolj eni generaciji.

    Biološki temelji sočutja
    Zrcalni nevroni nam omogočijo, da se lahko vživimo v misli drugega. Tako se identificiramo z nekom, ki ga le opazujemo, poslušamo ali pa o njem beremo. Ker se prek zrcalnih nevronov tudi v naših možganih sprožajo enaki procesi, kot bi se takrat, ko bi sami izvajali enako dejanje, lahko to povzroči v nas takšne čustvene odzive, kot če bi bili naši možgani vgrajeni v telo tistega, ki ga opazujemo oziroma o katerem razmišljamo. Pojavijo se lahko povsem enaki odzivi, kot če bi naše telo izvajalo opazovano gibanje. Zato je morda treba prav pri zrcalnih nevronih iskati biološko razlago, zakaj je recimo športne dogodke tako zanimivo opazovati, čeprav v njih ne sodelujemo neposredno. Naši možgani se prek zrcalnih nevronov s športnikom, za katerega navijamo, poistovetijo tako, da se odzovejo čustveno povsem enako ali še močneje kot tekmovalec sam. Zrcalni nevroni so pripomočki za vživljanje v občutja drugih. So nekakšni »bralci misli ljudi v naši okolici«, kot se je slikovito izrazil eden od raziskovalcev. In če ti pripomočki ne delujejo, se seveda zelo težko znajdemo v družbi.

    Ljudje brez zrcalnih nevronov
    Ena od hipotez, ki kroži med raziskovalci možganskih dejavnosti, namreč pravi, da je avtizem prav posledica nepravilnega delovanja ali celo nedelovanja zrcalnih nevronov. Ramachandran je poskušal to domnevo tudi empirično preveriti. Zdravim ljudem in avtističnim bolnikom je meril aktivnost posameznih delov možganov, medtem ko so sami izvajali določeno nalogo ali pa so pri tem le opazovali nekoga drugega. Pri prvih je zaznal podobno dejavnost možganov tako pri izvajanju kot tudi pri opazovanju opravila, kar je značilnost zrcalnih nevronov, pri avtistih pa te podobnosti v možganski sliki ni bilo. Prav z dejstvom, da možgani avtističnih bolnikov niso zmožni zrcalnega sprožanja nevronov, ki omogoča sočutje oziroma vživljanje v občutja drugih, znanstveniki pojasnujejo, zakaj avtisti ne morejo učinkovito delovati v družbi in se raje zapirajo vase. Zadnja leta se je raziskovanje delovanja zrcalnih nevronov zalo razširilo. Zato pred nekaj leti izrečena Ramova trditev morda ni tako presenetljiva, kot se morda zdi na prvi pogled. Zrcalni nevroni bodo po njegovem mnenju za psihologijo naredili tisto, kar je DNK storila za biologijo: z njihovo pomočjo bomo dobili poenoten okvir, s katerim bomo lahko pojasnili veliko miselnih sposobnosti, ki bi sicer ostale skrite in nedostopne za eksperimentalno raziskovanje.

    Darwinova nevarna ideja
    Skupni prednik človeka in opice (str.130-131)
    [...] Že dlje časa vemo, da imajo vse višje opice (šimpanzi, gorile in orangutani) po 24 parov kromosomov, medtem ko jih imamo ljudje samo 23 parov, pri čemer dobimo en par kromosomov od vsakega od staršev, zato so kromosomi v parih. Zakaj ta razlika med opicami in ljudmi? Če si ljudje res delimo skupnega evolucijskega prednika z opicami, je moral imeti ta skupni prednik tudi 24 parov kromosomov, pozneje v evolucijskem razvoju praljudi pa sta se morala dva opičja kromosoma nekje zliti v enega samega, tako da imamo sedaj ljudje le po 23 parov kromosomov. Če takšna hipoteza drži, bi morali v našem človeškem genomu najti kromosom, ki je sestavljen iz dveh opičjih kromosomov. Če zlepljenega kromosoma ne najdemo, je po Millerju hipoteza, da imamo z opicami skupnega prednika, preprosto napačna. Značilnost kromosomov je, da imajo na svojih koncih posebno zaporedje genskega zapisa, ki označuje konec kromosoma. To je na stotine ponovitev kratkega zaoporedja genske kode, ki jim pravimo telomere. Če bi se dva kromosoma skozi evolucijo res združila v enega, bi to nujno pomenilo, da bi nekje v sredini novega združenega kromosma našli tudi telomere, ki so bili prej na koncu obeh kromosomov, ki sta se združila. In res ima naš človeški kromosom številka dve prav takšne lastnosti, ki ustrezajo združenemu kromosomu. Nekje v sredini drugega človeškega kromosoma so našli zaporedje genskega koda, ki ravno ustreza zapisu telomer, ki so bili prej na obeh koncih zdaj združenih kromosomov.[...]

    Genografija
    Adamovi sinovi (str.124-128)
    [...] Dedni zapis, ki ga imamo v svojih celicah shranjenega kot dolgo verigo molekul DNK, smo prejeli od staršev. Ker se večji del genskega zapisa ob prenosu na potomce naključno premeša, smo si tudi potomci istih staršev med seboj različni. Prav genska variabilnost, ki jo povzroča mešanje genskih informacij, značilno za spolno razmnoževnje, je zelo pomembna za odpornost vrste. Če bi bili vsi gensko enaki, bi nas lahko iztrebila že ena sama bolezen. Vendar se majhen del celotnega genskega zapisa vseeno ne premeša. Pomemben del tega zapisa, ki se skoraj nespremenjen skozi tisočletja deduje iz roda v rod, je na moškem spolnem kromosomu Y. Vse mutacije ali naključne spremembe v dednem zapisu na tem delu kromosoma Y se dedujejo iz roda v rod po moški liniji. Ko se spremeni ena sama črka v zapisu molekul DNK na delu moškega kromosoma Y, ki se pri razmnoževanju ne premeša, imajo vsi potomci tega prednika z mutacijo na svojem kromosomu tudi kakšen spremenjeni zapis. Če pogledamo v genski kod današnje populacije ljudi in najdemo pri delu populacije enako mutacijo na kromosomu Y, lahko z veliko verjetnostjo sklepamo, da imajo vsi ljudje s to mutacijo istega prednika. Zelo malo verjetno je namreč, da bi se iste spremembe pojavile večkrat v zgodovini. Genetiki so na kromosomu Y našli že veliko specifičnih mutacij, ki na zdravje posameznikov ne vplivajo, lahko pa so nam v pomoč pri rekonstruiranju zgodovine človeštva. Takšnim neškodljivim mutacijam pravijo genski označevalci (markerji). Več ko imata dve osebi skupnih označecalcev oziroma enakih mutacij v zapisu DNK, bliže nazaj v zgodovini je njun skupni prednik. Označevalec z imenom M168 imamo na primer vsi moški, ki smo potomci evrazijskega Adama, ki je živel pred približno petdest tisoč leti na območju današnje Etiopije ali Sudana. Zgolj potomcem prav tega evrazijskega Adama je uspelo preživeti odhod iz Afrike, tako da so se naselili po vsem svetu. Samo v Afriki so našli moške, ki v svojih genih nimajo označevalca M168, kar pomeni, da nismo potomci evrazijskega Adama.

    Evine hčere
    Vendar ne temelji vsa človeška populacijska genetika samo na študiju moškega kromosma Y. Pri raziskavah ženske dedne linije je genetikom v pomoč zapis DNK, ki ni shranjen v celišnem jedru, ampak v mitohondrijih. V daljni preteklosti je neki naš evolucijski enocelični prednik požrl bakterijo, ki je bila, kot se je pokazalo, koristna, saj je znotraj celice proizvajala energijo. Daljni potomci te požrte bakterije so mitohondriji v naših celicah, ki, povedano zelo poenostavljeno, delujejo kot nekakšne celične elektrarne. Za genetike pa so mitohondriji zanimivi, ker imajo svaoj genom. Ta je sicer majhen, saj se je med evolucijo veliko pomembnih genov iz mitohondrija preselilo v celično jedro, a zapis, ki je ostal, je zanimiv, saj se pri dedovanju ne premeša, ampak se deduje nespremenjen iz roda v rod. Vsaka mutacija, ki ni smrtna, se ohrani tudi pri potomcih. V nasprotju s kromosomom Y se mitohondriji dedujejo samo po ženski liniji. Podobno kot pri kromosomu Y so tudi variacije mitohondrijske DNK največje med današnjimi prebivalci Afrike. Ocenjujejo, da je mitohondrijska Eva živela v Afriki pred približno 150.000 leti.

    Džingiskanovi potomci
    Kar vsak dvanajsti moški v osrednji in vzhodni Aziji ima genski označevalec, ki z veliko verjetnostjo izvira z območja Mongolije izpred osemsto let. Danes je najbolj razširjen v populacijah, ki se imajo za potomce Mongolov, denimo pri Hazarih v severnem Pakistanu. Domnevajo, da so ta označevalec v svet ponesli potomci velikega mongolskega vojskovodje Džingiskana, ki naj bi imel kar petsto žena in konkubin, tako da je bilo njegovih potomcev že v prvem kolenu zelo veliko. Zaradi velike mobilnosti ljudi populacijski genetiki kmalu ne bodo več mogli povezovati genskih podatkov z geografskimi. Genetik Spencer Wells, avtor tudi v slovenščino prevedene knjige Odiseja človeštva: gensko potovanje človeka od začetkov do danes (Učila, slov. Prev. Urška Pajer, 2004; naslov izvirnika je The Journey of Man: A Genetic Odyssey, 2002), navaja kot lep primer modernega prebivalca ZDA igralca golfa Tigerja Woodsa, Katerega korenine izvirajo od ameriških črncev, Evropejcev in jugovzhodnih Azijcev. [...] je v mnogih pogledih oseba, ki se je lahko rodila le v dvajsetem stoletju. Njegova zapletena mreža prednikov, ki izvirajo z oddaljenih koncev Zemlje, se je lahko spletla le v zadnjih sto letih. A gospod Woods je zgolj najočitnejši rezultat procesa, ki poteka že nekaj stoletij in v katerem se srečujejo ljudje, ki se prej nikdar ne bi mogli srečati. [...] Povsem mogoče je, da bi pri 100 ljudeh v newyorškem nočnem klubu našli prav vse označevalce, ki smo jih prej omenili v knjigi. Za raziskovalce genografije so zelo pomembne starodavne, osamljene lokalne populacije ljudi, ki že zelo dolgo živijo približno na istem kraju. Teh pa je v modernem svetu razumljivo čedalje manj. Zaradi narave sodobnega industrijskega življenja se člani teh skupnosti selijo v mesta, kjer se bodo njihovi označevalci porazgubili v ogromnem, razburkanem talilnem loncu svetovljanske raznovrstnosti.

    Genografski projekt
    Da bi zbrala čim več genografskih podatkov z vsega sveta, je »National Geographic Society« pod vodstvom Spencerja Wellsa lani sprožila velik genografski projekt (www.genographic.com ). Ta sto dolarjev si lahko vsakdo naroči posebno opremo in navodila, s katero si odvzame vzorec lastne DNK ter ga pošlje v analizo v enega od laboratorijev, ki sodelujejo s projektom. Čez približno dva meseca lahko s posebno šifro na internetu pridete do analize svojih DNK označevalcev in preberete poročilo o izvoru in selitvah svojih prednikov. Ljubitelje genealogije in risanja družinskih dreves prednikov bo zagotovo navdušila spletna stran Genetic Genealogy (www.genebase.com ). Na njej si lahko izrišete elektronsko shemo svojih prednikov in naročite analizo svojih genskih označevalcev, ki je zelo podobna ponudbi prek »National Geographic Society«. Cena pribora za odvzem vzorca in laboratorijske analize označevalcev je med sto in tristo dolarjev - odvisno od obsega raziskave, ki jo naročite. Vzorec celic si odvzamete sami s priloženim priborom v nekaj sekundah z drgnjenjem paličice ob notranjost ustne votline. Vzorec zapakirate v priloženi pisemski paket z že vpisanim naslovom in ga oddate na pošto.[...]

    Kako naj vem, da nisi robot?
    Česa roboti (še) ne znajo? (str.170-171)
    [...] Računalniki znajo danes že kar dobro prepoznavati fotografijo besedila. Iz oblike posamezne črke na fotografiji znajo ugotoviti, za katero črko gre. Tako lahko kopijo natisnjenega besedila spremenijo nazaj v obliko, v kateri lahko besedilo spet urejamo in spreminjamo. A takšno prepoznavanje jim praviloma uspe le, če je besedilo zelo jasno in razločno fotografirano. Če so črke zamazane, so takšni programi praviloma nemočni. Vidijo le nekakšen nerazločljiv zmazek, ne pa tudi besedila, čeprav lahko ljudje preberemo tudi kakšen poškodovan ali razmazan zapis.[...]

    Turingov test, ki ga naredi robot
    [...] Ravno tu so inženerji našli rešitev, kako narediti robota, ki bi znal razlikovati med umetno in naravno inteligenco. Razmazane črke ali številke so nekaj, česar današnja umetna inteligenca še ne zna učinkovito prebirati, ljudje pa s tem nimamo nobenih težav. Raziskovalci z univerze Carnegie Mellon so razvili avtomatiziran Turingov test, ki ne potrebuje človeškega razsodnika. Poimenovali so ga »Povsem avtomatiziran javni Turingov test za razločevanje med računalniki in ljudmi« ali s kratico CAPTCHA (Completely Automated Public Turing Test to Tell Computers and Humans Apart). Preprosto rečeno je CAPTCHA program, ki zna sestaviti in oceniti test, ki ga sam ne zna rešiti. Je program za iztrebljanje programov. Postavi nam preprosto vizualno nalogo, pri kateri moramo običajno prepisati nekaj črk in številk, ki jih razmazane vidimo na sliki. Program nato iz našega odgovora prepozna, ali smo zares ljudje ali le roboti. S takšnim programom smo se verjetno srečali že vsi uporabniki interneta. Test tega programa moramo prestati, ko se denimo včlanimo na kak spletni forum, si odpremo nov e- poštni naslov ali pa ko oddajamo dohodninsko napoved. Seveda postaja z leti tudi umetna inteligenca čedalje naprednejša, tako da morajo tudi programe za iztrebljanje programov izboljševati.[...]

    Ljudje v službi robotov
    Kaj nas motivira? (str.174-175)
    [...] Neki neznan programer je prebrisano iznašel način, kako prelisičiti program CAPTCHA, ki so ga ustvarili prav za razločevanje med ljudmi in stroji na internetu. Za ta program v šali včasih pravijo, da je računalniška inkarnacija nekaterih profesorjev, saj zna sestavljati in ocenjevati naloge, ki jih sam ne zna rešiti. Uporabljajo ga predvsem kot nekakšnega internetnega vratarja, ki skozi vrata spušča samo ljudi, robote pa pušča zunaj, o čemer smo podrobneje že pisali.[...]

    Kako stroji že izkoriščajo ljudi?
    [...] Zviti programer je našel učinkovito metodo, kako prelisičiti robota, ki prepoznava nečloveška bitja na internetu. Naredil je program, ki namesto da bi sam rešil zastavljeno nalogo pri vratih, hitro najde resničnega človeka, ki nalogo reši zanj, in tako spretno prelisiči robota vratarja. Ampak kako lahko program tako hitro najde človeka in ga še pripravi do tega, da zanj rešuje naloge? Programer, ki je ustvaril tega prebrisanega robota, se je domislil izvrstne ideje. Ko se robot znajde pred nalogo, ki je sam ne zna rešiti, jo preprosto skopira na svojo spletno stran, kjer za njeno rešitev ponudi nagrado. V tem konkretnem primeru je bila nagrada za rešitev naloge dostop do pornografskih fotografij. Naključni obiskovalec robotove pornografske spletne strani seveda ni vedel, da robotu rešuje naloge, ampak ga je zanimal predvsem dostop do obljubljenih fotografij. Robot je nato rešitev, do katere sam ni znal priti, hitro prenesel na izvorno stran in tako drugega robota vratarja prepričal, da je človek, in ta ga je spustil naprej.[...]

    Celični policisti (str.229-233)
    Pred davnimi, davnimi časi, ko na našem planetu še ni bilo ne rastlin ne živali, so takrat živeča preprosta enocelična bitja razvila učinkovit način, kako se ubraniti pred napadi nadležnih virusov, ki so že takrat povzročali zoprne epidemije. Šele pred nekaj leti so znanstveniki ugotovili, da je isti mehanizem, ki so ga enoceličarji pred mnogimi milijoni let razvili za obrambo pred virusi, še danes aktiven v večini živih bitjih, ki naseljujejo Zemljo, tudi pri ljudeh. Natančno poznavanje delovanja tega mehanizma nam bo omogočilo tudi učinkovito zdravljenje nekaterih hudih bolezni. Zato ne preseneča, da je bila letošnja Nobelova nagrada za medicino podeljena prav znanstvenikoma, ki sta pred nekaj leti ugotovila, kako deluje ta prastari, a še vedno zelo učinkoviti celični mehanizem, ki je vgrajen v večino živih bitij na Zemlji.

    Kot država s strogimi predpisi
    Živa celica je zelo zapleten mehanizem, v katere se dogajajo mnogi natančno zasnovani in nadzorovani kemijski procesi. Primerjamo jo lahko na primer z državo, v kateri se vse dogaja strogo po predpisih. V osrednji državni palači je skrbno spravljen obsežen zakonik, v katerem so zapisana natančna navodila za vse, kar se lahko v tej državi proizvede. Zakonik je en sam, zato ne sme nikoli zapustiti osrednje državne palače. Vendar prebivalci države potrebujejo natančna navodila, da lahko sploh kar koli proizvedejo, zato je v palači zaposlenih veliko pisarjev, ki iz zakonika nenehno prepisujejo recepte za gradnjo posameznih proizvodov na majhne lističe in jih razpošiljajo po deželi. Ko prileti takšen listič z navodili do prebivalca dežele, se ta takoj loti uresničitve naloge. Če je prebivalec, ki ujame listič, kuhar, preprosto skuha jed, opisano na receptu. S prispodobo o državi, kjer vse poteka strogo po predpisih, smo grobo orisali delovanje žive celice. Zakonik, ki je en sam in v katerem so spravljene vse informacije za delovanje države, je seveda metafora za genski zapis, ki je skrbno shranjen v molekuli DNK in nikoli ne zapusti celičnega jedra. Listki s prepisi navodil za proizvodnjo posameznih produktov so molekule prenašalne RNK, ki nosijo informacije iz jedra v druge konce celice, skrbni prepisovalci zakonika iz osrednje palače pa so encimi polimeraze RNK. (Letošnja Nobelova nagrada za kemijo je bila podeljena prav za raziskave tega encima, ki prepisuje DNK v RNK.) Listki z recepti oziroma molekule prenašalne RNK lahko brez težav zapustijo jedro celice in prosto plavajo po vsej celici. Rekli smo, da v primeru, ko pridejo do kakšnega kuharja, ta recept prebere in skuha tisto, kar je v njem zapisano. V resničnem svetu celice se ti kuharji, ki v celicah kuhajo po receptih, imenujejo ribosomi. Njihova naloga je, da s pomočjo informacije, ki je zapisana na prenašalni RNK, zgradijo točno določen protein, ki nato v celici opravlja posamezne naloge, za katere je zadložen. Tako delujejo skoraj vse celice vseh živih bitij na Zemlji.

    Ko celico napadejo teroristi
    Vendar ima takšna država, kjer se vse dogaja strogo po predpisih, veliko pomanjkljivost. Zlobni teroristi lahko vanjo pretihotapijo svoje listke z recepti, ki niso kopije zakonika iz osrednje državne palače. Ko posamezni kuhar ulovi takšen »teroristični« recept, ne more vedeti, da to navodilo ni prepis zapisa iz zakonika države. Zato brez zadržkov vseeno kuha tudi po terorističnih receptih. Tako nehote dela za sovražnika države in mu lahko nevede izdela smrtonosno morilsko orožje. Te zlobne teroriste, ki se vtihotapijo v celico in izkoriščajo celične mehanizme delovanja, imenujemo virusi. Zelo prebrisani so in zelo dobro prilagojeni na takšno piratsko življenje.

    Protiteroristične enote
    A celice so hitro iznašle metodo, kako se boriti proti takšnim zlobnim terorističnim napadom. Ko pridejo teroristi v celico, se najprej poskušajo namnožiti oziroma, kot bi rekli v jeziku naše metafore, poskušajo proizvesti čim več receptov z navodili za proizvodnjo lastnega morilskega orodja in jih razširiti po celici. A ko se množijo in ustvarjajo kopije receptov, so nekaj časa v obliki dvojne vijačnice RNK. Lahko bi rekli, da se nekaj časa skupaj držita recept in njegova fotokopija. In prav ko imamo skupaj zlepljeno navodilo in njegovo kopijo, lahko celica zazna takšen recept kot potencialno nevaren in pošlje nanj posebne policijske enote. Ta protiteroristična celična policija pa ne uniči le zapisa, ki ima zraven kopijo, amapk začne razgrajevati tudi vse druge recepte po celici, na katerih je zapisano isto navodilo. Protiteroristična policija, ki zna v celici odkriti recepte, sprijete s svojimi kopijami, in jih začne uničevati, se strokovno imenuje interferenca RNK sli, skrajšano, RNKi. Za bistveni prispevek k razumevanju delovanja tega mehanizma celičnega boja proti virusom, ki je tudi učinkovit mehanizem za kontrolo izražanja posameznih genov, sta Američana Andrew Fire in Craig C. Mello letos prejela Nobelovo nagrado za medicino.

    Skrivnost petunije
    Prvo srečanje z mehanizmom RNKi pa se je podobno kot pri mnogih pomembnih odkritjih v znanosti zgodilo povsem naključno. Leta 1986 so v manjšem kalifornijskem biotehnološkem podjetju želeli ustvariti rožo, ki bi bila nekaj posebnega. Odločili so se, da bodo poskušali narediti petunijo z zelo izrazito vijolično barvo cvetov. Vedeli so namreč, kateri gen v rastlini je odgovoren za proizvodnjo vijolične barve, zato so poskušali povečati njegovo izražanje preprosto tako, da so v DNK zakonik petunije zapisali še dodatna navodila za proizvodnjo vijolične barve. A rezultati poskusa so bili presenetljivi. Namesto, da bi imela nova petunija cvetove s še izrazitejšo barvo, so bili cvetovi te gebsko spremenjene petunije povsem beli. Raziskovalci so seveda najprej pomislili, da so se nekje zmotili, a skrbno preverjanje postopka je pokazalo, da do napake ni prišlo. Odgovor na vprašanje, zakaj so cvetovi petunije pri tem poskusu postali beli in ne še bolj vijolični od naravnih, je veliko zelo bistrih glav iskalo več kot desetletje.

    Neomejena protiteroristična budnost
    Danes vemo, da se je pri prenosu novih genov v petunijo vključil mehanizem RNKi, ki je vstop umetno dodanih novih genov v celico prepoznal kot napad sovražnega virusa in tako začel uničevati vse recepte, enake tistim, ki so jih znanstveniki poskušali vnesti v celico. Ker so bili na novo vneseni recepti enaki tistim, ki jih je celica že sama proizvajala, so začeli celični policisti za protiteroristični boj uničevati tako recepte, ki so bili umetno vneseni v celico, kot tudi tiste, ki so jih naravno proizvajali pisarji v celičnem jedru. Celična policija je tako uspešno sproti uničevala vse recepte za proizvodnjo vijolične barve, zato so bili cvetovi te petunije beli. Čeprav je metoda RNKi za zdaj močno orodje predvsem za znanstvene raziskave posameznih genov, bo zelo kmalu postala pomembna tudi pri zdravljenju ali vsaj diagnostiki nekaterih hudih bolezni. Celične protiteroristične enote lahko namreč naučimo, da začnejo uničevati posamezne recepte v celicah, na katerih so zapisana navodila za proizvodnjo posameznih proteinov. Kar nekaj bolezni nastane prav zato, ker celice čezmerno proizvajajo neki celični proizvod. Tako že preizkušajo načine, kako bi lahko z mehanizmom RNKi zdravili različne oblike hepatitisa, Huntingtonovo bolezen, aids pa tudi nekatere oblike raka.


    Še o reševanju kompleksnih problemov s slučajnimi dogodki, števili, iz:
    http://www.kvarkadabra.net/article.php/Kaj-je-nakljucnost

    Računanje »Monte Carlo«

    Vendar bi današnja znanost brez generatorjev (psevdo) naključnih števil zelo težko shajala. Naključna števila se danes najbolj pogosto uporabljajo kot pomoč pri simulacijah in zapletenejših računskih nalogah. Metoda uporabe naključnih števil za reševanje matematičnih problemov je zelo podobna raziskavam javnega mnenja. Če določeno vprašanje postavimo le manjši vzorčni skupini ljudi v populaciji in če so v vzorcu res naključno izbrani predstavniki populacije in niso recimo večinoma upokojenci ali študenti, potem lahko iz njihovih odgovorov dokaj dobro sklepamo, kakšno je mnenje o neki temi v vsej populaciji.

    Podobno se lahko s pomočjo naključnih števil problema lotimo tudi v znanosti. Denimo, da moramo izračunati površino nekega nepravilnega lika v obliki srca. S postopkom, ki so ga matematiki poimenovali metoda Monte Carlo, lahko ocenimo površino srca tako, da mu orišemo pravokotnik, katerega površine ni težko izračunati. Zdaj moramo samo še oceniti, kakšen del pravokotnika pokriva srce, in že imamo rešitev, ki jo iščemo. A kako najlaže ocenimo razmerje med površino celega pravokotnika in tistega dela, ki ga pokriva srce? Tako da na povsem naključna mesta v pravokotniku postavljamo pike in štejemo, ali smo zadeli srce ali ne. Če so pike resnično postavljene naključno, potem se bo razmerje med številom vseh pik v pravokotniku in številom pik na srcu čedalje bolj približevalo razmerju med površino pravokotnika in površino srca.

    Stiskanje podatkov

    Preverjanje, ali je neko dolgo zaporedje števil naključno, seveda sploh ni preprosto. Vendar so matematiki razvili veliko metod, s katerimi lahko preizkušajo posamezne generatorje naključnih števil in preverjajo, ali so naključna zaporedja dovolj dobra, da jih lahko uporabijo pri posamezni nalogi.

    V vsakdanjem življenju pa smo v stiku z ocenjevanjem količine naključja pri stiskanju podatkov, kar počnemo pravzaprav vsak dan, ko uporabljamo računalnik. Kot vemo, lahko s posebnim programom za stiskanje podatkov močno zmanjšamo velikost posamezne datoteke v računalniku. Ti programi za stiskanje podatkov delujejo tako, da iščejo ponovitve v podatkih in ustvarijo nove slovarje, s katerimi lahko podatke zapišejo v krajši obliki. Recimo, da smo v besedilu velikokrat uporabili besedo »problem«. Dober program za stiskanje podatkov bo to opazil in jo nadomestil z enim samim znakom *. Tako bo besedilo »Problem so problematični pristopi k reševanju problemov.« zapisal šifrirano stisnjeno kot »* so *atični pristopi k reševanju *ov.«. V slovar pa bo dodal, da zvezdica (*) pomeni »problem«.

    Velja torej pravilo: bolj ko se s programom za stiskanje podatkov velikost datoteke zmanjša, manj naključne podatke stiskamo. Če stiskamo besedilo, lahko tako zelo preprosto ocenimo, kako bogat besedni zaklad imamo. Bolj ko ponavljamo besede, bolj bo znal program skrčiti datoteko z našim besedilom.

    Programi za stiskanje datotek lahko tako tudi dokaj dobro ocenijo, ali je neko zaporedje resnično naključno. Bolj ko se lahko podatki stisnejo, manj naključni so. Povsem naključnega zaporedja s programi za stiskanje podatkov ne moremo več stisniti, ampak je ves računalniški zapis hkrati tudi najkrajši možni zapis tega zaporedja. Datoteke resnično naključnega niza ni mogoče več dodatno stisniti.


    Odlomki iz knjige
    Veliki pok, avtor Simon Singh
    Prevod: Urška Pajer
    Založba: Učila International, 2008
    Zbirka: Žepna knjiga
    mehka vezava, 455 str.

    - strani 320 in 321

    [...] Če bi papež - ves navdušen nad modelom velikega poka - zagovarjal znanstveno metodo in jo uporabil za podporo katoliške Cerkve, bi se njegova politika lahko maščevala, če bi nova znanstvena odkritja nasprotovala svetopisemskim naukom. Lemaitre je navezal stik z Danielom O`Connellom, direktorjem Vatikanskega observatorija in papeževim znanstvenim svetovalcem, da bi skupaj prepričala papeža, naj o kozmologiji molči. Papež je bil presenetljivo ustrežljiv in je prošnji ugodil - veliki pok ne bo več tema njegovih nagovorov.

    Medtem ko so se kozmologi na zahodu precej uspešno odmaknili od verskega vpliva, so se tisti na vzhodu še vedno soočali z neznanstveniki, ki so se poskušali vmešavati v znanstvene razprave. V Sovjetski zvezi vpliv ni bil teološki, pač pa politični in ta je model velikega poka zavračal, saj se ni ujemal z načeli marksistično-leninistične ideologije. Sovjetski ideologi nikakor niso mogli sprejeti modela, ki je vseboval trenutek nastanka, kajti stvarjenje je bilo sopomenka za Stvarnika. Obenem je veliki pok veljal za zahodnjaško teorijo, čeprav je njene temelje položil prav Aleksander Friedmann iz Sankt Peterburga.

    Andrej Ždanov, ki je pomagal pri koordinaciji stalinističnih čistk v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, je poosebljal sovjetsko stališče do velikega poka: "Ponarejevalci znanosti hočejo oživeti pravljico o vesolju, ki je nastalo iz nič." Iskal in preganjal je tako imenovane "Lamaitrove agente". Med njegovimi žrtvami je bil tudi astrofizik Nikolaj Kozirev, ki so ga leta 1937 poslali v taborišče in obsodili na smrt, ker je še naprej razpravljal o modelu velikega poka. K sreči so njegovo smrtno obsodbo znižali na desetletno zaporno kazen, ker niso mogli zbrati strelskega voda. Po posredovanju njegovih sodelavcev je bil Kozirev nazadnje izpuščen in dovolili so mu, da se vrne na delo v observatorij Pulkovo.

    Vsevolod Frederiks in Matvej Bronstein, tudi zagovornika modela velikega poka, sta prejela najstrožje kazni od vseh. Frederiks je bil v več taboriščih in je po šestih letih prisilnega dela umrl, medtem ko je bil Bronstein ustreljen kmalu po tem, ko so ga aretirali zaradi lažnih obtožb, da je vohun. Sovjeti so na veliku razglašali njegovo usodo in s tem za desetletja zavrli vsakšne resne kozmološke raziskave. Ruski astronom V. E. Lov je sledil partijskim zapovedim in izjavil, da je model velikega poka "rakav tumor, ki razjeda sodobno astronomsko teorijo in je glavni ideološki sovražnik materialistične znanosti." Boris Voroncov - Veljaminov, eden od Volovovih sodelavcev pa je ohranjal solidarnost s tem, da je imenoval Gamova "amerikaziran odpadnik, ki zagovarja nove teorije zgolj zaradi senzacije".

    Teorija velikega poka je veljala za buržoazno znanost, a tudi stacionarni teoriji s v okviru komunistične ideologije ni veliko bolje pisalo, kajti ta je vključevala stvarjenje, čeprav bolj postopno in kontinuirano. Leta 1958 se je Fred Hoyle udeležil sestanka Mednarodne astronomske zveze v Moskvi in zapisal s svojo reakcijo na politični podton, ki je prevladoval v sovjetski znanosti: "Kako osupel sem bil ob svojem prvem obisku v Sovjetski zvezi, ko mi je ruski znanstvenik povsem resno povedal, da bi bile moje zamisli v Rusiji sprejemljivejše, če bi uporabljal drugačne besede. Besedi `izvor' in `nastajanje snovi' bi bili v redu, a za 'stvarjenje' v Sovjetski zvezi ni bilo prostora."

    Dejstvo, da so tako politiki kot teologi uporabljali kozmologijo za pridobivanje privržencev, se je Hoylu zdelo absurdno. Leta 1956 je zapisal: "Tako katoliki kot komunisti prepričujejo z dogmo. 'Pravilen' argument je zanje tisti, ki temelji na 'pravih' osnovah ne pa tisti, ki vodi do rezultatov, skladnih z dejstvi. In če se dejstva ne ujemajo z dogmo, potem toliko slabše za dejstva."

    A če pustimo papeževo stališče ali držo Kremlja ob strani - katero stran so znanstveniki izbrali pri razpravi med velikim pokom in stacionarnim modelom? Vsa petdeseta leta prejšnjega stoletja je bila znanstvena skupnost razdeljena. Leta 1959 je Science News-Letter opravil anketo in prosil trideset uglednih astronomov, da se opredelijo glede tega vprašanja. Rezultati so pokazali, da enajst strokovnjakov zagovarja model velikega poka, osem stacionarni model, preostalih štirinajst pa je bilo neodločenih ali prepričanih, da sta oba modela napačna. Oba modela sta se ustoličila kot resna tekmeca za opis resničnosti vesolja, a nobeden ni pridobil večine med znanstveniki. [pripomba glede stanja v 21. stoletju - po odkritju mikrovalovnega ozadja - prasevanja - večina zagovarja veliki pok, ki je danes bolje podprt z meritvami, kot kak drug model vesolja] [...]

    Različne vire povzel Vičar Zorko

    Nazaj na zgodovino.
    Nazaj na domačo stran.